Jedro

Pri tožniku ni izkazana takšna prizadetost njegovega zdravstvenega stanja, ki bi v smislu definicije invalidnosti pogojevala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz obveznega in pokojninskega zavarovanja. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2010 in št. ... z dne 14. 10. 2010, priznanje pravic na temelju III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 8. 4. 2010 dalje z omejitvami v polovičnem delovnem času ter povračilo stroškov postopka. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita, saj pri tožniku invalidnost sploh ni podana in zato ni pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da trpi za boleznijo fibromialgijo, za katero je značilna razpršena bolečina po celem telesu in zbadanje v mišicah, spremljajo jo nenehna utrujenost, jutranja okorelost in številne bolečine v mišicah, velikokrat pa je povezana s kronično utrujenostjo in depresijo. Zanjo je značilna motena predelava bolečinskega signala v možganih, zato po novejših dognanjih prihaja fibriomialgija v domeno nevrologov. Merila za diagnozo sindroma fibriomialgije je leta 1990 sprejelo Ameriško revmatološko združenje in oblikovalo diagnostična merila za opredelitev bolezenskih znakov sindroma. To bolezensko stanje je podano, če zdravnik odkrije vsaj 11 od priporočenih 18 značilnih bolečih točk na pritisk. Sodni izvedenci s področja ortopedije, psihiatrije, nevrologije in revmatologije so ga v okviru bolezenskih simptomov obravnavali parcialno z vidika posamezne veje medicinske stroke. Sodišče je parcialno povzemalo njihove zaključke in ni vsebinsko presojalo zaključkov posameznega izvedenca z vidika ocene preostale delovne zmožnosti kot celote. Omejen je pri delovnih obremenitvah z vidika ortopedije, psihiatrije in revmatologije, in ker izvedenska mnenja ne podajo zaključkov, sodba tudi nima razlogov, kako so izvedenci ocenjevali oziroma določali preostalo delovno zmožnost. Sodišče naj ne bi obrazložilo dokazno oceno o okoliščinah, ki so vplivale na odločitev o tem, v kakšni meri se tožnikove zdravstvene spremembe manifestirajo v preostali delovni zmožnosti. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in jo je zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka potrebno v celoti razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilna dejstva in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP), na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 139. člena ZPP, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, kot zmotno meni pritožnik. V obravnavanem sodno socialnem sporu, ko gre za presojo pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih posamičnih upravnih aktov o pravicah iz invalidskega zavarovanja, ima izpodbijana sodba vse pravno odločilne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Po tem, ko je sodišče na podlagi sodno izvedeniških mnenj enako kot tožena stranka v predsodnem postopku tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da pri tožniku invalidnost, ki je eden od bistvenih pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, sploh ni podana, je lahko tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov in posledično tudi vtoževano pravico iz invalidskega zavarovanja, kot neutemeljeno zavrnilo. Pri ugotavljanju invalidnosti v bistvu gre za ocenjevanje delne zmožnosti glede na psihosomatsko zdravstveno stanje. Kadar zdravstvene spremembe niso takšne, da bi imele za posledico zmanjšano ali omejeno delovno zmožnost (torej ni pogojev za razvrstitev v II. ali III. kategorijo invalidnosti), tudi ni preostale delovne zmožnosti v smislu 61. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprejetimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). V okoliščinah konkretnega pomena, ko ni ugotovljene nobene od kategorij invalidnosti, delovna zmožnost tožnika ni zmanjšana, niti omejena. Pomeni, da preostala delovna zmožnost sploh ne more biti podana. Pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ni bilo ocenjeno, kako se zdravstvene spremembe manifestirajo v preostali delovni zmožnosti, zato ni relevantna in uveljavljana bistvena kršitev iz navedenega razloga, ne more biti podana.

Sodišče prve stopnje je v izvedenskem mnenju Fakultetne komisije pri A. fakulteti Univerze B., v kateri so sodelovali specialist ortoped, psihiater in nevrolog ter sodno izvedenskem mnenju specialista revmatologa, dr. med. C.C. imelo dovolj objektivizirane strokovne podlage za zaključek, da pri tožniku ni invalidnosti v smislu definicije iz prvega odstavka 60. člena v zvezi s 3. alineo drugega odstavka istega člena. Za invalidnost po citirani določbi ZPIZ-1 gre, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Pri tem je v skladu s 3. alineo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 v III. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti med drugim zavarovanca, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa. Takšno dejansko stanje pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni dokazano.

Iz pisnega izvedenskega mnenja Fakultetne komisije izhaja, da so vsi trije člani, vsak s svojega specialističnega področja ocenili, da pri tožniku invalidnost ni podana. Spec. ortopedske stroke prof. dr. D.D. ugotavlja, da gre za premik petega ledvenega vretenca, kar je v normalni populaciji prisotno pri 5 do 7 % ljudeh, in da ortopedski status ne vpliva na tožnikovo delovno zmožnost. Do tovrstnega zaključka je na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda prišel tudi prof. dr. E.E., spec. nevrolog. V nevrološkem statusu je ob osebnem pregledu namreč ugotovil, da je tožnik kognitivno urejen, da nima težav z zvokom, vidi dobro, zenici sta enaki, okrogli, reagirata na direktno in indirektno osvetlitev, očesni zrkli sta dobro gibljivi v vseh smereh, izstopišča možganskih živcev niso boleča, v področju žvekalnih mišic ni atrofij, občutek na obrazu je normalen, mimika simetrična, sluh normalen in vrat mehak. Na okončinah ni atrofij, fascikulacij ali nehotenih zgibkov. Aktivna gibljivost v vseh okončinah je bila prikazana minimalno omejeno zaradi bolečnosti, pasivna je bila popolna, moč dobra, miotatični refleksi simetrični. Tožnik je teste koordinacije izvedel natančno, brez motenj občutkov, hoja je bila normalna, Rombergov znak pa negativen. Tudi prof. dr. F.F., spec. psihiatrije je ocenila, da s psihiatričnega stališča pri tožniku ni invalidnosti. Glede na dosedanjo diagnostiko ni večjih psihopatoloških motenj v psihosocialnem funkcioniranju. Pri obeh psihiatričnih pregledih (13. 1. 2009 in 20. 4. 2010, ki je bil opravljen zaradi izvida za invalidski postopek) je bila pri tožniku ob telesnih zdravstvenih težavah, ki jih sam izpostavlja, v ospredju nevrastenična slika. Ta se sicer izraža s splošnimi občutji nemoči in pomanjkanja energije ter vitalnosti, doživljanjem telesne šibkosti, povečane utrujenosti, izčrpanosti, nedoločljivih težavah pri spanju, apetitu, prebavi. Takšno psihično stanje, torej nevrastenija pa po mnenju izvedenke psihiatrinje sploh ni indikacija za zmanjšano delovno zmožnost, temveč nasprotno. V sklopu terapevtskega procesa je strokovno utemeljena oblika pomoči v smislu aktivacije, spodbude k socializaciji in prevzemanju pobude s strani pacienta.

Bistveno enako je tudi pisno izvedensko mnenje specialista interne medicine in revmatologa prof. dr. C.C., ko zaključuje, da pri tožniku ni prišlo do zmanjšanja zmožnosti za opravljanje dejavnosti samostojnega podjetnika glasbeni studio G. s.p.. Meni, da je zmožen opravljati dejavnost v polnem delovnem času, s tem da zaradi fibromialgije ni zmožen dvigovanja bremen, težjih od 10 kilogramov in vsiljenega tempa in ritma dela. Glede slednjega pa je sodišče prve stopnje upoštevajoč še ustno izpoved izvedenca na glavni obravnavi v povezavi z že podanim pisnim izvedenskim mnenjem, in opisom pogojev dela samostojne dejavnosti s.p. glasbeni studio, pravilno zaključilo, da tožnikova delovna zmožnost ni zmanjšana, saj obremenitve pri dvigovanju bremen ne presegajo 8 kilogramov in se dejavnost ne opravlja ob vsiljenem ritmu dela. Nenazadnje tudi logično pravilo zaključuje, da so bile zdravstvene težave zaradi simptoma fibriomialgije prisotne že pred 1. 9. 2008, ko je tožnik začel opravljati dejavnost studio G. s.p., izdelovanje glasbil, servisiranje, pisanje aranžmajev, snemanje. Tedaj je zdravstvena komisija Zavoda RS za zaposlovanje sicer ugotovila, da gre za invalidno osebo, vendar je hkrati menila, da je sposoben za lažje fizično delo v zvezi z želeno samozaposlitvijo, in da ne potrebuje storitev zaposlitvene rehabilitacije.

Ob vseh skladnih sodno izvedenskih mnenjih, ki so jih podali vrhunski medicinski strokovnjaki glede na prevladujoče zdravstvene težave, in jih sprejemljivo strokovno obrazložili, drugačna dokazna ocena, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, niti ni mogoče. Sodna izvedenska mnenja tako le še dodatno potrjujejo oceni invalidske komisije I. in II. stopnje, da ob izkazani fibromialgiji, nevrasteniji in prirojeni spondilolistezi L5, pri tožniku ni takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev dela samostojnega podjetnika glasbeni studio G. s.p.. Izvid specialista internista z dne 10. 6. 2010 in specialista nevrologa z dne 2. 2. 2009 ne pogojujeta drugačne dokazne ocene. Razen posplošeno predlagane časovne razbremenitve 4 ur dnevno v navedenih medicinskih izvidih ni strokovno medicinske utemeljitve za zmanjšano ali omejeno delovno zmožnost v smislu definicije invalidnosti. Kljub fibromialgiji-kroničnem mišično sklepnem sindromu, za katerega so značilne bolečine, utrujenost, slab spanec, glavoboli in druge nevšečnosti, v obravnavanem primeru zaenkrat ni izkazane takšne prizadetosti tožnikovega zdravstvenega stanja, ki bi v smislu definicije invalidnosti pogojevala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz obveznega in invalidskega zavarovanja.

Ker je izpodbijana zavrnilna sodba pravilna in zakonita, je bilo potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP s to dodatno utemeljitvijo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na neuspeh tožnika v pritožbenem postopku, je sodišče hkrati odločilo, da trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.