Jedro

Glede na to, da je tožnikov nadrejeni delavec tožnika ocenil kot zaupanja vrednega, je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljena, utemeljeno ugodilo reintegracijskemu tožbenemu zahtevku, saj ni bilo zakonskih pogojev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 22. 12. 2010 in sklep št.... z dne 9. 2. 2011, nezakonita in se odpravita (I. točka). Posledično navedenemu je razsodilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 22. 4. 2008 še traja (II. točka) ter je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno dobo in vse pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 25. 3. 2011 (III. točka). Posledično navedenemu je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati vse mesečne plače za čas od vključno 25. 3. 2011 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, v višini plače, ki jo je tožnik prejemal pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z upoštevanimi zakonskimi in drugimi povečanji plač, tako da od mesečne bruto plače v višini 1.937,38 EUR za tožnika odvede davke in prispevke, neto znesek pa v višini 1.241,83 EUR izplača na račun tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo dalje (IV. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo za mesec marec 2011 v višini plače, ki jo je tožnik prejemal pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z upoštevanimi zakonskimi in drugimi povečanji plače, tako da po obračunu davkov in prispevkov od bruto zneska plače nakaže na račun tožnika neto znesek plače v višini 806,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo dalje, vse v roku osem dni pod izvršbo (V. točka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2011 vse v bruto znesku 692,00 EUR ter od tega zneska odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila (VI. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.047,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo, tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka (VII. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi navede, da je glede na nasprotujoče se opise dogodka zaslišanih prič verjelo izpovedi tožnika, saj je njegovo izpoved potrdilo zlasti pričevanje policista A.J.. Ugotovitev sodišča, da je priča A.C. na glavni obravnavi nekoliko spremenila (oziroma „omilila“) svojo izjavo, še ni razlog, da bi sodišče poklonilo vero tožniku oziroma, da bi verjelo samo izjavam prič, ki so smiselno potrdile izpoved tožnika, zlasti priče A.J.. Ne gre spregledati dejstva, da so omenjene priče tožnikovi sodelavci in prijatelji, ki so pričakovano solidarno pričali v tožnikovo korist oziroma poskušali omiliti tožnikovo početje, zavedajoč se posledic postopka, v katerem se je le-ta znašel (prenehanje delovnega razmerja in s tem tudi prejemanje rednih dohodkov). Priča A.C. je neposredno po dogodku pisno poročala o spornem dogodku, da ga je tožnik v postopku z voznikom osebnega avtomobila D.M. začel prepričevati, da odstopi od postopka alkoholiziranosti z njim. Tožnik mu je pričel groziti, ga žaliti ter nasploh nedostojno vesti do nje. Da predmetne navedbe priče A.C., zapisane v delovnem nalogu z dne 25. 11. 2010, držijo, je s svojim podpisom potrdila tudi priča A.J.. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo zapisnika spornega dogodka z dne 26. 1. 2010, zlasti ni ustrezno vrednotilo verodostojnosti pričanja priče A.J.. Na resnost dogodka in intenzivnost kršitve na kraju postopka, v katerem je prednjačil zlasti tožnik, kaže tudi dejstvo, da je priča A.C., ki ima več kot 20 let delovnih izkušenj v Policiji in kljub temu, da sta bila takrat v službi v policijski patrulji skupaj s pričo A.J., moral po radijski zvezi dobesedno na pomoč poklicati patruljo Policijske postaje ..., ki je prišla na kraj dogodka, skupaj z vodnikom službenega psa A.K. Šele z intervencijo teh je priča A.C. do konca izpeljala postopek z voznikom D.M.. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni dokazano, da bi naj tožnik sploh storil očitano mu dejanje, kaj šele, da bi bilo dokazano, da naj bi imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja. Kazenski postopek in postopek pred delovnim sodiščem sta povsem ločena postopka in med seboj neodvisna. Odločitev delodajalca, da je delavec kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da kršitev ima znake nekega kaznivega dejanja, zato ni odvisna od predhodne odločitve o kazenski odgovornosti delavca. To pa pomeni, da se delavec v redni odpovedi lahko sklicuje na kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja, tudi brez posebnega kazenskega postopka ali ovadbe. ZDR nikjer je določa, da je pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravnomočna obsodba v kazenskem postopku, temveč je dovolj, da delodajalec ugotovi, da ima kršitev, ki je delavcu očitana, vse znake kaznivega dejanja, kar je bilo ugotovljeno tudi v konkretnem primeru. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je tožena stranka tožnika pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja skladno s 1. odstavkom 83. člena ZDR z dopisom št. ... z dne 22. 2. 2010, že pisno opozorila na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če bo v enem letu od prejema pisnega opozorila ponovno kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, je materialna in procesna predpostavka za morebitno kasnejšo redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu in krivdnih razlogov. Iz pisnega opozorila namreč izhaja, da je dne 30. 12. 2009 ob 21.51 uri občan obvestil OKC PU ..., da je prišlo do v ... do prometne nesreče, v kateri je udeleženih več vozil. Policisti so na kraju ugotovili, da je prometno nesrečo povzročil tožnik in sicer pod vplivom alkohola, alkotest pa je pokazal, da je imel 0,80 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Analiza v urinu je pokazala od 1,34 do 1,45 g alkohola na kg krvi. V prometni nesreči so bila poškodovana še tri vozila, sam pa je še z dvema udeležencema v nesreči utrpel lahke telesne poškodbe. Sodišče opira svojo odločitev, da ni porušeno zaupanje tožene stranke tožniku na izpoved priče V.L., komandirja Policijske postaje ..., ki je na glavni obravnavi zatrdil, da zaupanje delodajalca v tožnika in njegovo delo nikakor ni porušeno, temveč da tožnika in njegov odnos do dela še naprej ocenjuje nadvse pozitivno in smiselno podpira njegovo reintegracijo k toženi stranki. Ni v pristojnosti vodje lokalne policijske enote ugotavljati, ne ocenjevati, ali je s konkretnim policistom možno nadaljevati delovno razmerje oziroma da še obstaja zaupanje med njim in delodajalcem. Ne gre upoštevati zgolj mnenje ene priče, ki tožnika pozna in se zaveda stiske, v kateri se je le-ta znašel zaradi izgube zaposlitve. Sodišče s svojo odločitvijo daje slab signal tako policistom kot širši javnosti, pri čemer javnost meni, da so policijski v pravnovarstvenih postopkih privilegirani. Zato tudi Policija ne sme več sama preiskovati dejanj, v katerih so udeleženi policisti in pregon prevzame Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določila 118. člena ZDR. Dejansko stanje je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, zato tožena stranka predlaga, naj sodišče upošteva na podlagi določil 118. člena ZDR vse okoliščine primera in interes tožene stranke ter da sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je sodišče izpoved tožnika presojalo skozi izpovedi prič, ki so bile prisotne na kraju samem in so bile zaslišane v tem postopku, pri čemer ni mogoče spregledati, da je izjava A.C. ostala nepotrjena s strani vseh ostalih udeleženih. A.C. je spreminjal svojo izjavo. Ne samo A.J., ampak tudi A.R., ki je prišel na kraj dogodka, je dejanje opisal, da se ni dogajalo nič, ko so prišli policisti na kraj dogodka, tam je potekal le postopek z voznikom. Vsi so bili umirjeni in ni bilo znakov kršitev, vse je bilo pod nadzorom. Tožnik pri tem opozarja tudi na tožilski spis ..., iz katerega je razvidno, da je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije po izvedenem predkazenskem postopku zoper tožnika zaključilo, da ni izkazan utemeljen sum kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradni pravic in to tudi iz razloga, ker navedba A.C. o ravnanju tožnika ni bila potrjena z izjavo nobenega na kraju navzočega policista, ne drugih na kraju prisotnih oseb, še posebej pa ne očitnega obnašanja in poskus vplivanja na A.C. ni zaznal policist A.J., ki je varoval postopek A.C.. Zaslišani V.L. je neposredno nadrejeni tožniku in je zatrdil, da tožnika še naprej ocenjuje nadvse pozitivno. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče v premajhni meri upoštevalo zapisnik o dogodku, ki ga je sestavil A.C., pri čemer ne morejo biti upoštevna tudi pritožbena navajanja o tem, da so zaslišane priče tožnikovi sodelavci. Povsem logično je, da je sodišče zaslišalo priče, ki so bile prisotne pri dogodku in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj verjame tožniku in ne priči A.C., ki je spreminjal izjavo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika ter priče A.C., A.J., V.L., F.K. in A.R., ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti utemeljen. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu policist – starejši policist na Policijski postaji ..., Policijska uprava ... na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2008, pri čemer je delo policista opravljal skoraj 17 let. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s sklepom št. ... z dne 22. 12. 2010 iz razloga, ker je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 257/I K-1 v zvezi s členom 37 KZ-1. Po podani tožnikovi pritožbi je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije sprejela sklep št. ... z dne 9. 2. 2011, s katerim je pritožbo tožnika zoper sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot neutemeljenega zavrnila in odločila, da stroški, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim gredo v breme tožnika. Tožena stranka je tožniku očitala, da je dne 26. 11. 2010 ob 2.30 uri na ... ulici v ... v prostem času pristopil do policista PP ... A.C., ki je sicer vodil postopek ugotavljanja alkoholiziranosti zoper voznika D.M. in ga napeljal naj odstopi od postopka z D.M.. Tožnik je bil predhodno enkrat že pisno opozorjen na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku omogočila zagovor, pri čemer je ta vabilo in obvestilo pravočasno prejel. Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek z zaslišanjem prič, ki so bile prisotne, pri čemer je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala obstoj razlogov, zaradi katerih je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je dokazno breme na delodajalcu, torej toženi stranki, kot to določa 1. odstavek 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR). Sodišče prve stopnje je poklonilo vero tožniku, predvsem zato, ker je njegovo izpoved smiselno potrdil policist A.J., ki je bil ves čas postopka zunaj vozila, ob odprtih vratih, torej en meter do dva metra od A.C.. A.J. je že v uradnem zaznamku z dne 30. 11. 2010 zanikal, da bi tožnik poskušal vplivati na A.C., ga žalil ali mu celo grozil, smiselno enako je izpovedal tudi zaslišan na glavni obravnavi dne 31. 5. 2011. Navedel je, da se ni zgodilo ob dogodku nič takega, kar se je očitalo tožniku, da je takrat stopil iz avta, ker je pristopilo več oseb in da je ob odprtih vratih varoval postopek, A.C. pa je takrat že klical na pomoč policiste iz PP in vodiča službenega psa. Zaslišani A.C. je na glavni obravnavi 31. 5. 2011 precej spreminjal oziroma „omilil“ svoje izjave, saj je navajal le, da ga je le P. poskušal pregovoriti, da postopka ne bi opravil, tožnik pa, da ga je takrat le vprašal, čemu je to potrebno. Tožnik mu ni grozil, grožnje je slišal iz množice in ne ve, iz katerih ust. Ob tem pa je tudi A.C. vztrajal pri podatkih v zapisniku ob opisu dogodka. Tako je sodišče prve stopnje upravičeno podvomilo v verodostojnost zaslišane priče A.C. in je poklonilo vero tožniku in A.J.. Samo dejstvo, da je A.C. takrat poklical na pomoč dodatne policiste in s službenim psom, ne more pomeniti, da je bila situacija dejansko kritična, saj sta tudi zaslišana R. in S. izpovedala, da je bila situacija na kraju dogodka mirna in okrepitev Policije povsem nepotrebna. Pritožbeno sodišče se tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika nima znakov očitanega mu kaznivega dejanja in tudi ne pomeni kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako tožnik ni poskušal napeljati A.C., da izrabi svoj uradni položaj in se ni nedostojno vedel do ostali delavcev. Tožena stranka navaja, da bi moralo sodišče ključni dokaz iz poročila bolj upoštevati pri svoji odločitvi ter da sodišče ni pravilno vrednotilo pričanja A.J.. Samo dejstvo, da je bil na kraj dogodka poklican tudi vodnik s službenim psom, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more avtomatično pomeniti, da je bila situacija tako kritična, saj so praktično vsi zaslišani, vključno s pričo A.C., ki je poklical na kraj dogodka dodatno pomoč Policije, na sodišču izpovedali bistveno drugače. Kot že navedeno, pa je dokazno breme na delodajalcu, da dokaže, da je delavcu zakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče navaja, da je omenjeni primer raziskovalo tudi Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije, ki je v zadevi št. ... po izvedenem predkazenskem postopku zoper tožnika ugotovilo, da ni izkazan utemeljen sum kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic ter je zato dne 16. 5. 2011 odredilo arhiviranje zadeve ni to iz razloga, ker navedba A.C. o ravnanju tožnika ni bila potrjena z izjavo nobenega na kraju navzočega policista, ne drugih na kraju pristojnih oseb, še posebej pa očitanega obnašanja in poskusa vplivanja na A.C. ni zaznal policist A.J., ki je varoval postopek v zadevi A.C.. Res je, da kazenski postopek in postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista identična in se v postopku pred delovnimi sodišči uporabljajo postopkovna pravila iz Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), subsidiarno pa pravila ZPP. Delovno sodišče tudi ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja, pri čemer pa pritožbeno sodišče tudi navaja, da ZDR v 88. členu ureja redno odpoved in kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca navaja tudi kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog), pri čemer pa ZDR ne zahteva, da bi delodajalec moral za očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti izkazati tudi, da ima kršitev znake kaznivega dejanja (konkretno: zloraba uradnega položaja ali uradni pravic po členu 257/I KZ-1 v zvezi s členom 37 KZ-1). Takšno kršitev ZDR določa kot razlog le za izredno odpoved delodajalca v 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki sicer določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Vendar navedeno v konkretnem primeru niti ni pomembno, saj je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot mu je to očitala tožena stranka.

Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej je tožnika reintegriralo v delovno razmerje. V zvezi z navedenim pritožba navaja, da je tožena stranka predlagala, da sodišče v primeru, da ugotovi, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, razveže pogodbo o zaposlitvi po uradni dolžnosti, ker nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim izvedlo dokazni postopek glede sodne razveze na podlagi 118. člena ZDR in zaslišalo priči, ki jih je predlagala sama tožena stranka za zaslišanje, in sicer V.L. in F.K., ki sta oba pojasnila, da do tožnika delodajalec nima negativnega odnosa in da je tožnikov odnos do sodelavcev in dela korekten, pri čemer je priča F.K., šef službe direktorja PU, na splošno ocenil, da bi se delavec Policije moral vzdržati določenih dejanj, ki se očitajo tožniku. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku predhodno že podala opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 22. 2. 2010, pa je le predpostavka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to določa 1. odstavek 83. člena ZDR in se sodišču ni bilo potrebno posebej opredeljevati do navedenega dejstva, saj je ugotovilo, da je bila podana redna odpoved iz krivdnega razloga nezakonita. Kot že navedeno pa je sodišče v zvezi z (ne)možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja zaslišalo priči, ki jih je predlagala sama tožena stranka, ki sta podali izpoved glede možnosti nadaljevanja tožnikovega delovnega razmerja, pri čemer ga je njegov neposredno nadrejeni V.L., ocenil kot nadvse zaupanja vrednega delavca in je podprl tožnikovo reintegracijo v delovno razmerje. Glede na podane pritožbene ugovore pa je pojasniti, da o tožnikovi reintegraciji niso odločali tožnikovi nadrejeni, pač pa je o tem odločilo sodišče na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR, pri čemer je izvajalo dokaze z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala sama tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka postopka in sicer tiste, ki so bili za izvedbo postopka potrebni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za primer prenehanja delovnega razmerja, ko na podlagi določil 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 – ZDSS-1) delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na uspeh v postopku. Tožnik pa sam krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi predmetnega spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.