Jedro

V zahtevi za sodno varstvo zaradi nepooblaščene objave avtorskega dela v mediju je pasivno legitimiran izdajatelj medija in ne lastnik medija. Gre za dve pravni osebi, ki sta z vpisom v sodni register pridobili pravno sposobnost, torej lastno pravno subjektiviteto. Vsaka od njiju ima lastne pravice in obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 886,77 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na 164. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ki določa, da lahko upravičenec avtorskih pravic, čigar pravice so bile kršene, zoper kršilca zahteva varstvo in povrnitev škode. Ker je avtorska pravica absolutna pravica in deluje proti vsakomur (erga omnes), lahko kršitev avtorskih pravic stori katerakoli oseba. Pasivno je lahko legitimirana vsaka oseba, ki je kršila pravico avtorja. Taka je tudi praksa in teorija drugih držav. Avtor ima izključno pravico, da razpolaga s svojim avtorskim delom in pravico izključiti tretjega, ki posega v njegove pravice. Avtorsko pravico je mogoče kršiti tudi na posreden način. Ni pomembno, v kakšnem svojstvu je avtor do kršilca; ali je v pogodbenem odnosu ali ne. Meni, da uporaba Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed), na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, ni upravičena. ZMed v 9. čl. res predvideva odgovornost medija za objavljene vsebine. Te odgovornosti za programsko zasnovo medija ne moremo enačiti z odgovornostjo za objavo del, s katerimi se kršijo avtorske pravice. Te kršitve lahko storita avtor in producent, njihovi zaposleni ali pogodbeni sodelavci oz. katerikoli tretji, ki je posegel v avtorske pravice. ZASP je specialni predpis. V zadevah II Cp 210/2012 in II Cp 1118/2009 obravnavano dejansko in pravno stanje je drugačno od obravnavanega. V citiranih pravdnih zadevah gre za škodo, nastalo z objavo prispevkov, ki so posegli v čast in dobro ime, zato je tam treba uporabiti ZMed; v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Odgovornost za programsko zasnovo medija (9. čl. ZMed) ne moremo enačiti z odgovornostjo za kršitev avtorskih pravic. Objavo je pripravila novinarka A. A. za toženo stranko. Skladno s 147. čl. Obligacijskega zakonika delodajalec odgovarja za škodo, ki jo delavec povzroči pri delu. Novinarka je objavo pripravila za korist in za račun tožene stranke kot producenta. Sodišče nekritično sledi toženi stranki, da je novinarka delo opravljala po pogodbi za B. d.o.o. Tožeča stranka je tej trditvi nasprotovala in predlagala poizvedbe oz. pridobitev pogodbe o zaposlitvi ter zaslišanje novinarke o njenem svojstvu oz. za koga je pripravila objavo. Ker je ta dokaz zavrnjen, je podana kršitev postopka. Tožeča stranka želenih podatkov sama ne more pridobiti. Tožena stranka je na obravnavi izjavila, da ne more z gotovostjo trditi, ali je bila novinarka 5. 11. 2016 zaposlena ali kako drugače vezana na toženo stranko. Tožena stranka ni nasprotovala trditvi, da je producent in neformalni izdajatelj komercialnih TV programov, med katerimi je tudi B. To izhaja iz javno objavljenih letnih poročil tožene stranke. B. je v razvid medijev vpisan kot izdajatelj, producent in resnični izdajatelj pa je tožena stranka. Novinarka ni pridobila dovoljenja za uporabo avtorskega dela. Kršeno je avtorsko pravo, ker za kršitve ne odgovarja samó izdajatelj medija, ampak vsak, ki na kakršenkoli način poseže v avtorsko pravico; torej v konkretnem primeru tudi producent, pisec, oblikovalec.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožnica je podala tudi odgovor na odgovor tožene stranke na pritožbo, ki pa ga – kolikor tožnika z njim dopolnjujeta svoje pritožbene razloge o toženkini odgovornosti za kršitev avtorske pravice pri produkciji – ni mogoče upoštevati. Gre za trditve, podane izven pritožbenega roka, zato te vloge v obsegu, kolikor ne gre za odgovor na zadnjo vlogo tožene stranke, ni mogoče upoštevati.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Denarni zahtevek zaradi kršitve avtorske pravice tožeča stranka naslavlja na toženo stranko – C. d.o.o. utemeljuje pa ga s kršitvijo avtorskih pravic zaradi objave v mediju B., katerega izdajatelj je B. d.o.o. Trdi, da je bil 5. 11. 2016 v oddaji ... in na spletni strani ... objavljen prispevek novinarke A. A., ki vključuje avtorsko delo tožnikov – dvominutni, leta 1993 posnet videospot o D. D. kot manekenki, ki predstavlja ameriško predsednico.

7. Nobenih dvomov ni v pravilnost pritožbenega stališča, da je za kršitev avtorskih pravic odgovoren vsak, ki vanje poseže (prvi odstavek 164. čl. ZASP). Tudi pritožbeno stališče, da za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom povzroči delavec, odgovarja delodajalec, je pravilno (prvi odstavek 147. čl. Obligacijskega zakonika). Kljub pravilnim materialnim stališčem pritožba ni utemeljena, ker ne upošteva, da je bilo (naj bi bilo) v avtorsko pravico poseženo z radiodifuznim oddajanjem: z objavo avtorskega dela v mediju, katerega izdajatelj ni tožena stranka, ampak druga pravna oseba. Pravnemu stališču, ki je v sodni praksi ustaljeno1 – da odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje nosi izdajatelj medija in ne lastnik medija – ni kaj dodati. Tožena stranka in izdajatelj medija, ki je objavil avtorsko delo, sta dve pravni osebi, ki sta z vpisom v sodni register pridobili pravno sposobnost, torej lastno pravno subjektiviteto2. Vsaka od njiju ima lastne pravice in obveznosti; za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo ustanovitelj ne odgovarja. Z 9. čl. ZMed utemeljeno prvostopenjsko stališče, da odgovornost za izvajanje medijske dejavnosti nosi izdajatelj medija, je pravilno. Avtorska pravica je bila (naj bi bila) kršena z objavo v mediju. Medij samostojno oblikuje svojo programsko zasnovo in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. Za uresničevanje programske zasnove in vsako objavo v mediju je – poleg izdajatelja – odgovoren odgovorni urednik (9. in 18. čl. ZMed). Takšno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča. Razlogi, vsebovani v 11. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, so pravilni; pritožbeno sodišče jih sprejema in se nanje sklicuje. Ker je uradna evidenca medijev razvid medijev (12. do 15. čl. ZMed), ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da je izdajatelj medija drug, kot ga izkazuje uradna evidenca.

8. Avtor ima (tudi) pravico do priznanja avtorstva na svojem delu (18. čl. ZASP). Ker je zatrjevano, naj bi bil v objavi naveden le imetnik materialnih avtorskih pravic (TV E. ), ne pa tožnika kot avtorja, je bilo (bi bilo lahko) z objavo poseženo tudi v to pravico tožnikov. Ker je bila (naj bi bila) kršitev storjena z objavo, je tudi za kršitev te pravice odgovoren izdajatelj medija oz. odgovorni urednik.

9. Pritožbeni očitek kršitve procesne pravice, storjene z zavrnitvijo dokaznih predlogov – za zaslišanje novinarke, ki je prispevek pripravila in s poizvedbami o zaposlitvi novinarke – ni utemeljen. Ker je zahtevek utemeljevan z dejstvom, da je bila (naj bi bila) avtorska pravica kršena z nepooblaščenim razširjanjem avtorskega dela v javnosti, je nebistveno, pri katerem delodajalcu je bila zaposlena novinarka, ki je prispevek pripravila. Kot že rečeno: zatrjevana je kršitev avtorske pravice z radiodifuznim oddajanjem avtorskega dela, z objavo avtorskega dela v mediju (30. čl. ZASP). Za to kršitev odgovarjata izdajatelj medija in njegov odgovorni urednik.

10. Do kršitve avtorjeve pravice lahko pride tudi s predelavo avtorskega dela – prevodi, priredbe aranžmaji, spremembe in druge predelave avtorskega dela – 7. čl., 19. čl. in 33. čl. čl. ZASP. Da bi bila avtorska pravica kršena z nepooblaščeno predelavo avtorskega dela, ni zatrjevano. Ni trditev, da bi bil novinarkin prispevek avdiovizualno delo, v katerega bi bilo vgrajeno avtorsko delo tožnikov (107. čl. ZASP). Ni zatrjevano, da bi novinarka, ki je objavljeni prispevek pripravila, posegla v te (moralne) pravice tožnikov (avtorjev). Le v primeru takih trditev, torej v primeru zatrjevane nepooblaščene predelave ali vgradnje avtorskega dela v drugo avtorsko delo, bi bila tožena stranka mogoče – če bi bila novinarkin delodajalec – lahko pasivno legitimirana v postopku zaradi kršitve avtorske pravice. Tudi očitek, da tožena stranka odgovarja kot producent – glede na zatrjevano kršitev avtorske pravice z nepooblaščenim predvajanjem avtorskega dela – torej ni utemeljen. Tožena stranka torej ni pasivno legitimirana v tem postopku niti kot novinarkin delodajalec, saj ni zatrjevano, da bi novinarka nepooblaščeno spremenila avtorsko delo ali ga vgradila v drugo avtorsko delo.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

1 Odločbe VSL II Cp 1118/2009, II Cp 3906/2009, II Cp 210/2012,II Cp 1586/2017, II Cp 3448/2013; odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 130/2018 2 Nesporno dejstvo, da je tožena stranka 100 % lastnik družbe B. d.o.o., ni pomembno.