Jedro

Pripoznave v civilni pravdi je enostranska brezpogojna izjava toženca nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen. Predmet pripoznave je tožbeni zahtevek ali del zahtevka ne pa njegova dejanska podlaga ali pravna kvalifikacija.

Ukvarjanje z judom ni nevarna dejavnost.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31.3.2004 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II.

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje z dne 19.1.2004 razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 31.3.2004 sklenilo, da se pritožba tožeče stranke z dne 18.3.2004 kot prepozna zavrže.

Zoper navedeni sklep vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo ter trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici zmotno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku.

Pooblaščenec tožeče stranke je prejel sodbo dne 2.3.2004, rok za pritožbo se je iztekel 17.3.2004, vendar pa je napačen podatek sodišča, da naj bi tožnik osebno vložil pritožbo dne 18.3.2004. Pritožba je bila vložena dne 17.3.2004 priporočeno na pošto, kar je tudi razvidno iz fotokopije potrdila o oddaji pošiljke. Pritožba je pravočasna. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2.100.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini 13,5% od dneva vložitve tožbe do sodbe sodišča prve stopnje oziroma z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Hkrati pa je naložilo tožeči stranki, da je dolžna povrniti prvotoženi stranki znesek

110.000,00 SIT pravdnih stroškov, drugotoženi stranki pa 170.600,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99, 96/02, 110/02, 12/03 in 58/03, v nadaljevanju ZPP). Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek iz treh poglavitnih razlogov in sicer: - ker je ocenilo, da ni podana objektivna odgovornost prvotožene stranke za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 9.3.2000, saj tekmovanje v judu ne sodi med nevarne dejavnosti; - ker se je športnega tekmovanja, na katerem se je poškodoval, udeležil prostovoljno oziroma ker udeležba na tekmovanju ni bila obvezna;

- ker ni podana niti krivdna odgovornost prvotožene stranke za škodo, ki jo je utrpel pri tem športnem dogodku, niti za ravnanje nasprotnika, ki ga je neposredno poškodoval pri borbi.

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki kljub temu, da je ta v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek tožnika po temelju. Sodišče bi moralo izdati vmesno sodbo na podlagi pripoznave, saj ne gre le za priznanje dejstev v smislu 1. odst. 214. člena ZPP. Podana je kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ukvarjanje z judom ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti. Za judo so značilni meti, ko eden izmed udeležencev uspe drugega spraviti iz ravnotežja ali ga kako drugače vreči na tla. Pri tem pogosto prihaja do nekontroliranih padcev in to toliko bolj, kolikor večje presenečenje je takšen met za drugega udeleženca v boju, pri takšnih padcih pa so precej pogoste poškodbe. Pri borcih v kategoriji do 90 kg so takšni padci brez dvoma nevarni, kar nenazadnje priča tudi večje število poškodb. Na turnirju je prišlo do poškodbe tožnika in policista J.. Ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera je gotovo podana objektivna odgovornost prvotožene stranke kot delodajalca, s tem pa tudi odgovornost drugotožene stranke, ker je imela prvotožena stranka prav za takšne primere zavarovano civilno odgovornost. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik športnega tekmovanja, na katerem se je poškodoval, udeležil prostovoljno. Tožnik trdi, da se je tekmovanja udeležil kot policist in zastopal PMP Šentilj. Tekmovanje je bilo zaprtega tipa. Na njem so nesporno lahk sodelovali le policisti.

Tekmovanje se je vršilo v delovnem času in na njem tožnik ne bi mogel sodelovati, če bi bila to zgolj njegova želja in če ne bi zastopal PMP ... Ker je sodeloval na tekmovanju, se mu ni bilo treba udeležiti usposabljanja posebnih policijskih enot, ki je potekalo istočasno. Delodajalec mu je nezgodo priznal kot delovno nezgodo (prijava poškodbe pri delu). Komandir L. ni pravočasno in ustrezno spremenil razporeda njegovega dela. Ta njegova opustitev ne more iti v škodo tožniku. Priča Č. je izpovedal, da na dejstvo, ali je prišlo do poškodbe pri delu,ne more vlivati okoliščina, kako se je tožnik na tekmovanje prijavil in ali je bila prijava pravočasna ali ne. Sicer pa za trditev drugotožene stranke, da ta krije le škodo, ki jo utrpijo udeleženci tekmovanj v borilnih veščinah, na katerih je udeležba obvezna v okviru delovnih obveznosti, ni najti podlage v Splošnih pogojih za zarovanje odgovornosti PG-odg/97. Sodišče je zato v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Razen objektivne odgovornosti prvotožene stranke pa je dolžnik uveljavljal še krivdno odgovornost svojega delodajalca za škodo, ki jo je utrpel, ker je sotekmovalec tožnika, sicer delavec tožene stranke, kršil pravila Judo zveze. Napačno je pravno stališče sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če bi prišlo do prekoračitve veljavnih pravil, zato ne bi odgovarjala prvotožena stranka, temveč neposredni povzročitelj škode.

Zatrjevani povzročitelj škode je namreč delavec prvotožene stranke, zato je prvotožena stranka kot delodajalka primarno odgovorna za škodo v razmerju do oškodovanca. Sodišče je zato v tem delu nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo,ker ni ugodilo predlogu tožeče stranke po postavitvi ustreznega izvedenca. Predlaga, da sodišče sodbo prve stopnje glede temelja tožbenega zahtevka ustrezno spremeni oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep: Držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bila sodba pooblaščencu tožeče stranke vročena dne

2.3.2004, napačno pa je zaključilo, da je pritožba tožeče stranke vložena po pošti priporočeno šele dne 18.3.2004. Iz dohodnega žiga Okrožnega sodišča v Ljubljani sicer res izhaja datum oddaje na pošto

18.3.2004, vendar pa je pri zapisu datuma očitno prišlo do pomote, saj iz priložne kuverte k pritožbi nedvomno izhaja, da je pritožba priporočeno oddana na pošto dne 17.3.2004. Navedeno dejstvo pa izkazuje tudi pritožnik s fotokopijo potrdila o oddaji pošiljke, kjer je žig mariborske pošte z dnem 17.3.2004. Ker je pritožba zoper sodbo vložena znotraj petnajstdnevnega roka (primerjaj 1. in 2. odst. 112. člena ZPP in 333. člen ZPP), je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke zoper sklep ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper sodbo: Pritožba je pravočasna.

Očitana absolutna bistvena kršitev tožeče stranke (1. odst. 315. člena ZPP in 316. člen ZPP) ni podana. Pripoznava v civilni pravdi je enostranska brezpogojna izjava toženca nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen. Predmet pripoznave je tožbeni zahtevek ali del zahtevka, ne pa njegova dejanska podlaga ali pravna kvalifikacija. Izjava mora biti jasna in določna. Prvotožena stranka pa je v odgovoru na tožbo le zapisala, da ne prereka temelja odškodninskega zahtevka, saj je nesporno ugotovljeno, da je do poškodbe tožeče stranke prišlo dne 9.3.2000 na regijskem prvenstvu delavcev Policijske uprave Maribor v judu, ki se je izvajalo v Slovenski Bistrici. Taka navedba tožene stranke nedvomno ne izpolnjuje vseh bistvenih sestavin, ki so potrebne, da sodišče lahko izjavo stranke pravno kvalificira za pripoznavo zahtevka. Navedeno izjavo je zato mogoče šteti le za priznanje dejstev, da je do poškodbe tožnika prišlo dne 9.3.2000 na regijskem prvenstvu delavcev Policijske uprave Maribor v judu. Očitane kršitve določil postopka v zvezi z neizdajo vmesne sodbe na podlagi pripoznave torej niso podane.

V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami je uvodoma navesti, da tožeča stranka s svojo dejansko trditveno podlago v tožbi uveljavlja dve pravni podlagi zoper prvotoženo stranko. S trditvijo, da se je poškodoval na regijskem tekmovanju policistov v judu v okviru redne delovne obveznosti, uveljavlja tožnik odškodninski zahtevek zoper delodajalca na podlagi 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnih razmerij (ZTPDR), ki določa, da če delavec pretrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu mora delodajalec povrniti škodo po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. S trditvijo, da je sotekmovalec, ki je prav tako delavec prvotožene stranke, s kršitvijo pravil tekmovanja povzročil škodo tožniku, pa uveljavlja odškodninsko odgovornost zoper prvotoženo stranko, kot tretja oseba, v smislu 171. oziroma 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po teh določilih za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna oseba, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen, če se dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Glede na dejansko in pravno podlago v smislu 73. člena ZTPDR je odgovornost delodajalca podana po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Tožeča stranka uveljavlja zahtevek zoper prvotoženo stranko tako iz naslova objektivne odškodninske odgovornosti, kakor tudi krivdne odgovornosti. Pravilno je pravno stališče sodišča prve stopnje, ki ga je izrazilo v zadnjem odstavku šeste strani svoje sodbe (list. št. 67), da judo sam po sebi ne sodi med nevarne dejavnosti in da tožnik tudi ob upoštevanju zatrjevanih in ugotovljenih konkretnih okoliščin v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel dokazati, da bi bilo v tem primeru kaj drugače. Zatrjevanja pritožnika v pritožbi, da so pri tekomovalni kategoriji do 90 kg padci brez dvoma nevarni, o čemer nenazadnje priča tudi večje število poškodb, tudi na tem konkretnem turnirju, in sicer tožnika in policista J., pa so v smislu trditvene podlage nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP). Drži tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v konkretnem postopku tudi ni izkazala morebitne krivdne odgovornosti tožene stranke za poškodbo tožnika, ki jo je tožnik smiselno zatrjeval z zatrjevanjem okoliščin, da na kraju tekmovanja nista bila prisotna zdravnik in reševalno vozilo. Tožnik namreč v svoji trditveni podlagi ni navedel, kako naj bi ta morebitna kršitev pravil vplivala na povzročitev poškodbe oziroma ni navedel tistih dejanskih okoliščin, ki bi predstavljale element vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo pravil pri organizaciji tekmovanja s strani tožene stranke in zatrjevano škodo.

Držijo pa pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno zaključilo, da, ker se je tožnik športnega tekmovanja, na katerem se je poškodoval, udeležil prostovoljno, sam nosi škodo. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da razbrati, da je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov (predvsem tudi izpovedi tožnika in zaslišane priče Č.) ugotovilo, da je bila prvotna odločitev tožnika, da se udeleži regijskega tekmovanja prostovoljna, da pa njegova udeležba na tekmovanju kljub temu šteje med delovne obveznosti (kar je priznala prvotožena stranka tudi v odgovoru na tožbo). Pritrditi je pritožniku, da je tožnik na regijskem tekmovanju v judu v Slovenski Bistrici sodeloval kot policist, saj tožena stranka ne zanika dejstva, da je zastopal PMP ... in da je bilo tekmovanje zaprtega tipa in da so na njem lahko sodelovali le policisti. Glede na to tožena stranka kot delodajalec odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Ker pa je prvo sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni objektivno odgovorna, prav tako pa ni pogojev za krivdno odgovornost, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da iz te dejanske in pravne podlage tožeči stranki odškodnina ne gre, pritožbene trditve v tem delu pa so pravno neupoštevne.

Vendar pa, ker uveljavlja tožeča stranka tudi drugo dejansko in pravno podlago (na podlagi 171. člena ZOR), je pritrditi pritožbenim trditvam, saj je v tem delu sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za posledico pomanjkljivo ugutovljeno dejansko stanje. Tekmovanje je bilo izvedeno v okviru dejavnosti prvotožene stranke. Tožeča stranka zatrjuje, da je sotekmovalec S. G. z neupoštevanjem pravil Judo zveze Slovenije nepravilno izvrševal svojo delovno obveznost in pri tem povzročil škodo tožniku.

Po njenih trditvah meta ni izvajal v skladu s športnimi pravili.

Zatrjuje torej protipravno ravnanje delavca prvotožene stranke ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo, kar bi lahko imelo za posledico odgovornost delodajalca v skladu z določbo 171. člena ZOR. V dokaz te svoje trditve je predlagala ustreznega izvedenca, vendar pa je sodišče prve stopnje zaradi napačne materialno pravne opredelitve spora ta tožnikov predlog nepravilno zavrnilo. Le izvedenec, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, bi lahko povedal, ali je sotekmovalec tožnika ravnal v okviru pravil Judo zveze, ker med izvajanjem meta ni zadržal tožnika, potem pa še padel nanj. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče postaviti predlaganega izvedenca, nato pa bo moralo oceniti, ali so podani pogoji v smislu

171. člena ZOR. V primeru, da bo ugotovilo odškodninsko odgovornost prvotožene stranke, pa se bo moralo izreči še do ugovora drugotožene stranke, da zavarovanje odgovornosti prvotožene stranke krije le škodo, ki jo utrpijo udeleženci tekomovanj v borilnih veščinah, na katerih je udeležba obvezna v okviru delovnih dolžnosti.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).