Jedro

V primeru 2. alineje 28. člena ZMZ je pravno zavarovana dobrina človekova pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja (in mučenja), ki je absolutno zavarovana dobrina in po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) varstvo te pravica pride v poštev v primeru splošnega nasilja v določeni državi samo izjemoma. V primeru zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ oziroma člena 15c. Kvalifikacijske direktive II pa ne gre zgolj za varstvo absolutne pravice, kajti poleg „življenja“ je zavarovana tudi „osebnost“ civilista; zakonodajalec EU je samo dejanja preganjanja v zvezi z statusom begunca izrecno vezal na kršitve absolutnih pravic (26. člen ZMZ), ne pa tudi dejanja resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Dejanja resne škode iz 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ so vezana na kršitve absolutnih pravic, ker se ta zaščita z vidika prava EU veže na zaščito po EKČP. Še bolj konkretno se razlika med 3. alinejo 28. člena ZMZ na eni strani in 2. alinejo 28. člena oziroma 3. členom EKČP na drugi strani kaže pri konceptu notranje zaščite (vključno z ureditvijo subjektov zaščite). Pravo EU namreč daje višjo raven zaščite prosilcem, kot jo daje sodna praksa ESČP. Z vidika sodne prakse ESČP namreč ni pomembno, kdo zagotavlja zaščito pred nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem v primeru splošnega nasilja in kritičnih življenjskih razmer izvorni državi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-289/2011/38 (1312-09) z dne 16. 9. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite v Republiki Sloveniji vlagatelja, ki trdi, da je A.K., star 18 let, državljan Islamske republike Afganistan, zavrne. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je vlagatelj na predpisanem obrazcu pravočasno poslal prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, ki jo je pristojni organ prejel 15. 4. 2013. Vlagatelju je bil z odločbo z dne 14. 6. 2012 priznan status subsidiarne oblike zaščite, pri čemer je odločba z dnevom vročitve 18. 6. 2012 začela veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje enega leta. Odločba je postala pravnomočna 3. 7. 2012. V dvomu in brez dokaza o nasprotnem je bilo sprejeto, da je bil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito star 16 let in posledično, da je bil ob izdaji odločbe mladoleten. Prav tako je bilo v dvomu sprejeto, da je državljan Islamske republike Afganistan in da je njegova izvorna država Afganistan. Ugotovljeno je bilo, da vlagatelj ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, status subsidiarne zaščite pa mu je bil priznan izključno zato, ker je bilo v postopku mednarodne zaščite v dvomu sprejeto, da je mladoletnik brez spremstva, ki v izvorni državi nima ožjih sorodnikov, h katerim bi lahko šel živeti, in ki bi poskrbeli zanj, ter mu posledično ob vrnitvi ne bi bila zagotovljena ustrezna oskrba in sprejem. Ugotovljeno je bilo, da bi bil najverjetneje prepuščen samemu sebi in bil kot mladoletnik izpostavljen takšnim ravnanjem, ki zadostujejo za oceno pristojnega organa, da bi bil vlagatelj ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ.

2. Vlagatelj je na začetku osebnega razgovora pojasnil, da je njegov materni jezik kuchi. Poleg tega jezik kuchi ni tako znan, sta si pa paštunski in kuchi jezika sicer zelo podobna. Vse v zvezi z očetom mu je povedal bratranec, ki mu ni hotel povedati resnice. Sam se je želel pridružiti svojim sorodnikom, vendar mu bratranec tega ni dovolil. Poskušal je pridobiti informacije o svoji družini in je poklical prijatelje in znance, vendar mu niso mogli pomagati. Tudi bratranca Z.K. po njuni ločitvi ni več videl, ne slišal. Vlagatelj je pojasnil, da je situacija v Kabulu zelo slaba. Kot mladeniča bi ga zagotovo prijeli Talibani in ga odpeljali, da bi se za njih bojeval. Lahko bi ga ugrabila tudi kakšna druga oseba in ga izkoriščala celo življenje. Nikoli se ne bi počutil svobodnega, ker bi bil prisiljen delati za nekoga, brez možnosti svobodne izbire. Ker nima sorodnikov, bi bil kot mladenič za vse zanimiv in bi ga zelo hitro nekdo prisvojil in ga prisilil h kakšnemu delu. Stikov z izvorno državo nima, se pa veliko informira o razmerah preko svetovnega spleta. Vsi Afganistanci tukaj govorijo o slabi situaciji v Kabulu in v celem Afganistanu ter o nevarnostih, ki grozijo mlajšim.

3. Od prisotnih Afganistancev v Sloveniji je slišal, da mlade fante, predvsem take, ki nimajo nobenih sorodnikov in so prepuščeni cesti, odpeljejo neznano kam in jih izkoriščajo za razna dela. Prijatelj, ki se je vrnil v Afganistan, mu je povedal, da je situacija zelo slaba in da je storil veliko napako, da se je vrnil. Tudi ostali pravijo, da veliko ljudi beži v Pakistan zaradi oboroženega konflikta med Talibani, Američani in nekje tudi Rusi. Meni, da ni nobene možnosti, da bi ga kdo lahko sprejel in mu ponudil zaščito. Na vprašanje pooblaščenke, ali bi oseba brez socialne mreže in podpore lahko sama preživela v Afganistanu, je odgovoril, da nikakor ne. Prav tako je odgovoril, da bi v primeru srečanja z bratrancem verjetno moral ponovno delati v njegovo korist. 4. Pristojni organ se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 550/2012 z 19. 12. 2012, v kateri se je Vrhovno sodišče opredelilo o pomembnosti tistih razlogov, zaradi katerih je bila priznana subsidiarna oblika zaščite. Tako je navedlo: »V primerih, ko se prosilec sklicuje na iste razloge, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščita (ne pa status begunca), so v postopku podaljšanja priznanja subsidiarne zaščite relevantni samo tisti razlogi, zaradi katerih mu je bila ta oblika zaščite priznana. Tudi iz določbe prvega odstavka 16. člena Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 (v nadaljevanju Direktiva) izhaja, da posameznik, ki mu je bila priznana subsidiarna zaščita, do te zaščite ni (več) upravičen, če prenehajo, ali se spremenijo okoliščine, zaradi katerih mu je bila ta oblika zaščite priznana.«

5. Pri odločitvi pristojnega organa v konkretni zadevi sta bistveni zgolj dve okoliščini, zaradi katerih je bila vlagatelju tudi priznana subsidiarna zaščita, in sicer njegova starost in varnostna situacija v njegovi izvorni državi. V času izdaje te odločbe je nedvomno star 18 let, torej polnoleten. Ker vlagatelj navedenemu dejstvu ni oporekal. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da okoliščina mladoletnosti, ki je bistveno vplivala na priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, ne obstaja več. V vlagateljevem primeru je tako za presojo podaljšanja subsidiarne oblike zaščite pomembna le splošna varnostna situacija.

6. Pristojni organ je preučil različna mednarodna poročila in informacije o razmerah v vlagateljevi izvorni državi, iz katerih izhaja, da je bilo v letu 2011 največ civilnih smrtnih žrtev (3021), v letu 2012 pa je to število padlo za 12 %. V primerjavi z letom 2011 je prišlo do padca letnega obsega incidentov za 24 %. V letu 2012 je bilo zabeleženih 7.559 žrtev med civilisti, od tega 2.754 mrtvih in 4.805 ranjenih, kar predstavlja 12% zmanjšanje števila mrtvih civilistov in minimalno porast števila ranjenih civilistov v primerjavi z letom 2011. Od vseh civilnih žrtev, povzročenih s strani protivladnih elementov, je bilo zaznati 108% porast števila ciljnih napadov (napadi na civiliste, ki naj bi podpirali vlado, vladne uradnike, verske voditelje, plemenske starešine, policiste na dopustu in mirovnike). Nadalje izhaja tudi, da je bilo od dne 16. 11.2012 do dne 15. 2. 2013 zabeleženih 3.783 incidentov, kar je za 4 % manj kot v istem obdobju leta 2011/2012. V prvih osmih mesecih leta 2012 je bilo za 30% manj incidentov v primerjavi z istim obdobjem leta 2011, v zadnjem četrtletju pa je bilo zmanjšanje skromnejše, in sicer za 10% v primerjavi z letom 2011. 7. Bistveno manjše snežne padavine kot leta 2011/2012 so prispevale k bolj stalnemu nasilju čez zimo v primerjavi z običajnim nenadnim zmanjšanjem števila incidentov. Od začetka leta 2013 do dne 15. 2. 2013 je bilo tako za 6% več incidentov v primerjavi z istim obdobjem leta 2012. 8. Kljub napadom sredi Kabula (samomorilski napad 6. decembra, kompleksni napadi na sedež Direktorata 16. januarja in Prometno policijo 21. januarja) je bilo na splošno od 16. novembra do 15. februarja manj samomorilskih in spektakularnih napadov kot v enakem obdobju leta 2011/12, zaradi uspešnih operacij afganistanskih in mednarodnih varnostnih organov. V Kabulu je število incidentov padlo za 22 %. Po preučitvi informacij, ki jih je pridobil pristojni organ kot tudi tistih, ki jih je predložila vlagateljeva pooblaščenka, pristojni organ ugotavlja, da ne drži navedba pooblaščenke v mnenju, poslanem 10.7.2013, da najnovejši podatki kažejo, da je splošna varnostna situacija katastrofalna. Vsa preučena poročila, ki povzemajo splošno varnostno situacijo v Afganistanu, so skladna in iz njih izhaja, da se splošna varnostna situacija v državi izboljšuje. Čeprav informacije o razmerah v Afganistanu za letošnje leto kažejo, da bo število civilnih žrtev v tem letu večje kot leta 2012, najverjetneje nekje na ravni leta 2011, pa pristojni organ kljub temu ugotavlja, da v celotni izvorni državi prosilca ne obstaja takšno stanje, da bi bilo civilistovo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada ogroženo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. V primerjalnem smislu je število civilnih žrtev v Afganistanu majhno, spopad pa ni posebej močno uperjen zoper civiliste. Civilnih žrtev je 3000 letno, v državi, za katero se ocene o številu prebivalstva gibljejo od 23 pa tja do preko 30 milijonov. Spopad v Afganistanu ni posebej močno uperjen zoper civiliste in kljub več letnemu naraščanju civilnih žrtev, je to naraščanje manj kot sorazmerno s povečanjem števila nasilnih incidentov od leta 2008 naprej. Nadalje je mogoče ugotoviti, da so nekatere province zaradi nasilja prizadete veliko manj kot druge. Tudi iz najnovejših Operativnih smernic Združenega kraljestva iz junija 2013 izhaja, da raven vsesplošnega nasilja, vzetega kot celota, ni tako visoka, da bi bil civilist zgolj zaradi svoje navzočnosti v državi izpostavljen resnični nevarnosti, ki ogroža njegovo življenje ali osebo.

9. Pooblaščenka vlagatelja opozarja tudi na relativno zastarelost informacij, čemur pa mora pristojni organ oporekati. Med 20 različnimi viri, ki jih je uporabil pri izdaji te odločitve, je skoraj polovica iz letošnjega leta, večina pa iz druge polovice oziroma konca leta 2012. V kolikor se v poročilih omenja tudi starejše podatke, pa lahko to samo pomeni, da novejših ni oziroma mednarodne organizacije ocenjujejo, da se razmere od prejšnjega poročanja niso bistveno spremenile. Sklicevanje pooblaščenke na zastarelost informacij je izrazito zavajajoče, saj posebej navaja, da je tako tudi poročilo UNAME, čeprav se povzemanje tega pojavlja tudi v poročilih, predloženih z njene strani. Priznati pa je potrebno, da je v času do izdaje odločitve izšlo novo polletno poročilo UNAME, v katerem povzemajo, da se je v primerjavi z enakim obdobjem lani število mrtvih civilistov povečalo za 14 % in število ranjenih za 28 %. Poročilo opozarja na močan porast načrtnih napadov na civiliste - vladne in državne uslužbence, sodnike in tožilce, policiste, ki niso na dolžnosti, in na tiste, ki podpirajo afganistansko vlado. Povečali so se ciljni napadi, o čemer poročajo različne mednarodne organizacije in kar navaja tudi vlagateljeva pooblaščenka. Na ta način uporniki stopnjujejo izvajanje pritiska na mednarodne organizacije, da bi te čim prej zapustile Afganistan, napadi pa so uperjeni na vladne stavbe, hotele, sedeže veleposlaništev, mednarodnih organizacij ipd. Iz različnih informacij izhaja, da še vedno ostajajo glavne tarče napadov tolmači, izvajalci in dobavitelji vojaških in visokih vladnih uradnikov, manj izpostavljene osebe (kot je tudi vlagatelj) pa niso v veliki nevarnosti pred napadi upornikov. Nadalje informacija, ki jo je pripravil avstrijski ACCORD, navaja, da se je število napadov s strani protivladnih elementov v prvem četrtletju leta 2013 dvignilo za 47% v primerjavi z letom 2012. Po predvidevanjih naj bi se trend napadov nadaljeval vse leto 2013, kar bi lahko pomenilo, da bi bilo to leto najhujše za letom 2011. ANSO, katerega poročilo povzema ACCORD, navaja, da se je povečalo število napadov s strani protivladnih elementov na Afganistanske nacionalne varnostne sile, saj so le-te povečale svojo aktivnosti. Število civilnih žrtev, ki je pri presoji 3. alineje 28. člena ZMZ bistveno, pa je ostalo na skoraj čisto isti ravni kot v letu 2012, zabeležen je celo manjši upad. Podatek za Kabul o številu napadov oboroženih protivladnih skupin v letu 2013 je daleč največji v državi. Čeprav naj bi šlo za 500 % povečanje napadov v mestu, pa številčno ti odstotki predstavljajo konkretno 10 napadov več kot v prejšnjem letu ter ravno toliko manj kot leta 2011. 10. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da se deli poročil Amnesty Intemational in Ministrstva za zunanje zadeve ZDA sklicujejo na letno poročilo UNAME, zaradi česar ne morejo biti aktualnejša in bolj relevantna od poročil, ki jih je preučil pristojni organ. Pristojni organ tudi ugotavlja, da predloženi članki, kjer se zgolj naštevajo posamezni napadi, niso relevantni, ker ne poročajo o splošni varnostni situaciji v Afganistanu, ki je glede presoje 3. alineje 28. člena ZMZ bistvena, ampak zgolj obravnavajo posamezne napade po celi državi. Prav tako je pri tej presoji bistvenega pomena število civilnih žrtev in ne podatek o vseh smrtnih žrtvah, s katerim operira vlagatelj. Prav tako je pristojni organ že v postopku priznanja mednarodne zaščite pojasnil, zakaj vlagateljeva morebitna pripadnost manjšini Kuchi ni dejavnik, zaradi katerega bi bil v izvorni državi bolj ogrožen, zaradi česar sedaj ne more upoštevati informacij, ki jih je v zvezi s tem predložil vlagatelj.

11. Glede na vlagateljeve navedbe, da je Afganistan zapustil pri dveh letih in z bratrancem odšel najprej v Iran, nato v Pakistan, Indijo, Turčijo in Grčijo, pristojni organ ugotavlja, da vlagatelj v izvorni državi nima družine niti razširjene družine, h kateri bi se lahko vrnil, zato je dodatno preverjal, ali bi se vlagatelj lahko nastanil v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen. Iz Smernic UNHCR-ja, v katerih so določena področja, kjer se varnostna situacija lahko oceni kot splošno nasilje, ne izhaja, da je takšna varnostna situacija v Kabulu. Iz preučenih informacij nadalje izhaja, da je varnostno stanje v Kabulu sorazmerno dobro. Kabul je ostal sorazmerno miren. Uporniki občasno zmotijo dnevno življenje, vendar na splošno ljudi pri vsakodnevnih opravilih ne skrbi za svojo varnost. V prvih devetih mesecih leta 2012 je v primerjavi z istim obdobjem leta 2011 dejavnost upornikov v Kabulu upadla za 22%, tako da so bili kljub večkratnim poskusom in strateški prioriteti napori upornikov za destabilizacijo Kabula v letu 2012 neuspešni. Ključ za ta uspeh je bila uspešnost Afganistanskih nacionalnih in mednarodnih varnostnih sil. Afganistanske nacionalne varnostne sile se še naprej razvijajo v enoto, ki je sposobna prevzeti vodstvo na področju varnosti po celem Afganistanu. Uporniki so v letu 2013 napadali specifične, visoko profilirane cilje, in sicer mednarodne koalicijske sile in afganistanske državne oblasti, kar potrjujejo tudi različni članki, ki jih je predložil vlagatelj.

12. Na splošno je bilo zaradi uspešnih operacij afganistanskih in mednarodnih varnostnih organov od dne 16. 11. 2012 do dne 15. 2. 2013 manj samomorilskih in spektakularnih napadov kot v enakem obdobju leta 2011/2012. Nizka nevarnost obstaja za nižje ali navadne vladne uradnike, za katere je nevarno samo, če potujejo po negotovih območjih na jugu, jugo-vzhodu ali vzhodu, tako kot za vsakogar. Srednji ali nizko uvrščeni profili niso v nevarnosti v Kabulu, Heratu, ali Mazar-e Sharifu, razen če ni drugega posebnega razloga za napad. Vidne osebnosti se soočajo z resnično nevarnostjo pred napadi upornikov v vseh predelih Afganistana, vključujoč z mestom Kabul. Na splošno pa manj izpostavljene osebe niso v veliki nevarnosti pred napadi upornikov v mestu Kabul. 13. V zvezi z razmerami v Kabulu veliko informacij nudi poročilo Danske službe za priseljevanje. Večina virov v zvezi z varnostno situacijo navaja, da je Kabul precej varen, vsekakor varnejši od mnogih krajev v Afganistanu. Afganistanske varnostne sile imajo na splošno nadzor nad mestom in so usposobljene za varnostne operacije. Nekateri viri pa v zvezi z varnostjo v Kabulu izpostavljajo zaskrbljenost zaradi samomorilskih napadov. Glede podpornih mehanizmov iz poročila izhaja, da večina virov poudarja pomembnost socialnih mrež, sorodnikov in etničnih skupin pri razselitvi v Kabul. Vendar pa organizacija I0M (International Organization on Migration) dodaja, da se v Kabulu nahajajo vse etnične skupnosti in si mladi fantje, ko pridejo v mesto pogosto najdejo svojo skupnost, slednja pa nove prišleke vključuje v svoje vrste in jim zagotavlja zaščito. DRC (Danish Refugee Council) v zvezi z obstojem socialnih mrež v neformalnih naseljih v Kabulu navaja, da si notranje razseljeni sami gradijo socialno mrežo znotraj naselij in pomagajo drug drugemu. Glede nastanitve je v poročilu mogoče zaslediti, da več virov le-to ocenjuje kot problematično zaradi majhne razpoložljivosti stanovanj in visokih najemnin. V zvezi z zaposlitvijo v Kabulu se viri strinjajo, da je le-ta problematična, čeprav so možnosti zaposlitve boljše kot drugod, predvsem boljše kot na podeželju. Zaposlitev ljudi, ki prihajajo iz podeželja ali se vračajo iz tujine, je problematična. Ljudje brez izobrazbe so obsojeni na brezposelnost ali slabo plačana dela, ljudje s kvalifikacijami, predvsem pa tisti, ki obvladajo tuje jezike in računalništvo, pa imajo za zaposlitev bistveno boljše možnosti. Vendar DRC poudarja, da imajo v primerjavi s samskimi ženskami ali družinami, samski mladi moški, celo tisti brez izobrazbe, boljše možnosti, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu.

14. Podobno navaja tudi poročilo Zveznega urada za azil Republike Avstrije, in sicer da je varnostno stanje v Kabulu sorazmerno dobro. Na splošno je stanje v večjih mestih varnejše kot na podeželju. Po letu 2001 se je s podporo UNHCR-ja okoli 4,5 milijona Afganistancev vrnilo v domovino. Povratniki iz Evrope so predvsem moški, malo afganistanskih povratnikov pa se vrne prostovoljno. Vračajo se predvsem tisti, ki v Evropi zaradi pomanjkanja izobrazbe niso našli dela. V zvezi s situacijo povratnikov v Kabulu poročilo navaja, da je predvsem Kabul najprivlačnejši za povratnike. Povratniki se vrnejo v podeželske regije le, če imajo svojo zemljo, ki jo še lahko obdelujejo, sicer ostane večina v Kabulu. To mesto je predvsem zato tako priljubljeno, ker obstajajo - čeprav majhne - zaposlitvene možnosti.

15. Iz preučenih informacij nadalje sledi, da tradicionalne razširjene in skupnostne strukture afganistanske družbe še naprej predstavljajo glavni mehanizem zaščite. Vključujoč dostop do nastanitve in sredstev za preživljanje. V luči navedenega UNHCR ocenjuje, da je notranja razselitev razumna alternativa, kjer je zaščita na razpolago s strani posameznikove razširjene družine, skupnosti ali plemena na območju razselitve. Samski moški in nuklearne družine lahko v določenih okoliščinah preživijo brez družinske podpore in podpore skupnosti v urbanih in pol-urbanih območjih z urejeno infrastrukturo in učinkovito vladno kontrolo.

16. Pooblaščenka vlagatelja je dodatno opozorila na različne težave, s katerimi se srečujejo prebivalci Kabula. Mesto se namreč hitro širi zaradi velikega števila notranje razseljenega prebivalstva ter se srečuje z velikimi najemninami, problemi z zaposlitvijo, majhnim zaslužkom in revščino. Pristojni organ se ne more strinjati s komentarjem pooblaščenke, da se povratnikov ne more vrniti v okolje, v katerem ne bodo preživeli zaradi pomanjkanja osnovne oskrbe. Že zgoraj omenjena poročila namreč navajajo, da imajo samski moški veliko več možnosti pri iskanju nastanitve in zaposlitve, kot tudi pri vključevanju v socialne mreže, zato na oceno pristojnega organa, da stanje ni popolnoma brezupno, kaže tudi podatek, da se je v Afganistan od marca 2002 pa do marca 2013 vrnilo že 5,8 milijona beguncev, pri čemer se jih je več kot 4,7 milijona vrnilo s pomočjo Ministrstva za begunce in repatriacijo ter UNHCR. Danes povratniki predstavljajo četrtino populacije Afganistana. V prvih šestih mesecih letošnjega leta se je prostovoljno vrnilo domov 10.710 Afganistancev. V te namene je organiziranih več zavetišč (Mohmand Dara - Nangarhar, Kabul, Gardez - Paktya, Jamal Mayna - Kandahar in Herat) z vzpostavljeno ustrezno infrastrukturo, izboljšuje pa se tudi položaj gospodinjstev, ki so čedalje bolj samostojna in odvisna sama od sebe. Po vrnitvi so povratniki v centrih prejeli denarno pomoč v višini približno 150 USD. Povratniki so v teh centrih tudi obveščeni o nevarnosti pred minami in postopkih za šolanje v Afganistanu. Na voljo so jim prehodni prostori za prenočevanje in osnovna zdravstvena oskrba. Po potrebi jim je dostopno tudi svetovanje na področju zdravstva ter pravnih in socialnih vprašanj. Iz Operativnih smernic Notranjega ministrstva združenega kraljestva izhaja, da na splošno povratek v Kabul ni nevaren ali nerazumen.

17. Glede na vse navedeno pristojni organ zaključuje, da je varnostna situacija v Kabulu precej dobra in tako omogoča vlagatelju, da bo lahko bival v njem. Za namen ocene samovoljnega nasilja pa je potrebno upoštevati sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssecretaris van Justitie s 17.2.2009, iz katere izhaja, da ciljni napadi na civiliste ne morejo predstavljati samovoljnega nasilja, ker ne gre za napade, ki vplivajo na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine. Glede na navedeno iz nobene preučene informacije o izvorni državi ne izhaja, da bi v glavnem mestu stopnja vsesplošnega nasilja bila tako visoka, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bilo vlagatelju resno in individualno ogroženo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

18. V sodbi št. I Up 36112012 z 31. 7. 2012 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo: "Poleg navedenega je - kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - tožena stranka pravilno ocenila, da glede na poročila, ki jih je prejela (podrobno jih navaja v obrazložitvi odločbe, stran 8), samovoljno nasilje v Kabulu (kamor naj bi se tožnik vrnil) nima razsežnosti, ki jih zahteva priznanje subsidiarne oblike zaščite na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZMZ in da vrnitev sama po sebi ne bi pomenila kršitev 3. člena EKČP.“ V sodbi št. I Up 12/2013 s 24. 1. 2013 pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo: »Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede sklicevanja na nezmožnost notranje razselitve v Kabulu. Glede Kabula. kamor bi bil tožnik v primeru odstranitve v izvorno državo najverjetneje vrnjen, je UNHCR ocenil, da je notranja razselitev razumna alternativa, da samski moški lahko preživijo brez družinske podpore in imajo več možnosti. Tožnik pa se tudi ne more uspešno sklicevati na slabe življenjske razmere v Kabulu (slabe higienske razmere, življenje v šotorih, veliko brezposelnost in podobno), saj te ne predstavljajo resne škode v smislu 28. člena ZMZ.«

19. Pristojni organ je nadalje presojal še osebne okoliščine vlagatelja. Vlagateljeva skrb, da naj bi ga prijeli Talibani, ali bi ga ugrabil kdo drug in ga izkoriščal celo življenje, je po mnenju pristojnega organa neutemeljena. Čeprav nima oziroma ne pozna svoje družine, to še ne pomeni, da bi zaradi tega bil ob vrnitvi ugrabljen, izkoriščan in prisiljen delati za koga. Vlagatelj pri tem izpostavlja mlade fante, ki so nevarnostim podvrženi veliko bolj kot odrasli, vendar pa je kljub vlagateljevi mladosti potrebno narediti mejo med mladoletnostjo in polnoletnostjo. Čeprav 18 let mogoče ni ustrezna meja za popolnoma vse osebe, pa je ta meja določena tudi v Konvenciji o otrokovih pravicah in jo spoštuje v postopkih priznanja mednarodne zaščite tudi pristojni organ. Če bi se meja med polnoletnostjo in mladoletnostjo določala za vsako osebo posebej ali za vsako državo posebej, in to na podlagi dejanskih okoliščin, potem bi bilo potrebno osebe iz Afganistana šteti za polnoletne že veliko prej. Glede na socialno in kulturno okolje, v katerem živijo, svoje pa so doprinesli tudi dolgoletni nemiri v državi, afganistanski otroci postanejo zreli in sposobni skrbeti sami zase že veliko pred 18-im letom. Tako je tudi v konkretnem primeru vlagatelj sam zapustil Grčijo in pripotoval v Slovenijo. Vprašanje pooblaščenke o njegovem bratrancu in njunem morebitnem ponovnem skupnem življenju v Afganistanu je bilo zastavljeno hipotetično in izrazito kapciozno ter je kot tako nedopustno. Vlagatelj je v prošnji za mednarodno zaščito opisal njegovo življenje z bratrancem, ki je zanj skrbel od njegovega drugega leta starosti. Čeprav je vlagatelj približno pri osmih letih začel delati in je denar prejemal njegov bratranec, pa iz njegovih takratnih odgovorov ni mogoče razbrati, da bi ga bratranec izkoriščal, temveč je zanj skrbel in mu omogočil, kar je potreboval in želel. Namigovanja, da bi o njegovem življenju ponovno odločal bratranec in ga vozil iz države v državo so povsem neutemeljena, saj je vlagatelj sedaj polnoletna oseba, ki lahko poskrbi sam zase, tako kot se je samostojno znašel in odšel iz Grčije in tako kot se je sam vključil v slovensko družbo.

20. Na podlagi preučenih informacij ter ob upoštevanju osebnih okoliščin vlagatelja pristojni organ zaključuje, da ta lahko živi v Kabulu. Sicer resda nima kakšnih poklicnih kvalifikacij, vendar je mlad zdrav samski moški, kar mu glede na preučene informacije zagotavlja prednost pri iskanju zaposlitve, kakor tudi pri nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež. Prav s tem vlagatelj nikoli ni imel težav. Tudi varnostna situacija v Kabulu je dobra in tako omogoča vlagatelju, da bo lahko bival v njem. Ker pa je varnostna situacija v konkretnem primeru edini relevantni razlog v okviru katerega se presoja podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, je prošnjo vlagatelja potrebno zavrniti.

21. V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka zavzela stališče, da so za presojo upravičenosti do podaljšanja subsidiarne zaščite po 1. odstavku 106. člena ZMZ relevantni samo tisti razlogi, zaradi katerih je bil tožniku priznan status subsidiarne zaščite. V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite tako tožena stranka ni upoštevala razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, ki jih tedaj ni ocenila za bistvene (torej vseh razlogov in okoliščin, ki niso bili podlaga pozitivni odločbi), niti kakšnih novo nastalih razlogov.

22. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 6. 2013 je razvidno, da je tožnik želel predstaviti tudi razloge, ki se toženi stranki ne v prvotnem in ne v predmetnem postopku niso zdeli vredni temeljite presoje. Tožnik je bil namreč od svojega drugega leta naprej v odnosu, ki kaže mnoge karakteristike sužnjelastništva - kot je izjavil že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, je pri vsega dveh letih zapustil svojo izvorno državo z osebo, ki se mu je skozi naslednja leta skupnega življenja predstavljala kot njegov bratranec. Z njim je nato potoval, se selil iz države v državo, brez vednosti o tem, kam in zakaj se odpravljata naslednji dan; kot je sam pojasnil, je zgolj njegov "bratranec" odločal o tem, kdaj in kam bosta potovala. O svoji družini ne ve ničesar. Ve le tisto, kar je izvedel od domnevnega bratranca, a kot pravi, o tem nista veliko govorila. Že samo dejstvo, da oseba, s katero je otrok preživel štirinajst let svoje mladosti, ni bila pripravljena odgovarjati na otrokova vprašanja o njegovi družini, o starših in razlogih za njun odhod iz Afganistana, vzbuja dvome o pristnosti odnosa, ki ga je tožniku predstavljal njegov bratranec. Svoje starše bi sicer rad poiskal in spoznal, vendar o njih nima nobene informacije, ne ve, kje so niti tega ne, ali so še živi. Ves denar, ki ga je zaslužil s svojim delom, je dobil neposredno njegov bratranec, kot se je sam izrazil, „je bil v njegovih rokah“, kar pomeni, da je delal, kar mu je rekel – če bi mu rekel, naj se ubije, bi storil tudi to. Po takšni izpovedbi je tožnikova tedanja zakonita zastopnica opozorila, da zaznava elemente trgovine z ljudmi, vendar pa razen z opombo v zapisniku tožena stranka temu v nadaljevanju postopka ni posvečala nikakršne pozornosti. Na prvotnem osebnem razgovoru dne 7. 5. 2012 je tožnik pojasnil še več okoliščin o svojem odnosu z "bratrancem": tako je povedal, da mu ni odgovarjal na vprašanja o Afganistanu, o njegovih starših in drugih podrobnostih; da je začel zanj delati pri približno osmih letih; da je ves čas prejemal denar "bratranec"; da je denar med drugim služil tudi z boksanjem - če je pri tem dobil kakšno nagrado ali medaljo, je denar pobral "bratranec"; nasprotnika je izbral "bratranec", boksati pa je začel pri približno devetih letih, s tem da je čez dan delal, zvečer pa je boksal; ter da ni mogel izbirati, kaj bo delal, kar pomeni, kar mu je naročil bratranec, to je naredil. Tudi na osebnem razgovoru dne 7. 5. 2012 je po takšni tožnikovi izpovedbi njegova zakonita zastopnica opozorila, da je tožnik žrtev trgovine z ljudmi, namreč glede na njegovo delo in odsotnost stikov s starši, o katerih ni dobil nobenega odgovora. Tožena stranka pa kljub tožnikovemu izpovedovanju o lastnostih odnosa, ki izrazito nakazuje na sužnjelastništvo, v prvotni odločbi niti z besedo ni omenila možnosti, da je tožnik žrtev trgovine z ljudmi in kot takšen ranljiva oseba, ter da je tudi ta okoliščina razlog za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnik pri tem opozarja, da se je s svojim „bratrancem“ razšel šele v Grčiji, ko se le-ta nekega dne ni vrnil domov, že kmalu zatem pa je odpotoval v Slovenijo, kjer je nato zaprosil za mednarodno zaščito in tudi dobil status subsidiarne zaščite. Glede na to ne preseneča, da je tožnik na podaji prošnje in na prvotnem osebnem razgovoru o svojem razmerju z bratrancem spregovoril mestoma nekritično - to je bil namreč edini odnos, edini način življenja, ki ga je sploh poznal. Iz medijev so denimo znani primeri, ko so žrtve grozovitih ugrabitev po osvoboditvi pričevale, da ugrabitelja pogrešajo in da misel nanje v njih samih vzbudi tudi prijetna čustva. Zato pa je bila dolžnost na strani tožene stranke, da v izpovedovanju tožnika prepozna elemente izkoriščevalskega odnosa in svoja vprašanja ustrezno prilagodi - nenazadnje ta dolžnost izhaja iz 1. odstavka 22. člena ZMZ, po katerem pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločbo.

23. V času, ki ga je nato tožnik preživel v Sloveniji, se je tožnik naučil brati in pisati. Končno je lahko sam dostopal do informacij in na podlagi socialne interakcije z drugimi ljudmi, predvsem tistimi, ki so strokovno usposobljeni za psiho-socialno pomoč žrtvam trgovine z ljudmi, pridobil kritično distanco do svojega odnosa z "bratrancem" in uspel prepoznati njegovo pravo naravo. Dejstvo je, da je bil tožnik ujet v rokah izkoriščevalca. Delal je in služil denar za osebo, ki je v tožniku videla zgolj sredstvo za zaslužek, med drugim s tako nečastnim "delom" kot so pretepaška tekmovanja.

24. O teh okoliščinah je tožnik v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite želel izpovedati, vendar mu tožena stranka tega ni omogočila. Namreč, že takoj ob začetku osebnega razgovora dne 19. 6. 2013 mu je bilo rečeno, da se bo v postopku preverjalo samo obstoj tistih razlogov, na podlagi katerih mu je pristojni organ priznal status subsidiarne zaščite. V uvodu zastavljeni smeri proučevanja pomembnih okoliščin in razlogov jasno sledi tudi nadaljnje postopanje izpraševalca.

25. Iz teh dejstev sledi nedvomen zaključek, da je bil tožnik že v samem razgovoru postavljen pred sicer neresnično dejstvo, ki pa je na koncu zanj prineslo najhujšo posledico - zavrnitev prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite. Žal v pretežni meri ostaja predmet ugibanja, kaj bi morebiti izpovedal tožnik, kolikor mu v samem začetku na podlagi napačne interpretacije 1. odstavka 106. člena ZMZ ne bi bilo rečeno, da se bo v postopku presojalo in se osredotočalo zgolj in samo na dva razloga. Kljub temu pa je uspel izpovedati naslednje: da je "bratranca" spraševal, kje so njegovi starši in ostali sorodniki, vendar mu o tem nikoli ni hotel povedati resnice; da se je hotel pridružiti svojim sorodnikom, vendar mu tega ni dovolil; da bi ga »bratranec« zopet uporabil, da dela v njegovo korist, kolikor bi se spet srečala; ter da bi ga zanesljivo ponovno vozil iz države v državo. Teh okoliščin - predvsem pa dejstva, da je tožnik kot žrtev trgovine z ljudmi brez socialne mreže in brez mesta, ki bi mu pripadal – tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala.

26. O tem, da je takšno materialnopravno izhodišče napačno, velja v novejši sodni praksi tako Upravnega kot tudi Vrhovnega sodišča enotno stališče (sodba Upravnega sodišča 1 U 498/2013 z dne 25. 9. 2013, sodba Vrhovnega sodišča I Up 309/2013). V zadevi 550/2012 z dne 19. 12. 2012 Vrhovno sodišče soglaša z razlago 106. člena ZMZ, kot jo je podalo sodišče prve stopnje. Po tej odločbi pristojni organ, po tem ko opravi razgovor z osebo, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je bila tej osebi že priznana subsidiarna zaščita. Tožena stranka pa skuša to nedvoumno izraženo stališče Vrhovnega sodišča relativizirati v smeri, ki ustreza njeni lastni razlagi 1. odstavka 106. člena ZMZ, in sicer, da pristojni organ ob podaljšanju subsidiarne zaščite upošteva le tiste razloge, zaradi katerih je bila ta oblika zaščite priznana.

27. V enakem nasprotju s stališčem toženca je mnenje Vrhovnega sodišča RS izraženo v že omenjeni sodbi 1 Up 309/2013 z dne 5.9.2013, v kateri je povsem jasno zapisano, da so relevantni razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito - torej vsi navajani razlogi, "ne pa le tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite."

28. Na dejstvo, da je navedena interpretacija 106. člena ZMZ napačna, kaže tudi sodba Sodišča Evropske Unije, Salahadin Abdulla in drugi proti Nemčiji, C-175/08, C-176/08, C-178/08 in C- 179/08 z dne 2. 3. 2010. V tej sodbi je Sodišče presojalo prenehanje statusa begunca in ugotovilo da "oseba izgubi status begunca, če glede na pomembno in trajno spremembo okoliščin v zadevni tretji državi okoliščine, ki so utemeljevale njen strah pred preganjanjem v smislu člena 2(c) direktive 2004/83/ES in zaradi katerih je pridobila status begunca, prenehajo in nima drugega razloga za strah pred preganjanjem v smislu člena 2(c) navedene direktive". Tretje izmed vprašanj, zastavljenih Sodišču, je namreč zadevalo položaj, ko bi bilo hipotetično že ugotovljeno prenehanje okoliščin, zaradi katerih je bil priznan status begunca, nanaša pa se na pogoje, na podlagi katerih pristojni organ po potrebi pred ugotovitvijo prenehanja tega statusa preveri, ali obstajajo druge okoliščine, zaradi katerih bi se lahko zadevna oseba utemeljeno bala preganjanja. Iz navedenega izhaja, da se pri presojanju prenehanja statusa begunca ne presoja zgolj prenehanje razlogov, zaradi katerih je bil status begunca podeljen, temveč tudi (ne)obstoj katerihkoli drugih pogojev, na podlagi katerih bi lahko oseba bila še vedno upravičena do statusa begunca.

29. Iz poročila Evropske Komisije o implementaciji direktive 2004/83/ES (v postopku priprave direktive 2011/95/ES), ki ga je ta naslovila na Evropski parlament in Evropski svet, celo izhaja, da so nekatere države članice EU, med njimi pa je tudi Slovenija, preširoko določile pogoje za prenehanje statusa subsidiarne zaščite (16. člen direktive 2004/83/ES). Glede na to, da se direktiva 2004/83/ES v 19. členu, ki ureja podaljšanje subsidiarne zaščite, sklicuje prav na 16. člen, je moč takšen zaključek prenesti tudi na postopek podaljšanja subsidiarne zaščite.

30. Sklepno tožnik navaja sledeče: kolikor bi mu bila dana možnost, da se v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite pretrese vse okoliščine v zvezi z njegovim odnosom z "bratrancem", bi bila ugotovitev dejanskega stanja nedvomno drugačna. V tem delu je izpodbijana odločba obremenjena tudi z bistvenimi kršitvami postopka, saj mu ta možnost zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni bila dana.

31. Tako tožnik predlaga dokaz s svojim lastnim zaslišanjem, poleg tega pa še dokaz z zaslišanjem tožnikove nekdanje zakonite zastopnice A.H. Le-ta je bila tožniku vse od prihoda v Slovenijo najbližje in bo lahko izpovedala o njegovem strahu pred "bratrancem", občutku varnosti in osebne stabilnosti, ki ga je pridobil šele sedaj, z življenjem izven sužnjelastniškega razmerja, ter tožnikovih lastnostih, ki v celoti ustrezajo profilu žrtve trgovine z ljudmi (denimo, da je zelo nesamostojen, vseskozi potrebuje vodnika, se izjemno hitro naveže - kot je denimo izpovedal na osebnem razgovoru dne 19.6.2013, smatra zaposlene na Slovenski filantropiji in vse, ki mu pomagajo, za svoje sorodnike - in je kot takšen lahka tarča še nadaljnje trgovine z ljudmi). Na problematiko oseb žrtev trgovine z ljudmi opozarjajo tudi Smernice UNHCR z dne 6. 8. 2013, ki v tej zvezi omenjajo izrazito neučinkovitost afganistanskih oblasti (str. 63 in 64).

32. Če bo izpodbijana odločba izvršena in bo tožnik vrnjen v Kabul, bo - prepuščen samemu sebi, brez kakršnihkoli socialnih mrež in družine, ranljiv in izjemno vodljiv - v kratkem času ponovno žrtev trgovine z ljudmi. Kot takšen bo ponovno moral opravljati mučeniška dela, kot je pretepanje za denar, brez svobode, sredstev za preživljanje in pravice imeti lastno voljo - kaj pa je to drugega kot resna škoda.

33. Tožena stranka izraža prepričanje, da iz nobene preučene informacije o izvorni državi ne izhaja, da bi v glavnem mestu stopnja vsesplošnega nasilja bila tako visoka, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bilo vlagatelju resno in individualno ogroženo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Vendar pa podatki kažejo, da tisoči civilistov še nadalje trpijo kot tarče načrtovanih in diskriminatornih napadov s strani oboroženih opozicijskih skupin; od začetka leta 2013 pa do 15. februarja je bilo v Afganistanu 6% več incidentov kot v istem obdobju leto poprej; od 16. februarja 2013 pa do 15. maja so zabeležili 4.267 varnostnih incidentov, kar je 10% več kot v istem obdobju leto poprej; od januarja do junija 2013 je bilo zabeleženih 1.319 smrti med civilisti 2.533 ranjenih, kar je 14% porast smrti, 28% porast ranjenih in 23% porast skupnih žrtev v primerjavi z istim obdobjem lani. Za te navedbe tožeča stranka v opombi navaja tudi vire.

34. Glede na takšne informacije je ocena tožene stranke, da se varnostna situacija v Afganistanu ne le umirja, pač pa da je primerna za vrnitev tožnika in njegovo preživetje, povsem neutemeljena. Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da je bila varnostna situacija v letu 2012 za spoznanje boljša (ocena, ki je lahko podana na podlagi števila žrtev in varnostnih incidentov), vendar pa ob tem izpusti dejstvo, da je bilo ugotovljeno bistveno poslabšanje situacije v letu 2013, ki je po zadnjih podatkih drugo najbolj krvavo leto (prvo je 2011) po začetku oboroženih spopadov v Afganistanu.

35. Tožena stranka je mnenja, da obvestila zunanjih ministrstev, v katerih ta odsvetujejo svojim državljanom potovanje v Afganistan, "ne morejo imeti kakšne velike teže, saj so izdana z namenom obveščanja popotnikom in se nanašajo na opozorila glede potovanj tujih državljanov v Afganistan." To stališče velja označiti za nesprejemljivo iz sledečih razlogov. Najprej je treba ugotoviti razlog, zaradi katerega se "svojim državljanom" odsvetuje obisk Afganistana. Odgovor je jasen - zaradi izrazito nestabilne varnostne situacije, v kateri je življenje posameznika ogroženo ne glede na njegovo nacionalno ali katero drugo pripadnost. Smrtne žrtve med civilisti so razvidne iz prej omenjenih poročil - ta pa so izhodišča za obvestila, ki jih svojim državljanom posredujejo ministrstva. V kolikor prenekatere države smatrajo ozemlje Afganistana za nevarno in odsvetujejo obisk. zakaj bi v primeru tožnika ocenili situacijo drugače? V kakšnem pogledu je nevarnost za njegovo življenje manjša od tiste, ki preži na življenje slehernega „turista“? Tožena stranka navaja, da "iz navedenih informacij nadalje sledi, da tradicionalne razširjene in skupnostne strukture afganistanske družbe še naprej predstavljajo glavni mehanizem zaščite. Dalje iz smernic UNHRC z dne 6.8.2013 izhaja, da se varnostna situacija v Afganistanu od začetka leta 2013 izrazito poslabšuje: število civilnih žrtev se je vzpenjalo med leti 2007 in 2011, nato je sledil upad, v drugi polovici leta 2012 pa zopet vzpon, ki še vedno traja; v prvih šestih mesecih leta 2013 je bilo 3852 civilnih žrtev, kar je 23% več kot v istem obdobju lani oziroma enako kot v rekordnem letu 2011; spremenila se je sama narava nasilnih napadov, sedaj so namreč bolj usmerjeni na civiliste: število civilnih žrtev usmerjenih napadov je v letu 2012 naraslo za 108% v primerjavi z letom 2011, v letu 2013 pa še vedno narašča in se je v prvih šestih mesecih povišalo še za 29% v primerjavi z letom 2012; prisotna je visoka stopnja korupcije in neučinkovitosti vladanja, storilci kaznivih dejanj ostajajo nekaznovani; humanitarna pomoč je težko dosegljiva; moški v starosti, ki je primerna za bojevanje, so na območjih, ki jih obvladujejo protivladne skupine, podvrženi še posebnemu tveganju.

36. Predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in ga zasliši, nato pa odloči v sporu polne jurisdikcije in ugodi njegovi prošnji za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

37. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da naj bi bil tožnik od svojega drugega leta naprej v odnosu, ki kaže mnoge karakteristike sužnje-lastništva. Tožena stranka se s takim zaključkom tožnika nikakor ne more strinjati. Tožnik je res že v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je Afganistan zapustil še kot majhen otrok in da svojih staršev ne drugih sorodnikov ne pozna, vendar po njegovem opisovanju odnosa z bratrancem in življenja z njim ni mogoče slediti tožnikovim namigovanjem, da je bil njun odnos sužnjelastniški. Na prvem osebnem razgovoru je bilo tožniku tako s strani uradne osebe kot njegove zakonite zastopnice in pooblaščenca zastavljeno izjemno veliko vprašanj o njegovem odnosu z bratrancem, na katera je odgovarjal sproščeno in se jim ni izmikal. Na podlagi njegovih izjav je bilo mogoče razbrati, da je bratranec dejansko dobro skrbel zanj. Pojasnil je, da je večinoma delal bratranec, on pa je samo pomagal zraven. Delala sta skupaj in težja dela je kot starejši in močnejši opravljal bratranec. Vsak dan sta delala 6-8 ur. Plačilo za delo je vedno prejemal bratranec, kar je po mnenju tožene stranke razumljivo, saj je bil tožnik otrok in so bile zato odločitve o tem, kaj bosta počela, prepuščene starejšemu bratrancu. Poleg tega je bratranec skrbel za njuno nastanitev in prehrano ter plačeval vse njune stroške, zato je logično, da je denar hranil on. Povsem razumljivo pa je tudi, da tožnik ni imel dosti besede pri odločanju, kdaj in kam bosta potovala, saj tudi v evropskih državah mladoletni otroci nimajo večjega vpliva na odločitev staršev ali skrbnika, ki se npr. zaradi iskanja zaposlitve skupaj z družino preselijo drugam, pogosto tudi v drugo državo. Po mnenju tožene stranke pa je povsem sprevrženo tudi navajanje tožnika, da je med drugim služil denar tudi z boksanjem in da je nasprotnike izbiral bratranec. Tega namreč tožnik, kot izhaja iz celotne dokumentacije upravne zadeve, ni nikoli trdil. Na eksplicitno vprašanje zakonite zastopnice, ali je boksal za denar, je pojasnil, da je boksal za medalje, da pa je v primeru medalje bila poleg tudi denarna nagrada. Kot je razbrati iz njegovih izjav, zelo rad boksa in je tudi v Pakistanu boksal v klubu ter se udeleževal različnih tekmovanj, podobno kot mu je tudi v Republiki Sloveniji njegova zakonita zastopnica na njegovo željo poiskala boksarski klub. Tožena stranka meni, da samo na podlagi tožnikovega dela in odsotnosti staršev, ni mogoče trditi, da je tožnik žrtev trgovine z ljudmi. Tako majhen otrok bi odraslemu moškemu prej predstavljal breme in veliko obveznost, kot pa neko korist, kot to želi v tožbi predstaviti tožnik. Poleg navedenega tožena stranka bratrančeve skrbi za tožnika ne more povezati s trgovino z ljudmi, ki se opredeljuje predvsem v povezavi z organiziranim kriminalom. Pojmovanje trgovine z ljudmi je sicer povezano z različnimi definicijami, v vseh primerih pa gre za namen izkoriščanja, kar pa po tožnikovih opisih ni mogoče trditi za njegov odnos z bratrancem. Pojavne oblike zlorab trgovine z ljudmi po Protokolu za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov o boju proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, so spolno izkoriščanje, prisilno delo, novodobno suženjstvo in odstranitev organov za namen nelegalne transplantacije. Ni mogoče prepoznati elementov izkoriščevalskega odnosa. V Afganistanu in Kabulu je več deset tisoč pouličnih otrok, ki so prepuščeni samim sebi in se vsakodnevno srečujejo z osnovnimi problemi preživetja, za tožnika pa je bilo vedno dobro poskrbljeno in razen opravljanja lažjih del, kar je v afganistanski družbi običajno, je z bratrancem dobro živel. Ni bil izpostavljen nevarnostim spolnih zlorab ali težkemu prisilnemu delu. Tožena stranka mora še omeniti, da so tožnikove izjave o izkoriščanju s pretepaškimi tekmovanji povsem neumestne. Tožnik je sam pojasnil, kako je boksal in tekmoval. Da to rad počne, kaže tudi njegov interes v Sloveniji in prošnja po klubu, kjer bi lahko treniral, kar mu je zakonita zastopnica tudi omogočila. Prav tako je nedopustno namigovanje tožnika, da je o teh okoliščinah želel izpovedati v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, vendar mu to ni bilo omogočeno. Vprašanja so mu bila zastavljena tako s strani uradne osebe kot s strani njegove pooblaščenke in so se nanašala tudi na njegovo življenje z bratrancem, prav tako pa je bila tožniku na koncu dana možnost, da pove vse, kar se mu zdi pomembno in o čemer ni bil vprašan. Tožnik pa ni imel ničesar za dodati in je odgovoril, da je vse povedal. 38. Prav tako je nedopusten zaključek tožnika, da bi bil v primeru vrnitve v Kabul v kratkem čas ponovno žrtev trgovine z ljudmi in bi moral opravljati mučeniška dela, se pretepati za denar, živeti brez svobode, sredstev za preživljanje in pravice imeti lastno voljo, pri čemer tožnik ne pojasni, na podlagi česa to sklepa. Bistveni podatek pri tem je, da tožnik ni več otrok in je postal polnoleten, zato se od njega pričakuje, da lahko sam poskrbi zase in odloča o svojem življenju. Način njegovega dozdajšnjega življenja in vse ostale okoliščine kažejo, da je tožnik zelo iznajdljiv, govori več jezikov in se je pred leti, ko je bil še bistveno mlajši kot je sedaj, sam podal na pot iz Grčije do Slovenije. Tako kot si je v Sloveniji uspel vzpostaviti socialno mrežo, v povsem novem, tujem, neznanem okolju, kjer ni nikogar poznal, niti ni govoril jezika tega okolja, bo toliko lažje vzpostavil družbene stike tudi v okolju, od koder izhaja. Kljub drugačni interpretaciji 106. člena ZMZ pa v konkretnem primeru ni mogoče spregledati, da tožnik v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere mu je bila priznana subsidiarna zaščita, ni uveljavljal nobenih drugih razlogov in je tožena stranka tako upoštevala vse navedene razloge in ne zgolj tistih, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite.

39. V predmetni zadevi tožnik ni izpostavil nobenih novih spremenjenih dejstev glede osebnih okoliščin tožnika. Tožena stranka mora na tem mestu opozoriti, da je odločba, s katero je bil tožniku priznan status subsidiarne oblike zaščite, postala pravnomočna in je bilo torej s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj v skladu 34. členom ZMZ tožena stranka ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Postopek podaljšanja subsidiarne oblike zaščite ne more biti namenjen izpodbijanju delov odločbe, ki je že postala pravnomočna. Naknadno izpodbijanje zaključkov tožene stranke, sprejetih v že pravnomočno končanem postopku, ni dopustno.

40. Na podlagi informacij ne izhaja, da je varnostna situacija v Afganistanu takšna, da bi se za vse prosilce iz Afganistana morala uporabiti točka c 15. člena Kvalifikacijske direktive.

41. Pomembno dejstvo je, da tožnik ni navajal nobene posebne osebne okoliščine, ki bi kazala na večjo nevarnost zaradi individualne grožnje v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ in bi tožnika postavila v slabši položaj od ostalih civilnih prebivalcev. Po presoji Vrhovnega sodišča (I Up 550/2012 z dne 19. 12. 2012) tveganje, ki so mu v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (na splošno) izpostavljeni prebivalci ali del prebivalcev posamezne države, ne predstavlja individualne grožnje v smislu resne grožnje, kot jo določa 28. člen ZMZ; v izjemnih okoliščinah, ki presegajo "običajno" tveganje, ki so mu sicer izpostavljeni prebivalci ali del prebivalcev v situaciji notranjega oboroženega spopada, pa lahko splošno nasilje preraste v individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznika. Na podlagi pridobljenih informacij tožena stranka ni mogla sprejeti ocene, da gre v predmetni zadevi za takšne izjemne okoliščine, ki presegajo "običajno" tveganje. Tudi napadi, do katerih občasno prihaja tako v Kabulu kot v ostalih delih Afganistana, niso usmerjeni zoper civilno prebivalstvo, kar potrjujejo vse informacije (tudi tiste, ki jih je predložil tožnik), do njih pa prihaja kot kolateralna škoda. Tožena stranka ponavlja, da so se v Afganistanu in predvsem v Kabulu vidno povečali ciljni napadi, o čemer poročajo različne mednarodne organizacije in kar navaja tudi tožnik.

42. V prvotnem upravnem sporu je sodišče prve stopnje v sodbi z dne 31. 1. 2014 zavzelo stališče, da iz določbe prvega odstavka 106. člena ZMZ izhaja, da so relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec že uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila subsidiarna zaščita tudi priznana. Torej so pomembni vsi razlogi iz prošnje, ne zgolj tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite. Za odločitev v zadevi je bila po presoji sodišča prve stopnje v sodbi z dne 31. 1. 2014 pomembna okoliščina, da tožnik v izvorni državi praktično ni nikoli prebival, ne pozna navad in običajev, ki so v izvorni državi običajne. Tožena stranka se do teh, za odločitev v zadevi ključnih dejstev, ni opredelila. Tožena stranka je sicer menila, da bi tožnik lahko živel v Kabulu, ni pa se opredelila do okoliščine, kam bi bil ob prihodu v državo nastanjen, ali v zbirnem centru, in če v zbirni center, kakšne so razmere v centru, kamor bi bil morda nastanjen. Za odločitev v zadevi je po presoji sodišče predvsem pomembna okoliščina, ki je tožena stranka ni ocenila, tožnik pa je to okoliščino izpostavil že ob zaslišanju, da svoje domovine ne pozna, ne ve katero mesto je ob odhodu iz države zapustil, ne ve za svoje sorodnike, prav tako ne za običaje in navade soje domovine. Vse navedeno bi po presoji sodišča morala tožena stranka presojati tudi v luči 28. člena ZMZ. Zato zgolj dejstvo, da je tožena stranka pridobila informacije o izvorni državi tožnika za odločitev v zadevi ne zadostuje. Sodišče je v prvotnem postopku tudi odločilo, da bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku tudi oceniti, ali tožnik, glede že na navedeno, izpolnjuje tudi pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb in kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje (take smernice je dalo Upravno sodišče RS tudi v sodbi opr. št. I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014). Upoštevati bo morala tudi stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije in navodilo ustavnega sodišča, da je potrebno sprejeti oceno o tem, ali posameznika grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj.

43. Vrhovno sodišče, ki je sodbo sodišča prve stopnje z dne 31. 1. 2014 razveljavilo, pa je odločilo, da v času odločitve tožene stranke (16. 9. 2013) prvi odstavek 106. člena ZMZ še ni bil spremenjen, zato je sodišče prve stopnje to določbo pravilno razlagalo skladno z uveljavljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča (I Up 550/2012, I Up 309/2013, I Up 417/2013). Tudi Vrhovno sodišče meni, da je pri presoji prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite bistvena ocena, ali obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Za presojo obravnavane zadeve je ključna razlaga tretje alineje 28. člena ZMZ, ki resno škodo opredeljuje kot resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Vrhovno sodišče se sicer strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so specifične osebne okoliščine osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, lahko še posebej relevantne pri presoji, ali navedeni osebi v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, vendar pa se ne strinja s presojo sodišča, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi do teh osebnih tožnikovih okoliščinah sploh ni opredelila. Iz izpodbijane odločbe izhaja (npr. drugi in tretji odstavek na 10. strani izpodbijane odločbe), da se je do nekaterih osebnih okoliščin in smiselno tudi do okoliščin, ki jih navaja sodišče prve stopnje, izrecno opredelila (nekatere navedbe tožene stranke v tej zvezi pa v izpodbijani sodbi povzema tudi sodišče prve stopnje) in jih ocenila tudi v luči varnostne situacije v Afganistanu oziroma konkretno v Kabulu, ko je navedla, da na podlagi preučenih informacij ter ob upoštevanju osebnih okoliščin vlagatelja zaključuje, da ta lahko živi v Kabulu brez nevarnosti, da ga doleti resna škoda. Tožena stranka je tudi sicer obširno navedla in ocenila informacije v tožnikovi izvorni državi (Afganistanu) ter analizirala tako informacije, ki jih je zbrala sama, kot tudi informacije, na katere se je skliceval tožnik. Pri tem pa je navedla tudi celo vrsto podatkov in dejstev v zvezi z varnostno situacijo v Afganistanu in še posebej analizirala varnostno situacijo v Kabulu.

44. Vrhovno sodišče v nadaljevanju pravi: „Sodišče prve stopnje pa se do navedenih razlogov in analiz tožene stranke sploh ni obrazloženo opredelilo, temveč je toženi stranki zgolj naložilo, da bo morala v ponovljenem postopku tudi oceniti, ali tožnik izpolnjuje tudi pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz tretje alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje, in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb, ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev, da se tam lahko živi človeka vredno življenje (take smernice je dalo Upravno sodišče RS tudi v sodbi opro št. 1 U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014). Upoštevati bo morala tudi stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije in navodilo Ustavnega sodišča, da je treba sprejeti oceno o tem, ali posameznika grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj. Ker se je sodišče prve stopnje tako zgolj pavšalno sklicevalo na navedbe sodbe, kljub sicer konkretnim napotkom toženi stranki, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.“

45. Tožba je utemeljena.

46. V tem postopku gre za odločanje o podaljšanju oziroma zavrnitvi podaljšanja subsidiarne zaščite, ki je poseben postopek, urejen v XII. Poglavju Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2007, 99/2010, 83/2012), in ki je brez spremembe ZMZ-D (Uradni list RS, št. 111/2013, člen 42) pravno relevanten v obravnavanem upravnem sporu.

47. Med strankama tega upravnega spora ni sporno, da je v Afganistanu notranji oboroženi spopad in da je nediskriminatorno nasilje takšne narave, da ogroža tudi življenja in osebnosti civilnih oseb v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Med civiliste spada tudi tožnik. Vprašanje, ki pa je sporno med strankama v tej zadevi, pa je, ali je stopnja nasilja zadosti visoka tudi glede na osebne okoliščine tožnika, da bi vrnitev na določeno območje oziroma v določeno mesto v Afganistanu pomenila resno škodo za tožnika v smislu ZMZ. Kadar je v določeni državi notranji oboroženi spopad ali pa mednarodni oboroženi spopad z elementi nediskriminatornega nasilja in je prosilec civilist, potem mora pristojni organ najprej presojati pogoje za subsidiarno zaščito po 3. alineji 28. člena ZMZ in šele če ti pogoji niso izpolnjeni, pride lahko v poštev tudi presoja z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka napačno uporabila določilo 3. alineje 28. člena ZMZ in sicer iz naslednjih razlogov.

48. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi Elgafaji izhaja, da zaščiti iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) „v bistvu ustreza“ člen 15.b Kvalifikacijske direktive I (št. 2004/83) oziroma zdaj veljavne Kvalifikacijske direktive II (2011/95), ki ustreza 2. alineji 28. člena ZMZ. Sodišče EU pa v argumentaciji v zadevi Elgafaji od tod naprej nadaljuje: „Nasprotno pa je člen 15c direktive [to je zdaj veljavne 15c. Kvalifikacijske direktive II – opomba Upravnega sodišča] določba, katere vsebina je drugačna od člena 3 EKČP in ju je treba zato razlagati samostojno ob upoštevanju temeljnih pravic, ki so zagotovljene z EKČP“ (ibid. odst. 28 in 44). Iz te sodbe je torej mogoče napraviti sklep, da je vsebina 3. alineje 28. člena drugačna od vsebine 2. alineje 28. člena ZMZ, ne sme pa biti v nasprotju oziroma ne sme dajati nižje zaščite, kot jo daje 3. člen EKČP. 49. Sodišče EU v zadevi Elgafaji ni dalo odgovora na vprašanje, katere dejavnike je treba upoštevati pri ocenjevanju stopnje nediskriminatornega nasilja v oboroženem spopadu, ampak je odločilo, „čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se prizna pravica do subsidiarne zaščite“ (ibid. odst. 39).(1)

50. Četudi Sodišče EU v sodbi v zadevi Elgafaji ni podalo nobene interpretacije o tem, katere dejavnike je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje splošnega nasilja, pa je Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 498/2013-17 z dne 25. 9. 2013 dalo toženi stranke naslednje obvezujoče napotke:

51. „Iz odločbe ni razvidno, katere elemente je tožena stranka uporabila za ugotavljanje intenzivnosti nasilja, saj bo v zvezi s tem potrebna določena standardizacija odločanja v primerljivih zadevah v zvezi z subsidiarno zaščito. Iz akademske študije primerjave sodne prakse v članicah EU in sicer Združenega kraljestva, Francije, Nizozemske in Češke izhaja, da so najbolj pogosto uporabljeni elementi pri sodiščih držav članic EU: število žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode.(2) V tem smislu je minimum človekovega dostojanstva zavarovalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi v zadevi Sufi and Elmi v. The United Kingdom, kjer se je pri opredelitvi elementov za presojo intenzivnosti nasilja ESČP ravno tako oprlo na kriterije števila žrtev in ranjenih, notranje razseljenih in osnovne humanitarne pogoje za bivanje v zbirnih centrih glede varnega zatočišča, hrane in higiene. Te elemente bo tožena stranka lahko uporabila tudi v ponovnem postopku. To pomeni, da tožena stranka ne bo mogla za mejno stopnjo intenzivnosti nasilja uporabiti le popolnega onemogočanja ljudi, da preživijo, ampak tudi nečloveške ali poniževalne bivanjske razmere. Glede na varovano dobrino iz 28. člena ZMZ ne sme biti nobenega dvoma, da merilo ni zgolj preživetje, ampak tudi prepoved nehumanega ravnanja“ (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 498/2013-17, odst. 72).

52. V kasnejši sodbi v zadevi I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014 je Upravno sodišče navedlo, da „nedavno izdana sodba SEU v zadevi Diakité(3) potrjuje interpretacijo člena 15c Kvalifikacijske direktive I., ki jo je Upravno sodišče vzpostavilo v zadevi I U 498/2013. Tisto, kar sodba SEU v zadevi Diakité utrjuje v interpretaciji Upravnega sodišča v sodbi I U 498/2013-7 z dne 25. 9. 2013, je stališče, da v zvezi s spopadi ni treba – posebej in ločeno od stopnje nasilja – ugotavljati še, kakšna je intenzivnost oboroženih spopadov, kakšna je stopnja organiziranosti udeleženih oboroženih sil in kakšno je trajanje spopadov.(4)“ Glede dejavnikov, ki jih mora tožena stranka upoštevati pri oceni o stopnji splošnega nasilja, pa je Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014 navedlo, da mora tožena stranka uporabiti aktualna poročila o stanju v Afganistanu o tem, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje; ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje; ali se povečuje število notranje razseljenih oseb in kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje.

53. V zvezi s pravno opredelitvijo dejavnikov, ki so pomembni za pravilno ugotavljanje stopnje splošnega nasilja je pomembno, da je Vrhovno sodišče (v zadevi I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014, odst. 11) pravno relevantnost teh dejavnikov, ki jih je na podlagi primerjalne sodne prakse razvilo Upravno sodišče, potrdilo v pritožbenem postopku zoper sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1327/2013. 54. Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni upoštevala dejavnikov za oceno stopnje splošnega nasilja, ki jih je Upravno sodišče postavilo v zadevi I U 498/2013-17 z dne 25. 9. 2013, glede na to, da je tožena stranka izpodbijani akt izdala 9 dni pred izdajo sodbe v zadevi I U 498/2013-17. Vendar pa upoštevanje te časovne komponente ne vodi k sklepu, da je izpodbijani akt zakonit. Iz izpodbijanega akta niti ni mogoče ugotoviti, kateri dejavniki ugotavljanja stopnje nasilja so bili za toženo stranko relevantni in kateri so bili bistveni v dokazni oceni.

55. Sodišče lahko sklepa oziroma predvideva, da je tožena stranka štela za pomemben dejavnik število žrtev med civilisti, saj to številko na več mestih v odločbi ugotavlja v časovnem razponu od leta 2011 do leta 2013. To je pravno relevantni dejavnik, vendar pa ugotovitvi, da bo število žrtev med civilisti v Afganistanu v letu 2013 večje kot v letu 2012 (najverjetneje na ravni števila iz leta 2011, ko je bilo največ žrtev) sledi ocena, da stopnja nasilja ni takšna, da bi bile ogrožene zavarovane dobrine iz 3. alineje 28. člena ZMZ v primeru tožnikove vrnitve (3. odstavek na strani 4 odločbe). Drugače od tega pa v drugem odstavku na strani 5 odločbe tožena stranka pravi, da je „število civilnih žrtev, ki je pri presoji 3. alineje 28. člen ZMZ bistveno, ostalo skoraj čisto na isti ravni kot v letu 2012, zabeležen je celo manjši upad“. Ta dva podatka se ne ujemata in tožena stranka ju ni razčiščevala. Podatek poročila UNAME na isti strani odločbe kaže, da se je v letu 2013 število mrtvih civilistov povečalo za 14%, ranjenih pa za 28 %, kar je veliko povečanje, ki govori v prid povečanju stopnje splošnega nasilja in verjetnosti nastanka resne škode v primeru vrnitve. Poleg tega je tožena stranka uporabila argument, da je primerjalno gledano, glede na število prebivalcev v Afganistanu, število civilnih žrtev majhno, in sicer 3000 na leto, v državi pa je od 23 do 30 milijonov ljudi. Ta matematični izračun ni v mednarodni praksi uveljavljeni dejavnik za oceno stopnje splošnega nasilja, kajti ob uporabi tega kriterija bi se lahko število mrtvih in ranjenih civilistov še vedno zelo povečevalo skozi določeno časovno obdobje, pa primerjava med številom žrtev in celotnega števila prebivalstva ne bi vodila do ugotovitve o zadostni stopnji splošnega nasilja, pri čemer niti ni jasno, katero matematično razmerje tožena stranka šteje za zadostno stopnjo splošnega nasilja za uporabo subsidiarne zaščite. Ta dejavnik je zato v nasprotju z uveljavljeno prakso, da je treba poleg kvantitativnih dejavnikov upoštevati tudi kvalitativne dejavnike, kot to izhaja iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 498/2013-17. Nadalje, tožena stranka sicer povzema podatek o gibanju števila napadov oziroma varnostnih incidentov, vendar ga ni upoštevala kot dejavnik, ki vpliva na oceno stopnje nasilja, pa bi ga morala. Podatek iz poročila ACCORD namreč kaže, da se je število napadov s strani protivladnih elementov v prvem četrtletju leta 2013 dvignilo za 47% v primerjavi z letom 2012. Tudi to kaže na višanje stopnje splošnega nasilja, vendar je bistveno, ali to velja za celotni Afganistan in kakšni so tovrstni podatki za Kabul. Največ teh napadov naj bi bilo ravno v Kabulu in so se povečali za 500%. Zakaj tega podatka tožena stranka ni upoštevala, iz odločbe ni razvidno. Nadalje je tožena stranka zmotno štela (prvi odstavek na strani 6 odločbe), da je pomemben samo podatek o civilnih žrtvah, ne pa tudi podatek o vseh žrtvah. Civilen status je ključna okoliščina z vidika vprašanja, komu pripada zaščita po 3. alineji 28. člena ZMZ, vendar pa je z vidika ugotavljanja stopnje splošnega nasilja pomembno tudi, ali se število žrtev v spopadih v Kabulu ne samo med civilisti, ampak med vsemi povečuje, ali je stabilno, ali upada. Tožena stranka tudi nima prav, ko zavrača relevantnost tistih informacij o stanju v izvorni državi, ki opisujejo posamične napade. Te informacije so relevantne, ker kažejo na to, v kolikšni meri so napadi ciljani oziroma kakšna vrsta napadov prevladuje z vidika možnosti, da prihaja do žrtev in ranjenih mimo ciljanih skupin. Zmotna je tudi interpretacija sodbe Sodišča EU v zadevi Elgafaji, iz katere naj bi po mnenju tožene stranke izhajalo, da ciljni napadi na civiliste ne morejo predstavljati samovoljnega nasilja, ker ne gre za napade, ki vplivajo na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine. Tega Sodišče EU ni zapisalo v sodbi in tega iz omenjene sodbe tudi ni mogoče izpeljati, ne da bi bila takšna izpeljava v nasprotju z določilom 3. alineje 28. člena ZMZ.

56. Poleg tega bi se morala tožena stranka po tem, ko bi zbrala zbirne podatke za Afganistan na splošno, osredotočiti izključno na razmere v Kabulu, kajti tožnik bi bil vrnjen v Kabul, ne pa v katero drugo provinco, saj v Afganistanu nima nikogar, nobene lastnine in nima nobenega kontakta, kar je tožena stranka sprejela za nesporno dejstvo. Ključna pravno relevantna dejstva so torej vezana na razmere v Kabulu in na razmere v morebitnem zbirnem centru, kamor bi se tožnik morebiti lahko zatekel. 57. Iz obrazložitve izpodbijanega akta je mogoče ugotoviti, da je tožena stranka pri oceni stopnje splošnega nasilja morebiti vendarle upoštevala dejavnik, ki je pravno relevanten – čeprav v obrazložitvi odločbe nikjer izrecno ni navedla, katere konkretne dejavnike je upoštevala. Gre za dejavnik števila oseb, ki so se v Afganistan že vrnile. Ta element je namreč povezan z dejavnikom števila notranje razseljenih oseb in na to vezano stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja minimalnih pogojev za človeka vredno življenje. Vendar pa je tudi ta element, za katerega je tožena stranka imela upravičeno podlago, da bi ga upoštevala v tem smislu, da bi ga konkretno vključila v dokazno oceno na način, da bi bilo iz te ocene razvidno, kaj je tožena stranka štela za bistveno, citirala oziroma povzela na nepopoln način oziroma na premalo verodostojen način. Tožena stranka je uporabila vir, ki se v prevodu glasi (opomba 22 v izpodbijani odločbi): „UNHCR – Prostovoljno vračanje v Afganistan, mesečno nadzorno poročilo, april 2013“. Podatki, da se je od marca leta 2012 do marca leta 2013 v Afganistan vrnilo že 5.8 milijona beguncev in od tega se jih je 4,7 milijona vrnilo ob pomoči Ministrstva za begunce in repatriacijo ter UNHCR in da je danes ¼ prebivalstva v Afganistanu povratnikov, so pomembni. Tožena stranka tudi pravi, da se jih je v prvih šestih mesecih (pravilno je v prvih štirih mesecih, saj poročilo datira v mesec april) vrnilo 10.710 Afganistancev in da je med drugim organizirano tudi zavetišče v Kabulu; povratniki dobijo pomoč v višini 150 $ ter informacije o nevarnostih min, o šolanju, na voljo so jim prehodni prostori za prenočevanje in osnovna zdravstvena oskrba. Vendar pa ob tem tožena stranka ni navedla in očitno tudi ni upoštevala, da iz tega poročila izhaja, da gre zgolj za prostovoljne vrnitve iz Pakistana, Irana in v manjši meri iz Indije; da so razlogi za prostovoljno vračanje težke ekonomske razmere v Pakistanu, poslabšanje varnostne situacije v Pakistanu, maltretiranja s strani predstavnikov oblasti v Pakistanu, strah pred aretacijami in deportacijami ter ponekod tudi izboljšanje lokalnih varnostnih razmer v Afganistanu, zmanjšanje strahu pred preganjanjem, obljubljena pomoč s strani UNHCR in afganistanskih oblasti. Ti podatki se torej ne nanašajo na vračanje beguncev v Afganistan iz držav EU, ki jih vežejo standardi iz člena 15c. Kvalifikacijske direktive II in 3. člena EKČP. Poleg tega iz poročila izhaja, da je za pridobitev pomoči za prostovoljne povratnike potrebna registracija (Voluntary Repatriation Form) v državi azila, česar tožena stranka za primer Slovenije nič ne omenja. Poleg tega, da tožena stranka teh dejstev ni celovito in objektivno upoštevala, pa navedeno poročilo ne daje podatkov o sprejemnih pogojih v zbirnem centru v Kabulu v smislu, ali so življenjske okoliščine v zbirnem centru sprejemljive vsaj z vidika 3. člena EKČP, kar je za obravnavani upravni spor bistveno, glede na to, da tožnik nima nikogar v Afganistanu.

58. S tem sodišče prehaja na drugi del obrazložitve sodbe, v katerem bo sodišče utemeljilo, da je izpodbijani akt nezakonit tudi zaradi treh materialno-pravnih stališč tožene stranke, ki so v nasprotju z določilom 3. alineje 28. člena ZMZ. Gre za stališča o tem, da se bo tožnik v razmerah, ko tradicionalne razširjene in skupnostne strukture v Afganistanu predstavljajo glavni mehanizem zaščite, lahko znašel sam, ker je mlad, zdrav in prilagodljiv; stališče, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bilo tožniku „ogroženo življenje“ zaradi splošnega nasilja v Afganistanu; in stališče, da slabe življenje razmere, higienske razmere, življenje v šotorih, brezposelnost in podobno ne predstavljajo resne škode v smislu 28. člena ZMZ.

59. V sodbi v zadevi I U 424/2014-11 z dne 19. 11. 2014 je Upravno sodišče opozorilo na bistveno razliko med zaščito po 3. alineji ZMZ, ki je posebna oblika zaščite po pravu EU, in zaščito po 2. alineji 28. člena ZMZ, ki ustreza 3. členu EKČP. Ta razlika, ki jo tožena stranka ni upoštevala, pa jo bo morala v ponovnem postopku pri oceni možnosti nastanitve tožnika v Kabulu, je namreč v konceptu notranje zaščite - vključno s subjekti zaščite, in v vrsti pravno zavarovanih dobrin v omenjenih dveh določilih.

60. V primeru 2. alineje 28. člena ZMZ je pravno zavarovana dobrina človekova pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja (in mučenja), ki je absolutno zavarovana dobrina in po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) varstvo te pravica pride v poštev v primeru splošnega nasilja v določeni državi samo izjemoma (H.L.R. proti Franciji, odst. 41; N.A. proti Združenemu kraljestvu, odst. 115; Saadi proti Italiji, odst. 132; Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu, odst. 226).

61. V primeru zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ oziroma člena 15c. Kvalifikacijske direktive II pa ne gre zgolj za varstvo absolutne pravice, kajti poleg „življenja“ je zavarovana tudi „osebnost“ civilista; zakonodajalec EU je samo dejanja preganjanja v zvezi z statusom begunca izrecno vezal na kršitve absolutnih pravic (26. člen ZMZ), ne pa tudi dejanja resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Dejanja resne škode iz 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ so vezana na kršitve absolutnih pravic, ker se ta zaščita z vidika prava EU veže na zaščito po EKČP. Tožena stranka je torej v izpodbijanem aktu zmotno ocenjevala samo, ali bi bilo tožnikovo življenje ogroženo v primeru vrnitve v Afganistan.

62. Še bolj konkretno se ta razlika med 3. alinejo 28. člena ZMZ na eni strani in 2. alinejo 28. člena oziroma 3. členom EKČP na drugi strani kaže pri konceptu notranje zaščite (vključno z ureditvijo subjektov zaščite). Pravo EU namreč daje višjo raven zaščite prosilcem, kot jo daje sodna praksa ESČP. Z vidika sodne prakse ESČP namreč ni pomembno, kdo zagotavlja zaščito pred nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem v primeru splošnega nasilja in kritičnih življenjskih razmer izvorni državi. Odločilni dejavniki so lahko sposobnost za delo, zdravstveno stanje, starost, spol, morebitno znanje tujih jezikov zaradi večje možnosti pridobitve službe oziroma dela, kraj prvotnega bivališča, pomoč družine družinskega klana (sodbe ESČP v zadevah: Salah Sheekh proti Nizozemski; K.A.B. proti Švedski; R.H.H. proti Švedski; A.A in ostali proti Švedski). Z vidika prava EU in ZMZ pa je drugače, kajti določilo 7. člena Kvalifikacijske direktive II določa, da „zaščito pred preganjanjem ali resno škodo lahko nudi le država ali stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito v skladu z 2. odstavkom.“

63. Tožena stranka tega določila, ki mu ustreza 1. odstavek 25. člena ZMZ, ni upoštevala, saj ni izhajala iz ureditve, po kateri lahko zaščito v domačem kraju ali pa v Kabulu zagotavlja zgolj država ali stranke in organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države. Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni ugotavljala obstoječe situacije glede subjektov zaščite, ampak je upoštevala samo, da bi se tožnik kot mlad, prilagodljiv in zdrav moški lahko sam znašel. 64. Tožena stranka pa tudi ni pravilno uporabila 2. odstavka 7. člena Kvalifikacijske direktive II. Določilo 2. odstavka 7. člena Kvalifikacijske direktive II. določa: „Zaščita pred preganjanjem ali resno škodo mora biti dejanska in nezačasna. Takšna zaščita se načeloma nudi, kadar subjekti iz točk (a) in (b) odstavka 1 sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, in ko ima prosilec dostop do takšne zaščite.“ Z razliko od tega sodna praksa ESČP ne zahteva, da se notranja zaščita nanaša tudi na obstoj učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, in do katere mora prosilec imeti dostop.

65. Upravno sodišče je v celoti citiralo določilo 7. člena iz Kvalifikacijske direktive II., kajti slovenski zakonodajalec je zamudil skrajni rok za njegovo implementacijo, ki je nastopil pred izdajo izpodbijane odločbe, in bi tožena stranka morala uporabiti določbo 7. člena Kvalifikacijske direktive II. neposredno, kajti v času izdaje izpodbijane odločbe je veljal 25. člen ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007, 111/2008 – OdlUS, 58/2009, 9972010 – OdlUS, 83/2012 – OdlUS), ki je skupaj z 68. členom ZMZ odstopal od določila 7. člena Kvalifikacijske direktive II. Slovenski zakonodajalec je namreč prenesel določbo 7. člena Kvalifikacijske direktive II. v nacionalni pravni red šele z uveljavitvijo ZMZ-D dne 11. 1. 2014, to pa je po izdaji izpodbijanega akta. ZMZ namreč v času izdaje izpodbijane odločbe ni vseboval zahteve, da mora biti zaščita „dejanska“ in ne zgolj „začasna“, poleg tega pa mora pristojni organ ugotoviti tudi, da lahko prosilec v določen del države varno in zakonito potuje (drugi pododstavek člena 8(1) Kvalifikacijske direktive II.).(5) Tožena stranka se v ugotovitvenem postopku zaradi napačne uporabe materialnega prava iz 7. člena Kvalifikacijske direktive II. ni ukvarjala z vprašanjem, ali je zaščita – ki jo lahko nudijo le državni organi ali stranke in mednarodne organizacijske, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države – dejanska in ne zgolj začasna. Tudi iz določila člena 16(2) Kvalifikacijske direktive II. izhaja, da pristojni organ lahko ugotovi, da begunec ni več upravičen do subsidiarne zaščite, če je sprememba okoliščin dovolj pomembna in nezačasna.

66. Bistvena razlika med zaščito po 3. členu EKČP oziroma po 15b. členu Kvalifikacijske direktive II. oziroma po 2. alineji 28. člena ZMZ na eni strani in zaščito po členu 15c Kvalifikacijske direktive II. oziroma 3. alineji 28. člena ZMZ je torej v elementih vsebine zaščite, ki mora med drugim zajemati učinkovit pravni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, in prosilec mora imeti do tega sistema dostop in da mora biti zaščita dejanska in ne zgolj začasna. Ta razlika v vsebini zaščite po 3. členu EKČP (15.b členu Kvalifikacijske direktive II.) in 15c. členu Kvalifikacijske direktive II je odraz dveh nadaljnjih stališč Sodišča EU v zvezi z subsidiarno zaščito. Sodišče EU namreč v sodbi v zadevi Diakité (C-285/12 z dne 30. 1. 2014) pravi, da „je iz uvodnih izjav 5., 6. in 24 direktive razvidno, da morajo minimalni standardi priznanja subsidiarne zaščite omogočati dopolnitev zaščite beguncev, določene v Konvenciji o statusu beguncev, podpisane 28. julija 1951 v Ženevi, tako da se opredeli osebe, ki resnično potrebujejo mednarodno zaščito, in se jim zagotovi ustrezen status“ (ibid. odst. 33). Tudi v sodbi v zadevi H.N. (C-604/12 z dne 8. 5. 2014) Sodišče EU pravi, da je subsidiarna zaščita „dopolnilna in dodatna oblika zaščite beguncev, ki jo vsebuje Ženevska konvencija“ za tiste prosilce, ki „bi brez pridobitve evropskega azila potrebovali mednarodno zaščito“ in se pri tem sklicuje tudi na člen 78(2)(a) in (b) Pogodbe o delovanju EU (ibid. odst. 32-33). Tudi zaradi teh stališč subsidiarna zaščita iz člena 15c Kvalifikacijske direktive II., ki ustreza 3. alineji 28. člena ZMZ, mora pomeniti dodatno oziroma dopolnilno zaščito glede na zaščito iz člena 15b Kvalifikacijske direktive II.; slednja pa po vsebini ustreza določilu 3. člena EKČP. 67. Čeprav, kot že rečeno, pravno zavarovana dobrina po 3. alineji 28. člena ZMZ ni vezana na absolutno zavarovano pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja ali poniževalnega ravnanja, saj je v tem določilu poleg življenja zavarovana tudi „osebnost civilista“, in ker v nasprotnem primeru določilo 3. alineje 28. člena ZMZ ne bi v ničemer dopolnjevalo oziroma dajalo dodatne zaščite beguncem glede na člen 3 EKČP, pa se Sodišče EU še ni izreklo o tem vprašanju, da bi bilo mogoče potrditi, da tudi v tem elementu pravo EU na podlagi sodne prakse Sodišča EU že daje višjo zaščito, kot pa določilo 15b. člena Kvalifikacijske direktive II, oziroma 3. člen EKČP. Zato se v zvezi s tem Upravno sodišče opira na sodno prakso ESČP, ki postavlja skrajni prag v zvezi z 3. členom EKČP. S tega vidika pa morajo biti v izvorni državi zagotovljene vsaj take humanitarne razmere, da je mogoče potrditi, da bi v primeru vrnitve tožnik imel v zbirnih centrih, če nima doma, zagotovljeno vsaj osnovno prehrano, higienske pogoje, bivališče, varnost in možnost za izboljšanje teh minimalnih pogojev za preživetje v razumno kratkem roku (M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, odst. 254; Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu, odst. 283). S temi kriteriji je ESČP v zadevi M.S.S. zavarovalo človekovo dostojanstvo in vsaj v tem smislu je treba zaenkrat razlagati tudi pravno zavarovano dobrino „osebnosti civilista“ iz 3. alineje 28. člena ZMZ, ki se povezuje z ustavno pravico iz 34. člena Ustave.(6) Tožena stranka stanja v zbirnem centru v Kabulu, ali morebiti v kakšnem drugem zbirnem centru, če je ta prezaseden, ali so razmere v njem neustrezne za vrnitev, z vidika teh minimalnih humanitarnih pogojev za preživetje ni ugotavljala in je torej tudi s tega vidika nepravilno uporabila določbo 3. alineje 28. člena ZMZ.

68. V tej presoji zakonitosti izpodbijanega akta sodišče ni spregledalo novega elementa v sodni praksi Vrhovnega sodišča v tovrstnih zadevah, ko je v sodbi v zadevi, kjer je tudi šlo za podaljšanje subsidiarne zaščite beguncu iz Afganistana, in kjer je Vrhovno sodišče s sklicevanjem na sodno prakso ESČP, na stališče nevladne organizacije ECRE in na delo profesorja K. Hailbronnerja odločilo, da za odločitev o notranji razselitvi “ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014). Ta odločitev ne izstopa iz novejše prakse Vrhovnega sodišča, ampak je Vrhovno sodišče enako odločilo tudi v zadevah I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014 in I Up 248/2014 z dne 3. 11. 2014. 69. Opisana novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča se ujema s postavitvijo bolj določnejših standardov varstva pravice do prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP v zvezi s premestitvijo prosilcev za azil v drugo državo članico EU, ki jih je Veliki senat ESČP vpeljal s sodbo v zadevi Tarakhel v. Switzerland z dne 4. 11. 2014. V zadevi Tarakhel je sicer šlo za vprašanje premestitve prosilcev za azil (družine z mladoletnimi otroci) iz Švice v Italijo na podlagi Dublinske uredbe (št. 343/2003) in ne za vprašanje dopustnosti vračanja polnoletnega prosilca za azil v njegovo izvorno državo. Vendar je postavitev pomembnega dela standardov v zvezi z varstvom pravice iz 3. člena EKČP, ki je absolutna pravica, v zadevi Tarakhel relevantna tudi za obravnavani upravni spor. Tako kot v zadevi Tarakhel, kjer je ESČP ugotovilo, da je zaradi možnosti diskrecijske uporabe t.i. suverenostne klavzule (člen 3(2) Dublinske uredbe), Švica v polni meri odgovorna za spoštovanje in varstvo pravice iz 3. člena EKČP (ibid. odst. 88-91), je tudi v obravnavanem sporu Slovenija v polni meri odgovorna za varstvo in spoštovanje pravice iz 3. člena EKČP. Veliki senat ESČP je v zadevi Tarakhel citiral in sledil standardu Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva, po katerem „izvor“ tveganja za morebitno kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ne vpliva na stopnjo zaščite in odgovornost države na podlagi 3. člena EKČP (ibid. odst. 104). S tem sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva v zadevi R (on the application of EM (Eritrea)) (appellant) v Secretary of State for the Home Department (Respondent) [2014] UKSC 12), v kateri je Vrhovno sodišče Združenega kraljestva ni delalo razlik med polnoletnimi prosilci (to so bile osebe EH, EM, AE) in družino z dvema mladoletnima otrokoma (MA in M ter mladoletna D in Y) je Veliki Senat ESČP odločil, da morajo pristojni organi izpeljati „natančno in individualizirano“ oceno stanja glede morebitnega tveganja za kršitev pravice iz 3. člena EKČP (ibid. odst. 104). Za takšno natančno in indvidualizirano ocena stanja glede razmer, kamor naj bi bil vrnjen prosilec za azil, pa je potrebno upoštevati tri bistvene elemente: zmogljivosti zbirnih centrov z vidika razmerja med številom oseb, ki potrebujejo minimalne pogoje za nastanitev, in razpoložljivimi nastanitvenimi zmogljivostmi teh centrov; bivanjske pogoje za sprejem v teh centrih; individualne značilnosti oziroma potrebe posameznika, ki je subjekt premestitve. Dejstvo, da je šlo v zadevi Tarakhel za ugotavljanje bivanjskih razmer v okoliščinah, ko bi prosilci še vedno imeli status prosilcev za azil, med tem ko tožnik v tem upravnem sporu v primeru vrnitve v Afganistan ne bi imel več statusa prosilca za azil nima nobenega vpliva na presojo, kajti kriterij, da ne sme biti „očitne razlike“ med številom tistih, ki bi potrebovali minimalno zaščito v centrih in nastanitvenih zmogljivostih v centrih, mora zaradi absolutne narave pravice iz 3. člena EKČP veljati tako za prosilce za azil, ki se premeščajo na podlagi Dublinske uredbe kot tudi za zavrnjenega prosilca za azil iz Afganistana, ki v izvorni državi nima nikogar in se nima nikamor vrniti, razen v zbirni center. Tudi pri drugem elementu, to so pogoji za sprejem, zaradi absolutne narave 3. člena EKČP ne more biti razlike med standardi v zadevi Tarakhel in predmetnim upravnim sporom, kajti Veliki senat ESČP ni za merilo vzel pogojev za sprejem, ki jih določa sekundarno pravo EU (direktiva EU št. 2003/9), ampak je vzel za merilo standarde iz sodbe v že citirani zadevi M.S.S. in sicer zagotovitev osnovnih bivanjskih pogojev glede varnosti, bivališča, higiene in prehrane z možnostjo izboljšanja teh minimalnih pogojev za preživetje v razumno kratkem roku (odsotnost skrajne revščine) (ibid. odst. 11-115). Pri tretjem elementu, to je upoštevanje individualnih značilnosti oziroma potreb posameznika, pa je treba upoštevati razliko med standardi iz zadeve Tarakhel in predmetnim upravnim sporom. V obeh primerih sicer gre za uporabo 3. člena EKČP na prosilcih za azil, ki so po stališču ESČP „posebej deprivilegirani in ranljivi“ (ibid. odst. 118; M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 251). Vendar pa je pomembna razlika med zadevo Tarakhel in predmetnim upravnim sporom v tem, da je šlo v zadevi Tarakhel za družino (z obema staršema) z mladoletnimi otroci, med tem ko je tožnik v predmetni zadevi polnoleten. Za družino z otroci pa je ESČP zavzelo stališče, da imajo otroci „posebne potrebe in so ekstremno ranljivi“, zato bi morali švicarski organi za ustrezno spoštovanje pravice iz 3. člena EKČP pred odločitvijo pridobiti specialno zagotovilo pristojnega organa iz Italije, da bo družina nastanjena tako, da bo upoštevana starost otrok in da bo družina ostala skupaj. To konkretno zagotovilo pa mora biti natančno in zanesljivo glede specifične nastanitve, pogojev za sprejem in ohranitve družine (ibid. odst. 119-122). Ker tožnik v obravnavanem upravnem sporu ni mladoleten, in ker med Slovenijo in izvorno državo tožnika ne obstaja takšna institucionalna povezava, kot velja med državami, ki jih veže Dublinska uredba, tožena stranka ni dolžna pred odločitvijo pridobiti konkretnega zagotovila pristojne službe v Afganistanu o tem kam in v kakšne razmere bi bil tožnik nastanjen kot zavrnjeni prosilec za mednarodno zaščito, ki nima nikogar v Afganistanu. Vendar pa bo tožena stranka v ponovnem postopku morala slediti materialno-pravnemu stališču iz sodb Vrhovnega sodišča z meseca oktobra in novembra 2014, po katerem tožena stranka ne sme izhajati iz „hipotetične domneve, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP“, kar se ujema (mutatis mutandis) tudi s standardi iz sodbe v zadevi Tarakhel. 70. Sodišče torej v okviru teh treh elementov v zvezi z 3. členom EKČP, ki jih bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ugotavljati preko konkretiziranih informacij o stanju v zbirnem centru oziroma v zbirnih centrih v Kabulu, pri zadnjem elementu ni upoštevalo argumentov tožeče stranke, da tožnik spada v posebej ranljivo skupino tudi zato, ker je bil žrtev trgovine z ljudmi. Sodišče namreč v tem elementu ne vidi napak ali pavšalnosti v oceni tožene stranke in sicer, da tožnik ni izkazal dodatne ranljivosti zaradi tega, ker naj bi bil žrtev trgovine z ljudmi oziroma naj bi bil v sužnje-lastniškem razmerju s svojim bratrancem, ki je zanj skrbel od 2 leta starosti namesto staršev. Skozi celoten postopek podatki v spisu namreč ne kažejo zadostne domneve, da je bil tožnik žrtev sužnje-lastniškega razmerja. V zapisu o pogovoru med psihologinjo M.P. in tožnikom, ki je potekal dne 23. 4. 2012, je psihologinja navedla, da je bil tožnik „z bratrancem že od malega otroštva in mu je zgledno nadomeščal starše. Nikoli ga ni izkoriščal.“ Na osebnem razgovoru z dne 7. 5. 2012 je tožnik povedal, da „z bratrancem ni imel težav“, pooblaščenka pa je zgolj navedla domnevo, da je bil žrtev trgovine z ljudmi. (Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 7. 5.2012). V prošnji z dne 8. 9. 2012 je navedel, da je bratranca imel za očeta in mamo; vedno mu je bil ob strani; pomagal mu je; zmeraj je ravnal prijazno; kupil mu je, kar si je izbral. Na morebitno drugačno naravo njunega razmerja sicer kaže tožnikova izjava na osebnem razgovoru z dne 19. 6. 2013, da bi ga bratranec verjetno spet uporabil, da dela v njegovo korist. Na podlagi navedenih izjav tožnika in psihologinje sicer ni mogoče z zanesljivostjo skleniti, da tožnik ni bil v razmerju z bratrancem, ki bi ga uvrščalo med posebej ranljivo skupino, saj bi tožnik s potekom časa in druženjem z drugimi ljudmi po prihodu v Slovenijo lahko drugače dojemal razmerje z bratrancem, kot v prihodu v Slovenijo; vendar pa tožnik tudi na zaslišanju na glavni obravnavi pred sodiščem dne 31. 1. 2014 ni izpovedal stvari, ki bi kazale na to, da je tožena stranka spregledala njegovo posebno ranljivost, čeprav je imel pred sodiščem to možnost. Na zaslišanju pred sodiščem je povedal, da sta z bratrancem živela složno in da sta se ločila, ker je bratranca v Grčiji prijela policija (zapisnik o zaslišanju tožnika na glavni obravnavi dne 31. 1. 2014, I U 1565/2013). Zato sodišče meni, da tožeča stranka ni uspela v zadostni meri utemeljiti domneve o sužnje-lastniškem razmerju; in tudi ne drži tožbeni očitek, da tožnik ni imel možnosti, da bi argumentiral ali predložil dokaze, s katerimi bi podprl prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite preko razlogov, na podlagi katerih mu je bila prošnja odobrena (četudi bi z vidika celovitosti obrazložitve sicer bilo bolje, da bi tožena stranka utemeljila, zakaj ni upoštevala domneve pooblaščenke, da je šlo za sužnje-lastniško razmerje, vendar pa ta pomanjkljivost v odločbi ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe, saj je sodišče moralo tožbi ugoditi na podlagi drugih razlogov).

71. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

72. Na koncu sodišče še pripominja, da prvostopenjska sodba Upravnega sodišča še ne učinkuje, ker imata stranki možnost pritožbe na Vrhovno sodišče RS. To pomeni, da so pravno-formalno, ker ni bila vložena zahteva za izdajo začasne odredbe in učinkovanja izpodbijane odločbe sodišče ni zadržalo, status subsidiarne zaščite in temu statusu pripadajoče pravice tožniku po ZMZ prenehali z dnem izdaje izpodbijanega akta (16. 9. 2013) in bo tako ostalo, če bo v morebitnem pritožbenem postopku Vrhovno sodišče potrdilo izpodbijani akt. V odločbi št. 2142-289/2011/29 (1372-07) z dne 14. 6. 2012 namreč tožena stranka v prvi točki izreka ni odločila, da se tožniku prizna status subsidiarne zaščite za obdobje enega leta, ampak je v drugi točki izreka odločila, da odločba iz prve točke izreka z dnem vročitve velja kot dovoljenja za začasno prebivanje za dobo enega leta. Časovna veljavnost subsidiarne zaščite torej tožniku z odločbo z dne 14. 6. 2012 ni bila omejena na določeno dobo in je subsidiarna zaščita tožniku prenehala z dnem izdaje izpodbijane odločbe. Takšna bi bila direktivi skladna interpretacija odločbe z dne 14. 6. 2012, kajti niti v času izdaje odločbe z dne 14. 6. 2012 veljavna Kvalifikacijska direktiva I. niti Kvalifikacijska direktiva II. ne določata, da se subsidiarna zaščita (ali pa status begunca) priznava(ta) za določeno časovno obdobje.(7) Obe direktivi določata le, da mora pristojni organ čim prej po priznanju subsidiarne zaščite upravičencu izdati dovoljenje za prebivanje, ki se ga lahko podaljša, in ki mora veljati vsaj eno leto, oziroma v primeru podaljšanja, vsaj dve leti (člen 24(2) ter člen 2(f) Kvalifikacijske direktive I. in člen 24(2) in člen 2(g) Kvalifikacijske direktive II.). Za določeno obdobje se torej izdaja zgolj dovoljenje za prebivanje, ne pa tudi subsidiarna zaščita. Nobena direktiva tudi ni nikoli določala, da je treba na točno in vnaprej določena časovna obdobja preverjati izpolnjevanje pogojev za status begunca ali subsidiarne zaščite ne glede na to, ali so se pojavili novi pravno relevantni elementi ali ugotovitve, ali pa le-teh ni. Možna je namreč tudi situacija, ko se relevantne okoliščine zanesljivo spremenijo pred potekom enega leta od podelitve mednarodne zaščite in bi morala v takem primeru tožena stranka začeti postopek prenehanja mednarodne zaščite takoj, ko izve za takšne okoliščine. Takšni razlagi prava EU je sicer sledil 102. člen ZMZ (Uradni list RS, 111/2007, 58/2009, 99/2010), ne pa tudi določilo 1. odstavka 105. člena ZMZ, ki ureja rok 45 dni „pred potekom tega statusa“, kot rok, v katerem mora begunec poslati vlogo za podaljšanje statusa. Če je torej tožena stranka v predmetni zadevi morebiti štela, da je tožniku status subsidiarne zaščite prenehal s potekom enega leta od pravnomočnosti odločbe z dne 14. 6. 2012 (to je dne 3. 7. 2013), potem sodišče pripominja, da omenjena neusklajenost s pravom EU ni takšna, da bi bilo treba ugotoviti, da je ZMZ v nasprotju s pravom EU, kajti iz četrtega odstavka 106. člena ZMZ izhaja, da tožniku v času vodenja postopka za podaljšanje subsidiarne zaščite pripadajo pravice iz 89. člena ZMZ.

opomba (1) : Upravno sodišče uporablja pojem „samovoljno nasilje“ kot sinonim za „nediskriminatorno nasilje“ oziroma za „vsesplošno nasilje“ kajti to bolj ustreza pomenu tega pojma iz 3. alineje 28. člena ZMZ v povezavi z drugimi jezikovnimi različicami Kvalifikacijske direktive II: fr.: „violence aveugle“, it.: violenza indiscriminata“; ang.: „indiscriminate violence“; hr.: „opće nasilje“.

opomba (2) : Lambert, Hélène, 2013, The Next Frontier: Expanding Protection in Europe for Victims of Armed Conflict and Indiscriminate Violence, International Journal of Refugee Law, 25, 2, str. 215, 220; Lambert, H., Farell, T, 2010, The Changing Character of Armed Conflict and the Implications for Refugee law Jurisprudence, International Journal of Refugee Law, 22, str. 237-273. Glede dostopa do hrane, če le-ta zahteva prehod osebe čez življenjsko nevarno območje, kot relevanten element intenzivnosti tveganja v smislu 15c. člena Kvalifikacijske direktive I., se je opredelilo sodišče v Združenem kraljestvu (GS Article 15c): Indiscriminate Violence) Afghanistan v. Secretary of State for the Home Department CG, [2009] UKAIT 00044, 19. 10. 2009. opomba (3) : C-285/12 z dne 30. 1. 2014. opomba (4) : Ibid. odst. 35. opomba (5) : ESČP se sicer še ni natančneje izreklo o dejanskosti zaščite v tem smislu, da ne sme biti zgolj začasna, je pa odločilo, da mora biti pri uporabi notranje razselitve predhodno ugotovljeno, da je možno potovati na varno območje, da je mogoče dobiti dovoljenje za vstop na to varno območje in da je možno, da se zavrnjeni prosilec tam tudi naseli (Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu, odst. 266).

opomba (6) : V angleški različici Kvalifikacijske direktive II je uporabljen pojem „civilian's person“, v francoski različici je uporabljen pojem „la person d'un civil“, v italijanski različici pa pojem „persona di un civile“. Zato pojem „osebnost civilista“ iz 3. alineje 28. člena ZMZ ustreza pravnemu konceptu zavarovanja minimalnih humanitarnih pogojev za ohranitev dostojanstva oziroma človeka vrednega življenja.

opomba (7) : Vendar je tožena stranka temu nasprotno v obrazložitvi odločbe z dne 14. 6. 2012 v zadnjem stavku navedla, da status subsidiarne zaščite velja za eno leto.