Jedro

Pri presoji, ali je bila tožnica nad polovico skupne zavarovalne dobe zavarovana za ožji ali za širši obseg pravic, je treba upoštevati le čas dejanskega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa tudi obdobij, za katera so bili naknadno vplačani prispevki s tako imenovanih dokupom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca z dne 9.12.2002 in da se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine v znesku 74.545,53 SIT na mesec od 1.10.2002 dalje, odmerjena po določbi toženke z dne 26.9.2002 in da je dolžna razliko med zneskom 74.545,53 SIT in zneskom po odločbi z dne 9.12.2002 v višini 40.217,36 SIT izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne posamične razlike dalje do plačila, v 8 dneh ter sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje pooblaščenka tožnice iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo predvsem na podlagi listine – potrdila z dne 19.12.2005, izdano s strani Davčnega urada L., Izpostava .... To potrdilo pa je v nasprotju z izpisom pokojninske dobe toženke z dne 6.9.2002, ki ugotavlja, da je imela tožnica status drugega kmeta od 1.1.1984 do 31.3.1992, v času od 1.4.1992 do 30.9.2002 pa status iz naslova delovnega razmerja. Ti podatki so povsem identični s podatki iz tožničine delovne knjižice. Teh nasprotij prvostopno sodišče ni razčiščevalo oziroma se do njih ni opredelilo. Sodišče tudi ni razčiščevalo pomena podatkov v prijavi zavarovanja za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje z dne 20.7.1984 in z dne 23.12.1986 in ni ugotavljajo, kaj pomenita zapisa 1,50 PO in 1,50 NPO v navedenih prijavah. Tožnica je po sklepu toženke z dne 5.5.1988 dokupila zavarovalno dobo in za dokup zavarovalne dobe plačala prispevke od najnižje pokojninske osnove, kakor je po tarifi določila tožena stranka in je bila zavarovana tako za vse primere zavarovanja nad polovico skupne zavarovale dobe. Sodišče tudi ni pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je toženka z dokončno odločbo z dne 9.12.2002 tožnici znižala pokojnino, ki ji je bila priznana s strani njenega prvostopnega organa, saj sta oba navedena organa svoji odločitvi sprejemali na podlagi istega izpisa pokojninske dobe. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 7/96) je črtal določbe iz 11., 12. in 13. člena zakona, v 231. členu zakona iz leta 1992 pa določil, da izbrana osnova ne sme biti nižja od zneska najnižje pokojninske osnove. Zavarovanje za ožji obseg pravic za zavarovance iz 11., 12. in 13. člena, ki so bile določene v 19. členu ZPIZ/92, so bile črtane z navedeno novelo zakona iz leta 1996. Zoper sodbo je samostojno pritožbo podala tudi tožnica. Navaja, da v revizijskem postopku toženka ni ugotavljala obdobje skupnega obveznega zavarovanja, temveč neko obdobje dejanskega zavarovanja, kar pa ni isto. Prvostopno sodišče je sicer ugotavljalo skupno zavarovalno dobo, pri tem pa je napačno opredelilo status posameznih obdobij ter tudi napačno izračunalo pretežni delež. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožnica zavarovana le za ožji obseg pravic. Tožnica nikoli ni bila zavarovana za ožji obseg pravic, saj je bila prijava vložena s strani Kmetijske zadruge .... Zavarovanec je bil praviloma zavarovan za poln obseg pravic. Le, če je izbral osnovo manjšo od najnižje pokojninske osnove, je bil zavarovan za ožji obseg pravic. Zavarovanec, ki je bil zavarovan v višini najnižje pokojninske osnove ali več, je bil v vsakem primeru zavarovan za poln obseg pravic. Napačno je tolmačenje sodišča, da dokupljena doba nima statusa polne zavarovalne pokojninske in delovne dobe po določbah 8. člena ZPIZ. Sodišče je tudi nepravilno izračunalo oziroma tolmačilo termin pretežnega deleža. Ni res, da pretežni delež pomeni že vsaka količina nad polovico celote.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dovolj popolno in pravilno ugotovilo bistvena dejstva ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni kršilo. Sodbo je obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova, glede na pritožbene navedbe pa poudarja naslednje.

V predmetni zadevi je sporno predvsem dvoje in sicer, ali se dokupljena zavarovalna doba tožnice, dokupljena po sklepu toženke z dne 5.5.1988 za čas od 1.1.1964 do 31.12.1979 v obsegu 16 let, upošteva pri presoji obsega zavarovanja kot zavarovalna doba za celoten obseg pravic in ali je bila tožnica v času od 1.4.1992 do 28.2.1996 zavarovana za ožji obseg pravic oziroma ali ni bila že od 1.4. 1992 dalje zavarovana za širši obseg pravic.

Sodišče prve stopnje je ob preizkusu zakonitosti odločitve tožene stranke pravilno vzelo kot izhodišče za svojo presojo, da je bila tožnica kot drugi kmet iz 11. člena takrat veljavnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS št. 27/83 s spremembami) zavarovana od 1.1.1984 dalje kot drugi kmet, torej le za ožji obseg pravic. To določno izhaja iz prijave zavarovanja za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje z dne 20.7.1984 (v prilogi pod A1), kakor tudi iz vpisa v delovno knjižico tožnice. Tožnica pa je bila v svojstvu zavarovanja za ožji obseg pravic tudi po sprejemu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v letu 1992 (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), torej po 1.4.1992. To ne izhaja samo iz dopisa Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad L., Izpostava ... z dne 19.12.2005, temveč predvsem iz potrdila navedenega organa o plači za odmero pokojnine. Pri tem je določno razvidno, da je tožnica še v obdobju po sprejetju ZPIZ/92 vse do konca meseca februarja 1996 bila zavarovana le za ožji obseg pravic. Iz izpisa pokojninske dobe toženke z dne 26.9.2002 je resda razvidno, da je bila tožnica v času od 1.4.1992 do 30.9.2002 v delovnem razmerju, kakor je to vpisano tudi v delovni knjižici. Je pa iz podatkov o plačah in nadomestilih plač tožnice jasno razvidno, da je bila tožnica do konca februarja 1996 zavarovana za ožji obseg pravic. Za takšen obseg pravic je bila zavarovana v letu 1996, za prvih 364 ur (do konca meseca februarja), v preostalem delu ur v letu 1996, to je za 1834 ur pa za širši obseg pravic. To pa se sklada tudi s potrdilom o plači za odmero pokojnine, izdanim s strani Davčnega urada L., Izpostava .... Tudi sami zneski v preteklih letih potrjuje, da je bila tožnica zavarovana le za ožji obseg pravic. V letu 1995 je tako bila pri njej ugotovljena plača v obsegu 371.304,00 SIT, kar nedvoumno kaže na zavarovanje za ožji obseg pravic. Tožnica si je izbrala osnovo, ki je bila manjša od najnižje pokojninske osnove. Najnižja pokojninska osnova v letu 1995 je po sklepih o najnižji pokojninski osnovi in najnižji pokojnini za polno pokojninsko dobo (Ur. l. RS št. 4/1996, 62/95, 44/95, 28/95 in 11/95) v letu 1995 znašala 542.020,88 SIT. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 7/96 – ZPIZ-B) je odpravil zavarovanje za ožji obseg pravic. Bistvena razlika med zavarovanjem za ožji obseg pravic od zavarovanja za vse primere zavarovanja, je v višini osnove, od katerih se obračunavajo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To je odločilnega pomena tudi v tej zadevi. Zaradi tega prvostopenjsko sodišče tudi ni imelo potrebe, da bi razčiščevalo pomena podatkov v prijavi zavarovanja za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje z dne 20.7.1984 in z dne 23.12.1986 glede zapisa v navedenih prijavah (1,50 PO in 1,50 NPO) in je zaradi tega ostala pritožba tudi v tej smeri brezuspešna.

Tako se pokaže, da je bila tožnica od 1.1.1984 do 28.2.1996, to je 12 let in 2 meseca zavarovana za ožji obseg pravic, od 1.3.1996 do 30.9.2002, to je 6 let in 7 mesecev pa za širši obseg pravic in da ima 16 let in 6 mesecev iz naslova dokupa opravljanja kmetijske dejavnosti, skupaj torej ob upokojitvi 35 let, 3 mesece in 1 dan pokojninske dobe. Tako je sodišče prve stopnje enako kot pred njim že tožena stranka popolnoma pravilno na podlagi 8. odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPIZ-1) zaključilo, da je bila nad polovico skupne zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic. Pri tem je citirano določilo zakona tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče pravilno uporabiti le tako, da je pri ugotavljanju pretežnostne zavarovalne dobe mogoče upoštevati le čas dejanskega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (delovno razmerje, obvezno zavarovanje po 11. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1983 ter obvezno zavarovanje po 19. členu ZPIZ/92), ne pa tudi obdobij, za katera so bili naknadno vplačani prispevki s takoimenovanim dokupom. Kakor ugotavlja sodišče prve stopnje, se dokupljena pokojninska doba upošteva pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice in pri odmeri starostne pokojnine v določenem odstotku glede na skupno pokojninsko dobo.

Prav ima pritožba, da je pravna podlaga za razsojo v tem sporu 8. odstavek 34. člena ZPIZ-1 in ne 9. odstavek 34. člena ZPIZ-1, kakor se zapiše sodišču prve stopnje, katero pa takoj nato v nadaljevanju v celoti povzema vsebino 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Glede na obrazloženo je bilo potrebno obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, trpi sama svoje stroške pritožbe.