Jedro

Pogodbeno določilo, na osnovi katerega bi zavarovanec izgubil vse pravice iz zavarovalne pogodbe že, če ne bi izpolnil formalnih obveznosti, ki za zavarovalnico sicer ne predstavljajo posebej pomembne okoliščine, ki bi onemogočila ali znatneje oteževala izpolnitev njene obveznosti izplačati odškodnino, pomeni preveliko breme zavarovanca v razmerju do zavarovalnice. Zato je takšno določilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010 prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča Koper 0234 Ig 2006/00662 z dne 28.9.2006 v veljavi v točki 1 izreka za 9.547,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 do plačila in za zakonske zamudne obresti od 2.287.876,27 SIT od 11.9.2006 do 31.12.2006, vse preračunano v EUR po menjalnem tečaju na dan 1.1.2007, ter v točki 3. izreka za izvršilne stroške. Obenem je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.320,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je pritožbeni razlog kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Očitane kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasne niti med seboj v nasprotju, zato je pritožbeni očitek, da se sodba ne more preizkusiti, neutemeljen.

Izvršba na podlagi verodostojne listine je poseben izvršilni postopek, ki upniku (pod določenimi pogoji) olajšuje izterjavo obveznosti. Vendar, če dolžnik sklepu o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine, obrazloženo ugovarja, izvršilno sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je dovoljena izvršba, razveljavi in odloči, da se bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku. Če dolžnik z ugovorom uspe, se predlog za izdajo sklepa o izvršbi šteje kot tožba in se obravnava v rednem pravdnem postopku, listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, pa izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Ko torej dolžnik obrazloženo ugovarja, se postopek nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari, t.j. s presojo utemeljenosti pravovarstvenega zahtevka. Listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, predstavlja verodostojno listino v smislu določil Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ne predstavlja vprašanja, s katerim se ukvarja sodišče, ko odloča o zadevi v pravdnem postopku. Izvršilni postopek je strogo formalen postopek, v njem sodišče ne presoja dejstev o obstoju terjatve. Prav zato morajo listine, ki so podlaga sklepu o izvršbi, izpolnjevati določene formalne pogoje, da bi jim ZIZ priznal dokazno vrednost verodostojne listine (2. odstavek 23. člena ZIZ). V pravdnem postopku pa velja pravilo proste presoje dokazov. Tudi če neka listina ne izpolnjuje pogojev verodostojne listine po ZIZ, v pravdnem postopku ni brez dokazne vrednosti. Zato so brezpredmetna pritožbena izvajanja o neprimernosti verodostojne listine za izdajo sklepa o izvršbi, saj to vprašanje v pravdnem postopku ni več odločilno.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo za odločitev pomembno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ne drži, da sodba nima razlogov o tem, ali je bil opominjevalni postopek pravilno voden. Nasprotno, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil opominjevalni postopek pravilno izveden skladno z določili 4. člena Pogodbe št. 55-9/03 o zavarovanju potrošniških kreditov občanom (priloga A3, v nadaljevanju Pogodba), kar je dokumentirano v specificirano navedenih prilogah k pripravljalni vlogi tožeče stranke na red. št. 15 spisa. Sodišču prve stopnje ni bilo treba povzemati vsebine te vloge tožeče stranke, saj je tožena stranka na konkretne navedbe o poteku opominjevalnega postopka podala le pavšalne ugovore brez konkretnih pripomb. Na pavšalne ugovore pa ne more dobiti konkretnih odgovorov. Zato zadošča kratek povzetek opominjevalnega postopka na 4. strani prvostopne sodbe z navedbo citiranih dokaznih listin, ki pravilnost postopka potrjujejo. Konkretnih ugovorov končno pritožnica ni podala niti v pritožbi. Sicer pa je tožena stranka v zadnji pripravljalni vlogi izpostavila, da je glavni razlog za odklonitev zavarovalnega kritja v 9. členu Pogodbe, saj naj bi bili krediti s strani tožeče stranke odobreni mimo določil Pogodbe, ker se niso spoštovali kriteriji, da mora jemalcem kredita ostati minimalna plača po tem, ko se ga obremeni z anuiteto (9. člen Pogodbe, točka a). Vendar tudi ta razlog ni podan, kar bo še obrazloženo.

Pravnoposlovno razmerje med strankama urejajo poleg Pogodbe z dodatki tudi Osnove za ugotavljanje kreditne sposobnosti št. 55-12/03 z dne 1.3.2004 (priloga B11, v nadaljevanju Osnove) in predvsem Posebni dogovor o zavarovanju „hitrih kreditov“ z dne 1.3.2004 (priloga A87, v nadaljevanju Posebni dogovor), saj so med strankama ostali sporni le še štirje „hitri krediti“. Osnove v 2. členu med drugim določajo, da preostanek plače po odbitku anuitete kredita ne sme biti nižji od zakonsko določene minimalne plače. Medtem ko Posebni dogovor specificirano določa pogoje za ugotavljanje kreditne sposobnosti kreditojemalcev „hitrih kreditov“ zgolj glede na višino priliva na TRR (3. člen). 4. člen Posebnega dogovora pa določa, da v primeru nasprotujočih si določil Posebnega dogovora in Osnov ter Pogodbe, veljajo določila Posebnega dogovora. Navedenih določb po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti drugače, kot da določila Osnov o preostanku plače po odbitku anuitete kredita za „hitre kredite“ ne veljajo. V nasprotnem primeru bi bilo omenjeno določilo Posebnega dogovora brez pomena. Edina logična razlaga je, da določila iz Posebnega dogovora izključuje določilo o kreditni sposobnosti iz Osnov. Takšno stališče je sodna praksa zavzela tudi v številnih odločbah, ki jih je v spis predložila tožeča stranka. Razlogovanje tožene stranke, ki je zavrnila zahtevke tožeče stranke zaradi kršitve Osnov, je tako nepravilno.

Ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je tožeča stranka izgubila zavarovalne pravice zaradi nepopolne dokumentacije, priložene prijavi zavarovalnega primera (9. člen Pogodbe, točka b), niti, da je bil zahtevek posredovan, preden je zavarovalni primer sploh nastal. Ta je nastal z neuspešno izvedenim opominjevalnim postopkom (prim. 5. člen Pogodbe). Obveznost tožene stranke je razvidna iz 7. člena pogodbe, kjer je določeno poleg plačila glavnice kredita tudi plačilo rednih in zamudnih obresti ter stroškov opominjanja. Tožeča stranka je, kot že rečeno, v spis predložila celotno dokumentacijo, iz katere so razvidne posamezne postavke in zapadlost le-teh. Tožena stranka pa jim ni konkretno ugovarjala. Zato tudi v pritožbi ne more uspeti z izvajanji o nepopolnosti prijave zavarovalnega primera.

Poleg tega je sodna praksa zavzela stališče, da pomeni pogodbeno določilo, na osnovi katerega bi zavarovanec izgubil vse pravice iz zavarovalne pogodbe že, če ne bi izpolnil formalnih obveznosti, ki za zavarovalnico sicer ne predstavljajo posebej pomembne okoliščine, ki bi onemogočila ali znatneje oteževala izpolnitev njene obveznosti izplačati odškodnino, preveliko breme zavarovanca v razmerju do zavarovalnice. Zato je takšno določilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tako stroga določila Pogodbe glede dolžnega ravnanja tožeče stranke so v nesorazmerju z zmožnostjo izpolnitve obveznosti tožene stranke glede izplačila odškodnine. Vsakršno odstopanje od tako strogo predpisanega dolžnega ravnanja tožeče stranke zato ne more imeti za posledico izgubo pravice tožeče stranke na uveljavljanju pogodbenega zneska zavarovalnine. Tožena stranka zato ne more uspeti s sklicevanjem na ta pretirano stroga pogodbena določila v breme tožeče stranke. Sodišče je uporabo takšnih določil zavrnilo.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi pritožbene stroške.