Jedro

Odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. To pomeni, da je pravdno sodišče vezano na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Tožnik sicer neutemeljeno poudarja, da zgolj verbalno izzivanje ne pomeni soprispevka, ko hkrati zanemarja dejstvo, da se je tožnik tudi fizično lotil toženca s tem, ko je prislonil svoje čelo k toženčevemu in ga z roko stisnil za nadlaht. S tem je prestopil mejo zgolj verbalnega spora. Toženec pa je nato s pretirano fizično reakcijo oziroma dvema udarcema proti tožniku le temu povzročil hude poškodbe obraza. Ker je bila toženčeva reakcija v fizičnem smislu pretirana, je njegov delež odgovornosti večji kot tožnikov in znaša 70%.

Tožnik po ugotovitvah izvedenca ni utrpel trajnih posledic, zaradi katerih bi bile njegove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane. Šlo je le za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v postavki o neugodnostih v času zdravljenja.

Tožnik je utrpel hud primarni strah, ki je trajal celoten čas dogodka, nato pa v nekaj minutah izzvenel. Tožnik je trpel tudi sekundarni strah, ki je bil precej intenziven v času hospitalizacije, to je tri dni, nato pa je intenzivnost upadala. V celoti je sekundarni strah trajal približno 2 meseca, kolikor je dejansko trajalo zdravljenje ugotovljenih poškodb. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino v znesku 2.800,00 EUR, kar je 2,4 povprečne mesečne neto plače.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v točki I izreka znesek 8.900,00 EUR nadomesti z zneskom 7.000,00 EUR, v točki II izreka znesek 2.869,07 EUR nadomesti z zneskom 3.704,09 EUR, v točki III izreka pa znesek 1.341,05 EUR nadomesti z zneskom 548,61 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati pritožbene stroške v znesku 189,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v 30-ih dneh in pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.869,07 EUR v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude, po preteku paricijskega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila, pod izvršbo (točka II izreka). V točki III izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna stroške pravdnega postopka v znesku 1.341,05 EUR, na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. Bpp 001/2018 z dne 4.6.2018, namesto tožeči stranki povrniti v korist proračuna RS v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude, po preteku paricijskega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka v pritožbi in pravočasni dopolnitvi pritožbe izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjih 42.836,00 EUR odškodnine z obrestmi. Navaja, da sodišče ni ocenjevalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj s potrebno skrbnostjo in je zato zmotno zaključilo, da je tožnikov soprispevek k nastanku škode 50%, kar je tudi v nasprotju s sodno prakso. Sklicuje se na odločbi II Cp 989/2012 in I Cp 1575/2016 in navede, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je odločilo v nasprotju s sodno prakso. Sodišče zmotno in v nasprotju s kazensko sodbo, temelječ na izpovedbah toženca in njegovega sina, zaključuje, da tožnik zaradi udarca ni padel. Sodišče podaja nerazumne in neutemeljene zaključke, kako, s čim, na kakšen način je tožnik tisti, ki je kar s 50% soprispeval k nastalemu škodnemu dogodku. Izmenjava besed ne sme biti opravičilo za ravnanje toženca in nikakor ni mogoče s tem opravičiti, da je toženec tožnika dvakrat udaril s pestjo po obrazu ter mu povzročil hude telesne poškodbe obraza. Povsem v nasprotju z izpovedbami toženca, njegovega sina in žene je zaključek sodišča, da so njihove izpovedbe skladne. Izpovedb ni pravilno ocenilo. Če je toženec dejansko utrpel kakšne poškodbe, je to bilo lahko samo posledica obrambe tožnika med toženčevim nepričakovanim napadom. Tožnik ni začel z napadom in prepirom, kar je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnik je samo prosil toženčevo mamo, če lahko tudi ona kdaj pomete stopnice. Toženec je prišel naklepno sam na tožnikov dom, dalj časa po pogovoru med tožnikom in njegovo mamo ter ga je začel nepričakovano pretepati. Do teh relevantnih navedb se sodišče ni opredelilo in jih je prezrlo. V nasprotju z izpovedbo toženca so samovoljni zaključki sodišča pod točko 11 sodbe, da ni pristopil do tožnika in da je to logično, ker je imel tožnik v rokah koso in se vsak človek nagonsko ne upa približati takšni osebi. Enako je z zmotnimi in samovoljnimi zaključki sodišča o dotikanju s čeli in kaj naj bi to pri človeku povzročilo, da bi se naj intenziteta in možnost nasilja zaradi tega še povečala. Tožnik ni z ničemer prispeval k nastalemu škodnemu dogodku in posledično k škodi. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in odškodnino prisodilo prenizko. Sodišče ni dalo ustrezne teže izvedenskemu mnenju dr. A. A. z dne 28.2.2017, ki ugotavlja, da je tožnik utrpel izbitje zoba 21 in omajanje zoba 13 in da navedeno izhaja tudi iz ugotovitev kirurga ob pregledu, zato sodišče ne bi smelo slediti zmotnemu zaključku izvedenca dr. B. B., da je šlo le za izgubo parcialne proteze. Toženec je tožniku prizadejal več udarcev v glavo in mu s tem povzročil pretres možganov, ki je zabeležen v medicinski dokumentaciji tožnika, kar bi moralo pri oceni telesnih bolečin upoštevati tudi sodišče. Tožnik vztraja, da so tudi težave z ledveno in torakalno hrbtenico v vzročni zvezi z nedopustnimi ravnanji toženca, saj takšnih težav s hrbtenico, kot jih ima tožnik sedaj, pred obravnavanim škodnim dogodkom ni imel. Zaradi razlik v izvedenskih mnenjih je tožnik predlagal tudi angažiranje novega izvedenca medicinske stroke, čemur pa sodišče neutemeljeno ni sledilo in se tudi ni argumentirano opredelilo do tožnikovih ugovorov glede potrebnosti novega izvedenskega mnenja, kar je tožnik uveljavljal tudi na zadnji glavni obravnavi po zaslišanju izvedenca dr. B. B. Iz ambulantnega kartona je razvidno, da ima tožnik težave z vidom od poškodbe dalje in da teh težav prej ni imel, sodišče bi to moralo upoštevati pri vseh odškodninskih postavkah. Enako velja za glavobole in ostale težave pri tožniku. Tudi izvedenec A. A. opisuje težave v desni polovici prsnega koša, občutljivost reber na otip in dopušča udarnino prsnega koša oziroma da gre za dvomljivo udarnino prsnega koša. Zmotno je sodišče zavrnilo odškodninski zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče ni dalo nobene teže izpovedbi tožnika. Tudi izvedenec A. A. je ugotovil, da so pri tožniku ostale posledice tako poškodb obraza kot brazgotine, zaradi česar bi moralo sodišče priznati tožniku tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Zaradi razlik v mnenjih izvedencev bi sodišče moralo ugoditi predlogu za postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Gre za bistveno kršitev določb postopka, ker tega ni storilo in kršitev tožnikovih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Že v bistvenih osnovnih diagnozah je pri obeh mnenjih razlika, še posebej glede premika desne ličnice in v zvezi z zobmi. Zaradi zob bi sodišče moralo tožniku priznati tudi premoženjsko škodo. Tudi glede udarnine prsnega koša je mnenje kljub dopolnitvi še vedno nejasno in nepopolno. Izvedenec B. B. se ni opredelil do pripomb, da izvedensko mnenje nepojasnjeno odstopa od drugih ključnih ugotovitev izvedenca dr. A. A. Izvedensko mnenje dr. A. A. opredeljuje možnost nastanka poznih posledic, izvedensko mnenje dr. B. B. pa se do tega sploh ne opredeljuje oziroma tega ne ugotavlja. Še vedno je vsebinsko in strokovno nepojasnjen napačen zapis, da poškodbe naj ne bi pustile trajnih funkcionalnih posledic, zaradi katerih bi bile tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane še sedaj in v bodoče. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik še vedno prestaja in bo prestajal telesne bolečine zaradi utrpelih poškodb in da si mora bolečine še vedno lajšati s protibolečinskimi sredstvi ter da ima težave tudi s psiho, zaradi česar obiskuje psihiatra, kar sodišče sploh ni upoštevalo pri nobeni odškodninski postavki, pa bi moralo.

4. Toženec je na pritožbo tožnika odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Pritožuje se na višino prisojene odškodnine, in sicer nad zneskom 2.000,00 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb. Navaja, da je sodišče prenizko ocenilo soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka, previsoko pa je odmerilo višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede na dejansko stanje je sodišče napačno zaključilo, da je tožnik zgolj 50% soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožnik je tisti, ki je najprej napadel sina in mamo toženca, nato pa se fizično spustil še v toženca, toženec pa je na fizični napad zgolj odreagiral. Tožnik je tako v večjem delu prispeval k nastanku škodnega dogodka kot toženec. Soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka je nedvomno 70%. Glede višine odškodnine je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in odmerilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Odmerjena odškodnina odstopa od višine odškodnin, ki so bile glede na sodno prakso odmerjene v podobnih primerih. Odškodnina za prestane telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja v višini 15.000,00 EUR (12,7 povprečne mesečne neto plače v RS v času izdaje sodbe) in odškodnina za duševne bolečine za prestan strah v znesku 2.800,00 EUR (kar znaša 2,4 povprečne mesečne neto plače v RS) sta občutno previsoki in v nasprotju s sodno prakso. To izhaja iz primerjave podobnih oziroma primerljivih primerov iz sodne prakse pod ev. št. VS000940, VS001279, VS001190. Sodišče je pri odmeri stroškov napačno ugotavljalo uspeh strank ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine. Takšen način ugotavljanja uspeha stranke je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov (tako odločba VSL sodba I Cp 657/2020). Ker je bilo sodišče v predmetni pravdi vezano na kazensko obsodilno sodbo, z ugotavljanjem temelja niso nastali znatni pravdni stroški. Tako ni nobenega razloga, da je sodišče v izpodbijani sodbi uspeh pravdnih strank upoštevalo tako glede na temelj kot višino zahtevka.

6. Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je bilo sodišče vezano na kazensko obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. II K 002/2016, z dne 24.5.2018, s katero je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Tožena stranka je v tem pravdnem postopku ugovarjala, da je tožnik delno sam prispeval k nastanku škode. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje glede poteka škodnega dogodka ugotovilo: - da se je tožnik pred škodnim dogodkom sporekel s toženčevo materjo in sinom, - da je prišlo do verbalnega obračuna in do fizičnega kontakta med tožnikom in takrat 14 letnim toženčevim sinom, - da je toženec, ko je zvedel za to predhodno dogajanje, odšel do tožnika, ker se je želel prepričati, kje se nahaja njegova mama oziroma ali je še s tožnikom, - da je tožnik v tem času kosil travo, toženec pa ga je vprašal, kaj se dogaja, nato pa zahteval, da naj pusti pri miru njegovo mamo in sina, - da je prišlo do verbalne izmenjave besed, tožnik je spustil koso in se odpravil do toženca in se mu približal na način, da sta se toženec in tožnik dotaknila s čeli, - da je nato tožnik toženca prijel za roko v predelu nadlahti in ga stisnil, toženec pa je izmaknil roko in ga je zabolelo, ker ga je tožnik opraskal, - da je toženec nato tožnika dvakrat udaril s pestjo v obraz, tožnik pa zaradi udarca ni padel, stekel je po dovozni poti proti pločniku, kjer je padel, se pobral in umaknil. 9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s potekom škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo prepričljivi izpovedbi toženca, njegovega sina, matere in partnerke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je prepričljiva in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožba tožnika sodišču neutemeljeno očita, da je napačno zaključilo, da so izpovedbe prej navedenih oseb skladne. Ne pojasni namreč, v čem naj bi bilo navedeno neskladje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da toženec ni pristopil do tožnika, ampak je obstal na dovozni poti na pol poti na sredini hriba. Takšna ugotovitev ni v nasprotju z izpovedjo toženca. Sodišče prve stopnje je v zvezi s potekom škodnega dogodka ugotovilo vsa relevantna dejstva in zato ni utemeljen pavšalen očitek tožnika, da je določena dejstva sodišče prezrlo, pri čemer ne pojasni, katera. V bistvu pa gre za nestrinjanje tožnika z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Glede padca tožnika po udarcih toženca pritožba tožnika neutemeljeno navaja, da je pravdno sodišče v celoti vezano na opis dejanja v kazenski sodbi. Odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. To pomeni, da je pravdno sodišče vezano na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost.2 Padec po tleh ni kvalifikatoren oziroma privilegatoren element kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, temveč je pri tem kaznivem dejanju bistvena sama posledica kaznivega dejanja, to je nastanek hude telesne poškodbe, kar pa je sodišče prve stopnje upoštevalo in sprejelo vse posledice, kot izhajajo iz kazenske sodbe. Ugotovilo je tudi, da je tožnik padel, vendar ne neposredno po udarcih toženca, temveč kasneje, ko je stekel po dovozni poti.

10. Pravilno pa tožeča stranka v pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o višini soprispevka tožnika k nastanku škode. Pritožba tožnika sicer nima prav, ko meni, da soprispevka tožnika k nastanku škode sploh ni bilo, ima pa prav, da ga je sodišče prve stopnje ocenilo v previsokem deležu. Pritožbeno sodišče glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje glede poteka škodnega dogodka ocenjuje, da je soprispevek tožnika oceniti na 30% in ne 50%, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje. Prispevek obeh pravdnih strank k nastanku škode po oceni pritožbenega sodišča ni enak. Vendarle je bil toženec tisti, ki je pretirano odreagiral na ravnanje tožnika pred spornima udarcema. Tožnik sicer neutemeljeno poudarja, da zgolj verbalno izzivanje ne pomeni soprispevka, ko hkrati zanemarja dejstvo, da se je tožnik tudi fizično lotil toženca s tem, ko je prislonil svoje čelo k toženčevemu in ga z roko stisnil za nadlaht. S tem je prestopil mejo zgolj verbalnega spora. Toženec pa je nato s pretirano fizično reakcijo oziroma dvema udarcema proti tožniku le temu povzročil hude poškodbe obraza. Ker je bila toženčeva reakcija v fizičnem smislu pretirana, je njegov delež odgovornosti večji kot tožnikov in znaša 70%. Zavzemanje toženca v pritožbi za zvišanje tožnikovega deleža odgovornosti je torej posledično neutemeljeno. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo II Cp 989/2012, kjer je bil prisoten le besedni konflikt in zato ne gre za primerljivo zadevo, ter na odločbo I Cp 1575/2016, kjer pa je bil ugotovljen soprispevek tožnika zaradi besednega in fizičnega izzivanja, vendar v deležu 20%. Ta zadnja odločba ne potrjuje teze tožnika o ničelnem prispevku tožnika.

11. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje glede tega, katere poškodbe je tožnik utrpel pri spornem škodnem dogodku in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Glede izbitja zoba 21 je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da izvedenec v kazenskem postopku dr. A. A. ni imel na razpolago izvida tožnikovega zobozdravnika C. C. (A3), iz katerega izhaja, da je imel tožnik v času škodnega dogodka na tem mestu parcialno protezo in ne svojega zoba. Tudi kirurg pri prvem pregledu ni mogel vedeti, da je bila tam proteza, ker mu tožnik tega ni povedal. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno sledilo mnenju izvedenca B. B. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede omajanja zoba 13. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje pravilno sledilo mnenju izvedenca B. B., ki je omajanost zoba 13 pripisal tožnikovi paradontalni bolezni, svojo odločitev pa je tudi prepričljivo obrazložilo v točki 19 sodbe. Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v spornem dogodku ni utrpel pretresa možganov, in razloge sodišča prve stopnje v točkah 20 in 21 obrazložitve sodbe. Glede udarnine prsnega koša in križnega predela je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi škodnega dogodka prišlo do določenih bolečin v predelih prsnega koša ter križnega predela, verjetno zaradi padca po dogodku, kar pa ni rezultiralo v resnih poškodbah. Pritožba tožnika pritožbenega sodišča ne prepriča v nasprotno, saj za takšne navedbe ni podlage v izvedenskem mnenju izvedenca B. B. Tudi sedanjih težav tožnika s hrbtenico ni mogoče pripisati spornemu škodnemu dogodku, saj je izvedenec ugotovil, da so tovrstne težave posledica degenerativnih sprememb.

12. Sodišče prve stopnje je v točkah 26 do 28 sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožnika za postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izvedenec B. B. izvedenec med pojasnil vse razlike med njegovim mnenjem in ugotovitvami izvedenca v kazenskem postopku - dr. A. A. (ki pa ni izvedenec, ki bi bil postavljen v pravdnem postopku in se zato njegove ugotovitve lahko štejejo le kot navedba stranke). Sodišče prve stopnje pa je vse razlike tudi ustrezno pojasnilo v razlogih sodbe glede posameznih poškodb. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, prav tako ne zatrjevane kršitve pravic po Ustavi RS.

13. Tožnik po ugotovitvah izvedenca B. B. ni utrpel trajnih posledic, zaradi katerih bi bile njegove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane. Šlo je le za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v postavki o neugodnostih v času zdravljenja. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so neutemeljene in pritožbenega sodišča ne prepričajo. Glede vida pri tožniku ni bilo ugotovljeno nobeno odstopanje od normale, začetna siva mrena pa je bolezenskega značaja in ne posledica poškodovanja v spornem dogodku, kot je to ugotovil izvedenec B. B. Poškodbe niso pustile nobenih vidnih posledic, zaradi katerih bi bil tožnik skažen, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek iz tega naslova. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Enako velja za pritožbene navedbe glede psihičnih težav, saj te po ugotovitvah izvedenca niso posledica spornega škodnega dogodka, teh težav pa tožnik v postopku na prvi stopnji niti ni navajal in gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP).

14. Toženec je tožniku v škodnem dogodku povzročil prelom desne ličnice z manjšim premikom in prelom zunanjega dela desne obnosne votline v zgornji čeljusti. Prav tako je tožniku povzročil 1 cm dolgo razpočno rano na zunanjem kotu desnega očesa, udarnino s podplutbo v predelu levega očesa in 1 cm dolgo razpočno rano na zunanji strani leve obrvi. Utrpel je tudi raztrganino na desnem komolcu.

15. Na podlagi mnenja izvedenca in zaslišanja tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik trpel stalne hude telesne bolečine do odpusta iz bolnišnice, to je 3 dni. Stalne srednje hude telesne bolečine je tožnik trpel približno 7 do 10 dni, stalne lahke telesne bolečine pa približno dva tedna. Trpel je nato še občasne telesne bolečine, ki so bile v zvezi z dotikanjem in pritiski na poškodovana mesta (pri umivanju, britju, čiščenju zob, oblačenju in slačenju oblačil čez obraz, žvečenju trše hrane, ležanju in spanju v stranskem ali trebušnem položaju ipd.) in so se pojavljale približno 6 tednov, nato pa so postopoma v tednu ali dveh povsem izzvenele. Te telesne bolečine se nanašajo predvsem na zlome obraznih kosti, medtem ko so bolečine zaradi udarnin izzvenele hitreje, najkasneje v približno treh tednih. Zlomi niso bili takšne narave, da bi prišlo do dislokacije fragmentov, kostno pa so zarasli v nekaj tednih. Sedaj so te kosti povsem čvrste in neboleče in ni razloga za kakšne bolečine, razen mogoče ob spremembah vremena. Nasprotne pritožbene navedbe o sedanjih bolečinah, ki presegajo zgornje ugotovitve, niso utemeljene. Tožnik je trpel tudi neugodnosti v času zdravljenja, kot so opisane v točki 31 obrazložitve sodbe. Na podlagi teh ugotovljenih dejstev pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 15.000,00 EUR (12,7 povprečnih mesečnih neto plač) previsoka (ob upoštevanju tožnikovega 50% soprispevka je sodišče tožniku prisodilo znesek 7.500,00 EUR). Tožena stranka utemeljeno navaja sodno prakso, kjer so bile v podobnih primerih prisojene nižje odškodnine, pri čemer pritožbeno sodišče upoštevajoč sodno prakso ocenjuje, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova 9.000,00 EUR (ob upoštevanju 30% tožnikovega soprispevka pa 6.300,00 EUR). V tem delu je tako delno utemeljena pritožba tožene stranke, ni pa utemeljena pritožba tožeče stranke, ki se zavzema še za višjo odškodnino.

16. Glede strahu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utrpel hud primarni strah, ki je trajal celoten čas dogodka, nato pa v nekaj minutah izzvenel. Tožnik je trpel tudi sekundarni strah, ki je bil precej intenziven v času hospitalizacije, to je tri dni, nato pa je intenzivnost upadala. V celoti je sekundarni strah trajal približno 2 meseca, kolikor je dejansko trajalo zdravljenje ugotovljenih poškodb. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino v znesku 2.800,00 EUR, kar je 2,4 povprečne mesečne neto plače (ob upoštevanju 50% tožnikovega soprispevka pa znesek 1.400,00 EUR). Tudi odškodnina iz tega naslova je odmerjena previsoko glede na sodno prakso. Po oceni pritožbenega sodišča je primerna odškodnina glede na trajanje in intenzivnost strahu 1.000,00 EUR (ob upoštevanju 30% tožnikovega soprispevka pa 700,00 EUR). V tem delu je tako delno utemeljena pritožba tožene stranke, ni pa utemeljena pritožba tožeče stranke, ki se zavzema še za višjo odškodnino.

17. Glede na navedeno je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v točki I izreka spremenilo tako, da je znesek 8.900,00 EUR nadomestilo z zneskom 7.000,00 EUR, kolikor po odločitvi pritožbenega sodišča znaša prisojena odškodnina. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je odločilo o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Pravdni stranki odmere pravdnih stroškov s strani sodišča prve stopnje ne izpodbijata. Tožena stranka pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo uspeh pravdnih strank ločeno po temelju in višini, saj z ugotavljanjem temelja zahtevka niso nastali kakšni znatni ali posebni stroški. Zato je pritožbeno sodišče upoštevalo le končni uspeh obeh pravdnih strank v pravdi. Stroški tožnika po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo 4.063,80 EUR, stroški toženca pa 4.282,19 EUR. Ker je tožnik v pravdi uspel s 13,5%, je na podlagi tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči dolžan toženec stroške v znesku 548,61 EUR namesto tožniku povrniti v korist proračuna RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je toženec v pravdnem postopku uspel s 86,5% tožbenega zahtevka, mu mora tožnik povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov, kot to določa 2. odst. 154. člena ZPP, v znesku 3.704,09 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tem obsegu je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

19. Ker je toženec delno uspel s pritožbo, mu mora tožnik povrniti pritožbene stroške (2. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče uspeh toženca s pritožbo ocenjuje na 27,5% (od izpodbijanih 6.900,00 EUR je uspel z zneskom 1.900,00 EUR, kar je v 27,5%). Tožencu je priznalo za sestavo pritožbe 500 točk, sodno takso 315,00 EUR, 2% materialne stroške 10 točk, 22% DDV 67,32 EUR, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR znaša 688,32 EUR. Ob upoštevanju pritožbenega uspeha mora tožnik tožencu povrniti 189,28 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Odgovora na pritožbi pravdnih strank nista bila potrebna, saj nista bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki nista upravičeni do povrnitve teh stroškov (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Tako tudi dr. Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2005, 1. knjiga, str. 144