Jedro

Kadar obstoja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile (učinkovito) izvedbo postopkov za predajo v smislu Uredbe Dublin III, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in pred končanjem postopkov za mednarodno zaščito zapustil kar dve državi, in sicer tako Madžarsko, kot tudi Italijo, čeprav o njegovih prošnjah tam še ni bilo odločeno, in da je prehajal meje držav na nedovoljen način in da ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije, vse navedene okoliščine pa, ob upoštevanju tožnikove izrecne navedbe, da je iz Madžarske hotel v Nemčijo in da je bila torej njegova ciljna država Nemčija in ne Slovenija, utemeljujejo zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil in tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z izrekom pod točko 1 odločila, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce Postojna do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013; pod točko 2 izreka pa je še odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 5. 7. 2017 od 14.35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 5. 7. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji mu je bilo ustno na zapisnik izrečeno pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi EU št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) zaradi izrazite begosumnosti ob ugotovitvi na podlagi preverjanja podatkov v bazi EURODAC, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že trikrat zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer na Madžarskem dne 21. 6. 2016, v Avstriji dne 3. 7. 2016 in v Italiji dne 12. 8. 2016, ter po ugotovitvi na podlagi podatkov policijske depeše št. 225-135/2017/12 z dne 23. 6. 2017, da je tožnika že dne 22. 6. 2017 obravnavala Policijska postaja Koper zaradi ilegalnega prečkanja državne meje med Hrvaško in Slovenijo ob železniški progi Buzet - Rakitovec dne 20. 6. 2017 in ker pri sebi ni imel nobenih osebnih dokumentov. Nadalje v obrazložitvi navaja, kar je tožnik izpovedal pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 5. 7. 2017. Tedaj je navedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, a na zaključek postopka tam ni počakal, ker naj bi bil pod pritiskom in se slabo počutil, zato ni želel ostati v Italiji, ampak je prišel v Slovenijo, medtem ko na Madžarskem in v Avstriji ni želel zaprositi za mednarodno zaščito zaradi dolgotrajnosti postopkov, saj naj bi tam prošnje reševali tudi po 3 leta, vendar tožena stranka po podatkih baze EURODAC ugotavlja, da je bil tožnik v vseh treh navedenih državah registriran kot prosilec za mednarodno zaščito, ne pa kot tujec. Dalje še navaja, da je tožnik po lastnih navedbah Madžarsko zapustil po samo 3-eh dneh in nadaljeval pot v Avstrijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito 3. 7. 2016 ter nato po približno 10-ih dneh nadaljeval pot v Italijo, kjer je za mednarodno zaščito zaprosil 12. 8. 2016 in tam ostal približno leto dni, nato pa ilegalno prestopil italijansko - slovensko državno mejo 20. 6. 2017 in bil 2 dni kasneje prijet s strani policije, medtem ko je izrazil namero, da poda prošnjo za mednarodno zaščito šele 27. 6. 2017. To po mnenju tožene stranke izkazuje, da v kolikor ga ne bi prejela policija, tožnik v Sloveniji prošnje niti ne bi podal, temveč bi nadaljeval pot v Nemčijo, ki je bila zanj ciljna država. Tožena stranka poudarja, da ne verjame tožnikovi navedbi, da bi naj za mednarodno zaščito zaprosil takoj ob prijetju s strani policije, češ da ga niso poslušali, saj so v Azilnem domu v večini prav prosilci, ki ob policijskem prijetju takoj izrazijo policiji namero zaprositi za mednarodno zaščito in so nemudoma pripeljani v Azilni dom, ne pa v Center za tujce, kamor je bil odpeljan tožnik zato, ker ob prejetju s strani policje ni izrazil namena podati prošnje za mednarodno zaščito, kar sicer stori večina prosilcev, kar vse utrjuje prepričanje tožene stranke, da bi tožnik samovoljno še pred zaključkom postopka zapustil tudi Slovenijo, enako kot že predhodne države ter s tem onemogočil predajo pristojni državi članici Evropske unije za obravnavo njegove prošnje, saj po presoji tožene stranke že okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito in njegove navedbe ter dejanja vzbujajo utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in ponovno ilegalno prehajal državne meje. Zato je bila za nadaljevanje postopka nujno potrebna omejitev gibanja tožnika s pridržanjem na prostore in območje Centra za tujce, ker bo le tako mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije do njegove predaje pristojni državi članici skladno z določili 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 2. odstavkom 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ker po mnenju tožene stranke v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev samovoljne zapustitve Azilnega doma in s tem odhoda v drugo državo, s čimer ne bi bilo mogoče doseči namena Uredbe Dublin III. Tožena stranka pojasnjuje, da se je zato odločila za uporabo strožjega ukrepa od pridržanja v Azilnem domu, in sicer za pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, ob upoštevanju ugotovitev, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način ter da ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, temveč šele po prijetju s strani policije, predvsem ob ugotovitvi, da je predhodno že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito, vendar nikoli ni počakal na dokončanje postopka, zato po njeni oceni obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopka za predajo odgovorni državi članici skladno z Uredbo Dublin III. Le-ta z določilom 3. odstavka 28. člena ureja tudi trajanje pridržanja tako, da ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvajanje potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z navedeno Uredbo Dublin III, tako da bo pridržanje tožnika torej trajalo od ustne naznanitve 5. 7. 2017 od 14.35 ure do predaje, ki mora biti opravljana najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper dublinski sklep, saj po preteku tega časa oseba ne sme biti več pridržana. Izrečeni ukrep je po stališču tožene stranke skladen tudi z določili Recepcijske direktive, ki z določili 10. člena pod določenimi pogoji dopušča tudi nastanitev prosilca v zaporu. Zato meni, da okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce ne morejo vplivati na zakonitost odrejenega ukrepa in se v tej zvezi opira tudi na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. 3. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Toženi stranki očita, da odgovori na vprašanja, zakaj je potoval po več državah, zakaj je je prehajal meje na nedovoljen način in zakaj ni takoj po vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, naj ne bi narekovali pravilne odločitve tožene stranke, ker naj ne bi obstajala znatna nevarnost, da bo tožnik zapustil Slovenijo. Tožnik poudarja, da ne more pa nazaj v svojo državo, češ da obstaja resna nevarnost za njegovo življenje zaradi njegovega spora z brati. Dodatno izpostavlja dejstvo, da je tožnik bival v več državah, kar je tudi sam povedal ter da je za azil zaprosil samo v Italiji, pred tem pa je bil še v Avstriji in na Madžarskem. Glede na razmere in postopke z begunci sicer dopušča, da je med listinami, ki jih je tožnik podpisal, bila tudi prošnja za azil. Navaja še, da običajno vse begunce identificirajo s prstnimi odtisi. V tožbi še navaja, da je imel namen priti v Nemčijo, ker bi mu tam pomagali, vendar podarja, da ni nikjer navedeno, da bi bilo tožniku s strani pooblaščenca povedano, da je bilo že na podlagi podatkov EURODAC ugotovljeno, da je tožnik že zaprosil za azil v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Tožnik kot napačne označuje zaključke tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, poleg tega pa ji očita tudi nepravilno uporabo 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 2. odstavkom 84. člena ZMZ-1, češ da naj ne bi iz dejanskega stanja zadeve izhajalo, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik želel pobegniti pred izvedbo postopka predaje na podlagi Uredbe Dublin III. Prav tako očita, da naj ukrep pridržanja tožnika tudi ne bi bil sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, češ da tožnik ni begosumen in bi lahko počakal v Azilnem domu na nadaljnje odločitve. Tožnik poudarja, da naj bi razumljivo obrazložil, kako je potoval, česar naj ne bi šlo enačiti z begosumnostjo. Zato meni, da izpodbijani sklep neupravičeno posega v njegovo pravico do osebne svobode, češ da gre za ukrep, ki v praksi pomeni odvzem prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, kar naj ne bi bilo dopustno po določilih ZMZ-1. To naj bi potrjevale v nadaljevanju tožbe naštete sodne odločbe. V tožbenem zahtevku predlaga, da naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in ugodi njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), češ da naj bi pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadržala njeno izvršitev. Zato meni, da bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik sicer uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, to pa naj bi bilo kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in do sodnega varstva, kot tudi 4. odstavka 5. člena EKČP, ker kršitev pravice do osebne svobode iz 1. odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) predstavlja škodo že samo po sebi. Kot dodaten argument za utemeljitev zahteve za izdajo predlagane začasne odredbe pa izpostavlja dejstvo, da mora država osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s 4. odstavkom 15. člena Ustave ter 1. in 2. odstavkom 47. člena Listine ter 18. členom Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Zaradi dolgotrajnosti postopkov do nastopa pravnomočne rešitve primera omejitve gibanja, ki vedno traja po več mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce, navkljub kratkim rokom za odločanje sodišča, zato tožnik v konkretnem primeru predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe, češ da v nasprotnem primeru nima možnosti učinkovitega sodnega varstva.

4. Tožena stranka po pozivu sodišča, temelječim na določilih 38. člena ZUS-1, v danem roku ni predložila predmetnih upravnih spisov, niti ni vložila odgovora na tožbo.

5. Sodišče je dne 18. 7. 2017 na ustni javni glavni obravnavi v navzočnosti tožnika in njegove pooblaščenke ter sodnega tolmača za urdu in pandjabi jezik, ki je tožnikov materin jezik, v dokazne namene vpogledalo listine sodnega spisa, med drugim tudi izpodbijani sklep (tožbena priloga A2) ter ustno zaslišalo tožnika, ki je potrdil, da tolmača dobro razume, ter na posebno vprašanje pojasnil, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi na Madžarskem, vendar niti tam na odločitev o svoji prošnji ni počakal, ker se je že tedaj po svojih navedbah sam odločil, da bo odšel v Nemčijo.

K točki 1:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet sodne presoje v upravnem sporu je, skladno z določilom 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljevanji), zakon itost dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, v konkretnem primeru torej zakonitost uvodoma navedenega sklepa tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

8. Izpodbijani sklep temelji na določilih 84. člena ZMZ-1 ter 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Slednja določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Z drugimi besedami navedeno pomeni, da kadar obstoja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile (učinkovito) izvedbo postopkov za predajo v smislu te Uredbe, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). V 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

9. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bi bil pridržan, kot je določeno z izpodbijanim sklepom, Slovenijo samovoljno zapustil ter tako onemogočil postopek predaje odgovorni državi članici po določilih Uredbe Dublin III. Tožnik je predhodno že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito, po svojih navedbah v tožbi ter na glavni obravnavi tudi v Italiji in na Madžarskem, vendar tam po lastnih navedbah na odločitev ni počakal, ker je bil že tedaj, ko je zapustil Grčijo in tudi, ko je za mednarodno zaščito zaprosil na Madžarskem, namenjen v Nemčijo kot svojo ciljno državo. Med strankama prav tako ni sporno, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Italiji, kar nenazadnje potrjuje v svoji tožbi tudi sam tožnik, ki je na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi prav tako izpovedal, da je bil že ob svojem odhodu iz Grčije namenjen v Nemčijo kot ciljno državo. Navedene okoliščine tudi po presoji sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo in Azilni dom samovoljno zapustil, še zlasti ob dejstvu, da si vseskozi želi v Nemčijo. Zato tudi ni utemeljen tožbeni očitek o nezadostna utemeljitvi tožene stranke glede znatne nevarnosti pobega tožnika z vidika določil člena 28 (2) Uredbe Dublin III, ki se neposredno uporablja, tako kot v vseh državah članicah Evropske Unije.

10. Republika Slovenija je v skladu z Uredbo Dublin III dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določa ta neposredno učinkujoč in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi navedene Uredbe Dublin III, pa je tudi pridržanje na podlagi člena 28 (2), ki sicer nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz navedene Uredbe Dublin III, kot tudi iz Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Recepcijska direktiva, na katero se v svoji obrazložitvi opira tudi tožena stranka), predvsem člena 8 in naslednjih ter uvodne določbe št. 17. Po 1. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III se osebe (sicer) ne sme pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po tej Uredbi, vendar pa je pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji v skladu z določilom 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Pojem "nevarnosti pobega" iz 2. odstavka 28. člena Uredbe podrobneje definira točka (n) člena 2 navedene Uredbe, ki določa, da "pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom". Navedeno z drugimi besedami pomeni, da je osebi v postopku predaje v odgovorno državo članico mogoče izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti tej osebi in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III v 4. odstavku 28. člena določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico, uporabljajo členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive, v katerih pa je glede izvajanja ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti med drugim določeno, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa tega ni mogoče zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji, s tem, da je pridržani prosilec ločen od navadnih zapornikov in ob drugih pogojih za pridržanje iz navedene direktive (člen 10 Recepcijske direktive). Pridržanje se torej kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III odredi na podlagi člena 28 Uredbe Dublin III in ne zgolj na podlagi ZMZ-1 oziroma nacionalne zakonodaje zadevne države članice, v konkretnem primeru Republike Slovenije.

11. Kot izhaja iz predhodne točke obrazložitve, je vsebino pogoja "znatne nevarnosti pobega" za izrek spornega ukrepa pridržanja iz 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III med drugim treba ugotavljati v povezavi s točko (n) 2. člena te Uredbe. Enako stališče je izrazilo tudi Vrhovno sodišče v svoji sodbi št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ki je razen tega izrazilo tudi stališče, da uporaba določbe 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) z opredelitvijo, kdaj obstoji "znatna nevarnost pobega", omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej Uredbi, saj vsaj nekatere določbe (zlasti določbe 3. do 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2) ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma "nevarnosti pobega" določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Po presoji sodišča pa je tožena stranka izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pravilno ugotavljala glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 1. odstavka 68. člena ZTuj-2. 12. Tudi v zvezi s tožbenimi navedbami, da je zakonitost pridržanja treba presojati po standardih, ki jih določata 19. člen Ustave RS in 5. člen EKČP, se sodišče sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v izpostavljeni sodbi št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Vrhovno sodišče je namreč v citirani sodbi navedlo, da ni razlogov za dvom v to, da so navedene določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive, ki so bile upoštevane, skladne z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski uniji ter da je zato sklicevanje pritožnika na to, da je izrek ukrepa na podlagi Uredbe Dublin III v neskladju z 19. členom Ustave RS, za navedeni primer neupoštevno. Enako namreč po povedanem velja po presoji sodišča tudi za obravnavani tožnikov primer. Tožnik se nadalje v tožbi sklicuje tudi na posebne kriterije v zvezi s sodno presoja z vidika 5. člena EKČP, vendar zgolj posplošeno oziroma pavšalno, ne da bi pri tem tudi vsebinsko utemeljil zatrjevano domnevno kršitev v povezavi s konkretnimi okoliščinami izrečenega ukrepa pridržanja. Na podlagi izpovedbe tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi o razmerah v Centru za tujce sodišče sicer pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče izpostavilo že v citirani sodbi št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.1 Vrhovno sodišče je namreč v navedeni sodbi sprejelo stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico "upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive. Ta direktiva v navedenih določbah ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji (na primer ločitev od navadnih zapornikov, skladno z 10. členom)." Nadalje je še navedlo, da "je pri uporabi pooblastila za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III pomembno upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca. Ker z vidika Uredbe Dublin III ni predpisano, da je ta pojem treba urediti z določenim zakonom (npr. ZMZ), je v prosti presoji zakonodajalca, v katerem zakonu bo ta pojem opredelil, seveda na način in po vsebini, ki omogoča njegovo ustrezno uporabo v okviru člena 28 Uredbe Dublin III." Vrhovno sodišče je tedaj še ugotovilo, da je opredelitev pojma "nevarnosti pobega" izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravno-pravno sorodnega področja, in presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej Uredbi. Pri tem je presodilo, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma "nevarnosti pobega" določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi prav tako tudi navedlo, da ni razlogov za dvom v to, da so določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive glede pridržanja skladne z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski uniji ter da je zato sklicevanje pritožnika na to, da je izrek ukrepa na podlagi Uredbe Dublin III v neskladju z 19. členom Ustave RS, za navedeni primer neupoštevno, kar enako po mnenju sodišča velja tudi za obravnavani primer. Tožnik se namreč v tožbi sklicuje tudi na uporabo 5. člena EKČP, ne da bi vsebinsko utemeljil njegovo kršitev v povezavi z ukrepom pridržanja.

13. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu torej pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, in sicer glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2. Pri tem je utemeljeno zaključila, da je pri tožniku podana znatna nevarnosti, da bo, če ne bi bil pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil in tako onemogočil izvedbo postopka predaje po Uredbi Dublin III, pri čemer na tožnikovo begosumnost kažejo tako njegova dejanja, kot tudi izjave na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi pred sodiščem. Tudi dejstvo, da je tožnik (ki tudi na glavni obravnavi pred sodiščem ni predložil nobenega osebnega dokumenta s svojo fotografijo) nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika, saj jo kot milejši objektivni kriterij določa 1. alineja 2. odstavka 68. člena ZTuj-2. Naslednja okoliščina, ki na podlagi individualne obravnave prav tako kaže na begosumnost tožnika v smislu 4. alineje 2. odstavka 68. člena ZTuj-2, pa je neprerekano in zatorej med strankama nesporno dejstvo, da tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj ob vstopu v državo, temveč šele več dni za tem, ko ga je bil po prijetju s strani policije nastanjen v Centru za tujce, kar vse utrjuje prepričanje, da Slovenija ni tožnikova ciljna država.

14. Tožena stranka je glede na obrazloženo pravilno ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in pred končanjem postopkov za mednarodno zaščito zapustil kar dve državi, in sicer tako Madžarsko, kot tudi Italijo, čeprav o njegovih prošnjah tam še ni bilo odločeno, in da je prehajal meje držav na nedovoljen način in da ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije, vse navedene okoliščine pa, ob upoštevanju tožnikove izrecne navedbe, da je iz Madžarske hotel v Nemčijo in da je bila torej njegova ciljna država Nemčija in ne Slovenija, utemeljujejo zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil in tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III. Zato tožbeni očitek, da obrazložitev tožene stranke o tožnikovi begosumnosti ni pravilna oziroma ni zadostna, po povedanem ni utemeljen.

15. Tožena stranka je ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega z upoštevanjem načela sorazmernosti nadalje pravilno presodila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma in je tako tožniku utemeljeno omejila gibanje na območje Centra za tujce. Tožniku bo namreč le tako onemogočeno, da bi samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije in s tem preprečil izvedbo predaje po določilih Uredbe Dublin III. Po stališču Vrhovnega sodišča v primerljivi zadevi št. I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016 presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja sicer res ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar pa je Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi navedlo tudi, da je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. Sodišče je v obravnavani zadevi že obrazložilo, da je pri tožniku zaradi njegovih ravnanj in njegove izpovedbe na glavni obravnavi mogoče utemeljeno sklepati, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega, glede na opisane varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, pa je tožena stranka pravilno presodila in dovolj natančno obrazložila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega pridržanja v Azilnem domu, temveč se sodišče strinja, da je samo s pridržanjem na območje in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III. Strožji ukrep je skladen z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati, navedbe tožnika o tem, da je obrazložitev tožene stranke v zvezi z izbiro milejšega ukrepa pridržanja pomanjkljiva oziroma nepravilna, pa so glede na vse navedeno neutemeljene.

16. Ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega je tožena stranka tožniku torej pravilno izrekla pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, ker bo le tako mogoče zagotoviti na učinkovit način izvedbo postopka določitve odgovorne države članice po Uredbi Dublin III ter izročitve pristojni državi članici. Tak ukrep pa je, kot rečeno, tudi skladen z določbami 28. člena Uredbe Dublin III in 2. odstavka 84. člena ZMZ-1. Zato je ukrep pridržanja na območje Centra za tujce tudi sorazmeren. Treba je namreč zagotoviti, da tožnik ne bo zapustil Republike Slovenije pred končanjem postopka določitve pristojne države članice in v nadaljevanju tudi morebitne predaje le-tej. Glede na obstoj tožnikove begosumnosti, ki je v konkretnem primeru bila ugotovljena in glede na navedene varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev samovoljnega odhoda iz Azilnega doma in s tem tudi iz Republike Slovenije, tako ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa od ukrepa pridržanja v Azilnem domu. Zato je le s pridržanjem na Center za tujce, kjer sicer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo končan postopek določitve pristojne države članice oziroma do njegove predaje le-tej. Ta strožji ukrep pa je, kot rečeno, tudi v skladu z določbo 10. člena Recepcijske direktive, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi te sodbe. Zato tudi okoliščine oziroma razmere v Centru za tujce, kot jih je tožnik navedel na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi pred sodiščem, ki zadevajo bivanjske pogoje in prosto gibanje ter komuniciranje, ne morejo vplivati na zakonitost odrejenega pridržanja v Centru za tujce.

17. Po povedanem je odločitev tožene stranke o stvari po presoji sodišča pravilna in zakonita, tožena stranka pa v svoji obrazložitvi na razumljiv način pojasnjuje tudi trajanje pridržanja skladno s 3. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III tako, da traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo upravnih postopkov, vse do izvršitve predaje skladno s to Uredbo.

18. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki 2:

19. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 o sodnem varstvu namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, tožnik pa torej nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.

1 Odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016 je bila sicer izdana še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.