Jedro

Osnovno pravilo voznika je, da prilagodi vožnjo razmeram na cestišču. Predpisana hitrost na določeni cesti je samo zgornja meja preko katere se ne sme voziti, ni pa bistvena, če so druge okoliščine na cestišču narekovale bistveno nižjo hitrost.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki A. d.d. in N Č. solidarno dolžna plačati prvi tožnici L. K., odškodnino v znesku 770.530,00 SIT, drugi tožnici K. H., odškodnino v znesku 600.000,00 SIT in tretji tožnici B. M., odškodnino v znesku 600.000,00 SIT, vsaki z zamudnimi obrestmi od zneska 600.000,00 SIT po 13,5% obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003 in od 28.6.2003 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, od zneska 44.530,00 SIT pa od 1.1.1994 dalje do plačila in od zneska 126.000,00 SIT od 22.12.2006 dalje do plačila ter jim povrniti pravdne stroške v znesku 687.715,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2006 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženim strankam nastale pravdne stroške in sicer prvi toženi stranki v višini 229.746,00 SIT, drugi toženi stranki v višini 137.978,00 SIT in tretji toženi stranki v višini 405.390,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2006 dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni od dneva pravnomočnosti sodbe. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki S. g.i.z. in višji tožbeni zahtevek tožeče stranke in višji stroškovni zahtevek obeh pravdnih strank. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je dinamiko vožnje ugotavljalo predvsem z izvedencem cestnoprometne stroke dr. M. B., je prišlo do prepričanja, da je prometna nesreča, v kateri se je smrtno ponesrečil mož prve tožnice in oče druge in tretje tožnice posledica nepravilne vožnje pokojnega S. K., ki je iz nepreglednega ovinka pripeljal po ozki cesti širine 3,9 m s preveliko hitrostjo 67 km/h in ko je na razdalji 20 m zagledal tovornjak, je začel intenzivno zavirati tako, da so kolesa avtomobila blokirala, s čimer mu je bilo onemogočeno obvladovanje smeri vožnje. Tudi nepravilna vožnja zavarovanca tožene stranke, to je voznika kamiona, ki je po tako ozki cesti peljal s hitrostjo od 43 km/h do 52 km/h (te hitrosti se ni dalo natančno ugotoviti, ker ni bilo zavornih sledi tovornjaka pred trčenjem, zato je izvedenec izhajal pri izračunu njegove hitrosti iz predpostavke, da pred trčenjem ni zaviral, kar pomeni, da je vozil 43 km/h oz. če je zaviral, kar pomeni, da je vozil 52 km/h) je bila vzrok nastanka škode. Oba voznika sta vozila prehitro glede na razmere na cesti. Ko je upoštevajo vse razmere na kraju, kjer je prišlo do trčenja, med drugim razdaljo, na kateri sta se lahko voznika zagledala in ugotovilo, da bi voznika trčenje preprečila, če bi vozil voznik osebnega vozila manj kot 47 km/h, to je kar 20 km/h manj kot je vozil, voznik tovornjaka pa 36 km/h oziroma 7 km/h manj, kot je znašala njegova hitrost ob trčenju, je zaključilo, da je pokojni voznik avtomobila do 60% odgovoren za to, da je prišlo do tega škodnega dogodka, 40% krivdne odgovornosti pa je pripisalo vozniku tovornjaka.

Zoper sodbo so se pritožili tožeča stranka in druga ter tretja tožena stranka.

Druga tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Izpostavlja okoliščine, da je bila cesta široka samo 3,9 m, tovornjak je širok 2,30 m, avtomobil pa 1,57 m. Na takšni cesti bi bilo za varno vožnjo oz. srečanje nujno, da bi vsaj eno vozilo zapeljalo na utrjeno bankino, ki je na obeh straneh ceste. Voznik tovornjaka se je umaknil desno, saj se je ob trčenju z desno stranjo nahajal približno 0,1 m izven asfaltirane ceste. Vozniku avtomobila je pustil dovolj prostora. Ta pa ni uspel peljati mimo, čeprav je imel prosto 1,7 m široko cestišče in še vsaj 0,1 m bankine, kar si pritožnica razlaga z dejstvom, da je vozil z neprilagojeno hitrostjo, ko je pripeljal iz nepreglednega ovinka in tako intenzivno zaviral, ko je zagledal kamion, da je prišlo do blokiranja koles. S tem je izgubil možnost usmerjanja vozila. Zaneslo ga je na levo, zato je čelno trčil v tovornjak. V takšnih razmerah sredinska črta ne more biti relevantna. Polovica cestišča je merila komaj 1,95 m, tovornjak pa je širok 2,3 m, zato je tovornjak v vsakem primeru vozil preko sredine cestišča. Soodgovornost na tej podlagi zato ne more biti relevantna. Vzrok nastanka škodnega dogodka ni prehitra vožnja voznika tovornjaka, saj je kljub hitrosti še vedno bil sposoben varno manevrirati in je svoje vozilo zapeljal desno, s tem, da je pustil avtomobilu dovolj prostora za varno srečanje in bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče moralo tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju zavrniti.

Tudi tretja tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge s tem, da najprej očita bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker odgovornost tretjega toženca sploh ni obrazložena. Sicer pa je napačno ocenjena še vzročna zveza. Sodišče se ni vprašalo, ali bi zaradi ravnanja voznika tovornjaka sploh prišlo do prometne nesreče, ali pa je prometno nesrečo v celoti pripisati ravnanju voznika avtomobila oz. je vzrok v celoti v njegovi pravni sferi. V zvezi s tem tretji toženec v pritožbi opozarja, da so škodljive posledice v zvezi s katerimi se zahteva odškodnina, nastale izključno zaradi smrti S. K.. Če ta ne bi v prometni nesreči umrl, pravde po tožbenem zahtevku tožnic ne bi bilo. Ker na delu cestišča, kjer je prišlo do nesreče, ni bilo omejitve hitrosti tudi, ne vidi protipravnega ravnanja v vožnji voznika tovornjaka. Če sta oba voznika vozila hitro, kot je izračunal za vsakega izvedenec, bi ob normalnem teku dogodkov do nesreče s tako hudimi posledicami ne smelo priti. Vozili bi se kvečjemu lahko oplazili, kar pa ne bi imelo za posledico smrt voznika osebnega avtomobila. Sodišče je neprepričljivo zavrnilo izpoved v postopku zaslišanega I. Š.. Ni razlogov, da se njegovi izpovedi ne bi verjelo. Izvedensko mnenje ne more nadomestiti izpovedi neposrednega očividca ali udeleženca dogodka. Bistveni razlog, da je prišlo do konkretne nesreče je v tem, da je pokojni K. vozil očitno prehitro in, da je napačno reagiral, zaradi česar je prišlo ob zaviranju do blokiranja koles. To je imelo za posledico, da S. K. ni mogel več upravljati vozila. Dolžan bi bil voziti s hitrostjo, ki bi mu omogočala varno zaviranje in ne blokiranje koles tako, da bi se lahko umaknil ob skrajni rob cestišča gledano v smeri njegove vožnje. Zato ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka do 40% odgovorna za škodni dogodek. Brez specifičnega obnašanja voznika osebnega avtomobila, do nesreče sploh ne bi prišlo. Pri utemeljitvi odgovornosti ni dovolj opreti na to, koliko je kateri od udeležencev vozil prehitro glede na hitrost, ki bi še omogočala varno obide nasproti prihajajoče vozilo. Tudi tretja tožena stranka zato predlaga spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe v zavrnilnem delu. Meni, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje, saj izvedenec ni opravil v celoti postavljene naloge, ker ni opravil rekonstrukcije dogodka v navzočnosti pravdnih strank. Ker izvedenec ni opravil svojega dela tako kot mu je bilo naloženo, je imela tožeča stranka na izvedensko mnenje resne pripombe, vendar tudi te niso bile odpravljene. Na določena vprašanja bi lahko izvedenec odgovoril šele po rekonstrukciji. Ker rekonstrukcije ni opravil, je tožeča stranka ocenila, da bi bilo najprimerneje predlagati drugega izvedenca, vendar bi ob takem predlogu morala založiti visok znesek predujma. Prav zaradi tega se je odločila, da novega izvedenca ne bo predlagala. Predlagala pa je zaslišanje priče ing. P. ki je kmalu po škodnem dogodku opravil ogled poškodovanega osebnega avtomobila pokojnega K., tovornjaka tretje tožene stranke in videl različne registrske tablice na sprednji in zadnji strani. Izdelal je izvedensko mnenje in z njegovim zaslišanjem bi se lahko veliko pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, vendar je bil ta dokazni predlog zavrnjen. V tem vidi kršitev postopka, saj je bila postavljena v izrazito neenakopraven položaj v dokaznem postopku glede možnosti, da predstavi svoje dejanske in pravne argumente. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti v postopku. Odločitev, da je tožena stranka odgovorna samo do 40%, ni pravilna. Na fotografskih posnetkih policije so jasno vidni sledovi zaviranja tovornjaka, torej blokiranja njegovih koles, čeprav o tem izvedenec ni povedal niti ene besede in navaja samo blokiranje koles avtomobila, ki ga je vozil pokojni K.. Izvedenec tudi ni povedal nič o dejstvu, da je bil osebni avto obrnjen glede na svojo smer vožnje, ker ga je tovornjak obrnil zaradi velike hitrosti, nato pa se ustavil šele na obcestnem hribu na drugi strani vozišča. Tožeča stranka je tudi opozorila, da policija tretjemu tožencu ni izrekla niti najblažje denarne kazni, čeprav njegov tovornjak ni bil registriran in je imel različne registrske tablice na sprednji in zadnji strani in čeprav gre za posledico trka s smrtnim izidom. Pritožba opozarja na dolgotrajen postopek, saj se je dogodek pripetil že leta 1993, sodba pa je izdana šele konec leta 2006. Tožena stranka je na vse mogoče načine podaljševala ta postopek. Tožeča stranka pa ne sprejema še odločitve o stroških postopka. Prvo in drugo toženo stranko je ves čas postopka zastopal isti pooblaščenec, zato bi bila tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov po odvetniški tarifi za vsako naslednjo stranko le s povišanjem 10% . Pri odločanju o stroških pa bi se moralo še upoštevati, da je tožeča stranka pred pravdo naslovila zahtevek na prvo toženo stranko, ki ji je odgovorila, da je zahtevek odstopila v obravnavanje in izplačilo škode A., ni pa ugovarjala pasivne legitimacije. S tem je sama prispevala, da so ji nastali stroški in bi se to moralo upoštevati pri odmeri stroškov. Zaradi vsega tega predlaga razveljavitev sodbe in naj se postopek na prvi stopnji dopolni z izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedene priče ing. P. in nato ponovno odloči, stroški pritožbe pa naj se upoštevajo kot nadaljnji pravdni stroški.

Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi obeh toženih strank: Obe toženi stranki izpodbijata sodbo v delu, kjer je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge s tem, da druga tožena stranka ne konkretizira pritožbenega razloga bistvene kršitve postopka, zato je ob njeni pritožbi pritožbeno sodišče opravilo samo preizkus kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti. Tretja tožena stranka pa očita absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo vidi v tem, da v sodbi ni obrazložen temelj odgovornosti tretje tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do nobene absolutne bistvene kršitve. Tudi absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni našlo. Iz tožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da je tožbo proti tretjemu tožencu vložila zato, ker je bil voznik kamiona zaposlen pri tretjemu tožencu, ki je bil lastnik kamiona, s katerim je trčil osebni avto S. K.. To dejstvo med postopkom ni bilo sporno. Tretji toženec ga je izrecno priznal v odgovoru na tožbo. Iz tega pa sledi, da je odgovornost tretjega toženca temeljila na določbi 171. člena v zvezi s 170. členom ZOR. Po tej določbi so se pravila o odgovornosti, ki so veljala za organizacije združenega dela, uporabljala tudi za pravne osebe in samostojne podjetnike, pri katerih so bili zaposleni delavci, ki so povzročili škodni dogodek. Čeprav to ni v sodbi izrecno zapisano, pa še ne pomeni zatrjevane absolutne kršitve, ker so sodba vseeno da prizkusiti, saj pasivna legitimacija tretje tožene stranke v postopku ni bila sporna. Samo če bi bilo sporno, ali je tretja tožena stranka v tem odškodninskem sporu odškodninsko odgovorna, bi moralo sodišče prve stopnje v sodbi obrazložiti, zakaj je pasivno legitimirana tudi tretja tožena stranka.

Vse odločilne dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do prometne nesreče 18.8.1993, so v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljene. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke natančno raziskalo potek prometne nesreče. Pri odločanju je upoštevalo dejstvo, da je bila cesta široka samo 3,9 m. Širina cestišča, ki je omogočala srečanje vozil ob izredno previdni in počasni vožnji, pa je vsekakor narekovala tudi vozniku kamiona, ki je vozil širše vozilo od osebnega avtomobila, posebej previdno in počasno vožnjo. Ker pa je tudi voznik kamiona vozil prehitro, da bi lahko ustavil, ko je zagledal nasproti prihajajoči osebni avto, saj bi mu razmere na cesti, kjer se je pripetila nezgoda dopuščale varno srečanje le, če bi vozil s hitrostjo približno 36 km/h, to je 9 km/h manj od hitrosti, ki jo je imel v trenutku trčenja, je vsekakor vzrok za nesrečo tudi prehitra vožnja tovornjaka. Pritožbene trditve tretje tožene stranke, da voznik kamiona ni kršil predpisov, ker na tem delu cestišča ni bilo omejitve hitrosti, so zmotne. V času škodnega dogodka je bil v veljavi Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Uradni list SFRJ 50/88), ki je v prvem odstavku 45. člena določal, da mora voznik hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju na cesti, vidljivosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram, tako da lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. Osnovno pravilo voznika je, da prilagodi vožnjo razmeram na cestišču. Predpisana hitrost na določeni cesti je samo zgornja meja preko katere se ne sme voziti, ni pa bistvena, če so druge okoliščine na cestišču narekovale bistveno nižjo hitrost. Vzrok, da je prišlo do nesreče s tako hudimi posledicami je v konkretni zadevi glede na ugotovljene okoliščine vsekakor tudi v vožnji voznika kamiona, katerega lastnik je tretji toženec in za katerega odgovarja v tem odškodninskem sporu tudi zavarovalnica s sedežem na območju republike, kjer je nastala škoda, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi. Ob ugotovljeni vožnji voznika tovornjaka, ki je glede na razmere na cestišču, vozil prehitro in nesreče ni mogel zato preprečiti, je odveč pomislek obeh toženih strank o pomanjkanju vzročne zveze med ravnanjem voznika kamiona in nastalo škodo.

Pritožbene navedbe tretje tožene stranke, da se ji v zvezi z vzročno zvezo postavlja vprašanje odgovornost tožene stranke, ker je škoda tožeči stranki nastala izključno zaradi smrti voznika osebnega avtomobila, in če ta v nesreči ne bi umrl ne bi bilo zahtevka tožnic, so povsem nerazumljive. Ker je v prometni nesreči, ki se je pripetila tudi zaradi protipravnega ravnanja voznika kamiona, nastala tožečim strankam škoda, je za delež odgovornosti, ki odpade nanju, dolžna plačati tožečim strankam odškodnino. Gre za osnovna pravila odškodninskega prava.

Po mnenju pritožbenega sodišča je glede na vsa ugotovljena dejstva materialnopravno ustrezen tudi krivdni soprispevek obeh udeležencev v razmerju 60 : 40 % . Sodišče prve stopnje bi sicer moralo kot pravno podlago upoštevati določbo 178. člena ZOR, saj je škoda bila povzročena pri nesreči, ki so jo povzročila premikajoča se motorna vozila. V teh škodnih dogodkih pa je sprejeto načelo, da odgovarjajo imetniki nevarnih stvari, to je vozil, med seboj po načelih krivdne odgovornosti. Ker pa so dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi v celoti zadoščale tudi za pravno presojo na tej pravni podlagi, pritožbi obeh toženih strank nista neutemeljeni. Delež tožene stranke ustreza okoliščinam ugotovljenega dogodka. Dejstvo, da je pred trčenjem tovornjak zavil v desno, delno iz asfaltiranega cestišča, pa je v navedenem deležu sokrivde tudi upoštevan v zadostni meri.

K pritožbi tožeče stranke: Tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve postopka, ki ga v zvezi z delom izvedenca cestnoprometne stroke zatrjuje tožeča stranka, ni utemeljen. Iz podatkov spisa je razvidno, da je izvedenec na vsa vprašanja in pripombe, ki jih je postavila tožeča stranka, ko je prejela pisno izvedensko mnenje, odgovoril v dopolnitvi, ki je na list. št. 128 -131 spisa. Izvedenec je prepričljivo in logično pojasnil, da fizična rekonstrukcija nesreče ne bi bila mogoča iz več razlogov. Ne samo, da sta bili v nesreči udeleženi vozili, ki jih ni mogoče več dobiti, gre tudi za spremenjene razmere na mestu, kjer je prišlo do trka vozil. Končno pa je tudi dejansko nemogoče opraviti na cesti rekonstrukcijja tako nevarnega dogodka, kot se je pripetil in v katerem sta na izjemno ozki cesti, z veliko hitrostjo, pripeljala drug nasproti drugemu tovornjak in osebno vozilo. Izvedenec je zato pojasnil, da pride v takem primeru v poštev simulacija trka, ki jo je naredil z izračuni, opravljenimi z upoštevanjem fizikalnih zakonov in podatkov iz spisa v računalniški simulaciji. To zadošča za pojasnitev dinamike poteka nesreče. Izvedenec je v izvedenskem mnenju predstavil rezultate do katerih je prišel, ko je v računalniški simulaciji testiral objektivne podatke te nesreče, ki so bili na razpolago. Analiziral je hitrost vožnje iz deformacije vozil. Opravil je simulacijo trka vozil glede na lego vozil po trku. Analiziral je gibanje vozil pred trkom glede na idealno pot zaviranja v optimalnih razmerah ob zaviranju in glede na spodnjo mejo reakcije in analiziral je vidno polje obeh vozil v trenutku, ko sta se opazila. Na podlagi vseh teh izračunov je predstavil ugotovitve o hitrosti, zaviranju in možnostih vsakega od obeh vozil, da preprečita trčenje. Pri izdelavi izvedenskega mnenje je izhajal iz objektivnih dokazov, ki so bili na razpolago, to je iz fotografij foto albuma policije, dokumentirane lege vozil po trku, ki je razvidna iz skice nesreče, priložene spisu. S takšnim delom je v celoti zadostil nalogi v sklepu, ki mu je bila postavljena, saj gre za rekonstrukcijo nesreče, le da v računalniški simulaciji in ne na terenu, kar pa je tudi edino smiselno. Pri izračunu hitrosti vozil pred trkom je izvedenec upošteval dokumentirano dolžino zavornih sledi, ki so navedene v zapisniku policije. Brez podlage v podatkih spisa je trditev, da bi moral upoštevati tudi zavorne sledi tovornjaka, saj teh v zapisniku policije ni. Možnost preprečitve trka, to je hitrosti, ki bi jih morala imeti vozila, da bi se do mesta trka ustavila, je izvedenec, kot povedano, izračunal na osnovi izračunane hitrosti vozil pred trkom. Iz izračunane hitrosti vozil pred trkom je predpostavljal reakcijski čas voznikov, ki je bil izračunan iz razdalje, na kateri sta se voznika opazila. Izvedenec je odgovoril na vsa vprašanja, ki jih je tožeča stranka postavila. Drugih konkretnih vprašanj tožeča stranka zanj ni imela. Dejstvo, da se z izvedeniškim mnenjem ni strinjala, je brezpredmetno. Ne drži zato pritožbena navedba, da sodišče tožeči stranki ni dalo možnosti kontradiktornega postopka. Tožeča stranka možnosti, ki jo je imela, samo izkoristila ni. Če je imela še kakšna druga vprašanja na katera ni dobila odgovora z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, bi morala ta vprašanja konkretno zastaviti, ali v pisni obliki ali pa zahtevati neposredno zaslišanje izvedenca.

Po mnenju sodišča prve stopnje ni prišlo do kršitve postopka, če sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu, da se zasliši priča P., ki ga je tožeča stranka najela za izdelavo privatnega izvedenskega mnenja pred pravdo. Tožeča stranka je na podlagi njegovih ugotovitev postavila trditve o poteku nesreče, ki pa se za tem v postopku z imenovanjem izvedenca s strani sodišča niso potrdile. Zaslišanje strokovnjaka, ki je privatno izdelal izvedensko mnenje za stranko, pa ne more samo po sebi ovreči izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano po pravilih ZPP.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča, kot je že obrazloženo ob pritožbah tožene stranke, pravilno ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna pri presoji krivde obeh udeležencev prometne nesreče in glede na ugotovljene okoliščine krivdo obeh udeležencev nesreče pravilno porazdelilo. Voznik osebnega vozila Opel je vozil po izjemno ozki cesti in pripeljal iz nepreglednega ovinka zelo hitro, na daljši razdalji je zagledal kamion, kot je voznik kamion lahko zagledal njegov osebni avto. Zaradi velike hitrosti je tako močno zavrl, da so kolesa avtomobila blokirala, zato ga ni več obvladal. Na drugi strani je bila reakcija voznika tovornjaka ustreznejša, saj je reagiral z umikanjem na bankino ob cestišču, zato je kljub temu, da je tudi on vozil prehitro glede na razmere na cestišču, krivdni prispevek v tožnikovo škodo 60 : 40% materialnopravno ustrezen in v skladu z določbo 2. odstavka 178. člena ZOR.

Okoliščine, ko pritožba opozarja na dolgo trajanje postopka v tej zadev, na odločitev v ničemer ne vplivajo. V vzročni zvezi s škodnim dogodkom tudi ni dejstvo, da tovornjak ni bil neregistriran v času škodnega dogodka, kar je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo. Tudi dejstvo, da policisti niso za prekršek prijavili tretjega toženca, čeprav ni imel registriranega tovornjaka, ni v vzročni zvezi s škodo, ki jo v tem postopku uveljavlja tožeča stranka.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločbo o stroških postopka, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje stroške obeh toženih strank odmerilo skupno in ker gre za dve toženi stranki je porazdelilo te stroške na polovico med obe toženi stranki. Odločitev je skladna z določbo 161. člena ZPP. Pritožbene navedbe, da je tožeči stranki povzročila stroške prva tožena stranka, ker ji je po vloženem odškodninskem zahtevku sporočila samo, da je zahtevek odstopila v obravnavanje in izplačilo škode Z. T., ni pa ugovarjala pasivni legitimaciji, so brezpredmetne, saj je materialnopravna opredelitev pasivne legitimacije bila v sferi tožeče stranke. Če je kljub jasnim določbam materialnega prava vložila tožbo proti stranki, ki ni bila pasivno legitimirana, mora stroške, ki so v tej pravdi nastali tej stranki povrniti (1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov zavrnilo tudi neutemeljeno pritožbo tožeče stranke in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker nobena od strank s pritožbo ni uspela, krije vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.