Jedro

V okviru odločanja o denarni odškodnini za telesne bolečine se upoštevajo telesne bolečine, pretrpljene med zdravljenjem, kakor tudi bodoče telesne bolečine, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi v bodoče.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.450.000,00 SIT z zakonitimi obrestmi od 19.10.1994 in ji povrniti stroške postopka v znesku 89.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1994 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in zvišalo odškodnino na 2.050.00,00 SIT, stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa na 126.538,00 SIT. V ostalem je pritožbo tožeče stranke, pritožbo tožene stranke pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeno, toženi stranki pa naložilo v povrnitev stroške pritožbenega postopka v znesku 32.249,00 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (200. člena ZOR). Iz naslova prestanih fizičnih bolečin bi bila pravična odškodnina le v znesku 300.000,00 SIT in ne v znesku 700.000,00 SIT, kot je odločilo pritožbeno sodišče. Pri tej odškodninski postavki je v premajhni meri upoštevano predvsem dejstvo, da so telesne bolečine delno (40%) tudi posledica degenerativne okvare tožnikove hrbtenice. Ker je tožnik star že 31 let in ob upoštevanju dejstva, da so njegove splošne življenjske sposobnosti zmanjšane le za 10 %, bi mu iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti sodišče lahko prisodilo le 600.000,00 SIT in ne 1.200.000,00 SIT, kot je to storilo pritožbeno sodišče. Za strah bi bila pravična odškodnina v znesku 100.000,00 SIT. Reviziji naj se ugodi in odškodnina zniža na 1.000.000,00 SIT. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V okviru odločanja o denarni odškodnini za telesne bolečine se upoštevajo telesne bolečine, pretrpljene med zdravljenjem, kakor tudi bodoče telesne bolečine, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi v bodoče. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da tožnik ni trpel bolečin le med zdravljenjem, ampak trajajo bolečine še danes (in bodo tudi v bodoče) zlasti ob spremembah vremena, sunkovitih gibih z glavo levo ali desno pri določenih aktivnostih in tudi pri (ker je policist, pogostih) vožnjah z avtomobilom. Po povedanem se tožena stranka v reviziji neutemeljeno sklicuje le na določbo 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je v obravnavanem primeru za prisojo odškodnine iz naslova telesnih bolečin pravna podlaga tudi v 203. členu ZOR. Ob upoštevanju tekom zdravljenja prestanih telesnih bolečin, še vedno trajajočih in tudi bodočih bolečin in seveda tudi vrste drugih nevšečnosti, ki so bile združene s tožnikovim zdravljenjem in ki so obširno navedene v 1. odstavku na 2. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje, je tudi po presoji revizijskega sodišča odškodnina v znesku 700.000,00 SIT, kolikor je bilo tožeči stranki prisojeno v pritožbenem postopku, primerno denarno zadoščenje iz navedenega naslova.

Ob pravilnem izhodišču pritožbenega sodišča, da mora biti odškodnina za nepremoženjsko škodo tudi primerno individualizirana, je materialnopravno pravilna tudi odločitev pritožbenega sodišča, da predstavlja znesek 1.200.000,00 SIT pravično denarno zadoščenje iz naslova duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti. Pri odmeri pravične denarne odškodnine iz tega naslova je potrebno namreč posebej poudariti dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 28 let, da je postal zaradi posledic škodnega dogodka 10 % invalid, da se bo moral v bodoče odpovedati vsem aktivnostim (zlasti tudi športu, s katerim se je pred nezgodo ukvarjal), pri katerih se zahteva popolna gibljivost vratu, poleg tega pa bo vso preostalo delovno dobo zmanjšano delovno sposoben za opravljanje dela policista (pa tudi vseh drugih del, pri katerih se zahteva popolna gibljivost vratu).

Odškodnino, ki je bila tožeči stranki prisojena iz naslova prestanega strahu, pa izpodbija revizija le s pavšalno in neobrazloženo trditvijo, da bi tožnik lahko iz tega naslova prejel le 100.000,00 SIT. Ob upoštevanju v 2. odstavku na 2. strani razlogov sodišča prve stopnje navedenih dejanskih ugotovitev o trajanju in intenzivnosti primarnega in sekundarnega strahu, ki ga je utrpel tožnik (po ugotovitvah izvedenca in sodišča določen strah pri tožniku obstaja celo še danes), je po presoji revizijskega sodišča tudi odškodnina, ki je bila tožeči stranki prisojena v znesku 150.00,00 SIT, v skladu s kriteriji, ki so določeni v 1. odstavku 200. člena ZOR.

Iz navedenih razlogov revizija ni utemeljena. Ker sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).