Jedro

Ker pri umrli fizični osebi gre za posledično nesposobnost biti stranka, odvetnik kljub pooblastilu ni mogel vložiti pritožbe v imenu pokojne osebe. Ker pa tudi po naknadnem pozivu sodišča odvetnik ni sporočil imen tožničinih dedičev in s tem niso bile odpravljene pomanjkljivosti, ki jih je imela pritožba ob vložitvi, takšne pritožbe pa ni zavrglo v predhodnem postopku že sodišče prve stopnje, jo je kot nedovoljeno, glede na določbe 3. odstavka 343. člena in 1. točke 365. člena ZPP/99 v zvezi s 16. členom ZUS, zavrglo pritožbeno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 11.7.2000. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je bila tožbi tožnice z dne 18.9.2000 zaradi ugotovitve državljanstva za pokojno F.A.S.B. (pravilno: F.A.S.B.) zoper odločbo tožene stranke, priložena le fotokopija listine, iz katere izhaja, da je tožnica dne 16.9.1992 odvetniku dala splošno pooblastilo za zastopanje po veljavnih predpisih. Odvetnik je po prejemu sklepa sodišča prve stopnje, opr. št. U 1561/2000-5 z dne 1.2.2001, s katerim je bil pozvan, da dostavi overjeno pooblastilo za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu, sporočil sodišču, da je tožnica umrla in da na podlagi 1. odstavka 100. člena ZPP splošno pooblastilo za zastopanje z dne 16.9.1992 s smrtjo stranke ni prenehalo. Ker sodišče zahtevanega pooblastila ni prejelo, oseba pa, ki pooblastila v postopku ne izkaže, ne more kot pooblaščenec zastopati tožnice, kar posledično pomeni, da tudi ne more vložiti tožbe v upravnem sporu v njenem imenu, in da torej pooblaščencu tako ni dana pravica še naprej opravljati nadaljnjih pravdnih dejanj v upravnem sporu, ki se začne šele z vložitvijo tožbe. Sodišče je zato v obravnavanem primeru štelo, da tožbe zoper posamični akt ni vložila tožnica, ki naj bi s konkretno tožbo izpodbijala posamični akt tožene stranke, temveč njen pooblaščenec, ki tako v sporni zadevi, glede na dejstvo, da pooblastila tožnice za vložitev konkretne tožbe in zastopanje v obravnavanem upravnem sporu ni predložil, nastopa sam kot tožnik. Z izpodbijanim posamičnim aktom pa tožena stranka ni odločila o nobeni njegovi pravici, niti ta akt ne posega v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, ZUS).

V pritožbi, vloženi za pokojno tožnico, odvetnik D.L.K. navaja, da je odločitev sodišča zmotna in napačna. Dne 16.9.1992 je tožnica s splošnim pooblastilom pooblastila odvetnika D.L.K., da ji daje pravno pomoč po predpisih o odvetništvu in pravni pomoči, zlasti pa da jo zastopa v vseh njenih pravnih stvareh, v civilnih, gospodarskih, pravdnih, nepravdnih, kazenskih, upravnih in v samoupravnih zadevah. Gre za splošno ali generalno pooblastilo, ki ga je za odvetnika pripravila Odvetniška zbornica Slovenije. Namen danega pooblastila pa je bil ta, da jo odvetnik zastopa v postopku denacionalizacije, katerega predhodno vprašanje je tudi postopek ugotavljanja državljanstva. Zato je bil odvetnik z navedenim pooblastilom v smislu 95. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pooblaščen tudi za vložitev tožbe v upravnem sporu v zadevi ugotavljanja državljanstva pravne prednice tožnice. Na dan 18.9.2000, ko je bila vložena tožba, je bilo pooblastilo, ki je bilo priloženo tožbi, dejansko staro osem let. Vendar je sodišče spregledalo, da mandat odvetnika po citiranem pooblastilu ni bil časovno omejen. Nasprotno, odvetnik je bil pooblaščen da izpelje postopek denacionalizacije. Odvetniku s smrtjo stranke pooblastilo ne preneha. Na to je odvetnik sodišče v svojem dopisu opozoril. Sodišče pa ni razjasnilo, kdaj je tožnica umrla, kar bi vsekakor utegnila biti pomembna okoliščina v tej zadevi. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in ugotovi, da je bilo sodišču predloženo veljavno pooblastilo za zastopanje oziroma podrejeno izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbo je pritožbeno sodišče zavrglo kot nedovoljeno.

Po določbi 1. odstavka 76. člena ZPP/99, ki se glede na določbo 16. člena ZUS primerno uporablja, je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba. Sposobnost biti stranka pomeni biti nosilec pravic in obveznosti.

Pritožba ima sicer prav, da ima pooblaščenec po določbi 1. odstavka 100. člena ZPP/99, če stranka umre, še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko dedič oziroma novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo. Ker pa je bila v konkretni zadevi tožnica P.H., kot izhaja iz predloženih spisov, ob vložitvi pritožbe že mrtva, je sodišče prve stopnje pozvalo odvetnika D.L.K., da sporoči, v imenu katere osebe vlaga pritožbo oziroma sporoči ime pravnega naslednika pokojne P.H. Imenovani odvetnik je sicer na poziv sodišča odgovoril, vendar v svojem dopisu z dne 24.12.2001 ni sporočil, kdo so pravni nasledniki pokojne tožnice. Ker pri umrli fizični osebi gre za posledično nesposobnost biti stranka, navedeni odvetnik kljub pooblastilu, na katero se sklicuje, ni mogel vložiti pritožbe v imenu pokojne osebe. Ker pa tudi po naknadnem pozivu sodišča navedeni odvetnik ni sporočil imen tožničinih dedičev in s tem niso bile odpravljene pomanjkljivosti, ki jih je imela pritožba ob vložitvi, takšne pritožbe pa ni zavrglo v predhodnem postopku že sodišče prve stopnje, jo je kot nedovoljeno glede na določbe 3. odstavka 343. člena in 1. točke 365. člena ZPP/99 v zvezi s 16. členom ZUS zavrglo pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče pritožbenih ugovorov ni obravnavalo po vsebini, ker je o zadevi formalno odločilo.