Jedro

Tožena stranka je dokazala, da zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu (iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi tožnico direktor ignoriral in se izogibal sestankov z njo,...) ni bilo. Zato tožničin odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 23.000,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v znesku 1.381,65 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje, s stroškovno posledico. Tožeča stranka se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da se A.A. ne more očitati mobinga, ko je generalnemu direktorju povedala, da je tožečo stranko večkrat videla v lokalih, saj je tožeča stranka to tudi potrdila, vendar meni, da sodišče ni sprejelo pravilne dokazne ocene. A.A. je v zvezi s tem ravnala negativno in graje vredno, saj je vedela, da je tožeča stranka s poslovnimi strankami in da je bilo to pri toženki dovoljeno, ni pa bila ravno široka praksa. Ne gre za to, da je A.A. zgolj prenesla informacijo o tem, da je bila tožeča stranka v lokalu, saj je ni prenesla s podatkom, da je bila tožeča stranka s poslovnim partnerji in da je to opravičljivo. Torej, če je to opravičljivo, potem se o tem ne poroča generalnemu direktorju. Glede promocije E. vsebin po oceni sodišča prve stopnje ni bilo trpinčenja, ker tožnica ni bila izpostavljena negativnemu ali graje vrednemu vedenju. Razlogi za zavrnitev promocije so bili po mnenju sodišča strokovni. Vendar iz izvedenih dokazov izhaja drugače, saj je B.B. na zaslišanju pojasnila, da strokovnih razlogov za nepromoviranje E. vsebin ni bilo. Promocija je za oddajo zelo pomembna z vidika stroke in če C.C. z vidika stroke teh razlogov ni imela, jo je k takšni prepovedi vodil drug razlog. Sodišče zaključuje, da to ni bilo trpinčenje, prav ta priča pa je povedala, da je šlo za nenaklonjenost do tožeče stranke in celo sovraštvo. Sodišče ni razpoznalo, da se je pri zaslišanju C.C. poskušala izvleči s strokovnimi utemeljitvami, zakaj je prepovedala promocijo. Navedla je kadrovske, ekonomske in druge razloge, vendar se je hkrati promoviralo tudi druge komercialne oddaje, kar pa ni poslanstvo tožene stranke. Zato C.C. ni verjeti, da so jo pri prepovedi promocije vodili izključno strokovni razlogi. Ravno D.D. je poudaril, da je partnerju E. dal tak pomen, da se je celo sam zato angažiral. Tako imamo situacijo, ko se direktor trudi zadržati velikega partnerja, na drugi strani pa C.C. prepove promocijo. B.B. je povedala, da ni važno, za kakšno oddajo gre, temveč da je C.C. izrecno rekla, da se ne promovira samo tistih oddaj, ki jim urednikuje tožeča stranka. Tudi izgovori C.C. da njihov fotograf nima vselej čas, je izgovor, ki nima vrednosti ustreznega argumenta, saj je stvar organizacije in če bi bila volja, bi se tudi fotograf našel. Tudi ravnanje D.D. kaže na to, da je bilo povabilo k intimnim odnosom kot enkratni dogodek le rezultat verjetno dlje časa nastajajoče želje, ki se je izkazala na koncu v obliki povabila in obliki ponujanja gotovine. To kaže na dalj časa prisotno željo ali namero D.D. po zbližanju, ki tega ni uresničil prej, temveč je to izrazil v hotelu v F.. Ker je bila namera prisotna dlje časa, D.D. jo sicer zanika, je tudi jasno, zakaj so bile tožeči stranki v daljšem obdobju dane obljube, da se bo njena ekipa formirala kot služba, pa se po tožničini zavrnitvi zbližanja to ni nikoli zgodilo. Gre seveda za samostojnost delodajalca pri odločanju, katere službe bo imel, vendar je bila situacija v primeru tožeče stranke drugačna in bila vezana na voljo delodajalca in strokovno odločanje o tem, vendar je šlo za omenjeni pogojeni sistem, kateremu je potrebno dodati še dejstvo, da je A.A. povedala, da je bila tožeča stranka pri D.D. večkrat kot običajno drugi sodelavci in da je bila privilegirana. D.D. je pojasnil, da je bila tožeča stranka podrejena neposredno njemu, ter da so bili vsi, razen tožeče stranke, organizirani kot samostojne organizacijske skupine. Tožeča stranka je torej menila, da so obljube o samostojni službi realne, spoznala pa je, da je bila to le utvara, zaradi namena, ki ga je prepoznala kot realnost ob povabilu v hotelu F.. Glede neplačil zaradi povečanega obsega dela zaradi bolniške odsotnosti G.G., sodišče ocenjuje, da ker je bila delovna uspešnost tožeči stranki za povečan obseg dela kasneje priznana, ne gre za mobing in pri dogovarjanju ni bila izpostavljena napadom ali žaljivim ravnanjem zaposlenih. Takšna dejstva so nepravilno interpretirana, saj je bil mobing v tem, ker se je ravno tožeči stranki izplačilo zadrževalo brez razlogov in če sama ne bi vztrajala, rezultata ne bi bilo. Ob pogledu na vse navedene situacije, ki jih je sodišče posamično obravnavalo in ocenilo, da niso mobing, tožeča stranka meni, da bi morala biti ocena drugačna. Če se sodelavci na hodniku od tebe obračajo, to ni tožničino lastno doživljanje in ne gre za to, da je tožnica takšno situacijo zgolj sama razumela kot tako, temveč gre za dejstvo. Sodišče je v konkretnem primeru prepoznalo le nekakšen tehnološki proces, kjer ima tako C.C. pravico, da se strokovno sporno odloča, kot delodajalec suvereno odloča o svoji organizaciji in če to počne, ne gre za mobing. Pri mobingu ne gre le za pravice delodajalca, v katere nihče ne posega in tudi tožeča stranka ni, temveč za okoliščino ali so pooblastila in pravice tako zlorabljene, da se je tožečo stranko ves čas sistematično onemogočalo pri vseh njenih predlogih, ostalim pa so bili predlogi takoj ugodeni. V konkretnem primeru se je mobing pri tožnici pojavljal prikrito skozi nerealizacijo njenih predlogov in z izključevanjem iz delovne sredine. Naloge so bile netrasparentno razdeljene, prav tako pa je bila v njenem primeru slaba ali nejasna organizacija dela in nejasna navodila za delo. Tožeča stranka še danes, po sedmih letih vodi ekipo, ki skrbi za E. pri H. in če bi bila kakorkoli problematična sama, potem posel z E. ne bi tekel. To je bilo potrjeno tudi s pričanjem D.D., sodišče pa glede teh okoliščin ni zavzelo posebnih ocen, niti ni te okoliščine upoštevalo kot dejstvo. Sodišče zato materialnega prava v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo ter je prav tako dejansko stanje nepopolno ugotovilo, v sodbi pa tudi ni razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa tudi ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. V kolikor tožeča stranka ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, to ne pomeni bistvene kršitve, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka po zaslišanju tožeče stranke in prič G.G., B.B., D.D., C.C. in A.A. zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi mobinga. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, v nadaljevanju pa se opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb glede pritožbenih razlogov zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z domnevnim trpinčenjem tožeče stranke na delovnem mestu, ki naj bi se kazalo v tem, da je bila trpinčena s strani A.A., s tem, ko je ta povedala generalnemu direktorju, da je tožečo stranko večkrat videla med službenim časom po lokalih, kar je tožeča stranka v svoji izpovedbi tudi potrdila, vendar je pojasnila, da je bila s poslovnimi partnerji. Neutemeljeno pritožba očita A.A., da je ravnala graje vredno in očitno negativno, saj je le sporočala svoja opažanja, kljub temu pa je tožeča stranka imela možnost generalnemu direktorju pojasniti, da je bila v lokalu s poslovnimi partnerji po službeni dolžnosti ali v času odmora, ter da s tem ni kršila svojih delovnih obveznosti, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je A.A. tudi očitala, da je namerno ovirala izobraževanje in izpopolnjevanje, kar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Iz elektronskega sporočila z dne 12. 4. 2010 namreč izhaja, da je bila tožeči stranki odobrena prošnja za študij ob delu, plačilo šolnine ter študijski dopust, vendar se je tožeča stranka odločila, da ponujene možnosti ne bo izkoristila. Tožeči stranki na razpisu za sofinanciranje študija ob delu oz. za dodelitev študijskega dopusta za študijsko leto 2008/2009 res ni tožena stranka odobrila plačilo študija in študijskega dopusta, vendar je sodišče ob tem ugotovilo, da sta bila na tem razpisu izmed 44 prijavljenih delavcev tožene stranke izbrana le dva, tako da na mobing ni mogoče sklepati. Sodišče je tako pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni bila izpostavljena graje vrednemu ravnanju ali sistematičnim in dlje časa trajajočim napadom s strani A.A., pri čemer je tožeča stranka sama izpovedala, da je bila A.A. do nje vedno prijazna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s pritožbenimi očitki, da tožeče stranke tudi ni trpinčil generalni direktor tožene stranke D.D.. Iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi jo omenjeni ignoriral in se izogibal sestankov z njo. Iz izpovedbe D.D. izhaja, da je bila tožeča stranka večkrat pri njem na sestanku predvsem glede njenih zahtev okrog njene plače. Povedal pa je tudi, da po januarju 2010 ni več sprejemal tožeče stranke v svoji pisarni, predvsem zaradi njenih očitkov o mobingu. Pri tem je pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da jo je generalni direktor ocenil - zelo dobro (4), kar zagotovo ne kaže na to, da bi bil nad njo v zvezi s tem izvajan mobing. Pojasnil je, da je bila tožeča stranka vedno vabljena na sestanke in na njih sodelovala, če se je nanašalo na delo iz njenega področja, navzoča pa je bila tudi pri pogajanjih z E. v letu 2010. Tudi tožnica je izpovedala, da je bilo njeno sodelovanje z E. neokrnjeno, kar dejansko kaže na to, da ji pri toženi stranki stikov s poslovnim partnerjem niso preprečevali ali je iz tega procesa izločali. Iz pritožbenih navedb še izhaja, da naj bi bila vsa omenjena ravnanja s strani D.D. stopnjevana po tem, ko je zavrnila njegov predlog po intimnem zbližanju in da naj bi ji v sms sporočilu ponudil gotovino, da ne bi vložila tožbe zaradi mobinga. G.G. (sodelavec) je povedal, da je konkretno sms sporočilo videl, kljub temu pa tožeča stranka kopije tega sporočila kot dokaz ni predložila, čeprav je svoje trditve dokazovala s številnimi drugimi kopijami elektronskih in sms sporočil. Sicer pa je tožeča stranka sama izpovedala, da je D.D. nikoli ni zapeljeval in da ji je do marca 2010, kljub zatrjevanim dogodkom, dajal dodatek k plači, ki so ji ga kasneje drugi ukinili, kar gotovo kaže, da D.D. tožeče stranke ni ignoriral, jo izključeval iz sestankov, zato da bi jo trpinčil, kar vse kaže, da dejansko mobinga z njegove strani ni bilo.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede problematike promocije vsebin v zvezi z E.. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka prosila za večjo promocijo oddaj E. vsebin, a je C.C. (vodja službe za odnose z javnostjo pri toženi stranki) prošnjo zavrnila oz. prepovedala delati promocijo teh oddaj, kar je v svoji izpovedbi potrdila tudi B.B. (nekdanja zaposlena pri toženi stranki v službi za odnose z javnostjo). C.C. je prepričljivo pojasnila, da je bila s strani tožeče stranke res izražena želja po promociji oddaj E. vsebine, vendar ji je bilo obrazloženo, zakaj to ni potrebno (kar izhaja tudi iz elektronskih sporočil/B7 in A18). Razlogi za odločitev so bili kadrovski, finančni ter vsebinski, kar je priča tudi natančno pojasnila. Prav tako je obrazložila glede problematike zagotovitve fotografij voditeljev oddaj lE. vsebin novinarki revije I. in sicer, da fotografiranje ne dovoli, saj je bil pri toženi stranki zaposlen fotograf z omejenim delovnim časom, medtem ko so z zunanjimi fotografi povezani dodatni stroški, s čimer se je tožeča stranka na glavni obravnavi tudi strinjala. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj zato, ker predlog tožeče stranke po promociji oddaj E. vsebine ni bil sprejet, še ni mogoče govoriti o trpinčenju, prav tako pa iz komunikacije med tožečo stranko in C.C. ni razvidno, da bi bila tožeča stranka izpostavljena kakšnemu negativnemu ali graje vrednemu in sistematičnemu vedenju, ki bi predstavljalo mobing.

Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja problematiko v zvezi z umestitvijo njene službe oz. organizacijske enote, ki kljub danim obljubam ni bila ustanovljena kot samostojna služba, katere vodja bi bila. Pri tem pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da so organizacijske rešitve v zvezi s poslovanjem in delovnim procesom v sferi delodajalca, ki sam odloča, kako bo organizirano delo in poslovanje, ter katere organizacijske enote ali oddelke bo imel. Četrti odstavek 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obširne razloge sodišča prve stopnje za zaključek, da je tožena stranka dokazala, da zatrjevanega trpinčenja tožeče stranke na delovnem mestu ni bilo.

V primeru nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu je delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR). Upoštevanje splošnih pravil civilnega prava pomeni, da je potrebno ugotoviti vse štiri elemente civilnega delikta, to je protipravnost, škodo, vzročno zvezo nasproti pravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivdo na strani povzročitelja škode. Ob ugotovitvi, da toženi stranki ni možno očitati protipravnosti v zvezi s kršitvijo prepovedi trpinčenja na delovnem mestu, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.