Jedro

Tudi za toženo stranko velja obveznost, da ponudi dokaze za utemeljitev podanih ugovorov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane njegov sklep o izvršbi, opr.štev. IV I-545/96 z dne 14.3.1996 v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne nadaljnje stroške pravdnega postopka v znesku 3.375,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obraložitvi pritožbe navaja, da je napačna ugotovitev sodišče prve stopnje, da za veljavnost pogodbe iz 22. člena SZ zadošča podpis večine lastnikov stanovanj. To pogodbo morajo podpisati vsi lastniki.

Za veljavnost pogodbe o opravljanju storitev upravljanja pa je dovolj 51% podpisov vseh lastnikov hiše ali procent, ki se ga določi v pogodbi o upravljanju. V spis predložena pogodba o upravljanju večstanovanjske hiše je brez datuma. Datum 23.12.1993 ima pogodba o opravljanju storitev upravljanja štev. 35/V. Pogodba iz 22. člena SZ ni bila predložena v registracijo stanovanjskemu organu. Tožeča stranka nima pravne podlage za zaračunavanje stroškov toženki.

Pogodba iz 22. člena SZ ni bila sklenjena in tudi ni bil dogovorjen ključ za razdelitev stroškov med lastnike stanovanj. Toženka je sama poizvedovala o stroških in jih del tudi plačala.

Pritožba je bila poslana nasprotni stranki, ki pa odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer pravilno opozarja na dejstvo, da pogodba z dne 23.12.1993 ni pogodba sklenjena na podlagi določbe 22. člena Stanovanjskega zakona (SZ) ampak pogodba, ki so jo lastniki stanovanj sklenili z upravnikom, v skladu z določbo 28. člena SZ. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago uveljavljanega tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo pogodbo z dne 23.12.1993, ki so jo s tožečo stranko sklenili lastniki stanovanj v stanovanjski hiši v kraju L., v ulici D. V 11. členu te pogodbe je namreč predpisano, da je pogodba sklenjena,ko jo podpišejo lastniki, katerih solastniški delež sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše. Pritožba ne oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je bila ta pogodba vpisana v register, ki ga vodi občinski upravni organ,pristojen za stanovanjske zadeve in tudi ne sklepu sodišča prve stopnje, ki ga je le-to napravilo na podlagi tega dejstva namreč, da je pogodbo podpisalo v njej določeno potrebno število stanovalcev hiše. 2. člen te pogodbe predstavlja materialnopravno podlago za zahtevek tožeče stranke na plačilo stroškov, ki jih vtožuje. Tožeča stranka je stroške, ki izhajajo iz izpiska iz knjigovodske evidence utemeljila z računi dobaviteljev. Tožena stranka pa je svoj ugovor temeljila predvsem na trditvi, da upravljalske pogodbe ni podpisala, medtem ko zoper nastanek stroškov in njihovo višino konkretnega ugovora ni podala. Po določbi 219. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ta dolžnost je natančneje opredeljena še v določbi 1. odstavka 299. člena ZPP namreč, da mora vsaka stranka v svojih izvajanjih navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tem določbam tožena stranka ni zadostila. Zato je sodišče prve stopnje, po vpogledu pogodbe z dne 23.12.1993, dopisa o registraciji te pogodbe in računov, s katerimi je tožeča stranka utemeljila postavljeni tožbeni zahtevek, tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Po pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja, ki mu pritožba ne oporeka, je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno. V postopku tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Storjena tudi ni bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki jo nekonkretizirano uveljavlja pritožba. Izrek sodbe je razumljiv, v obrazložitvi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med katerimi tudi ni nasprotij kar omogoča preizkus izpodbijane sodbe.

Po navedenem je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 368. člena ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev glede pritožbenih stroškov, ki jih tožena stranka s pritožbo uveljavlja. Ta odločitev temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP in je posledica dejstva, da tožena stranka s pritožbo ni uspela.