Jedro

Začasna odredba se po 9. in naslednjih členih ZLPP nanaša le na premoženje, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve po predpisih o vračanju premoženja. Tožniki niso izkazali, da bi bilo premoženje, katerega vrnitev zahtevajo, podržavljeno po pravnem temelju, ki bi bil po določbah ZDen ali katerem drugem veljavnem predpisu, ki ureja vračanje premoženja, podlaga za denacionalizacijo. Dolžnost vračanja premoženja se po veljavnih predpisih o vračanju premoženja nanaša na premoženje, ki je bilo upravičencem podržavljeno po predpisih, ki so določeni v 3. členu zakona o denacionalizaciji ali na podlagi predpisa bivše jugoslovanske oblasti, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je na pritožbo K. c. - p.o. na podlagi 2. odstavka 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku odpravila začasno odredbo v zavarovanje - sklep Sekretariata za družbeno planiranje in gospodarstvo - Referata za kmetijstvo občine z dne 26.10.1993. Hkrati je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katero naj se v korist predlagateljev pritožniku prepove razpolaganje z nepremičninami, katerih denacionalizacijo zahtevajo predlagatelji in so v zemljiški knjigi knjižene na pritožnika in s katero naj se mu naloži, da nepremičnine izloči iz lastninskega preoblikovanja podjetij. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom v korist tožnikov prepovedal razpolaganje s parcelami in objekti- parc. štev. ... mlin, parc. štev. .... hiša, gospodarsko poslopje, hlev in dvorišče in parc. štev. .... skedenj, s pripombo, da se glede na podatke katastra prepoved dejansko nanaša na celoten obstoječi stavbni del, s pripadajočimi zemljišči v O., ki je bil last rodbine M., ter odločil, da mora zavezanec premoženje popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja podjetja ter obvestiti morebitne najemnike nepremičnin. V preostalem delu zahteve za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na kmetijska in stavbna zemljišča, je bila zahteva zavrnjena, ker so navedena zemljišča po zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije prešla v last države. Tožena stranka je v pritožbenem postopku ugotovila, da je organ prve stopnje napačno ugotovil dejansko stanje ter je kršil materialni zakon, kar je vplivalo na odločitev o stvari. Navaja, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih iz 3. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), kot tudi na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Tožniki bi morali izkazati akt o podržavljenju, kot dokazilo o tem, da je vlagatelj zahtevka upravičen do vložitve zahtevka, ker je pravni naslednik osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, vendar pa o tem niso predložili dokazov v smislu 62. člena ZDen, kot tudi ne dokazov o pravnem nasledstvu po osebi, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po predpisih iz 3. oziroma 4. člena ZDen. Tožena stranka ugotavlja, da ni verjetno izkazana pravna in dejanska podlaga za izdajo začasne odredbe v smislu 11. in 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Sicer pa so tudi sami tožniki navajali, da je bilo zadevno premoženje njihovih pravnih prednikov Riharda in Ferdinanda Marenzija prisilno prodano na javni dražbi, kar pa ni pravni temelj za vračanje premoženja po 3. in 4. členu ZDen.

Tožniki v tožbi pripominjajo, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala niti se ni izjasnjevala o trditvi tožnikov v dopolnitvi njihove zahteve za denacionalizacijo z dne 14.7.1993, da so njihovi pravni predniki leta 1948 zahtevali vrnitev v letu 1934 prisilno odvzetega premoženja v O. na podlagi Odloka o ureditvi agrarnih razmerij in razveljavitvi javnih dražb, ki ga je v Kopru izdal Okrajni izvršilni narodnoosvobodilni odbor za koprski okraj. Zahteva pravnih prednikov tožnikov je bila takrat zavrnjena s pojasnilom, "da bi premoženje v slučaju vračila itak spadalo pod agrarni udar in to brez odškodnine". Tožena stranka se je postavila na formalistično stališče, da premoženje ni bilo podržavljeno neposredno pravnim prednikom tožnikov. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, saj ni prav ocenila verjetnosti terjatve tožnikov in so po mnenju tožnikov podani pogoji za izdajo razveljavljene začasne odredbe. Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bistvo spora v tem, ali so tožniki verjetno izkazali pravno podlago za denacionalizacijo in s tem pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje svojega zahtevka za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij.

Po 9. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP, Uradni list RS štev. 55/92 7/93 in 31/93) se s tem zakonom ureja zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih v skladu s predpisi o denacionalizaciji, predpisi o zadrugah in drugimi predpisi, ki urejajo vračanje premoženja (v nadaljnjem besedilu: predpisi o vračanju premoženja), uveljavljajo upravičenci in njihovi pravni nasledniki po teh predpisih do podjetij, ki se preoblikujejo po tem zakonu oziroma njihovih sredstev. Za presojo zadeve je zato odločilno, ali se predlog za izdajo začasne odredbe po tem zakonu nanaša na premoženje, za katerega obstoji po predpisih o vračanju dolžnost vrnitve. Dolžnost vračanja premoženja se po veljavnih predpisih o vračanju premoženja nanaša na premoženje, ki je bilo upravičencem podržavljeno po predpisih, ki so določeni v 3. členu zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS štev. 27/91 in 31/93) ali na podlagi predpisa (bivše jugoslovanske oblasti), izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDEN, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Podobne določbe so vsebovane v veljavnih predpisih o vračanju zadružnega premoženja ali premoženja bivših agrarnih skupnosti.

Glede na veljavne predpise o vračanju podržavljenega premoženja je tožena stranka na podlagi predloženih spisov pravilno ugotovila, da tožniki v smislu 62. člena ZDEN, z zahtevo in prilogami niso izkazali, da bi bilo premoženje, katerega vrnitev zahtevajo, podržavljeno po pravnem temelju, ki bi bil po določbah ZDEN ali katerem drugem veljavnem predpisu, ki ureja vračanje premoženja, podlaga za denacionalizacijo. Po podatkih spisov so namreč bile z odločbo okrajnega sodišča z dne 5.1.1948 zaplenjene med drugim vse nepremičnine V.H. iz Trsta. Ta je bil pred zaplembo zadnji lastnik nepremičnin vpisanih pri vložku štev. 1, med temi tudi uvodoma naštetih parcel, ki so do leta 1934 bile v sestavi posestva v O., ki je bilo last prednikov tožnikov, leta 1934 pa prodano na javni dražbi. Sodišče nima pomislekov glede pravilnosti obrazložitve izpodbijane odločbe, da prisilna prodaja posestva prednikov tožnikov leta 1934 ni pravni temelj za vračanje premoženja v smislu 3. in 4. člena ZDen.

Neutemeljene so tožbene pripombe, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala in se ne izjasnjevala o trditvi tožnikov v dopolnitvi njihove zahteve za denacionalizacijo z dne 14.7.1993, da so njihovi pravni predniki leta 1948 zahtevali vrnitev v letu 1934 prisilno odvzetega premoženja v O. v smislu takrat veljavnega odloka o ureditvi agrarnih razmerij in razveljavitvi javnih dražb, ki ga je v Kopru izdal Okrajni izvršilni narodnoosvobodilni odbor za koprski okraj. Tožniki se pri tem sklicujejo na kopijo komisijskega zapisnika z dne 17.1.1948 in na navedbe v omenjeni listini, da je bila zahteva pravnih prednikov tožnikov takrat zavrnjena s pojasnilom, "da bi premoženje v slučaju vračila itak spadalo pod agrarni udar in to brez odškodnine". Sodišče ob tem tožbenem ugovoru namreč ugotavlja, da je po 7. členu prej omenjenega odloku z dne 1.12.1946 bila pristojna za odločanje o takratnih zahtevkih upravičencev Okrajna agrarna komisija, ki je po isti določbi odloka bivšim lastnikom mogla "dodeliti največ 8-15 ha zemlje, v čemer so morala biti zajeta v razmerju orna zemlja, gozd, travniki in ostala zemljišča". Tožniki dokazil o tem, da bi pri takrat pristojnem organu vložili ustrezno zahtevo, niso izkazali. Komisijski zapisnik z dne 17.1.1948, na katerega se sklicujejo tožniki, ki je bil sestavljen pri okrajnem sodišču v zadevi popisa in cenitve H.V. zaplenjenega premoženja, ni akt in pravni temelj o podržavljenju premoženja, katerega vrnitev so zahtevali tožniki, to pa tudi ni v zapisniku izraženo mnenje, da bi vrnjeno premoženje prešlo pod udar agrarne reforme. Od sprejema navedenega odloka pa do zaplembe premoženja pa je preteklo tudi leto dni. Tožniki zato toženi stranki neutemeljeno očitajo napačno uporabo materialnega prava. Tožena stranka je po povedanem pravilno presodila dokaze in sama odločila o stvari, vendar pa se je v izpodbijani odločbi napačno sklicevala na 2. odstavek 242. člena, namesto pravilno na 1. odstavek 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ štev. 47/86). Po povedanem v tožbi zatrjevanih kršitev materialnega zakona pri izdaji izpodbijanega sklepa ni bilo. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se enako kot ZUP, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.