Jedro

Na nobenega od dovoljenih, v prvem odstavku 370. člena ZPP določenih revizijskih razlogov, revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo strank. Ta mora biti zaradi tega obrazložena: stranka mora v reviziji pojasniti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo je katero od nižjih sodišč kršilo procesne predpise in v čem je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnikovo pavšalno sklicevanje na vse revizijske razloge po določbah ZPP mu zato ne zagotavlja revizijskega preizkusa tistih kršitev, ki jih v reviziji ni posebej navedel in utemeljil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačilo 4.609,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi večfragmentnega zloma spodnje polovice nadlahtnice, ki jo je tožnik utrpel 27. 10. 2005 ob uporabi prisilnih sredstev v priporu, in sicer ob upoštevanju tožnikove 80 % soodgovornosti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in upoštevaje uspeh plačilo stroškov naložilo tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in stranskega intervenienta ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo tudi v znesku 4.609,56 EUR. Tožnikovo pritožbo je zavrnilo in mu hkrati naložilo plačilo pritožbenih stroškov. V obrazložitvi navaja, da ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je dejansko stanje ugotovljeno popolno in pravilno, zaključke sodišča prve stopnje pa je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj ne verjame tožnikovi verziji dogodkov. Te ne potrjujeta niti izvedeniško mnenje in izvid dežurnega kirurga. Če bi ga res brcali, bi gotovo ostala kakšna sled. Upoštevaje izvedeniško mnenje in ugotovitve dežurnega zdravnika kot življenjsko prepričljivejšo oceni izpoved paznikov. Ti so tožnika najprej opozorili naj neha kričati, vendar neuspešno. Ker jim je grozil z odlomljenim ročajem metle, so ga skušali vkleniti in odpeljati v sobo za pomiritev. Tožnik se je ves čas aktivno upiral izvajanju strokovnih prijemov in pri tem je prišlo do poškodbe, ki je bila nato ugotovljena po več urah. Upoštevaje pooblastila paznikov, kot izhajajo iz Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), Pravilnika o izvrševanju pripora in takrat veljavnega Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov, so bili izpolnjeni pogoji za ukrepanje, upoštevana pa je bila tudi postopnost. Ravnanje paznikov zato ni bilo protipravno. Ker je tožnik sam izzval ukrepe, ni šlo za diskriminatorno ravnanje, niti za mučenje ali nečloveško in ponižujoče ravnanje. Dejstvo, da je tožnik E., ne pomeni, da ukrepi zoper njega niso možni. Ne gre niti za prekomerno uporabo sile. Glede na silovit odpor tožnika, je bila možnost nastanka poškodbe vključena, čeprav so se ukrepi izvajali na predpisan način. Z uporabo prisilnih sredstev pa so morali pazniki preprečiti, da bi tožnik poškodoval sebe in druge. Navedbe o kakršni koli vzročni zvezi med dejstvom, da so tožnika šele po nekaj urah odpeljali k zdravniku in zatrjevano škodo, so prešibke, da bi jih bilo mogoče obravnavati. Ob ugotovitvi, da ravnanje toženke ni bilo protipravno, niso izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

3. Tožnik zoper odločitev sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi vseh revizijskih razlogov po določbah ZPP, kršitve Ustave RS, Splošne deklaracije človekovih pravic, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ,

Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, Mednarodne konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP), Evropske konvencije o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja . Meni, da odločitev sodišča glede protipravnosti ne upošteva dejstva, da je bil popolnoma nenevaren za okolico, saj je bil sam v sobi, ko je začel kričati. Skratka, nikogar ni fizično ogrožal. Četudi se je upiral, je zoper njega ukrepalo devet paznikov, usposobljenih za ravnanje s priporniki, zato mu ni mogoče pripisati takšne soodgovornosti. Meni, da bi na podlagi 87. člena ZIKS-1 moral biti zoper njega uveden disciplinski postopek. Namesto tega so ga brutalno pretepli, brcali, s pendreki in čevlji, in sicer devet na enega. Po sodišču je možnost nastanka poškodb vključena, kadar pazniki uporabijo prisilne ukrepe, saj ni mogoče pričakovati, da bodo izvršeni nežno. Sprašuje, ali brcanje in pretepanje enega pripornika s strani devetih paznikov pomeni uporabo prisilnih ukrepov s tem, da je povzročena poškodba - zlom desne nadlahtnice nad komolcem. Zato trdi, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, in sicer določbe ZIKS-1 o stopnjevanju ukrepov. Nadalje trdi, da je bil postopek, ki je bil voden zoper njega, nezakonit. Sodišče je zapisalo, da je trdil, da je do poškodbe prišlo ob aktivnem napenjanju tožnika, ko je želel preprečiti vklenitev, in pri tem sprašuje, ali je sprejemljivo, da devet ljudi ne more obvladati ene osebe drugače, kot da ga poškoduje. Enako nezakonit je zaključek sodišča, da ni vzročne zveze med poškodbami tožnika in dejstvom, da ga pazniki niso hoteli peljati k zdravniku. Meni, da ima tako ravnanje paznikov zoper tožnika kot E. znake nečloveškega in ponižujočega ravnanja ter diskriminacije, in zato pomeni kršitev Ustave RS, 7. in 10. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, 1., 2., 12. in 14. člena Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju , 6. člena Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije,

3. in 14. člena EKČP, 1. člena Evropske konvencije o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja ter 3. in 5. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Poudarja, da iz navedenih aktov izhaja, da nobena okoliščina, niti vojno stanje, ne sme biti opravičilo za mučenje, zato ob tem, da s kričanjem ni nikogar ogrožal, poškodbe, ki so jih povzročil pazniki, niso sorazmerne z njegovim ravnanjem. Kršitev navedenih določb predstavlja tudi dejstvo, da kljub seznanitvi sodišč in drugih organov o tem dogodku doslej o tem dogodku in tožnikovi poškodbi ni bil sprožen noben postopek, ki bi omogočil, da bi se ugotovilo, kdo in na kakšen način je povzročil poškodbo. Tožniku tudi ni bila priznana nobena odškodnina .

4. Toženka in stranski intervenient na tožnikovo revizijo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uvodoma je treba opozoriti, da Vrhovno sodišče v revizijskem postopku po določbah ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Na nobenega od dovoljenih, v prvem odstavku 370. člena ZPP določenih revizijskih razlogov, ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo strank. Ta mora biti zaradi tega obrazložena: stranka mora v reviziji pojasniti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo je katero od nižjih sodišč kršilo procesne predpise in v čem je zmotno uporabilo materialno pravo(1). Tožnikovo pavšalno sklicevanje na vse revizijske razloge po določbah ZPP mu zato ne zagotavlja revizijskega preizkusa tistih kršitev, ki jih v reviziji ni posebej navedel in utemeljil. 7. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v celici res sam, da pa v kritičnem času v tej celici ni le vpil, temveč je tudi razbijal. Nadalje je sodišče ugotovilo, da se na poziv paznikov ni umiril in da je ob njihovem vstopu v celico grozil z odlomljenim ročajem metle. Ko so ga zato skušali vkleniti in odpeljati v sobo za pomiritev, pri čemer je bila za vklepanje uporabljena telesna sila, je zaradi tožnikovega silovitega upiranja pri tem prišlo do poškodbe, ki je bila ugotovljena šele po več urah.

8. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki kakorkoli posegajo v relevantno dokazno oceno nižjih sodišč oziroma zanikajo njune pravno odločilne dejanske ugotovitve. Gre predvsem za revizijske ugovore, ki izhajajo iz trditev, da naj bi tožnik, ki je bil v celici sam, zgolj kričal, nakar ga je devet paznikov brutalno preteplo, ter da ga niso hoteli peljati k zdravniku. Tudi revizijski ugovor, ki izhaja iz tega, da naj bi ukrep z uporabo prisilnih sredstev izvajalo devet paznikov, nima podlage v dejanskih ugotovitvah sodišč.

9. Glede na naravo pravdnega postopka in vsebino odškodninske pravde, tožnik ne more uspeti s pavšalnimi trditvami o tem, da o obravnavanem dogodku ni bila izvedena takojšnja in neodvisna preiskava, ki bi omogočila ustrezno temeljito razjasnitev dogodka. Izostanek takšne preiskave, ki je ne more nadomestiti konkretni civilni postopek, v katerem tožnik uveljavlja svojo odškodninsko terjatev, sam po sebi namreč ne predstavlja podlage za utemeljenost obravnavane tožbe. Gre za postopkovni vidik obveznosti države iz 18. člena Ustave RS oziroma 3. člena EKČP, ki tožniku v odškodninskem postopku (po tem, ko neodvisna preiskava ni bila izvedena) omogoča, da se v kontradiktornem postopku nepristransko in objektivno raziščejo in ugotovijo okoliščine tožnikove poškodbe, ko je bil pod fizičnim nadzorom represivnih državnih organov. V takem odškodninskem postopku je država tista, ki se mora razbremeniti vsakršnega dvoma o tem, da je bilo ravnanje njenih organov skladno s temeljnimi ustavnimi in konvencijskimi zahtevami.(2) Tožnik pa v zvezi s tem v reviziji ne uveljavlja nobenih kršitev postopka (zlasti ne o tem, da sodišče ni izvedlo vseh pomembnih dokazov oziroma da se ni opredelilo do vseh pomembnih tožbenih oziroma pritožbenih trditev), niti ne uveljavlja, da bi sodišče v tem primeru izhajalo iz materialnopravno zmotne porazdelitve dokaznega bremena. Tudi njegovo sklicevanje na obravnavo dogodka s strani Evropskega odbora za prepre č

evanje mu č

enja, ne č

loveškega ali ponižujo č

ega postopanja ali kaznovanja je zgolj pavšalno, saj iz njega ni mogoče razbrati, ali s tem uveljavlja katerega izmed sicer dopustnih revizijskih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZPP.

10. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje je pravilna materialnopravna presoja, da ravnanje paznikov ni bilo protipravno. Ob ugotovitvah, da tožnik ni zgolj kričal, temveč da je tudi razbijal, ob vstopu paznikov v celico pa jim je grozil z odlomljenim ročajem metle, tožnik ne more uspeti s trditvijo, da pazniki niso imeli podlage za ukrepanje in uporabo prisilnih sredstev. Neutemeljeno se sklicuje na določbe 87. člena in drugih določb ZIKS-1, ki se nanašajo na disciplinsko sankcioniranje. Podlaga za ukrepanje paznikov v tem primeru je bila v določbi 239. člena ZIKS-1 ter določbah Pravilnika o izvrševanju pripora in tedaj veljavnega Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov, ki urejajo pogoje za uporabo prisilnih sredstev. Ni šlo namreč za kaznovanje tožnika, temveč za preprečitev , da bi tožnik poškodoval sebe ali druge. Upoštevaje ugotovitve, da se na poziv paznikov ni umiril in da je ob njihovem vstopu v celico grozil z odlomljenim ročajem metle, ni mogoče slediti njegovemu očitku o nespoštovanju določb o stopnjevanju ukrepov (načelo postopnosti)(3). Tožnik ima sicer prav, da uporaba prisilnih sredstev ne vključuje možnosti poškodbe. Če je ukrep izveden pravilno, do poškodbe praviloma ne bi smelo priti. V konkretnem primeru pa sodišče moč izvedenega ukrepa opravičuje s silovitostjo tožnikovega odpora. Torej ne gre zato, da bi sodišče pristajalo na to, da uporaba prisilnih sredstev lahko privede do poškodbe, kot to uveljavlja revizija, temveč je izhajalo iz tega, da gre za posledico tožnikovega ravnanja ob poprej izkazanem temelju za uporabo prisilnih sredstev. Nižji sodišči sta tako pri presoji protipravnosti ravnanja paznikov tudi sorazmernost uporabljene sile pravilno preizkušali glede na tožnikovo ravnanje.

11. Glede na navedeno postopanje paznikov ni bilo protipravno, posledično pa niso podane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke. Revizijski ugovori o kršitvi načel postopnosti in sorazmernosti pri uporabi prisilnih sredstev ter očitki o konvencijskih kršitvah zaradi mučenja ter nečloveškega in ponižujočega ravnanju, ki izvirajo iz tožnikovega vztrajanja pri drugačnem poteku dogodka, glede na povedano niso utemeljeni. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje ter pojasnjeno podlago za ukrepanje in uporabo prisilnih sredstev tožnik ne more uspeti niti z očitkom, da je ravnanje paznikov temeljilo na rasni diskriminaciji, ki ga tožnik podpira samo s trditvijo, da je Egipčan. Na kaj meri z revizijskim očitkom, da mu ni bila priznana nobena odškodnina, glede na to, da njeno priznanje uveljavlja v tej pravdi, pa ni jasno.

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 117/2011 z dne 26. 9. 2013. Op. št. (2): Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-679/12 z dne 16. 10. 2014. Op. št. (3): 58. člen Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov.