17. 3. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je o predlogu za izdajo dopolnilne odločbe in o predlogu za obnovo postopka oziroma o reviziji v zadevi št. U-I-217/02 pobudnika Boštjana Vernika iz Ljubljane na seji dne 17. marca 2005

sklenilo:

1.Predlog za izdajo dopolnilne odločbe v zadevi št. U-I-217/02 se zavrne.

2.Predlog za obnovo postopka za oceno ustavnosti določb 2. oddelka II. poglavja Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 15/94, 38/96, 59/01 in 83/04) v delu, v katerem se nanašajo na predhodni referendum, in revizija zoper odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-217/02 z dne 17. 2. 2005 (Uradni list RS, št. 24/05) se zavržeta.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Boštjan Vernik v vlogi z dne 28. 2. 2005 poziva Ustavno sodišče, naj na podlagi 69. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) izda popravek odločbe št. U-I-217/02 z dne 17. 2. 2005, ker meni, da je prišlo pri redakciji navedene odločbe do pomote v njenem izreku. Po predlagateljevem mnenju bi moral izrek navedene odločbe posebej vsebovati odločitev Ustavnega sodišča o neustavnosti tretjega in petega odstavka 13. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (v nadaljevanju ZRLI), ugotovitev neustavnosti in ne razveljavitev pa bi se morala nanašati le na predhodni postopek in ne na predhodni referendum. Če Ustavno sodišče iz kakršnegakoli razloga ne bi moglo vsebinsko popraviti izreka odločbe, predlaga, naj izda dopolnilno odločbo, s katero bi ugotovilo, da je II. poglavje ZRLI ali sta le določbi tretjega in petega odstavka 13. člena ZRLI v neskladju z Ustavo iz razlogov, navedenih v 11. do 25. točki obrazložitve. Ugotovljeno neustavnost naj bi zakonodajalec odpravil v roku enega leta. Po pobudnikovem mnenju Ustavno sodišče ni odločilo o zahtevkih oziroma navedbah pobudnikov glede izpodbijanih določb tretjega in petega odstavka 13. člena ZRLI. Izrek in obrazložitev sodbe naj bi bila medsebojno neskladna. Ta medsebojna neskladnost naj bi povzročila nejasnost obsega ugotovljene neustavnosti in s tem tudi nejasnost "vsebine ustavnopravne dolžnosti Državnega zbora".

2.Če Ustavno sodišče ne bi ugodilo predlogu za izdajo dopolnilne odločbe oziroma za popravo pomote v 1. točki izreka odločbe št. U-I-217/02, pobudnik predlaga revizijo ali obnovo ustavnosodnega postopka v delu, ki ga je Ustavno sodišče obravnavalo ex offo. Meni, da se izrek nanaša le na tisti del vprašanj, ki jih je obravnavalo po koneksiteti, in na tisti del postopka, ki ga je začelo na podlagi pobud pobudnikov. Z odločitvijo, da začne postopek za oceno ustavnosti ZRLI po uradni dolžnosti, naj bi Ustavno sodišče ravnalo v nasprotju s pravnimi interesi in nameni pobudnikov. Argumenti Ustavnega sodišča o nekonsistentnosti ZRLI naj ne bi bili zadostni in naj bi pomenili odstop od ustaljene sodne prakse. Ker predhodni referendum po predlagateljevem mnenju ni ustavno sporen, naj bi Ustavno sodišče s svojo odločitvijo o njegovi razveljavitvi omejilo ustavno pravico iz 44. člena Ustave. Navaja, da bi Ustavno sodišče moralo uporabiti druge tehnike odločanja, ne pa da je izbralo "najstrožjo sankcijo" za ugotovljene neustavnosti.

3.Pobudnik Ustavnemu sodišču tudi očita, da mu v postopku, ki ga je začelo po koneksiteti, kot enemu od pobudnikov ni omogočilo udeležbe. Navaja, da je v zadevi št. U-I-287/02 z vlogo z dne 10. 12. 2002 zahteval vpogled v spis oziroma seznanitev z vsebino pobude drugega pobudnika, ki je izpodbijal isto zakonsko določbo kot on sam. Ker mu Ustavno sodišče tega ni omogočilo, naj bi mu bila kratena možnost učinkovitega sodelovanja v postopku (23. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 162. člena Ustave, 5. člen Ustave in drugi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP)).

B.

4.Boštjan Vernik je eden od pobudnikov, ki so vložili pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti posameznih določb ZRLI kot tudi ZRLI v celoti. Ustavno sodišče je vse pobude zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo v zadevo št. U-I-217/02 (48. člen Poslovnika Ustavnega sodišča). Pobudnik je v svojih pobudah izpodbijal ustavnost določb 13., 14., 15., in 55. člena ZRLI. Bistvene navedbe, ki so bile po oceni Ustavnega sodišča relevantne za preizkus njegovih navedb, so povzete v sklepu št. U-I-217/02 z dne 20. 11. 2003 (v točkah 2 do 6), s katerim je Ustavno sodišče sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega in petega odstavka 13. člena ZRLI, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugih določb in celotnega ZRLI pa zavrnilo.

5.V pripravljalnem postopku je Ustavno sodišče odločilo, da na podlagi 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) samo začne postopek za oceno ustavnosti ZRLI. Z odločbo št. U-I-217/02 z dne 17. 2. 2005 je določbe 2. oddelka II. poglavja ZRLI v delu, ki se nanašajo na predhodni referendum, razveljavilo (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da razveljavitev začne učinkovati po preteku enega leta od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka). Iz točke 30 obrazložitve navedene odločbe je razvidno, da je Ustavno sodišče svojo odločitev oprlo na 43. člen ZUstS, na podlagi katerega je Ustavno sodišče pooblaščeno, da lahko v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z Ustavo. Iz obrazložitve povsem jasno in nedvoumno izhaja, da se razveljavitev nanaša na ureditev, vsebovano v 2. oddelku II. poglavja ZRLI, ki se nanaša na predhodni referendum (29. točka obrazložitve). Pobudnikove navedbe o tem, da naj bi nastala pri redakciji izreka navedene odločbe pomota, in sicer takšna, ki bi vsebinsko spremenila odločitev Ustavnega sodišča, so v celoti neutemeljene. Iz pobudnikove vloge je razvidno, da se pobudnik ne strinja z odločitvijo Ustavnega sodišča o razveljavitvi določb ZRLI, ki se nanašajo na predhodni referendum. Zmotno meni, da je Ustavno sodišče pri odločanju o ustavnosti in zakonitosti predpisov vezano na predloge iz pobud. Pobudnik je predlagal številne zakonodajne rešitve za odpravo neustavnosti določb ZRLI, ki jih je izpodbijal. Uresničitve pravnih interesov in namenov, ki jih je zasledoval z vložitvami obširnih pobud, pa ni mogoče doseči z odpravo pomot, ki naj bi jih Ustavno sodišče storilo s tem, ko ni odločilo v skladu z njegovimi pričakovanji.

6.Pobudnik zmotno meni, da Ustavno sodišče ni odločilo o njegovi pobudi, s katero je izpodbijal tretji in peti odstavek 13. člena ZRLI. Iz 1. točke izreka je razvidno, da se odločitev nanaša na določbe iz 2. oddelka II. poglavja ZRLI, to so določbe od 9. do 25. člena, torej tudi določbi tretjega in petega odstavka 13. člena ZRLI. Zato je pobudnikov predlog, naj Ustavno sodišče izda dopolnilno odločbo, očitno neutemeljen. Ustavno sodišče lahko v skladu s pooblastilom iz 6. člena ZUstS in ob smiselni uporabi prvega odstavka 325. člena ZPP izda dopolnilno odločbo, če ne bi odločilo o vseh zahtevkih ali delu zahtevka. Pobudnik v svojem predlogu, kako naj se glasi izrek dopolnilne odločbe, predlaga vsebinsko drugačno odločitev Ustavnega sodišča v tej zadevi oziroma odločitev, ki bi po njegovi presoji morala biti sprejeta. Pobudnik zmotno meni, da je mogoče z dopolnilno odločbo spremeniti odločitev Ustavnega sodišča, in ne upošteva, da je Ustavno sodišče pri izbiri načina odločitve (tehnike odločanja) vezano le na Ustavo in Zakon. Nestrinjanje z odločitvijo Ustavnega sodišča, tudi če to nestrinjanje izrazi pobudnik, ne more biti pravna podlaga za izdajo dopolnilne odločbe. Zato je Ustavno sodišče predlog za izdajo dopolnilne odločbe na podlagi smiselne uporabe drugega odstavka 325. člena ZPP zavrnilo. Pri tem ni bilo mogoče upoštevati pobudnikovega stališča, kolikor ta temelji na predvidevanju, da zakonodajalec v postavljenem roku ugotovljene neustavnosti ne bo odpravil.

7.Pobudnikov predlog za obnovo postopka ali revizijo odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-217/02 je Ustavno sodišče zavrglo. ZUstS predlaganih pravnih sredstev ne predvideva. Odločb, ki jih Ustavno sodišče sprejme v postopku presoje ustavnosti in zakonitosti predpisov ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, predvidenimi v drugih sodnih postopkih (sklep št. U-I-18/99 z dne 4. 10. 2001, OdlUS X, 171).

8.V zvezi z pobudnikovimi navedbami, da ni imel možnosti sodelovanja v postopku, ki ga je Ustavno sodišče začelo na podlagi 30. člena ZUstS, in da ni bil seznanjen z vsebinami drugih pobud, združenih v zadevi št. U-I-217/02, Ustavno sodišče pojasnjuje naslednje. Ko Ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti določenega predpisa, izpodbijanega s pobudo ali z zahtevo, ima na podlagi navedene določbe pooblastilo, da lahko oceni tudi ustavnost in zakonitost drugih določb istega ali drugega predpisa, ki jih pobudnik ali predlagatelj ni izpodbijal, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. V postopku odločanja o ustavnosti in zakonitosti določb, glede katerih je začelo postopek po t. i. koneksiteti ali ex offo, Ustavno sodišče ni vezano na predloge pobudnika ali predlagatelja in jim ZUstS v tem smislu ne daje nobenega posebnega pravnega položaja. To pa ne pomeni, da pobudnik ali predlagatelj ne more vpogledati v spis in se tako seznaniti tudi z vsebino drugih pobud v primeru združitve (24. člen Poslovnika Ustavnega sodišča) kot tudi o poteku postopka, začetega na podlagi 30. člena ZUstS, česar pa ni storil. Pobudnik je bil o združitvah svojih pobud z drugimi pobudami sproti obveščen, na njegovo prošnjo pa mu je bilo z dopisom z dne 19. 12. 2002 tudi odgovorjeno o stanju zadeve št. U-I-287/02 in o njeni združitvi v zadevo št. U-I-217/02.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 6. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj