Jedro

Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, Republika Slovenija za to neobstoječo tožnikovo terjatev skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti.

V zvezi s pomisleki Upravnega sodišča, ali bi s prenosom deviznih sredstev brez volje in sodelovanja varčevalca lahko prišlo do kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca, pa Vrhovno sodišče še pripominja, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi Zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 382/2017-14 z dne 4. 6. 2018 se spremeni tako, da se glasi:

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke, št. 510-4158/2015/2 z dne 25. 1. 2017, in ji vrnilo zadevo v ponovni postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo, izdano v skrajšanem ugotovitvenem postopku, na podlagi določb Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) zavrnila tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. Na podlagi devizne knjižice št. 4901819, ki jo je predložil tožnik, je ugotovila, da je tožnik 20. 3. 1998 vsa sredstva prenesel na poseben privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR) pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju Agencija za privatizacijo), devizna vloga pa je bila istega dne saldirana in njeno stanje na ta dan 0,00 DEM. Ker so navedeno potrdili tudi podatki, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, je upoštevaje drugi odstavek 2. člena navedenega zakona ugotovila, da se obravnavana zahteva za verifikacijo ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo, zato jo je zavrnila.

2. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da je Upravno sodišče na podlagi razlage sodbe ESČP v zadevi številka 60642/08 (_zadeva Ališić in drugi_) sprejelo stališče, da je določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP mogoče uporabiti in na njeni podlagi izključiti upravičenca od izplačila stare devizne vloge samo, če je do prenosa deviznih sredstev na poseben privatizacijski račun prišlo po tožnikovi volji s tožnikovim aktivnim ravnanjem. Ker ne zadostuje (nesporno) dejstvo, da so bila tožnikova sredstva določenega dne na podlagi zakona Federacije BiH prenesena na privatizacijski račun, je bilo zaradi napačne razlage materialnega prava dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, z odločanjem v skrajšanem ugotovitvenem postopku pa kršena določba 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Za popolno ugotovitev dejanskega stanja je namreč treba izvesti poseben ugotovitveni postopek oziroma stranki dati možnost, da se vsaj pisno izreče o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 141/2018 z dne 13. 11. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakon o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji) prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere naj bi bilo napačno tudi stališče izpodbijane sodbe, da niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Sklicuje se na razlago 2. člena ZNISESČP, ki jo je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi X Ips 5/2019 in ki je drugačna kot v izpodbijani sodbi. Navaja, da je Ustavno sodišče BiH z odločbo U-10/00 z dne 8. 1. 2001 sicer ugotovilo neustavnost nekaterih členov Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije1 (v nadaljevanju Zakon FBiH/97), vendar na podlagi te odločbe že izvršeni prenosi niso bili razveljavljeni, ampak je varčevalec na podlagi spremembe omenjenega zakona v letu 2003 imel možnost, da obdrži terjatev iz certifikata, pridobljenega zaradi prenosa sredstev na JPR, ali pa da od Agencije za privatizacijo zahteva, naj neporabljeni del sredstev na JPR z naslova deviznih vlog prenese nazaj na sarajevsko podružnico Ljubljanske banke. Poudarja, da tožnik v tožbi ni nasprotoval ugotovitvam o prenosu sredstev na JPR. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

5. Tožnik na revizijo ni odgovoril. 6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je revizijo dopustilo zaradi poenotenja sodne prakse glede razlage 2. člena ZNISESČP, saj je štelo, da gre za tako pomembna pravna vprašanja, da mora biti utemeljenost morebitnega odstopa od stališč revizijskega sodišča, sprejetih v zadevi X Ips 5/2019, presojena tudi v drugih vsebinsko podobnih zadevah, ki so že bile odprte pred Vrhovnim sodiščem. Izjemnost pomena poenotenja sodne prakse glede teh pravnih vprašanj izhaja iz okoliščine, da pomenijo odločitve, sprejete po določbah ZNISESČP, in njihova presoja pred sodiščem zaključno fazo izvrševanja sodbe ESČP. 8. ZNISESČP v 2. členu med drugim določa, da je neizplačana stara devizna vloga stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo), na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice, Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja obeh podružnic iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije (drugi odstavek).

9. Po navedenih določbah (kar je Vrhovno sodišče razložilo v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019) ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno na JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na navedeni račun je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem Federacije BiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz česar logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z Ustavo RS in EKČP, pri čemer se je oprlo tudi na obrazložitev sodbe ESČP v zadevi _Ališić in drugi_.2

10. Na podlagi take razlage je treba zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba (zavrnilo pa ga je tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 5/2019), da je za presojo, da se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, treba ugotoviti okoliščine prenosa sredstev, ali je stranka pri prenosu aktivno sodelovala oziroma ali se je prenos deviznih sredstev zgodil po njeni svobodni volji. Ugotavljanje aktivnosti stranke oziroma njenega hotenja (volje) za prenos deviznih sredstev na privatizacijski račun je za pravilno razlago materialnega prava nebistveno.

11. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik zahtevi za verifikacijo priložil devizno knjižico, ki je potrjevala, da so bila vsa devizna sredstva 20. 3. 1998 prenesena na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo in da je bilo stanje sredstev po opravljeni saldaciji (dokončnem izračunu stanja) 0,00 DEM. Tem ugotovitvam tožnik v tožbi ni ugovarjal in tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sam prenos ni bil sporen, pač pa da je tožnik ugovarjal okoliščinam prenosa deviznih sredstev na njegov privatizacijski račun.

12. Navedene okoliščine pa po presoji Vrhovnega sodišča ustrezajo položaju iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, saj gre za staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisom Federacije BiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije, za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zaradi prenosa tožnikovih sredstev na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) Federacije BiH, ki se mu banka ni mogla upreti, je prenehalo tudi upniško-dolžniško razmerje med tožnikom in banko. Ker gre za neobstoječ dolg banke, Republika Slovenija zanj ne more odgovarjati, posledice morebitnega neustavnega stanja, povzročenega z Zakonom FBiH/97, pa mora sanirati država, ki je to stanje s svojim predpisom povzročila, to je Federacija BiH in ne Republika Slovenija. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi bila po odločitvi Ustavnega sodišča BiH U-10/00 z dne 8. 1. 2001 tožnikova devizna vloga prenesena nazaj na sarajevsko podružnico Ljubljanske banke.

13. Ker torej tožnik na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, pri čemer ni bistveno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo brez njegovega aktivnega ravnanja (torej le na podlagi predpisov in brez tožnikove svobodne odločitve3), je neutemeljeno tudi nadaljnje stališče izpodbijane sodbe, da je treba zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti poseben ugotovitveni postopek (sklicuje se na 8. in 139. člen ZUP) in ne odločiti v skrajšanem ugotovitvenem postopku iz 144. člena ZUP.4 Ta v prvem odstavku določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka). V primerih iz prvega odstavka tega člena ni potrebno zaslišati stranke (tretji odstavek istega člena).

14. Iz navedenih določb izhaja, da je način izvedbe ugotovitvenega postopka odvisen od možnosti organa, da odloči neposredno na podlagi strankinih navedb in dokazov v zahtevi. V zadevi ni sporno, da je bila okoliščina o prenosu deviznih sredstev na JPR pri Agenciji za privatizacijo in o stanju tožnikovih deviznih sredstev pri banki po opravljenem prenosu razvidni iz listine (hranilne knjižice), ki jo je predložil tožnik. Zato tudi ni pomembno, da je revidentka tudi sama pridobila podatke, saj so ti le potrdili, kar je navajal in izkazoval tožnik. Tako za odločitev tudi ni odločilno, da tožniku niso bile že v upravnem postopku na voljo navedene informacije, saj so bile ob revidentkinem materialnopravnem stališču, na podlagi katerega je zavrnila tožnikovo zahtevo, za odločitev nebistvene oziroma bi bila odločitev tudi brez njih enaka.

15. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, Republika Slovenija za to neobstoječo tožnikovo terjatev skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti.5

16. V zvezi s pomisleki Upravnega sodišča, ali bi s prenosom deviznih sredstev brez volje in sodelovanja varčevalca lahko prišlo do kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca, pa Vrhovno sodišče še pripominja, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi Zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.

17. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava (posledično je bila napačna tudi presoja glede ugotovljenega dejanskega stanja in pravilnosti izvedenega upravnega postopka) reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 s sodbo spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Revidentka povrnitve stroškov ni zahtevala. Tožnik pa s tožbo ni uspel, zato v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške postopka.

Glasovanje

19. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Službene novine FBiH, št. 27/97 in naslednje. 2 Izrecno se je sklicevalo na 116. in 147. točko obrazložitve. Iz 116. točke izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena. Iz 147. točke obrazložitve pa je razvidna možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane na način, da so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada. 3 Revidentka sicer utemeljeno opozarja, da je besedno zvezo "ki so jih varčevalci /.../ prenesli", mogoče razumeti tudi na način, da je bilo glede na 7. in 10.-12. člen Zakona FBiH/97 v vsakem primeru potrebno sodelovanje varčevalca, ki je moral za prenos na JPR posredovati podatke o matični številki in izvršiti verifikacijo zneska, kar torej predpostavlja sodelovanje varčevalca, sicer do prenosa ni prišlo - torej je imel varčevalec tudi možnost, da bankam ne da podatkov (drugi odstavek tč. 2.3. revizije). 4 Glede tega je Vrhovno sodišče že v sodbi X Ips 5/2019 navedlo, da bi bila izvedba posebnega ugotovitvenega postopka zgolj z ugotavljanjem dejstva, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, kot je to z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo sodišče, nepotrebna. 5 Tako Vrhovno sodišče že tudi v zadevi X Ips 5/2019.