Jedro

Za presojo uporabe pravila iz 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP je odločilno, kakšen je bil položaj prvo tožene stranke v času storitve očitanih škodnih dejanj oziroma, da je bila prvo tožena stranka član uprave pri tožeči stranki v tem času in ne, da je imela položaj člana uprave tudi v času vložitve tožbe oziroma še manj, v času trajanja sodnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Prvo tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo, ki jo je 24. 6. 2019 zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 203/2017 z dne 22. 3. 2019 vložil prvi toženec ter odločilo, da prvi toženec sam krije stroške revizije.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila prvo tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov v zvezi s predmetnim postopkom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvo tožena stranka je zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 203/2017 vložila revizijo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom revizijo prvo tožene stranke kot nedovoljeno zavrglo. Svojo odločitev je oprlo na določbo 490. člena ZPP, ki je veljala pred pričetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E1 in je določala, da je revizija v gospodarskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000 EUR. Ker znaša vrednost izpodbijanega dela sodbe v konkretnem primeru 177.786,88 EUR, je sodišče prve stopnje odločilo, da revizija ni dovoljena.

5. Pritožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da gre v konkretnem primeru za gospodarski spor. Po mnenju pritožnika gre za civilni spor, zato bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo drugega odstavka 367. člena ZPP, ki je veljala pred uporabo ZPP - E in je določala, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR.

6. Pritožnik ima sicer prav, da v konkretnem primeru subjektivni kriterij iz 481. člena ZPP ni uporabljiv, saj veljajo v skladu s to določbo pravila o postopku v gospodarskih sporih le, če je vsaka od strank gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. V danem primeru pa sta toženi stranki fizični osebi.

7. Vendar se pritožnik nato v nadaljevanju neutemeljeno sklicuje, da ni izpolnjen niti vsebinski kriterij za uporabo pravil o postopkih v gospodarskih sporih iz prve točke prvega odstavka 482. člena ZPP, ki določa, da veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih tudi v sporih med družbo in člani organov upravljanja družb, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb. Kot razlog pritožnik navaja dejstvo, da toženec v času vložitve tožbe in ves čas sodnega postopka ni opravljal funkcije člana organa upravljanja družbe, saj mu je mandat prenehal že nekaj let pred vložitvijo tožbe. Nadalje navaja pritožnik kot razlog tudi dejstvo, da ni izpolnjen kriterij uporabe prava gospodarskih družb, saj bi moralo sodišče v konkretnem primeru skladno z določbo 55. člena Zakona o zavarovalništvu - ZZavar, ki je veljal v času domnevanega škodnega dogodka, uporabiti glede vprašanja odškodninske odgovornosti zakon, ki ureja prevzeme in ne zakon, ki ureja pravo gospodarskih družb. 8. Predmetni spor se je nanašal na odškodninsko odgovornost obeh toženih strank zaradi škodnih ravnanj, ki sta jih storili kot člana uprave tožeče stranke, in sicer za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala kot posledica sklenitve pogodbe z dne 31. 1. 2005 ter s plačilom za opravljene storitve po tej pogodbi in računih, izstavljenih dne 7. 12. 2005 in dne 11. 1. 2006. Za presojo uporabe pravila iz prve točke prvega odstavka 482. člena ZPP, je odločilno, kakšen je bil položaj prvo tožene stranke v času storitve očitanih škodnih dejanj oziroma da je bila prvo tožena stranka član uprave pri tožeči stranki v tem času in ne, da je imela položaj člana uprave tudi v času vložitve tožbe oziroma še manj, v času trajanja sodnega postopka2. Da je bila prvo tožena stranka član uprave tožeče stranke v času storitve očitanih škodnih ravnanj pa ni sporno in pritožnik kaj takega niti ne zatrjuje.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da se v tem sporu ne bi smelo uporabiti pravo gospodarskih družb, temveč zakon, ki ureja prevzeme. Tožeča stranka je družba za vzajemno zavarovanje. Iz drugega odstavka 51. člena ZZavar, ki je veljal v času storitve očitanih škodnih dejanj in na katerega je višje sodišče v svoji sodbi z dne 22. 3. 2019 tudi oprlo svojo odločitev, je izhajalo, da se za upravo družbe za vzajemno zavarovanje smiselno uporabljajo določbe 246. do 260. člena ZGD3, razen 252. člena ZGD. Tako se za odgovornost članov uprave družbe za vzajemno zavarovanje uporablja tudi določba 258. člena ZGD, ki je določala njihovo odškodninsko odgovornost za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti. Določba 55. člena ZZavar na katero se sklicuje prvo tožena stranka, pa se je uporabljala za izredno in posebno revizijo družbe za vzajemno zavarovanje, ki je odkazovala na smiselno uporabo 67. do 78. člena zakona o prevzemih. Navedena določba je bila s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zavarovalništvu - ZZavar - C res nekoliko spremenjena, vendar je ta sprememba stopila v veljavo šele 11. 8. 2006, torej v času po storitvi očitanih škodnih dejanj v konkretnem primeru. Poleg tega pa se je tudi po spremembi določba 55. člena ZZavar še vedno nanašala le na izredno in posebno revizijo družbe za vzajemno zavarovanje in ne na odgovornost članov uprave, kar izhaja že iz jezikovne razlage te določbe.

10. Glede na neutemeljenost pritožbenih razlogov prvo tožene stranke, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 490. člena ZPP, ki je veljala pred novelo ZPP - E in je revizijo kot nedovoljeno pravilno zavrglo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo prvo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker prvo tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 ZPP - E velja od 14. 3. 2017 in se je pričel uporabljati 14. 9. 2017. 2 prim. tudi sodbo in sklep VSRS II Ips 613/2007 (7. odstavek obrazložitve) 3 Zakon o gospodarskih družbah - ZGD (Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami)