Jedro

Četudi se sklicuje na neupravičeno obogatitev, tožeča stranka v citiranem sodnem postopku uveljavlja takso, ki bi jo tožena stranka morala plačati v postopku javnega naročanja, kjer je ta določena kot procesna predpostavka za obravnavo zahteve. Tožeča stranka z uveljavljanjem tega tožbenega zahtevka deluje kot oblast, zaradi česar ne gre za civilni spor, za katerega bi bilo pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost (I. točka izreka) in je zato tožbo zavrglo (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka v postopku oddaje javnega naročila vložila zahtevo za revizijo postopka, ki ji je naročnik s sklepom z dne 5. 7. 2011 ugodil, obenem pa odločil, da naj se ji povrnejo stroški postopka v višini 840,00 EUR. Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja (ZRPJN) je v 22. členu določal,(1) da mora vlagatelj (tožena stranka) ob vložitvi zahteve plačati takso v višini 5.000,00 EUR (kolikor se glasi tožbeni zahtevek). Iz tožbenih trditev tožeče stranke izhaja, da tožena stranka takse ni plačala, česar naročnik ob odločanju o zahtevi za revizijo ni preveril, čeprav je plačilo takse procesna predpostavka za obravnavo zahteve za revizijo (tudi) v predrevizijskem postopku.(2) Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje tudi na temelju neupravičene obogatitve in smiselno navaja, da je tožena stranka obogatena, državni proračun pa prikrajšan.

6. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali odločitev v sporu spada v sodno pristojnost (18. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da obravnavana zadeva ne spada v pristojnost sodišč. V 1. členu ZPP, po katerem sodijo civilna sodišča splošne pristojnosti, je določeno, da ta zakon določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. Civilnopravni spori so tisti spori, ki izvirajo iz civilnopravnih razmerij, torej takšnih, v katera stranke vstopajo prostovoljno, oziroma ki nastajajo v razmerju prirejenih in enakopravnih subjektov (prim. VSL sklep II Cp 518/2001 z dne 12. 9. 2001).

7. To na drugi strani pomeni, da v civilnih sodnih postopkih ni mogoče odločati o zahtevku, ki pomeni dispozicijo oblastnega delovanja, torej ko tožeča stranka z njegovim uveljavljanjem izvršuje oblast nad toženo stranko. V konkretnem primeru gre namreč ravno za to. Država Republike Slovenije (tožeča stranka) v civilnem sodnem postopku vtožuje takso v višini 5.000,00 EUR, ki bi morala biti plačana v predrevizijskem postopku. Ta taksa je po svoji vsebini z zakonom predpisana javna dajatev, ki se mora plačati v (pred)revizijskem postopku, in ki se ji z zakonom določeni zavezanci za njeno plačilo – med njimi tudi tožena stranka – ne morejo izogniti. In ta prisilnost konkretnemu sporu odvzema značilnost civilno pravnega spora, čeprav skuša tožeča stranka z navedbami o neupravičeni obogatitvi prikazati, kot da gre za premoženjski spor (da je tožena stranka neupravičeno obogatena, ker bi morala plačati takso v korist proračuna, pa je ni). Tožeča stranka z uveljavljanjem tožbenega zahtevka udejanja svojo oblastveno oziroma javnopravno funkcijo, zaradi česar ni mogoče govoriti o sporu iz (premoženjskih in drugih) civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Pravdni stranki si namreč glede na predmet tožbenega zahtevka nikoli nista bili prirejeni, pa tudi pravica, v zvezi s katero tožeča stranka zahteva sodno varstvo, ni dispozitivne narave, kar je ena izmed pomembnejših značilnosti civilnopravnega razmerja.

8. Ker torej ne gre za civilnopravni spor, o katerem bi sploh lahko odločalo civilno sodišče splošne pristojnosti, se kot pravno nepomembne izkažejo pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da se bo lahko taksa izterjala v upravni izvršbi in da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da ne gre za upravno zadevo. Ravno tako tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je po določbi 22. člena ZRPJN odločitev Državne revizijske komisije izvršilni naslov, saj v konkretnem primeru ne gre za prisilno izterjavo stroškov, o katerih bi odločila Državna revizijska komisija, za kar je šlo v primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 34/2001 z dne 29. 6. 2001, na katerega se sklicuje tožeča stranka.

9. Sicer drži, kar navaja tožeča stranka v pritožbi, da pravo javnih naročil določa pravila obveznega ravnanja naročnikov pri oddaji javnih naročil, ter da za presojo pravic in obveznosti veljajo splošna pravila obligacijskega prava, vendar pa zaradi tega ni mogoče sklepati, da je v konkretnem primeru podana pristojnost (civilnih) sodišč splošne pristojnosti. V konkretnem primeru se namreč ne odloča (na primer) o sporu v zvezi z izpolnjevanjem ali prenehanjem veljavnosti pogodbe, ko bi bila podana pristojnost sodišč splošne pristojnosti ne glede na to, da se je pogodbeno razmerje vzpostavilo v posebnem postopku javnega naročanja – torej po preverjanju neodvisnega strokovnega telesa, ali je naročnik pri sprejemu ponudbe upošteval kogentne določbe Zakona o javnem naročanju (ZJN), oziroma ZRPJN, kar izpostavlja tožeča stranka v pritožbi. Ko je pogodbeno razmerje enkrat sklenjeno, gre za običajno (civilno) pogodbeno razmerje. Javnopravna regulativa, ki se kaže skozi poseben postopek javnega naročanja, velja namreč le v postopku izbire pogodbenika.

10. Višje sodišče ugotavlja, da tudi ni podana pristojnost upravnega sodišča. V 1. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je določeno, da se v njem zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, v tem konkretnem sporu pa je država tista, ki zahteva sodno varstvo, ne posameznik) ali delovnega sodišča, zaradi česar se kot pravilna izkaže odločitev sodišča prve stopnje, da odločanje v sporu ne spada v sodno pristojnost, zaradi česar je treba tožbo zavreči (18. člen ZPP).

11. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): od 3. 7. 2011 dalje velja Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN).

Op. št. (2): V drugem odstavku 15. člena ZPVPJN je določeno, da mora vlagatelj zahtevku za revizijo priložiti potrdilo o plačilu takse. To je obvezna sestavina zahtevka za revizijo, kar preverja naročnik v predrevizijskem postopku (prvi odstavek 26. člena ZPVPJN); in če zahtevku ni priloženo potrdilo o plačilu takse, se zahtevek za revizijo nemudoma zavrže (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN). Prej veljavni Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja (ZRPJN) je v 12. členu določal enako – torej da je potrdilo o plačilu sodne takse obvezna priloga zahtevka za revizijo, razlika glede na sedaj veljavni zakon je bila le v tem, da je naročnik pred zavrženjem vlagatelja pozval, da predloži dokazilo o plačilu takse.