Jedro

Sodišče je ravnalo v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 333. člena ZKP, ker je na glavni obravnavi brez soglasja strank senat prebral zapisnik o zaslišanju priče, saj iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je sodišče zaradi pričinega menjavanja prebivališča moralo večkrat preložiti glavno obravnavo in je šele potem, ko je bilo obveščeno, da je priča odšla v tujino in sicer v eno in nato v drugo državo brez znanega naslova, njeno izpoved prebralo.

Izrek

Zahtevi obs. in njegovega zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, spoznalo obsojenca za krivega v izreku pod točko 1) kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 240. člena KZ RS in pod točko 2) poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ in 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije in mu ob določenih posameznih kaznih izreklo enotno kazen. Sodišče druge stopnje pa je s sodbo ugodilo pritožbi javnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožencu zvišalo posamezni kazni ter mu nato izreklo višjo enotno kazen zapora, v ostalem pa je pritožbo javnega tožilca in v celoti pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec in njegov zagovornik sta pravočasno vložila zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Obsojenec v svoji zahtevi uveljavlja, da postopek na glavni obravnavi ni bil pravilno izveden. Kljub pozivom obrambe sodišče ni zaslišalo oškodovance. Dejansko stanje se ugotavlja le po fotografijah, kar ni korektno, verodostojnost prič se ni preverjala in tudi zdravstvena dokumentacija ni bila pribavljena. Pri takem pomanjkljivem zbiranju dokazov je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno, podane pa so tudi kršitve kazenskega zakona. Meni, da je bila kršena določba 29. člena ustave, ker mu v preiskavi ni bilo omogočeno, da bi v celoti podal svoj zagovor oziroma da bi zagovor dopolnil. Smiselno predlaga, naj se pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obsojenčev zagovornik pa se v zahtevi sklicuje na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 427. člena v zvezi s 4. točko 365. člena ZKP. Uveljavlja, da je pravna opredelitev obsojenčevega dejanja kot poskusa umora nepravilna, ker gre pri dejanjih obsojenca pod točko 1) in 2) izreka za eno samo kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti. Vse ravnanje obsojenca je namreč bilo usmerjeno samo k strahovanju 50-glave množice, ne pa le odvzemu življenja drugemu. Če bi obsojenec hotel pobijati Srbe, kot je vinjen glasno izjavljal med streljanjem, potem bi prav gotovo to uresničil nad oškodovanko, ko je ta ležala pred njim. Predlaga, naj se pravnomočna sodba tako spremeni, da se obsojenec oprosti za poskus kaznivega dejanja umora ali pa naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe nista utemeljeni.

Obsojenčevemu uveljavljanju v zahtevi, da mu v preiskavi ni omogočeno zagovarjati se tako, kot bi mu po njegovem mnenju moralo biti zagotovljeno po 29. členu ustave, ni mogoče priznati uspeha. Ne glede na to, da iz spisa ni videti, da bi se obsojencu v zvezi z njegovim zaslišanjem v preiskavi kakorkoli kršila kakšna pravica, so vse pravkar prikazane njegove navedbe v zahtevi odveč zato, ker se po določbi 3. točke 427. člena ZKP zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe sme vložiti le zaradi kršitev pravic obrambe na glavni obravnavi ali zaradi kršitev določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku, ne pa tudi zaradi kršitev take vrste v predhodnem postopku. Nobena kršitev določb kazenskega postopka tudi ni bila storjena s tem, da je sodišče na glavni obravnavi prebralo zapisnik o zaslišanju priče, čeprav je obramba vztrajala pri predlogu, naj se ta priča neposredno zasliši. Po 1. točki 1. odstavka 333. člena ZKP sme senat na glavni obravnavi ne glede na soglasje strank prebrati zapisnike o izpovedbah prič med drugim tudi v primerih, če zaslišanih oseb ni mogoče najti. Iz zapisnika o glavni obravnavi se vidi, da je sodišče zaradi pričinega menjavanja prebivališča moralo večkrat preložiti glavno obravnavo in je šele potem, ko je bilo obveščeno, da je priča odšla v tujino in sicer najprej v eno, nato pa v drugo državo, brez znanega natančnejšega naslova, sklenilo, da bo prebralo njeno izpovedbo. Se pravi, da je sodišče v zvezi z izvedbo tega dokaza ravnalo popolnoma v skladu s prej omenjeno določbo. Kolikor obsojenec meni, da so zaradi tega, ker priča ni bila neposredno zaslišana, nekatera dejstva ostala nezadovoljivo osvetljena, pa tako njegovo uveljavljanje v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe lahko pomeni le izpodbijanje dejanskega stanja, le-to pa se pri uporabljenem izrednem pravnem sredstvu ne preizkuša. Glede na to, da z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, so tudi brezpredmetne vse ostale navedbe v obsojenčevi zahtevi, s katerimi skuša prikazati, da v dokaznem postopku naj ne bi bili pribavljeni vsi potrebni dokazi, tisti dokazi, ki so bili izvedeni, pa naj ne bi bili verodostojni.

Tudi obsojenčev zagovornik v svoji zahtevi ob formalnem sklicevanju na kršitev kazenskega zakona po 4. točki 365. člena ZKP smiselno samo izpodbija dejansko stanje. Namreč, pri celotnem opisu obsojenčevega ravnanja v izreku sodbe je pravilno pravno opredeljena njegova ustrelitev s pištolo v oškodovanca ob sočasni izjavi "...treba vas vse pobiti", kar je opisano pod točko 2, kot poskus kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZ RS v zvezi s 1. odstavkom 19. člena KZ SFRJ, večkratno streljanje s pištolo proti množici, pred lokalom, v vrata lokala ter v notranjost lokala, kjer so še bili gostje, kar je pa opisano pod točko 1) pa kot kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 240. člena KZ RS. Razlaga obsojenčevega zagovornika v zahtevi, da dejanji pod točko 1) in 2) izreka pomenita samo eno kaznivo dejanje po 1. odstavku 240. člena KZ RS, pravzaprav temelji na njegovi lastni oceni, da obsojencu ni dokazan naklep vzeti življenje drugemu, le-to pa je v nasprotju z ugotovitvami v pravnomočni sodbi, da je obsojenec imel tak naklep. Potemtakem je uveljavljanje drugačne pravne ocene v zahtevi obsojenčevega zagovornika samo posledica njegovega drugačnega sklepanja o dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Navajanje, da gre v takem primeru za kršitev kazenskega zakona, je neustrezno, saj se ob pravilni uporabi kazenskega zakona lahko razsoja le na podlagi neoporečno ugotovljenega dejanskega stanja. Se pravi, da v danem primeru zahteva zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne uveljavlja nobenega takega razloga, iz katerega bi bila po zakonu dovoljena vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Glede na to, da zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika ne navajata nobenega utemeljenega razloga iz 1. do 3. točke 427. člena ZKP, ju je bilo treba v skladu z določbami 221. in 229. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeni.