Jedro

Dejstvo, da so pooblaščenci tožeče stranke zakonitemu zastopniku tožeče stranke poslali opomin za plačilo sodne takse s priporočeno pošiljko in zakoniti zastopnik tožeče stranke te pošiljke ni prevzel in tako ni vedel, da bi moral takso plačati do 06. 10. 2009, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, saj so pooblaščenci tožeče stranke vedeli, da sodni rok za plačilo sodne takse poteče 06. 10. 2009 in v kolikor s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke niso prejeli potrdila o prejemu priporočene pošiljke, ki so mu jo poslali, so bili dolžni poskrbeti, da bi svojo stranko o obveznosti in zapadlosti plačila sodne takse obvestili na kakšen drugi način, na primer z osebnim obiskom, telefonom in podobno.

Dolžnost pooblaščenca in stranke je, da sama z zadostno skrbnostjo poskrbita za takšno komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi pasivnosti pooblaščenca ali stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena v zvezi z 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožečo stranko v obravnavanem postopku kot pooblaščenec zastopa odvetniška družba (4. odstavek 87. člena ZPP). Iz podatkov spisa izhaja, da je pooblaščenka tožeče stranke 10. 09. 2009 zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr.št. VIII Pg 272/2006 z dne 30. 06. 2009 vložila pritožbo, nakar je sodišče tožečo stranko po pooblaščenki z opominom z dne 18. 09. 2009 pozvalo k plačilu sodne takse za pritožbo v roku 15 dni od vročitve opomina. Opomin za plačilo sodne takse za pritožbo je bil pooblaščenki tožeče stranke vročen 21. 09. 2009. V nadaljevanju je pooblaščenka tožeče stranke dne 23. 10. 2009 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter potrdilo o plačilu sodne takse za pritožbo (list. št. od 53 do 56).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje oprlo na določila 2. odst. 117. člena ZPP, ki določa, da se mora predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela ter določilo 118. člena ZPP ki določa, da se vrnitev v prejšnje stanje ne dovoli, če je bil zamujen rok za predlog, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je rok za plačilo sodne takse za pritožbo iztekel dne 06. 10. 2009, torej je glede na navedeno tožeča stranka za zamudo dejanja izvedela dne 07. 10. 2009. Upoštevaje navedeno, pa se je 15-dnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje iztekel 22. 10. 2009. Tožeča stranka je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila dne 23. 10. 2009, kar je prepozno, zato je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo (1. odst. 120. člena ZPP) .

Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje, da je tožeča stranka vedela, da se je 06. 10. 2009 iztekel rok za plačilo takse za pritožbo, so neutemeljene. Ker je pooblaščenka tožeče stranke opomin za plačilo sodne takse prejela 21. 09. 2009 je povsem logično, da je upoštevaje sodno določen 15-dnevi rok za plačilo sodne takse za pritožbo vedela, da ta rok izteče 06. 10. 2009, ter da je z dnem 07. 10. 2009 nastopila zamuda plačila sodne takse za pritožbo. Slednje je razumljivo vsakemu povprečnemu posamezniku, toliko bolj pa pooblaščenki tožeče stranke, ki se ukvarja z dejavnostjo zastopanja pred sodiščem in je seznanjena s pravili, ki veljajo za tek rokov in njihovimi posledicami. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede dejstva o nastopu zamude in seznanjenosti tožeče stranke z njim je povsem zadostna, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana.

Kadar ima stranka v postopku pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu (137. člen ZPP). Sodišče je v tem primeru dolžno in upravičeno vsa pisanja, tudi opomin za plačilo sodne takse, vročiti pooblaščencu, ne pa stranki. Z vročitvijo opomina za plačilo sodne takse pooblaščencu tožeče stranke se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki (6. odst. 142. člena ZPP). Sodni rok za plačilo takse je v obravnavanem primeru začel teči s trenutkom, ko je pooblaščenka tožeče stranke prejela opomin za plačilo sodne takse. Dejstvo, da so pooblaščenci tožeče stranke zakonitemu zastopniku tožeče stranke poslali opomin za plačilo sodne takse s priporočeno pošiljko in zakoniti zastopnik tožeče stranke te pošiljke ni prevzel in tako ni vedel, da bi moral takso plačati do 06. 10. 2009, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, saj so pooblaščenci tožeče stranke vedeli, da sodni rok za plačilo sodne takse poteče 06. 10. 2009 in v kolikor s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke niso prejeli potrdila o prejemu priporočene pošiljke, ki so mu jo poslali, so bili dolžni poskrbeti, da bi svojo stranko o obveznosti in zapadlosti plačila sodne takse obvestili na kakšen drugi način, na primer z osebnim obiskom, telefonom in podobno, neposreden kontakt s stranko pa so, kot sami navajajo, vzpostavili šele 12. 10. 2009. Mandatno razmerje med pooblaščencem in stranko je zaupne narave, zato je utemeljeno pričakovati, da ima pooblaščenec oseben stik s svojo stranko. Dolžnost pooblaščenca in stranke je, da sama z zadostno skrbnostjo poskrbita za takšno komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi pasivnosti pooblaščenca ali stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka že dne 07. 10. 2009, to je dan po poteku sodnega roka za plačilo takse za pritožbo vedela za zamudo in zaključilo, da je vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje prepozna.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni in sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 1. odst. 365. člena ZPP).

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. člena ZPP).