Jedro

Tožnik ne more v pritožbi uspešno zahtevati naj mu sodišče prisodi več ali nekaj drugega kot je s tožbenim zahtevkom zahteval, ker sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. odstavku izreka tako spremeni, da se glasi: "Tožnik F. K. je dolžan plačati tožencu M. K. 13.647,00 SIT njegovih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.2.1999 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem toda nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (1. in 2. odstavek izreka).

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku v roku 15 dni znesek 241.583,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.8.1996 pa do plačila.

Višji tožbeni zahatevek je sodišče zavrnilo in o pravdnih stroških odločilo, da je po pobotanju stroškov pravdnih strank tožnik dolžan povrniti tožencu v roku 15 dni 91.798,00 SIT njegovih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.2.1999 dalje.

Tožnik je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ponovno poudarja, da je bila volja pogodbenih strank ohraniti realno vrednost kupnine. Tožniku ni jasno, zakaj ne more zahtevati od toženca deviznega zneska v tolarski protivrednosti, če sta se stranki tako dogovorili. Toženec se je neupravičeno obogatil, uporabljal in zadržal je tožnikov denar ter ga s tem dejansko ogoljufal. Odlog vrnitve bi prišel v poštev, če bi toženec po dokončanju svoje investicije tožniku vrnil denar v ohranjeni vrednosti. V tem primeru pa je šlo za očitno prevaro in namerno zavlačevanje, dokler zahteva za vračilo ne bi zastarala. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških in predlaga pritožbenemu sodišču razveljavitev sodbe v celoti in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Pritožba je delno utemeljena.

V tožbi, ki jo je vložil tožnik dne 16.6.1998, je zahteval s tožbenim zahtevkom od toženca plačilo tolarske protivrednosti zneska 26.840 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije. Tako postavljen zahtevek je bil povsem v skladu z Zakonom o deviznem poslovanju (Ur. l. RS št. 1/91-I). Z uveljavitvijo Zakona o deviznem poslovanju je bila namreč izrecno dovoljena uporaba deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (1. odst. 5. člena), ker je bila na ta način zagotovljena ohranitev realne vrednosti dogovorjenih terjatev zaradi inflacije. Vendar pa je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 16.11.1998 tožbeni zahtevek spremenil in sodišče je spremembo tožbe dopustilo in spremenjenemu tožbenemu zahtevku glede glavnice tudi v celoti ugodilo. Tožnik zato glede odločitve sodišča prve stopnje o glavnici niti nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Poudarja pa pritožbeno sodišče, da v pravdnem postopku sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. člena ZPP). Zato tožnik ne more zdaj v pritožbi zahtevati, naj bi mu sodišče prisodilo nekaj drugega oziroma več, kot pa je s spremenjenim tožbenim zahtevkom od toženca sploh zahteval. Vendar pa tudi glede obrestnega dela zahtevka ni mogoča drugačna odločitev. Iz tožnikove izpovedbe, ko je bil zaslišan kot stranka, izrecno izhaja, da se je tožnik obrestim prostovoljno odpovedal do avgusta 1996 in da je bil dogovor pravdnih strank tak, da bo toženec tožnikov del kupnine za prodano nepremičnino tožniku izročil nekako v mesecu avgustu 1996. Ob taki tožnikovi izpovedbi ni pomislekov, da tožnik do obresti za nazaj torej ni upravičen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor je tožnik zahteval zamudne obresti za čas od 15.3.1991 pa do 30.7.1996. Od 1. avgusta 1996 dalje pa je sodišče prve stopnje obrestnemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka ugodilo.

Po obrazloženem je bilo treba tožnikovo pritožbo glede odločitve sodišča prve stopnje o glavnici in zamudnih obrestih zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrditi (368. člen ZPP/77).

Utemeljeno pa se pritožuje tožnik zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 16.11.1998 spremenil tožbeni zahtevek, kateremu je sodišče glede glavnice v celoti ugodilo. Zato je tožnik upravičen do povrnitve vseh pravdnih stroškov od prisojenega zneska glavnice za čas po spremembi tožbe.

Vse do tedaj pa je uspeh pravdnih strank tak, kot je odločilo sodišče prve stopnje (90% : 10%). Tožnik je torej dolžan povrniti tožencu 90% njegovih stroškov za sestavo odgovora na tožbo (znesek 39.330,00 SIT) in za takso odgovora na tožbo (11.353,00 SIT) ter za narok za glavno obravnavo dne 9.11.1998 (9.832,50 SIT), toženec pa tožniku 10% stroškov za sestavo tožbe (4.370,00 SIT) za takso za tožbo (2.523,00 SIT) in narokov za glavno obravnavo dne 24.9.1998 in 9.11.1998 (1.092,50 SIT in 2.185,00 SIT ter dvakrat po 699,00 SIT za odsotnost iz pisarne in kilometrino 310,00 SIT ter dvakrat 300,00 SIT za prihod stranke na sodišče). Za narok za glavno obravnavo dne 12.2.1999 pa je tožnik upravičen do povrnitve vseh njegovih stroškov, odmerjenih od zahtevanega zneska glavnice po spremenjenem tožbenem zahtekvu (17.480,00 SIT, 3.100,00 SIT kilometrina in prihod stranke na sodišče 3.000,00 SIT, potem pa še stroške takse za sodbo 10.500,00 SIT.

Tožnik je torej dolžan povrniti tožencu 60.515,50 SIT, toženec pa tožniku 46.868,50 SIT. Po pobotanju je tožnik dolžan povrniti tožencu 13.647,00 SIT njegovih pravdnih stroškov.

Kolikor je bila torej pritožba toženca utemeljena glede odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep o stroških, vsebovan v sodbi, spremenilo, tako da je sedaj odločitev v skladu z določbo 2. odst. 154. člena ZPP/77. Tožnik s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel, zato je dolžan trpeti sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77. Določbe ZPP/77 so bile uporabljene v tej sodbi v skladu z določbo 1. odst. 498. člena ZPP/99.