Jedro

Postopek po ZOPNI za razliko od kazenskega postopka, ki teče in personam, torej proti konkretni osebi, poteka zoper premoženje. Gre za civilno ali in rem zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI tako spada med ukrepe, ki se izrekajo tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre za ukrep civilno pravne narave, ki se realizira v pravdnem postopku. V pravdnem postopku pa velja načelo prirejenosti strank in ni potrebe po posebnih procesnih varovalkah, kakršno vzpostavlja tudi domneva nedolžnosti.

Zakonodajalec se nedvomno zaveda retroaktivne veljave, saj je navedel, da se zakon uporablja tudi za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo oziroma po 1. 1. 1990. Iz 2. člena ZOPNI izhaja namen zakona. Ta je v preprečevanju pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi. Tudi iz tega določila jasno izhaja, da ustavnega jamstva lastnine iz 33. člena Ustave RS ni mogoče obravnavati brez pooblastila iz 67. člena Ustave RS. Ta določa meje varovanja zasebne lastnine, do katerega je upravičena le tista, ki je bila pridobljena v skladu s prepisi. S tem so po mnenju pritožbenega sodišča izkazani pogoji za dopustno retroaktivnost (2. odstavek 155. člena Ustave RS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 2714/2014-V z dne 25. novembra 2014 odločilo, da se do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku podaljša začasno zavarovanje premoženja, ki je bilo do 21. 12. 2014 odrejeno s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. XI Kpd 21717/14 z dne 3. 6. 2014, mdr. tako, da se tretji toženki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine št. ..., hotelska enota - apartma ... z oznako 5/1 v izmeri 35,20 m2, v I. nadstropju stavbe ID ..., k. o. X, ID nepremičnine ..., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor tretje toženke proti takšni odločitvi.

2. Tretja toženka izpodbija sklep sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Hkrati uveljavlja kršitev ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma ga spremeni tako, da zavrne predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja v delu, ki se nanaša na nepremičnino tretje toženke. V obširni pritožbi navaja, da izpodbijani sklep ne sledi pravnim podlagam za njegovo izdajo po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Meni, da bi moralo sodišče izvesti določeno sodno kontrolo zakonitosti dela državnih organov iz predhodne faze postopka – finančne preiskave. Sodišče lahko opre svojo odločitev o odreditvi začasnega zavarovanja na rezultate finančne preiskave, če je ta potekala zakonito. Sodišče bi moralo preveriti ali so navedbe in dokazi tožeče stranke, izhajajoči iz finančne preiskave utemeljeni na zakonito pridobljenih dokazih, oziroma primarno, ali je bila sama preiskava zakonita. V nadaljevanju pritožbe navaja razloge zaradi katerih meni, da je bila odreditev finančne preiskave nanjo nezakonita. Tako navaja, da v trenutku njene odreditve zoper njo niso bili podani razlogi za sum, da je prvi toženec nanjo prenesel premoženje. To dejstvo predstavlja izsledek izvedene finančne preiskave in kot takšno ne more biti obenem pogoj za njeno odreditev. Ni jasno, kdaj in kako je bilo ugotovljeno, da je obseg njenega premoženja nesorazmeren. V finančni preiskavi so se pridobivali podatki, s katerimi naj bi tožeča stranka že razpolagala in bi bili pogoj za odreditev finančne preiskave. Zato je finančna preiskava odrejena zoper njo nezakonita in neustavna. Navaja še, da dejstvo, da je bilo pri prvi toženi stranki ugotovljeno nesorazmerje premoženja, ne more voditi k zaključku, da je ta oseba prenesla določeno količino denarja na drugo osebo, ki se nato zaradi tega obravnava kot ožje povezana oseba po ZOPNI. Sodišče ustvarja pravno pravilo, ki ga ZOPNI ne vsebuje in sicer, da je, v primeru, če je ugotovljeno nesorazmerje pri osebi, ki je v kazenskem postopku, že samo po sebi do stopnje utemeljenih razlogov za sum podana verjetnost, da je prenesla premoženje, ki ga ni mogla imeti, na tretje povezane osebe, če se tudi pri njih v okviru finančne preiskave ugotovi nesorazmerje. Šele na podlagi zaključka, da gre za nezakonito premoženje pri tretji toženki bi lahko zaključili, da je povezana oseba v smislu 6. točke 4. člena ZOPNI. Šele potem bi bilo mogoče ugotavljati, ali je prvi toženec nanjo prenesel premoženje nezakonitega izvora. Šele nato bi lahko ob izpolnjevanju ostalih pogojev iz prvega odstavka 20. člena ZOPNI, zoper tretjo toženko odredili začasno zavarovanje. Glede na navedeno tretja toženka ni oziroma ne more biti stranka tega postopka. Za odreditev finančne preiskave zoper tretjo toženko so bile podane številne pomanjkljivosti in nezakonitosti, ki jih sodišče pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev o odreditvi začasnega zavarovanja ni ugotovilo. V času odreditve finančne preiskave razlogi zanjo še niso obstajali, prav tako pa tudi ne dokazi zanje, ki naj bi se ugotovili šele s finančno preiskavo. V trenutku izdaje odredbe za izvedbo postopka finančne preiskave tudi še niso bili podani razlogi za sum, da bi prvi toženec storil kataloško kaznivo dejanje. Obtožnica zoper njega je bila namreč vložena šele 9. 5. 2014 oziroma leto dni po izdaji odredbe za izvedbo finančne preiskave. Tožeča stranka tudi ni obrazložila izpolnjenosti pogojev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 10. člena ZOPNI. Ker je bila finančna preiskava opravljena nezakonito, sodišče ne more uporabiti njenih izsledkov. Navaja še, da je sodišče slepo sledilo tožeči stranki, ki je svojemu predlogu predložila zgolj vloženo obtožnico, s čimer je skušala utemeljiti obstoj prvega pogoja po 1. točki prvega odstavka 20. člena ZOPNI, ne da bi dejansko preizkušalo, ali so v konkretnem primeru dejansko podani utemeljeni razlogi za sum, da je prvo toženi storil kataloško kaznivo dejanje. Po njenem mnenju to ni dovolj. Obtožnica, čeprav pravnomočna, kot listina ni dokaz v tem postopku, ki bi dokazoval obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je prvo toženi storil kataloško kaznivo dejanje. Obstoj tega dejstva je potrebno presojati na podlagi dokazov, ki bi to neposredno potrjevali. Iz dejstva, da je obtožnica javna listina, ni mogoče črpati zaključka, da je to, kar je v njej zapisano, resnično. Resničnost je treba priznati le v smislu, da je bila v tej zadevi zares izdana s strani pristojnega organa. Vložena obtožnica ne predstavlja takšnega dokaza, ki bi dokazoval dejstva, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je prvo toženi storil kaznivo dejanje. Tretje tožena stranka v primeru, ko se šteje, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je prvo toženi storil kataloško kaznivo dejanje že s tem, ko je vložena pravnomočna obtožnica, ne more presoditi resničnosti tega dejstva in tudi ne izpodbijati tega dejstva. Pravdno sodišče ni vezano na pravnomočno obtožnico, ampak mora obstoj dejstev, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, ugotavljati v pravdnem postopku, ob upoštevanju navedb in dokazov, ki jih mora predložiti tožeča stranka. Tretja toženka se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da je podana nevarnost, da bo z razpolaganjem z nepremičnino onemogočila ali precej otežila njen odvzem. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da za navedeni pogoj zadošča že objektivna nevarnost, neodvisna od ravnanja tretje toženke. Navedeno določilo zahteva konkretnost ravnanja lastnika v smislu skrivanja, odtujevanja in drugačnega razpolaganja s premoženjem. Tretja toženka je v ugovoru zoper sklep o začasnem zavarovanju predlagala sodišču, da prekine postopke in vloži zahtevo za oceno ustavnosti celotnega ZOPNI zaradi nedovoljene retroaktivne veljave, zaradi kršitve načela nedolžnosti ter kršitve načela kontradiktornosti. Podana je očitna kršitev ustavnega načela prepovedi retroaktivne veljave splošnih pravnih aktov, ker je pridobila premoženje, ki je predmet zavarovanja še pred uveljavitvijo ZOPNI in tudi zato, ker je bilo kaznivo dejanje po navedbah tožeče stranke storjeno pred uveljavitvijo ZOPNI. Napačna je argumentacija sodišča, da bi se morala tretja toženka že pred pridobitvijo nepremičnine zavedati davčnih učinkov, ki lahko nastanejo v primeru posedovanja oziroma lastništva nesorazmernega premoženja. Ta argumentacija ne vzdrži resne presoje, saj ZOPNI uvaja uporabo domnevne nezakonitosti premoženja po 5. členu tudi za premoženje pridobljeno pred uveljavitvijo in uporabo zakona. Obdavčitev dohodka v davčnem postopku ne predstavlja enakega posega v zasebno lastnino kot odvzem premoženja, saj slednji nedvomno predstavlja hujši poseg v pridobljeno lastninsko pravico. Postopek po ZOPNI uvaja hud poseg v pridobljeno lastninsko pravico, ki ni bil predviden v času njene pridobitve. Sodišče v obrazložitvi sklepa samo priznava, da ZOPNI velja retroaktivno, sklicujoč se na mednarodni standard, ki pa ga ne utemelji. Neutemeljeno tudi navaja, da lastninska pravica v zvezi s premoženjem nezakonitega izvora sploh ni zakonito nastala, saj naj bi bilo premoženje pridobljeno z nezakonito dejavnostjo. Sodišče s svojo argumentacijo retroaktivno vzpostavlja nezakonitost premoženja. V primeru tako hudega posega v pravico do osebne lastnine bi moral zakonodajalec zagotoviti enakost orožja in enakost procesnih materialnih pravic med pravdnima strankama, kot je to zagotovljeno v rednem pravdnem postopku. Po mnenju tretje toženke je pogoj za začetek postopka po ZOPNI obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je preiskovalec storil kataloško kaznivo dejanje, pokazatelj, da je odvzem premoženja vezan na domnevno storitev kataloškega kaznivega dejanja. To kaže, da gre za neke vrste kazenski postopek v katerem se uporabljajo pravila ZKP. Nepravilen je zato odgovor sodišča na uveljavljeno kršitev načela domneve nedolžnosti, da se v ZOPNI ne ugotavlja kazenskopravna krivda in da se zato ne posega v omenjeno domnevo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani pravdni zadevi zahteva tožeča stranka med drugim ugotovitev, da je nepremičnina, hotelska enota – apartma št. ... v I. nadstropju, v stavbi št. ..., oznaka 5/1, na naslovu ..., X v izmeri 35,20 m2, ID znak ... (ID ...) last N. N. (tretje toženke), premoženje nezakonitega izvora. Zahteva, da se tretji toženki navedena nepremičnina odvzame in da s pravnomočnostjo sodbe postane njena last. 5. Premoženje je nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način (5. člen Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora – ZOPNI, Ur. l. RS, št. 91/2011 in 25/2014). Domneva se, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno (drugi odstavek 5. člena ZOPNI). Pri ugotavljanju nesorazmernosti se upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima oseba iz prejšnjega odstavka v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagala in ga prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano z njihovim premoženjem ali je prešlo na njene pravne naslednike. V obravnavani zadevi so se v predkazenskem oziroma kazenskem postopku izkazali razlogi za sum, da je prvi toženec razpolagal s premoženjem nezakonitega izvora, zato je bila zoper njega izvedena finančna preiskava. V tej je bilo ugotovljeno, da je prvi toženec razpolagal s sredstvi, ki očitno presegajo dohodke, ki jih je kot zavezanec za davek prejel. Del premoženja nezakonitega izvora v višini 100.000,00 EUR je potrditvah tožeče stranke prenesel na tretjo toženko. S tem zneskom je prišlo do nakupa omenjene nepremičnine, katere lastnica je tretja toženka. Po določbah ZOPNI velja tretja toženka za povezano osebo oziroma ožjega družinskega člana, na katerega je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno (6. točka 4. člena ZOPNI). Tretja toženka je mati prvega toženca. Po določbi 6. člena ZOPNI velja domneva, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno, če je bilo preneseno na ožje povezane osebe ali ožje družinske člane. Tekom omenjene finančne preiskave je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom XI Kpd 21717/14 odredilo začasno zavarovanje omenjene nepremičnine za čas do 21. 12. 2014 tako, da je prepovedalo njeno odtujitev in obremenitev. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zoper tretjo toženko predlagala podaljšanje omenjenega začasnega zavarovanja. Namen tega ukrepa je zavarovalen. Tožeči stranki je treba v primeru uspešnosti njene tožbe zagotoviti realizacijo sodbe oziroma predmet izvršbe. Predmet presoje sodišča prve stopnje je zato bilo, ali obstoje razlogi za podaljšanje začasnega zavarovanja, ki ga je odredilo Okrožno sodišče v Kopru z omenjenim sklepom oziroma, ali še vedno obstoje predpostavke za odreditev začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora.

6. V drugem odstavku 28. člena ZOPNI je določeno, da se v postopku začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora po 4. členu ZOPNI (v pravdnem postopku) smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZOPNI (Pogoji za začasno zavarovanje med postopkom finančne preiskave) in zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje (Zakon o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). V III. poglavju ZOPNI oziroma v njegovem 20. členu so določeni pogoji začasnega zavarovanja: - podani morajo biti utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženec storil kataloško kaznivo dejanje v smislu ZOPNI, - iz zbranih podatkov in dokazov za obdobje, za katero je bila opravljena finančna preiskava, izhaja očitno nesorazmerje med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je obdolženec plačal ter vrednostjo premoženja, ki ga ima v lasti in posesti, ga uporablja, uživa ali z njim razpolaga ali je razpolagal oziroma ga je prenesel na povezane osebe, - da obstaja nevarnost, da bi lastnik, sam ali preko drugih oseb, to premoženje uporabil za kriminalno dejavnost ali da bi ga skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njim razpolagal, tako da bi onemogočil ali precej otežil njegov odvzem in - da premoženje, ki je predmet predloga za začasno zavarovanje po ZOPNI, ni predmet zavarovanja odvzema premoženjske koristi pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek.

Prvi odstavek 21. člena ZOPNI določa, zoper koga in pod katerimi nadaljnjimi pogoji se odredi zavarovanje oziroma njegovo podaljšanje. Tako se zoper povezano osebo odredi, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno nanjo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zakonsko določeni pogoji za začasno zavarovanje še vedno obstoje. Pritrditi je treba zaključku sodišča prve stopnje, da obtožnica, kot tudi sklep o zavrnitvi ugovora zoper njo predstavljata dokaz, na katerega je sodišče pravilno oprlo svojo odločitev o obstoju dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum, da je prvi toženec storil kataloško kaznivo dejanje(1). Po izdaji omenjenega sklepa Okrožnega sodišča v Kopru o začasnem zavarovanju odvzema premoženja je obtožnica postala pravnomočna, kar kaže celo na višjo stopnjo verjetnosti, kot se zahteva za zavarovanje glede na omenjeno določbo ZOPNI. Pravnomočna obtožnica pomeni, da je bilo na senatu iz šestega odstavka 25. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) presojano ali je zadosti dokazov, ali je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Nepravilne so tiste pritožbene trditve, ki sodišču prve stopnje očitajo, da bi moralo samo dejansko preizkušati, ali so v konkretnem primeru dejansko podani utemeljeni razlogi za sum, da je prvi toženec storil kataloško kaznivo dejanje, kot tudi tisti, ki sodišču očitajo, da tretja toženka ni mogla sama preveriti resničnosti tega dejstva in ga tudi ne izpodbijati. Tretja toženka v pravdnem postopku ne more odpirati vprašanja pravilnosti sodne odločitve, ki izvira iz drugega postopka, niti tega zaradi prirejenosti postopkov ne more pravdno sodišče. 8. Nadaljnji pogoj za podaljšanje zavarovanja je nesorazmernost premoženja glede na prihodke. Ugotavljanju dejanske podlage za zaključek o obstoju tega nesorazmerja je namenjena finančna preiskava, urejena v II. poglavju ZOPNI, katere izsledki so zajeti v zaključnem poročilu. Gre za javno listino, ki dokazuje, kar se v njej potrjuje, iz nje pa izhaja očitno nesorazmerje med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je prvi toženec plačal ter vrednostjo premoženja, ki ga ima v lasti oziroma je z njim razpolagal ali ga prenesel na povezane osebe. Tako glede tretje toženke iz finančne preiskave izhaja, da je v obdobju, za katerega je bila opravljena finančna preiskava, pridobila denarna sredstva(2). Ugotovljeno je bilo, da tretje toženka, kateri redni dohodek je bila relativno nizka pokojnina (okoli 600,00 EUR), nikakor ni mogla privarčevati za nakup stanovanja potrebnih 100.000,00 EUR. Hkrati je bilo ugotovljeno, da je prav zaradi nizke pokojnine, ki jo je prejemala v letih 2003, 2004, 2005 in 2006, najemala posojila, ki jih brez dvoma ne bi, če bi dejansko razpolagala s prihranki v višini 100.000,00 EUR. Ugotovljeno je torej bilo, da tretje toženka kot kupka ni imela dovolj sredstev za nakup oziroma za izpolnitev pogodbe za nakup stanovanja, kar bi kazalo na to, da ji je prvi toženec ta sredstva podaril ali pa da je bila sklenjena navidezna pogodba (simulacija pogodbene stranke). Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka verjetno izkazala t.i. domnevno bazo oziroma dejstva, ki potrjujejo domnevo iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI, da gre za premoženje, ki ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Takšno domnevo bi tožena stranka lahko izpodbila z dokazom, da premoženje ni nezakonitega izvora, vendar pa ni zmogla niti dejanske trditve o tem, kje in kako je navedeno premoženje pridobila. Ob tem, ko toženka ne zmore niti trditve o legalnem izvoru denarnih sredstev za nakup stanovanja, se izkažejo kot brezpredmetne vse tiste pritožbene navedbe, ki izpostavljajo zakonitost finančne preiskave, kontrolo navedene zakonitosti, neobstoj razlogov za prehod premoženja nanjo, da tretje toženka sploh ne bi smela biti stranka finančne preiskave, ...(3).

9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da obstoji nevarnost, da bi tretje tožena stranka sama ali prek drugih oseb zavarovano nepremičnino odtujila ali kako drugače z njo razpolagala tako, da bi onemogočila ali otežila njen odvzem. Tožeča stranka uveljavlja nedenarno terjatev. Za razliko od začasnega zavarovanja zaradi zavarovanja denarnih terjatev, pri katerih se zahteva izkaz verjetnosti obstoja t.i. subjektivne nevarnosti, je tu dovolj izkaz verjetnosti t.i. objektivne nevarnosti, ki je torej relevantna ne glede na to ali je k njenem obstoju tožena stranka prispevala s svojim ravnanjem ali ne. Brez odrejenega ukrepa zavarovanja s prepovedjo odtujitve in obremenitve obravnavane nepremičnine z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, bi tretja toženka lahko nepremičnino tudi odsvojila in če bi jo pridobil dobroveren kupec, tožeča stranka svoje terjatve ne bi mogla več realizirati v izvršbi. Napačno je zato stališče tretje toženke, da bi moralo biti izkazano njeno aktivno ravnanje, ki meri na razpolaganje z obravnavano nepremičnino.

10. Ker obravnavana nepremičnina ni hkrati tudi predmet zavarovanja odvzema premoženjske koristi pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek, je mogoče zaključiti, da so podani vsi pogoji za začasno zavarovanje, ki jih predvideva 20. člen v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZOPNI.

11. Tretje toženka v pritožbi vztraja na svojih trditvah iz prvostopenjskega postopka, da ZOPNI krši nekatera določila Ustave RS. S tem, ko naj bi bili podani utemeljeni razlogi za sum, da naj bi prvo tožena stranka storila očitano kataloško kaznivo dejanje, kljub temu, da za njegovo storitev ni pravnomočno obsojena, niti se ji ne očita, še manj pa je dokazano, da bi si z njim pridobila premoženjsko korist, se krši načelo domneve nedolžnosti v kazenskem postopku (27. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se v postopku po ZOPNI (kazenskopravna) krivda ne ugotavlja. Prvo toženi stranki se tudi ne očita, da je premoženje, ki je predmet tožbenega zahtevka in začasnega zavarovanja, pridobljeno s kaznivim dejanjem, saj s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist ne more biti predmet postopka po ZOPNI. Postopek po ZOPNI za razliko od kazenskega postopka, ki teče in personam, torej proti konkretni osebi, poteka zoper premoženje. Gre za civilno ali in rem zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI tako spada med ukrepe, ki se izrekajo tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre torej za ukrep civilno pravne narave, ki se realizira v pravdnem postopku. V pravdnem postopku pa velja načelo prirejenosti strank in ni potrebe po posebnih procesnih varovalkah, kakršno vzpostavlja tudi domneva nedolžnosti. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, v tem postopku ni očitka o storitvi kaznivega dejanja in ne namena sankcioniranja zaradi kaznivega dejanja, zato ne more biti kršeno načelo domneve nedolžnosti. Ker je torej pravdni postopek in v njem izrečena sodba neodvisna od ugotavljanja krivde posameznika v kazenskem postopku, ne more biti v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

12. Po mnenju tretje toženke je navedeni sklep tudi v nasprotju z določili 153., 154. in 155. člena Ustave RS, saj temelji na predpisu, ki krši prepoved retroaktivne veljave zakonov. Tretja toženka meni, da se ji posega v ustavno pravico do osebne lastnine, ki je bila pridobljena pred uveljavitvijo zakona.

13. Po določilu prvega odstavka 155. člena Ustave RS zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Po drugem odstavku navedenega ustavnega določila pa lahko le zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Pritrditi je treba tretji toženki, da se je v obravnavani zadevi predkazenski postopek zoper prvega toženca začel pred uveljavitvijo zakona. Pred uveljavitvijo zakona je bilo nanjo tudi preneseno premoženje nezakonitega izvora. Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da tretje toženka uveljavlja poseg v njeno pravico do zasebne lastnine, ki pa je bila pridobljena na nepošten način. Varstvo tako pridobljene pravice ne more biti absolutno. Vanj je mogoče posegati v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS. Ta določa, da so lahko človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. V 67. členu Ustave RS je določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Način pridobitve lastninske pravice tretje toženke je bil torej v nasprotju z navedeno ustavno določbo. Zakonodajalec se nedvomno zaveda retroaktivne veljave, saj je navedel, da se zakon uporablja tudi za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo oziroma po 1. 1. 1990. Iz 2. člena ZOPNI izhaja namen zakona. Ta je v preprečevanju pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi. Tudi iz tega določila jasno izhaja, da ustavnega jamstva lastnine iz 33. člena Ustave RS ni mogoče obravnavati brez pooblastila iz 67. člena Ustave RS. Ta določa meje varovanja zasebne lastnine, do katerega je upravičena le tista, ki je bila pridobljena v skladu s prepisi. S tem so po mnenju pritožbenega sodišča izkazani pogoji za dopustno retroaktivnost (drugi odstavek 155. člena Ustave RS).

14. Pritožba tretje toženke se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Prvi toženec je obtožen storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem v zvezi z drugim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

(2) Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je bilo premoženje nezakonitega izvora od prvega toženca preneseno na tretjo toženko in s katerim je kupila omenjeni apartma št. ... v višini 100.000,00 EUR.

(3) Ob zapleteni argumentaciji navedenih očitkov, ki jo tretje toženka ponuja v pritožbi, ni odveč opozoriti na misel dr. Borisa Furlana iz monografije O pravni kavzalnosti, str. 122: „Ali ni največja modrost v preprostosti ali ni najvišja naloga juristov, da jasno oblikujejo to, kar se v dnevnem socialnem življenju resnično dogaja? In če je temu tako, potem ne more biti nobena zverižena formula resnična in preprostost se pokaže kratko malo kot kriterij resnice. To tudi ne more biti drugače. Kajti pravila, po katerih se ljudje v socialnem življenju že tisočletja ravnajo, so v bistvu preprosta.“