Jedro

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je dogovor dveh strank, ne pa, kot v obravnavani zadevi, izjava volje zgolj oporočiteljice. Iz oporoke je sicer razvidno, da je zapustnica ob sestavi sodne oporoke navedla, da po svoji smrti zapušča vse svoje premoženje oporočnemu dediču, ki zanjo skrbi, vendar zgolj navedba nagiba ne pomeni, da je v obravnavani zadevi šlo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju in ne za oporoko.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v K. sklenilo, da zapuščina po pokojni M.P. obsega nepremičnino, vknjiženo v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kopru, s parc. št. 413/3 v vl. št. 1647 k.o. Š. do ½-ice ter da je na podlagi zapustničine sodne oporoke, sestavljene pri Temeljnem sodišču v Kopru dne 25.1.1990, oporočni dedič S.O., ki deduje zapuščino do ½-ice, nujna dedinja pa je zapustničina vnukinja P.P., ki deduje zapuščino do ½-ice. Sklenilo je še, da se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi sodišča pri navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica na ime oporočnega dediča in na ime nujne dedinje, na vsakega do ½-ice zapustničinega deleža. Proti takšnemu sklepu je po svojem pooblaščencu vložil pritožbo oporočni dedič S.O. v delu, s katerim je sodišče odločilo, da je nujna dedinja P.P. in da nujna dedinja deduje nujni delež. Dedič sklep izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. V obrazložitvi navaja, da je v zapuščinskem postopku sodišče listino označeno kot oporoka, sestavljeno dne 25.1.1990 pri Temeljnem sodišču v Kopru, zmotno štelo za oporoko, ker je iz vsebine listine in skladno z izjavo dediča razvidno, da je bila volja zapustnice in dediča, ob sestavljanju oporoke, da skleneta pogodbo o dosmrtnem preživljanju ter da na tej podlagi dedič označen kot oporočni dedič, po smrti zapustnice, pridobi celotno njeno premoženje. Tako pri sodišču zmotno označena in sestavljena listina je bila s strani oporočnega dediča in zapustnice v celoti tudi realizirana. Pri obravnavani listini ne gre za oporoko temveč za realizirano pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sestavljena oblično pred sodiščem in tudi v celoti realizirana, napaka je le v tem, da je sestavljalec oporoke zmotno zapisal pravo voljo oporočnega dediča in zapustnice, zato bi sodišče moralo pravni posel med dedičem in zapustnico šteti kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sklenjena v predpisani obliki, v celoti realizirana in veljavna. Že iz vsebine sestavljene listine je namreč razvidna in zapisana volja zapustnice, ki je v tem, da dediču premoženje zapušča zato, ker za njo skrbi, kar je v bistvu tudi kauza pravnega posla. V dobri veri, da sta zadevo ustrezno uredili, zapustnica in dedič nista sklepala nikakršnega novega posla, temveč sta ravnala po svoji pravi volji in pogodbo o dosmrtnem preživljanju v celoti tudi izvršila. Okoliščine o pravni volji strank in sestavi oporoke pa lahko sodišče ugotovi na podlagi zaslišanja sestavljalcev oporoke, ki so navedeni v listini, kar dedič predlaga, da sodišče opravi v ponovljenem postopku, na kar dedič, zaradi nepoznavanja prava, ni opozoril, bi pa to sodišče, zaradi ugotovitve obsega zapuščine, vsebine listine in ugovor dediča, moralo storiti že v dednem postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

V času sestavljanja zapustničine oporoke je pogoje za sestavljanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju urejal Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/1976, z dopolnitvami Uradni list RS, št. 23/1978) v 117. členu. Ta v 4. odstavku kot pogoj za veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju predpisuje, da mora biti sestavljena v pisni obliki in overjena po sodniku. Glede vsebine pa v 1. odstavku istega člena določa, da pogodba, s katero se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja kot dediščino, ni dedna pogodba, temveč pogodba med preživljancem in preživljalcem o odplačni odtujitvi vseh nepremičnin, ki pripadajo preživljancu ob sklenitvi pogodbe, ali določenega dela teh stvari, katerih izročitev pa je odložena do njegove smrti (pogodba o dosmrtnem preživljanju). Smiselno enake določbe vsebuje sedanji 557. člen Obligacijskega zakonika. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je torej dogovor dveh strank, ne pa, kot v obravnavani zadevi, izjava volje zgolj oporočiteljice. Iz oporoke je sicer razvidno, da je zapustnica ob sestavi sodne oporoke navedla, da po svoji smrti zapušča vse svoje premoženje oporočnemu dediču, ki zanjo skrbi, vendar zgolj navedba nagiba ne pomeni, da je v obravnavani zadevi šlo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju in ne za oporoko. Če je oporočni dedič S.O. dejansko skrbel za zapustnico do smrti, tega ni storil zaradi določbe v oporoki, saj ga zapisani nagib v oporoki k ničemur ni zavezoval. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju).