Jedro

Presoja znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 23. 1. 2017 obdolženega A.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso ter nagrado in potrebne izdatke oškodovančevega pooblaščenca. Vse navedeno je bilo izrečeno v sodbi V K 19625/2016. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožnik kot prava vešč procesni udeleženec ni identificiral. V pritožbeni obrazložitvi je sicer z navedbo, da sodba nima razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbama prič H.S. in E.L., nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, vendar tako, da je bilo obenem prezrto, da predmet odločitve ni bila verodostojnost prič, temveč kaznivo dejanje, kot je bilo z odločilnimi dejstvi opisano v izreku sodbe. Glede teh pa se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe v celoti opredelilo.

5. Podobno kot zgoraj, je pritožbeno sodišče uveljavljano kršitev kazenskega zakona samo prepoznalo v delu pritožbene obrazložitve, po katerem izrečene besede objektivno niso bile sposobne povzročiti občutka prestrašenosti, kar je za izpolnitev zakonskega opisa obravnavanega kaznivega dejanja nujno. Gre za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki po pritožbenem preizkusu ni podana. Izrečene besede po določnosti in vsebini nedvomno dosegajo zakonsko zahtevano resnost "zagrozitve", ki splošno, kot v obravnavanem primeru, objektivno omogoča občutenje prestrašenosti, ki je sicer brez te resnosti že objektivno ni mogoče občutiti. Pomeni, da se konkretno opisano obdolženčevo ravnanje iz izreka sodbe ujema z izvršitvenim ravnanjem iz zakonskega opisa, s čemer je tudi njegova kaznivost, brez kakršnikoli zadržkov izkazana.

6. Po pritožbeni obrazložitvi sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, saj ni zaslišalo prejemnika oškodovančeve prijave, policista S.K.. Ta bi povedal, v katerem jeziku je bila podana prijava ter v katerem jeziku in kako sta se z oškodovancem kot prijaviteljem sporazumela. Odločilna dejstva niso bila niti pravilno ugotovljena, ker temelje na oškodovančevi izpovedbi, ki je zaradi notranje neskladnosti in zaradi neskladnosti z drugimi dokazi, neprepričljiva. Ko pa jo drugi dokazi potrjujejo, je to zaradi interesne povezanosti med oškodovancem in tistimi, ki so takšne dokaze posredovali, saj so, podobno kot oškodovanec v sporih, bodisi z obdolženčevimi sorodniki ali z drugimi krajani. Drugače je z dokazi, s katerimi je bil obdolženčev zagovor potrjen, medtem ko so po sodišču prve stopnje ugotovljena razhajanja izkustveno opravičljiva ter kot takšna na zanesljivost in verodostojnost navedenih dokazov ne morejo vplivati.

7. Ko je v zadevi s sodbo vsebinsko odločeno, so po že obrazloženem odločilna dejstva tista iz opisa dejanja. Okoliščine, v katerih je oškodovanec podal prijavo, niso sestavni del opisa, pa zato dejansko stanje kot zbir odločilnih dejstev zaradi nezaslišanega prejemnika prijave ne more biti nepopolno ugotovljeno. Razen tega je prijava kot neodvisno dejstvo neizpodbitna, medtem ko je bila njena vsebina predmet preizkušanj v predkazenskem in zlasti kazenskem postopku, ki glede odločilnih dejstev niti pritožbenemu sodišču niso pokazala, da bi bilo treba v zvezi s samo prijavo ugotavljati še kaj drugega od tistega, kar izhaja iz samega zapisnika o sprejemu ovadbe z dne 25. 10. 2015, oškodovančeve izpovedbe ter izpovedbe priče F.K..

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo tudi tedaj, ko je v dokazni oceni izhajalo iz oškodovančeve izpovedbe, na katerega so se izrečene besede nenazadnje neposredno nanašale, in ker v sami izpovedbi ni zaslediti ničesar takšnega, da bi ji ne bilo mogoče slediti. Iz izpovedbe, ki je ves čas enaka, izhaja povod za obdolženčevo ravnanje ter konkretiziran opis ravnanja z učinki, medtem ko se v pritožbeni obrazložitvi navajane vrzeli nanašajo na nepomembne podrobnosti, kot so število oškodovančevih fotografiranj ali na dogodke, ki z obravnavanim niso neposredno povezani.

9. Glede potrjenosti oškodovančeve izpovedbe je v pritožbeni obrazložitvi prezrta izpovedba priče F.K., ki sicer pri dogodku ni bil neposredno navzoč, pa vendar je po vsebini pričinega pripovedovanja jasno, da si oškodovanec dogodka ni izmislil. Podobno velja za izpovedbi omenjenih prič H.S. in E.L. o obdolženčevem znanju nemškega jezika, ko dejansko niti po pritožbeni obrazložitvi ni jasno, kako konkretno bi naj priči z zatrjevano izmišljotino oškodovancu pomagali in sploh, kaj ima to opraviti z njuno priljubljenostjo v kraju, ki sama zase verodostojnosti izpovedb v eni ali drugi smeri ne more zagotoviti.

10. Na koncu pritožbeno sodišče še pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbama prič G. in D.G.. Zlasti tedaj, ko je bilo pravilno ugotovljeno, da bi bil obdolženčev odziv v slovenskem jeziku na, očitno nadležno oškodovančevo fotografiranje, ki slovenskega jezika ne zna (razume), nesmiseln. Z ugotovljenim je v pritožbeni obrazložitvi poudarjena potrjenost obdolženčevega zagovora z izpovedbama zgornjih prič izgubila na pomenu in dodatno še s pravilno zaznavo, da niti izpovedbi sami medsebojno nista do te mere skladni, da bi jima bilo mogoče brez rezervno slediti.

11. Kot rečeno, pritožnik se je pritožil še zaradi odločbe o kazenski sankciji, vendar pritožbe v tem delu sploh ni obrazložil. Ker pa je bila pritožba podana zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve kazenskega zakona, obdolžencu v korist, je pritožbeno sodišče odločbo o kazenski sankciji samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolžencu izrečena zgolj opozorilna kazenska sankcija z nizko določeno kaznijo zapora ter najkrajšo možno preizkusno dobo. Glede na to, in ker drugih ali novih okoliščin, ki bi bile obdolžencu v korist, ni zasledilo, pritožbeno sodišče v navedeno odločbo ni posegalo.

12. Po obrazloženem, in ker preizkus iz 383. člena ZKP ni razkril drugih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega A.H. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter prvem odstavku 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7111, 71113 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica odločbe o pritožbi in obdolženčevih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.