Jedro

Če tožnik po 23.12.1990 dejansko ni živel v Sloveniji, toženi stranki ni treba ugotavljati, ali bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za obrambo države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 11.6.1993 zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V razlogih izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba, in sicer kot pilot v garnizonu Cerklje ob Krki, aktivno bojno deloval na območju Šentilja. Po prenehanju delovnega razmerja v JA pa se je pogodbeno kot prostovoljec zaposlil v hrvaški vojski za določen čas, do 23.9.1993. Razen tega pa tožnik dejansko živi v Republiki Hrvatski. Tožena stranka meni, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za obrambo države, zato je njegovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da obrazložitev odločbe ne odgovarja resnici, da mu je odvzeta osebna izkaznica ter prepovedan vstop v Republiko Slovenijo, da nikoli ni imel namena delovati proti interesom Republike Slovenije, zato je tudi bil s strani JLA izoliran. Za vse to obstojijo priče. V upravnem postopku želi dokazati, da ocene tožene stranke temeljijo na zgrešenih zaključkih. Dalje navaja, da je zaradi tega z družino v neprijetnem položaju v sredini, v kateri živi 17 let. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da njena odločitev temelji predvsem na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno tudi na podlagi zaslišanja tožnika, zato vztraja pri izdani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije v 1. odstavku 40. člena določa, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Tretji odstavek istega člena pa določa, da se vloga za pridobitev državljanstva lahko zavrne osebi, za katero se ugotovi, da bi njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Tožena stranka je tožnikovo vlogo zavrnila, ker je ugotovila, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za obrambo države in ker tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji ampak v Republiki Hrvatski.

Sodišče ugotavlja, da so dejstva, zaradi katerih tožena stranka ni ugodila vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v bistvu nesporna. Tožnik je zaslišan kot stranka sam povedal, da je iz aviona, ki ga je pilotiral izstrelil okoli 30 topovskih granat proti koloni tankov pred Šentiljem. Dalje iz njegove izpovedbe izhaja, da je od septembra 1991 dalje zaposlen v hrvaški vojski, in da je od konca novembra 1991 do začetka septembra 1992 bil na Reki, zato se ni pogosto vračal v Slovenijo, od septembra 1992 pa je zaposlen v Zagrebu, zato pogosteje prihaja domov v Brežice. Tožnik torej dejansko ne živi v Sloveniji, in tako ne izpolnjuje vseh pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, zato že iz tega razloga ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije. Toženi stranki glede na to niti ni bilo potrebno ugotavljati ali so pri tožniku podane ovire za pridobitev državljanstva iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ob takem dejanskem stanju tudi ob tožbenih navedbah sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve tožene stranke.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo po 2. odstavku 42. členu zakona o upravnih sporih zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).