Jedro

Tožeča stranka je v tem postopku uveljavlala dva zahtevka, za oba je kot seštevek vrednosti (v smislu 41. člena ZPP) navedla vrednost 5.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče očitno ni ocenilo, da bi lahko postavljena vrednost spornega predmeta odpirala vprašanje glede pravice do revizije ali glede stvarne pristojnosti sodišča, zaradi česar vanjo ni poseglo v smislu tretjega odstavka 44. člena ZPP. Glede vrednosti spornega predmeta pa tudi tožena stranka med postopkom ni uveljavljala svoje pravice zahtevati preizkus pravilnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločitev o stroških pravdnega postopka (točka III izreka sodbe).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 133,71 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da na treh nepremičninah iz k.o. S. ne obstoji izločitvena pravica tožene stranke oz. je ta prenehala (I. točka izreka); v presežku glede ugotovitve neobstoja izločitvene pravice na vinu je postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo (II. točka izreka); glede na uspeh strank v pravdi pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 991,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev (zoper točko III izreka) je pritožbo vložila tožena stranka in navedla, da je sodišče stroške napačno odmerilo v korist tožnice v celoti. Tožnica je postavila ugotovitveni zahtevek (v I. točki tožbenega petita), s katerim je oporekala neobstoj pravice tožene stranke, ki pa ne predstavlja premoženjske koristi za tožnico, niti za toženko. V II. točki tožbenega petita pa je postavila konkreten dajatveni zahtevek, s katerim je zasledovala pridobitev premoženjske koristi v skupni višini 35.000 litrov vina, kar glede na notorno znane prodajne cene vina že po izkustvenih pravilih pomeni premoženjsko korist v višini 50.000,00 EUR. Zato je tožnica s svojim zahtevkom praktično v celoti propadla. Ne glede na to toženka ne more nositi celotne stroškovne posledice postopka, ker je bila tožnica s sklepom sodišča napotena na pravdo, katera je bila glede na ugotovljeno dejansko stanje nepotrebna in je razsodba tudi sama sebi namen. Za nepotreben sodni postopek so izključni razlogi na strani tožnice. Sicer pa je toženka pravočasno soglašala z delnim umikom tožbenega zahtevka.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno, opozorila, da je specificirala vrednost spornega predmeta tako, da je vrednost vina predstavljala 5% vrednosti nepremičnin, kar pomeni, da je bil uspeh toženke v pravdi zanemarljiv in je dolžna nositi celotne stroške.

4. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 8772/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Najprej je potrebno navesti, da ne drži pritožbena trditev, da bi se tožbeni zahtevek iz I. točke razlikoval glede na vrsto od tistega iz II. točke predmetne tožbe. Tožeča stranka je namreč tako za nepremičnine kot za premičnine-vino kot vsebino sodnega varstva zahtevala ugotovitev, da ne obstoji izločitvena pravica tožene stranke, oziroma da je ta prenehala. Pritožbi pa ni mogoče pritrditi niti, ko za 35.000 litrov vina zatrjuje, da bi glede na cene vina znašala premoženjska korist že 50.000,00 EUR, in da naj bi ob upoštevanju tega tožnica s svojim zahtevkom v celoti propadla. Tožeča stranka je namreč v tem postopku uveljavljala dva zahtevka, in sicer zahtevek na ugotovitev neobstoja izločitvene pravice na treh nepremičninah in zahtevek na ugotovitev neobstoja izločitvene pravice na približno 35.000 litrih različnih vrst vina, za oba zahtevka pa je kot seštevek vrednosti (v smislu 41. člena ZPP) navedla vrednost 5.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče očitno ni ocenilo, da bi tako postavljena vrednost spornega predmeta odpirala vprašanje glede pravice do revizije ali glede stvarne pristojnosti sodišča, zaradi česar vanjo ni posegalo v smislu tretjega odstavka 44. člena ZPP (1). Glede vrednosti spornega predmeta pa tudi tožena stranka med postopkom ni uveljavljala svoje pravice zahtevati preizkus pravilnosti. Odzvala se ni niti takrat, ko je tožeča stranka (ob delnem umiku tožbe) še pred začetkom obravnavanja glavne stvari (ko bi se torej lahko še ugotavljala primernost vrednosti spornega predmeta) specificirala vrednosti vsakega zahtevka in je za vrednost izločitvenega zahtevka za vino navedla, da predstavlja 5% celotne vrednosti spornega predmeta. Zato tožena stranka ne more s pritožbo izpodbiti pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka, ki je uspela le glede zahtevka v zvezi z vinom, uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka.

7. Uspeti pa ne more pritožba niti v delu, ko zatrjuje, da so bili izključni razlogi, da je prišlo do „nepotrebnega sodnega postopka“ na strani tožnice. Najprej je potrebno navesti, da je tožeča stranka imela za vložitev tožbe pravni interes, saj je bila s sklepom stečajnega sodišča napotena na pot pravde za ugotavljanje neobstoja izločitvenih pravic. Glede na očitek pritožbe pa je potrebno izpostaviti še, da je bila prav tožena stranka tista, ki je v stečajnem postopku nad toženo stranko s prijavo izločitvenih pravic na nepremičninah in na vinu povzročila pravno situacijo, zaradi katere je prišlo do predmetne pravde.

8. Na podlagi zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo stroškovni sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi 154. člena ZPP in je toženi stranki, ki s pritožbo ni uspela, naložilo, da tožeči stranki povrne 133,71 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo izdatke tožeče stranke za zastopanje (odmerjene po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT) in pavšalne stroške za telekomunikacijske storitve (po tarifni številki 6002 ZOdvT), oboje povečano za DDV (po tarifni številki 6007 ZOdvT). Če tožena stranka stroškov ne bo tožeči stranki pravočasno povrnila, ji bo dolgovala še zakonite zamudne obresti.

Op. št. 1: če bi, bi bili stroški, ki so predmet tega pritožbenega ugotavljanja, zagotovo neprimerno višji