Jedro

1. Pravila o vrstnem redu vračunavanja izpolnitev so določena v 287. čl. Obligacijskega zakonika (OZ).

2. V obravnavanem primeru je dolžnik zgolj izkoristil svojo pravico, ki mu gre po samem zakonu, zato takega ravnanja ni mogoče označiti kot ravnanje v nasprotju z osnovnimi načeli obligacijskega zakonika.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo deloma v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. Ig 1 z dne 16.8.2004 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Cpg 246/2004 tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 332.252,04 SIT od 23.8.2002 do 4.9.2002, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004, to je od dneva vložitve tožbe do plačila. V preostalem delu, in sicer glede plačila glavnice v višini 524.623,04 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po obračunu št. 1 in 2, v višjem delu od priznanega, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter glede izvršilnih stroškov pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 216.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev oz. spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje poseglo v že pravnomočno odločeno zadevo, ko je razsojalo o celotnem zahtevku iz izvršilnega predloga, medtem ko je bil sklep o izvršbi razveljavljen le v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave računa št. 1 v neporavnanem znesku 332.252,04 SIT in obračuna obresti št. 1 v znesku 98.314,17 SIT. Izpodbijana sodba je že iz tega razloga nezakonita in jo je potrebno razveljaviti. Opozarja tudi, da je toženec v obravnavanem primeru ravnal v nasprotju z obligacijskimi predpisi, zaradi česar bi morala biti sprejeta drugačna, bolj pravična in ne strogo formalna odločitev. Dejstvo je namreč, da je po izpodbijani sodbi toženec ostal dolžnik tožnika, to pa zaradi spretnega manevriranja, čemur je nasedlo tudi sodišče. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je namreč razvidno, da je toženec ob zaključevanju poslovnega razmerja med več neporavnanimi računi poravnal samo en račun, pri čemer naj bi izkoristil pravico iz 287. čl. OZ. Tožnik je štel za poravnanega najstarejši račun, saj je bil tak nenapisan dogovor strank. Jasno in očitno je, da je toženec pri poslovanju s tožnikom nabavil pet klima naprav in od tega plačal le dve. Vtoževanih računov št. 1 in št. 2 ni nikoli zavrnil, kar pomeni, da jih je priznal, vključno z računom št. 3. Sodišče je preveč verjelo tožencu in njegovim izgovorom, nerazumljivo pa je tudi, da je verjelo njegovim dokaznim listinam, ki so bile zgolj v fotokopijah, nepopolne, brez datumov, slabe vidljivosti in dejansko niti niso prikazovale vsebine, kot jo je zatrjeval toženec. Izigravanje toženca je v nasprotju z osnovnimi načeli Obligacijskega zakonika, zlasti načela prepovedi zlorabe pravic ter načela vestnosti in poštenja.

Tožena stranka pa se v odgovoru na pritožbo zavzema za to, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti drugih takih kršitev določb pravdnega postopka, na katere bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Že trditev, da je sodišče s svojo odločitvijo poseglo v že pravnomočno odločeno zadevo, ker naj bi bil sklep o izvršbi razveljavljen le glede računa št. 1 in obračuna obresti št. 1, torej le za zneske 384.741,00 SIT in 98.314,17 SIT, nima podlage v spisovnih podatkih. V tem obsegu je bil namreč sklep o izvršbi razveljavljen le s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. Ig 2 z dne 16.8.2004, spregleda pa pritožba, da je bil s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Cpg 246/2004 z dne 7.4.2005 sklep o izvršbi razveljavljen še v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave računa št. 3 z dne 20.8.2002 v znesku 193.371,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2002 dalje do plačila. To pa pomeni, da je dejansko sodišče prve stopnje moralo odločati o zahtevku v takem obsegu, kot je odločalo.

Po določbah 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP. Pritožnica niti ne zatrjuje, še manj pa izkazuje, da svojih trditev; da je veljal med strankama nenapisan dogovor o zapiranju najstarejših računov; da je ostal neporavnan račun št. 4 in da pomeni ravnanje toženca ravnanje v nasprotju z načeli prepovedi zlorabe pravic, načeli vestnosti in poštenja, brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti. Zato teh njenih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Pravila o vrstnem redu vračunavanja izpolnitev v primeru, ko je dolžnik zavezan izpolniti več obveznosti, so določena v 287. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Po teh določbah ima v primeru, kadar se upnik in dolžnik ne sporazumeta o vrstnem redu vračunavanja pred izpolnitvijo, dolžnik pravico izbirati, katera od obveznosti je s konkretnim plačilom izpolnjena (1. odst. 287. čl. OZ). V obravnavanem primeru je dolžnik, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zgolj izkoristil svojo pravico, ki mu gre po samem zakonu, zato takega ravnanja ni mogoče označiti kot ravnanje v nasprotju z osnovnimi načeli obligacijskega zakonika. Da pa bi lahko tako ravnanje predstavljalo zlorabo pravic ter ravnanje v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, pa bi morala tožeča stranka dokazno podprto izkazati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Račun št. 1 je bil v neporavnanem znesku plačan, dejstvo, da pa naj bi po tožnikovih navedbah izostalo plačilo računa št. 4, katerega pa tožeča stranka v tem postopku sploh ni vtoževala, pa za to pravdo ni pomembno. Ker pa je tudi dejansko stanje v zvezi z računom št. 3 z dne 5.9.2002 v znesku 192.371,00 SIT sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, te ugotovitve pa ne temeljijo zgolj na pomanjkljivih listinah toženca, kot trdi v pritožbi tožeča stranka, pač pa tudi na podlagi izpovedi v postopku zaslišanih prič in na podlagi analitično sintetične dokazne ocene vseh glede te okoliščine izvedenih dokazov, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki, saj ta v njej ni navedla ničesar takega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve.