Jedro

Po določbi 29. člena ZST, ki je veljal v času nastanka taksne obveznosti, v primeru, če taksni zavezanec sodne takse ne plača niti po opominu sodišča, obvesti sodišče pristojni davčni organ, naj neplačano takso izterja. Na podlagi sporočila sodišča izda davčni organ odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu, da v 15. dneh plača sodno takso in 50 % pribitka nanjo, sicer jo prisilno izterja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Sežana taksni zavezanki – tožnici naložil v plačilo 249,59 EUR na podlagi drugega odstavka 29. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ pojasnil, da terjani znesek predstavlja sodno takso v višini 126,88 EUR, kazensko takso v višini 83,06 EUR in takso za opomin v višini 39,65 EUR, ki jo je terjal na podlagi predloga za izterjavo sodne takse Okrajnega sodišča v Kopru P 11/2005. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da tožnica kljub opominu, ki ji je bil vročen 19. 1. 2008, ni plačala sodne takse. Iz opomina za plačilo sodne takse P 11/2005 z dne 15. 1. 2008 je razvidno, da je bila tožnica na podlagi 26. člena v povezavi s 4. členom ZST pozvana, da v 15 dneh od vročitve opomina plača sodno takso za vloženo revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru v znesku 126,88 EUR ter sodno takso za opomin po tar. št. 37 ZST v znesku 39,65 EUR, skupaj 166,53 EUR. V opominu je bila opozorjena na posledico, da bo v primeru, če dolžne sodne takse ne bo plačala v danem roku, morala poleg redne takse plačati še 50% pribitka nanjo kot kazensko takso (drugi odstavek 29. člena ZST). V prvem odstavku 29. člena ZST je določeno, da če taksni zavezanec v danem roku takse ne plača, sodišče v nadaljnjem roku 15 dni to sporoči pristojnemu davčnemu uradu, ki bo takso prisilno izterjal. Tožnica je najprej prejela opomin pred izvršbo DT 493-8994/2009-2 z dne 14. 6. 2010, s katerim je bila pozvana, da dolgovani znesek v skupni višini 249,59 EUR iz naslova sodne takse v višini 126,88 EUR, takse za opomin v višini 39,65 EUR ter kazenske takse v višini 83,06 EUR, poravna v roku 8 dni od prejema tega opomina oz. da v istem roku dostavi dokazilo o plačilu, če je sodno takso že plačala. Tožnica naložene obveznosti ni poravnala, se je pa na opomin odzvala s predložitvijo potrdila Centra za socialno delo Koper, da ji je dodeljena pravica do izredne denarne socialne pomoči, in naj bi le-to služilo za postopek oprostitve plačila sodnih taks, dva odrezka ZPIZ in odločbe o dodelitvi štipendije njeni hčerki. Prvostopenjski organ je omenjene listine poslal sodišču. Dne 19. 7. 2010 je organ prve stopnje prejel odgovor sodišča, da vztraja pri predloženem predlogu za izvršbo, da je tožnica glede sodne takse, ki je v postopku izterjave, že tekom sodnega postopka vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse, vendar je bil njen predlog pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen (dokaz - priloženi sklepi Okrajnega in Višjega sodišča v Kopru), ter da je tudi vloga, s katero se je tožnica odzvala na opomin carinskega urada, brezpredmetna, ker je prepozna. V skladu s 14. členom ZST namreč sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja za katera je po 4. členu in 5. členu ZST nastala obveznost tega dne ali pozneje. Navedeno pomeni, da za že nastale taksne obveznosti s predlogom za oprostitev plačila ni mogoče uspeti. Prvostopenjski organ je z odgovorom sodišča seznanil tožnico in jo ponovno pozval k plačilu takse in v skladu z določbami drugega odstavka 29. člena ZST izdal v tem postopku izpodbijano odločbo. Pritožbeni organ navaja, da je prvostopenjski organ izvedel postopek v skladu z določbami drugega odstavka 29. člena ZST, ter da ni imel pravne podlage za ravnanje po prvem odstavku 90. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), kot zahteva tožnica v pritožbi. Pritožbeni organ še pojasnjuje, da v tem postopku organ prve stopnje še ni izdal sklepa o izvršbi v smislu določb 143. člena ZDavP-2, kot zmotno navaja tožnica, temveč gre za odločbo izdano v skladu z določbami 29. člena ZST. Sklep o izvršbi se bo izdal v primeru, če bo organ prve stopnje ugotovil, da so zanj izpolnjeni zahtevani pogoji, in pri tem ravnal v skladu z določbami 142. člena ZDavP-2. V postopku davčne izvršbe pa se bodo morale upoštevati tudi tiste določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na izvzetje in omejitve predmetov davčne izvršbe. Pri tem je za postopek davčne izvršbe potreben izvršljiv izvršilni naslov in ne pravnomočno končan kazenski postopek zoper določeno osebo, kot zmotno meni tožnica.

3. Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da izpodbijana odločba napačno ugotavlja, da je vložila revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru. Predlaga, da se vpogleda v spis Okrajnega sodišča v Kopru. Obrazložitev ne predstavlja dejanskega stanja, saj zanika, da bi vložila revizijo. Prav tako se ji zdi nekorektno, da so njene navedbe brezpredmetne in da nimajo nobene teže, ki bi vplivale na odločitev, saj ni le navajala, temveč je podala in predlagala konkretne dokaze na dopis. Prav tako se posega v tožničine človekove pravice, saj ni taksni zavezanec, ker prejema invalidsko pokojnino, ki ne presega niti zneska minimalne plače. Že ob nastanku fiktivne takse je bila prejemnica invalidske pokojnine, vendar se to igonorira. Glede na navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, podrejeno pa, da jo razglasi za nično.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožnica v dveh pripravljalnih vlogah (odgovoru na odgovor na tožbo tožene stranke in v odgovoru na poziv) navaja, da ne drži, da je vložila revizijo, saj je revizijo mogoče vložiti le po odvetniku. Dne 14. 1. 2008 je vložila zahtevo za popravo sodbe, zato meni, da bi jo moralo sodišče pozvati na dopolnitev ali je ta zahteva mišljena kot revizija in jo opozoriti na to, da je treba vložiti revizijo po pooblaščencu. Sodišče pa je to njeno zahtevo kar poslalo na Vrhovno sodišče in Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 638/2008 z dne 17. 4. 2008 tudi ravnalo tako, da je revizijo zavrglo, ker ni vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik. Iz priloženih listin je razvidno, da tožnica ni vložila revizije, zato tudi ni nastala taksna obveznost. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Po določbi prvega odstavka 29. člena ZST sodišče, če taksni zavezanec ne plača takse v roku, ki je določen v 26. členu ZST, sporoči to v nadaljnjem roku 15 dni pristojnemu davčnemu uradu, v katerem ima taksni zavezanec svoje stalno prebivališče (sedež), naj takso prisilno izterja, na spisu pa zaznamuje, da je omenjeni organ obveščen o neplačani taksi. Po drugem odstavku istega člena pa pristojni davčni organ, ko prejme sporočilo, izda odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu naj v 15 dneh od prejema odločbe plača dolžno takso in 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso. Če taksni zavezanec v tem roku takse ne plača, se obe taksi prisilno izterjata in knjižita na račun prihodkov od sodnih taks.

8. V obravnavanem primeru je tožeča stranka bila dolžna poravnati stroške sodne takse za revizijo. Potem, ko je sodišče (predlagatelj izvršbe) ugotovilo, da dolžni znesek sodne takse ni poravnan, je prvostopenjskemu organu dne 7. 12. 2009 poslalo sporočilo, da sodna taksa kljub opominu po 26. členu ZST, ki je bil tožnici vročen dne 19. 1. 2008, ni bila plačana. Prvostopenjski organ je zato pravilno izdal izpodbijano odločbo, s katero je tožnici naložil v plačilo sodno takso v skupnem znesku 249,59 EUR (126,88 EUR sodne takse za revizijo, 83,06 EUR kazenske takse in 39,65 EUR takse za opomin). Po presoji sodišča tudi ni sporno, da je taksna obveznost nastala dne 14. 1. 2008, ko je tožnica na sodišče vložila revizijo.

9. V zvezi z navedbami tožnice, da je predlagatelj izvršbe samovoljno štel njeno zahtevo za popravo sodbe kot revizijo, pa sodišče dodaja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je tožnica dne 14. 1. 2008 vložila vlogo, ki jo je res poimenovala kot zahtevo za popravo sodbe Višjega sodišča v Kopru Cp 1741/2006 z dne 11. 12. 2007. Ker je zoper sodbo Višjega sodišča možno vložiti le izredna pravna sredstva, je pravilno sodišče oz. predlagatelj izvršbe tožničino zahtevo za popravo sodbe štelo za revizijo. Pri tem je potrebno dodati, da sodišče presoja vloge po vsebini in ne po naslovu. Ker sodno takso za revizijo tožnica ni poravnala, je bil utemeljeno izdan opomin za plačilo sodne takse za revizijo (opomin za plačilo sodne takse P 11/2005 z dne 15. 1. 2008). Ker je 23. 1. 2008 tožnica vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse, je sodišče predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo kot prepoznega (sklep P 11/2005 z dne 6. 2. 2008). Višje sodišče v Kopru je s sklepom Cp 924/2009 z dne 8. 10. 2009 je tožničino pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 368/2008 z dne 17. 9. 2009 revizijo tožnice zavrglo. Podatki v spisu ne dajejo podlage za tožničina zatrjevanja, da ni vložila revizije. Temu tožnica tudi v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni ugovarjala. Zato za sodišče ni sporno, da je dne 14. 1. 2008 nastala taksna obveznost za vloženo revizijo in je predlagatelj izvršbe ravnal pravilno, ko je v skladu z 29. členom ZST obvestil pristojni davčni urad, naj takso prisilno izterja ter tožnici naložil tudi plačilo 50% pribitka nanjo.

10. Glede na navedeno je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).