Jedro

V obravnavanem primeru gre za enostanovanjsko stavbo (glede na Uredbo o razvrščanju objektov), zato je šteti, da gre za stavbo, ki ima le en del (skladno z opredelitvijo pojma stavbe in dela stavbe iz drugega odstavka 71. člena ZEN), saj mansarde kot prostora ni mogoče opredeliti za posamezni del stavbe, ki bi se ga lahko samostojno pravno urejalo (oziroma toženka ni navedla razlogov, da bi šlo za prostor, ki bi lahko pomenil posamezni del stavbe, torej ki bi se lahko samostojno pravno uredil, glede na tretji odstavek 71. člena ZEN). Ob takšnem stanju stvari, ko posamezni prostori stavbe nimajo narave dela stavbe, ki bi se lahko samostojno pravno urejal, pa se ne more govoriti o spremembi namembnosti objekta ali dela objekta. Enostanovanjska stavba je objekt, ki ima le en del in zato tudi namembnost. Sprememba uporabnosti podstrešja iz bivalnega v nebivalni (ali drugega prostora) v enostanovanjski stavbi ni relevantno dejstvo v smislu 80. člena ZPNačrt in ne vpliva na spremembo namembnosti objekta, ker se namen objekta, ki je enovit, ne spreminja

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana, Mestna uprava št. 3541-323/2017-13 z dne 13. 12. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopke v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za rekonstrukcijo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 1120/7 k.o. ... odmeril komunalni prispevek v višini 1.638,22 EUR. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik zavezanec za plačilo komunalnega prispevka na podlagi 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ker povečuje neto tlorisno površino objekta in spreminja njegovo namembnost. Opira se na 16. člen Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Ljubljana (Odlok PO-MOL), ki določa izračun komunalnega prispevka v primeru povečanja neto tlorisne površine ali spremembe namembnosti objekta. Ugotavlja, da iz projektne dokumentacije izhaja, da bo novo stanje 154,97 m2, obstoječe stanje je 118,09 m2, torej je razlika 36,88 m2 neto tlorisne površine, za katero je treba plačati komunalni prispevek.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil ter se v obrazložitvi strinjal z izračunom višine komunalnega prispevka na podlagi 11. člena Odloka PO-MOL. Obrazlaga, da praznega prostora podstrehe upravni organ ni mogel upoštevati kot neto tlorisno površino obstoječega stanovanjskega objekta, saj je iz risbe (št. 5 obstoječega stanja podstrehe) in iz tehničnega poročila v načrtu arhitekture razvidno, da je podstreha prazen prostor, kjer niso bile urejene bivalne površine. Na novo se urejajo bivalne površine s stopnicami, torej se spreminja namembnost neizkoriščenega podstrešja v izkoriščeno mansardo in se pridobivajo nove bivalne površine, za kar se skladno s 16. členom Odloka PO-MOL in 80. členom ZPNačrt izračuna komunalni prispevek. Upravni organ je bil torej dolžan odmeriti komunalni prispevek v zvezi z načrtovano spremembo namembnosti v obsegu, kakršen je bil prikazan v PGD. Nadalje obrazlaga, da enako izhaja tudi iz odločb Upravnega sodišča I U 411/2013, II U 315/2011 ter III U 184/2015, na katere se je tožnik skliceval. 3. Tožnik v tožbi navaja, da odločitev temelji na zmotnem stališču, da naj bi se neto tlorisna površina objekta povečala, zaradi česar naj bi bili izpolnjeni pogoji iz 80. člena ZPNačrt. Do napake je prišlo, ker je toženka štela, da se prazen prostor podstrehe ne more upoštevati pri neto tlorisni površini obstoječega stanovanjskega objekta, ker naj bi tožnik spremenil namembnost podstrešja. Vendar tega zaključka ni mogoče preizkusiti. Takšna interpretacija je napačna glede na prakso naslovnega sodišča. Da je potrebno upoštevati uporabnost podstrešja kot merilo za izračun neto tlorisne površine objekta, ne izhaja niti iz ZPNačrt, Zakona o graditvi objektov (ZGO 1), Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka, Odloka PO-MOL ali iz Standarda SIST ISO 9836. Tudi določba 16. člena Odloka PO-MOL, na katerega se sklicuje toženka, ne govori o „spremembi namembnosti prostora v objektu“, ampak določa, kakšen je izračun komunalnega prispevka v primeru spremembe namembnosti objekta. V konkretnem primeru pa objekt ni spremenil namembnosti, ker je bil in tudi bo ostal enostanovanjska stavba v smislu enotne klasifikacije vrst objektov CC-SI 2012. Na podlagi uporabe standarda SIST ISO 9836 je neto tlorisna površina podstrešja, kot prostora v objektu, upoštevana tako pri izračunu neto tlorisne površine obstoječega objekta, kot glede novega stanja. Sklicuje se na sodbi I U 411/2013 in II U 315/2011. V projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja je projektant A. d.o.o. kot obstoječo neto tlorisno površino pravilno navedel podatek 162,45 m2. Novo stanje je nesporno 154,97 m2, tako da se neto tlorisna površina objekta dejansko zmanjša za 7,48 m2 in ne poveča za 36,88 m2. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter ugotovitev, da tožnik ni zavezanec za plačilo komunalnega prispevka in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi tožnik izpodbija odločitev organa, ki mu je odmeril komunalni prispevek zaradi povečanja neto tlorisne površine objekta, ki ga bo rekonstruiral, za površino 36,88 m2. 7. Ni sporno v zadevi, da je tožnik lastnik enostanovanjske hiše ter da je zaprosil za gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo le-te, ureditev praznega prostora podstrehe - mansarde, v bivalno površino. Stališče organa, da je tožnik zavezanec za plačilo komunalnega prispevka, temelji na določbi 80. člena ZPNačrt, ki določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tisti, ki spreminja namembnost objekta, tožnik pa bo neizkoriščeno podstrešje spremenil v izkoriščeno mansardo in tisti, ki povečuje neto tlorisno površino, tožnik pa bo pridobil nove bivalne površine (torej v posledici spremembe namembnosti se povečuje neto tlorisna površina objekta).

8. Sodišče razlogovanju organa, da se v obravnavani zadevi spreminja namembnost objekta oziroma dela objekta, ko tožnik spreminja neizkoriščeno mansardo v bivalne površine, zaradi česar je podvržen plačilu komunalnega prispevka, ne more slediti. Iz 1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 izhaja, da je objekt s tlemi povezana stavba. Stavba pa je objekt z enim ali več prostori (točka 1.1.). Mansarda je del stavbe (točka 1.1.4.). Iz točke 9 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa izhaja, da je sprememba namembnosti izvedba del, ki niso gradnja in zaradi katerih tudi ni potrebna rekonstrukcija, predstavljajo pa takšno spremembo namena objekta ali njegovega dela, da se povečajo vplivi objekta na okolico.

9. V obravnavanem primeru gre za enostanovanjsko stavbo (glede na Uredbo o razvrščanju objektov), zato je šteti, da gre za stavbo, ki ima le en del (skladno z opredelitvijo pojma stavbe in dela stavbe iz drugega odstavka 71. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin - ZEN), saj mansarde kot prostora ni mogoče opredeliti za posamezni del stavbe, ki bi se ga lahko samostojno pravno urejalo (oziroma toženka ni navedla razlogov, da bi šlo za prostor, ki bi lahko pomenil posamezni del stavbe, torej ki bi se lahko samostojno pravno uredil, glede na tretji odstavek 71. člena ZEN). Ob takšnem stanju stvari, ko posamezni prostori stavbe nimajo narave dela stavbe, ki bi se lahko samostojno pravno urejal, pa se ne more govoriti o spremembi namembnosti objekta ali dela objekta. Enostanovanjska stavba je objekt, ki ima le en del in zato tudi namembnost. Sprememba uporabnosti podstrešja iz bivalnega v nebivalni (ali drugega prostora) v enostanovanjski stavbi ni relevantno dejstvo v smislu 80. člena ZPNačrt in ne vpliva na spremembo namembnosti objekta, ker se namen objekta, ki je enovit, ne spreminja. Toženka posledično pri izračunu povečanja neto tlorisne površine objekta ne bi smela izhajati iz stališča, da bo tožnik spremenil namembnost objekta oziroma dela objekta in je zato napačno uporabila 80. člen ZPNačrt. 10. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj toženka glede na predložen projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, ob upoštevanju gornjega stališča, ponovno izračuna neto tlorisno površino objekta in ugotovi, ali je tožnik zavezan plačati komunalni prispevek.

11. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

12. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.