Jedro

Stvarnopravni zakonik je dosledno uveljavil načelo superficies solo cedit, zato določb o pridobitvi lastninske pravice z vlaganji ni več mogoče uporabiti. Vsaka prirast tako pripade zakoncu/izvenzakonskemu partnerju, ki je lastnik nepremičnine, v skupno premoženje pa spada terjatev do posebnega premoženja tega zakonca v višini vlaganj, ki so bila izvedena iz skupnih sredstev v času zakonske zveze/izvenzakonske skupnosti.

Vlaganja zakoncev/izvenzakonskih partnerjev v času zakonske zveze/izvenzakonske skupnosti je treba presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci, ne pa na podlagi določb Obligacijskega zakonika o neupravičeni obogatitvi. Zahtevek za vrnitev vlaganj (v obliki fizične pomoči, pa tudi plačil), ki so bila opravljena v času izvenzakonske skupnosti, je treba obravnavati z vidika pravice do izplačila deleža vlaganj po 59. členu ZZZDR. V takšnih primerih bi moralo sodišče oceniti, koliko se je vrednost nepremičnine povečala zaradi del in plačil, nastalih v času trajanja izvenzakonske skupnosti (tako tožničinih kot toženčevih), in nato ugotoviti, kolikšni so deleži pravdnih strank na tej povečani vrednosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede ugotovitve višine deležev pravdnih strank na premičnem premoženju, v III. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu (II. točka izreka) se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo premičnine, ki sodijo v skupno premoženje pravdnih strank ter določilo, da delež tožnice na premičnem premoženju znaša 45 %, toženca pa 55 %. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da nepremičnina parc. št. 1, k. o. X predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer sta solastna deleža na nepremičnini enaka in znašata za vsakega ½ (II. točka izreka). Zavrnjen je bil tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala plačilo 36.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (III. točka izreka). V IV. točki izreka je sodišče naložilo tožnici povračilo 4.127,62 EUR pravdnih stroškov toženca, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Poudarja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju, ali pa so v nasprotju z listinami spisa in izjavami prič. Opozarja na razlogovanje prvega sodišča, da je med pravdnima strankama obstajal skupni dogovor za gradnjo bivalnega vikenda za potrebe skupnega življenja. Sodišče v nadaljevanju to svojo ugotovitev negira, in razloguje, da tožnica ni uspela dokazati dogovora o skupni gradnji. Poudarja, da sodišče svojo odločitev v bistvenem temelji izključno na določilih Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), kar pa ni pravilno. SPZ ni odpravil, razveljavil ali določil, da prenehajo veljati določila 51. do 61. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), zato so v konkretnem primeru slednja določila lex specialis glede na določila SPZ. Pritožnica meni, da izpodbijana sodba nima utemeljitvene jasnosti. Sodišče se do navedb tožnice, ki temeljijo na določilih ZZZDR, sploh ni opredelilo, čeprav je ugotovilo, da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in utemeljitvene jasnosti glede višine tožničinega deleža na premičnem premoženju. Za ugotovitev, da tožničin delež znaša 45 %, toženčev pa 55 %, niso navedeni nobeni prepričljivi in preverljivi razlogi, ki bi utemeljevali neupoštevanje zakonske domneve iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR. Delež posamezne pravdne stranke je sodišče določilo na podlagi prostega preudarka, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poudarja, da ni dvoma o doseženem dogovoru o skupni gradnji med pravdnima strankama, ki je bil tudi realiziran. Pravdni stranki sta bili partnerja, zato posebnega pisnega dogovora o skupni gradnji in deležu nista sklenili. Ker je sodišče ugotovilo obstoj dogovora o skupni gradnji, čeprav tožnica ni uspela dokazati obstoja dogovora o višini deleža, bi moralo sodišče uporabiti določilo prvega odstavka 59. člena ZZZDR, ki postavlja domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju. Dokaz o sklenjenem dogovoru in deležih na skupnem premoženju izhaja iz izpovedbe priče A. A., do katere pa se sodišče sploh ni opredelilo. V zvezi z zavrnitvijo podrejenega zahtevka opozarja, da se je sodišče oprlo le na določilo 48. člena SPZ, ki ureja tek zastaranja. Popolnoma pa je prezrlo določbo 58. člena ZZZDR, ki omogoča delitev skupnega premoženja ob prenehanju zakonske zveze ali njeni razveljavitvi, pa tudi razdelitev že v času trajanja zakonske zveze po sporazumu ali na izrecno zahtevo enega ali drugega zakonca. Meni, da ni dolžna s svojim zahtevkom po izplačilu vložka v skupno premoženje čakati do prenehanja posesti na nepremičnini, temveč ga lahko zahteva kadarkoli, zato njen zahtevek ni preuranjen. Oporeka odločitvi prvega sodišča glede višine deležev pravdnih strank na premičnem premoženju. Za odstop od zakonske domneve o enakosti deležev na skupnem premoženju morajo obstajati posebno tehtni in prepričljivi razlogi, ki pa jih v konkretnem primeru ni. Toženec je imel celo nižje dohodke, njegova navedba o kreditu ni izkazana, pa tudi ne zatrjevanje, da je s popoldansko dejavnostjo zaslužil vsaj 15.000,00 EUR. Zato je nerazumljiva odločitev sodišča, ki je poseglo v zakonsko domnevo glede višine deleža posameznega zakonca na skupnem premoženju. Razlogi, ki jih sodišče v zvezi s tem navaja, pa ne vzdržijo kritične in resne presoje. Zaradi nepravilne odločitve je nepravilna tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje pravni argumentaciji, naziranjem in zaključkom prvega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, vključno s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del izpodbijane sodbe – zoper zavrnjen del zahtevanega deleža na skupnem premoženju (premičninah) – ter zoper II., III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe. Ugotovitve o tem, katere premičnine sodijo v skupno premoženje pravdnih strank iz I. točke izreka, ne izpodbija, zato je ta del odločitve postal pravnomočen.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da sta bila tožnica in toženec bivša izvenzakonska partnerja, ki sta vlagala v toženčevo nepremičnino. Dosegla sta dogovor, da bosta na toženčevem zemljišču zgradila za skupno življenje primeren objekt, v katerem bosta živela skupaj s tožničinim sinom A. Sodišče je pravilno štelo, da takšen dogovor ne zadosti kriterijem iz drugega odstavka 48. člena SPZ. Tožnica ni uspela dokazati, da ji je toženec obljubil lastninsko pravico na nepremičnini, niti ni pojasnila, kakšen naj bi bil njen delež. V zvezi s tem pravdni stranki nista sestavili nobene pisne listine, kot je potrdila tožnica, pa se o tem tudi nista pogovarjali pred tretjimi osebami. Glede na takšno zatrjevanje tožnice tudi ni bilo potrebe, da bi se prvo sodišče še posebej opredeljevalo do izpovedbe priče A. A. 7. Pritožnica svoj stvarnopravni zahtevek na nepremičnini s parc. št. 1, k. o. X gradi na določbah ZZZDR, ki naj bi predstavljale lex specialis v odnosu do določil SPZ. Takšno razlogovanje pa je napačno. Tožnica ni s prepričljivostjo izkazala dogovora, da na sporni nepremičnini nastane solastnina. Prvo sodišče pravilno razloguje, da pridobitev lastninske pravice na podlagi drugega odstavka 48. člena SPZ predstavlja pravno poslovni način pridobitve, zato bi morala uveljavljati tudi zahtevek na izstavitev z. k. listine, ki pa je bil že pravnomočno zavrnjen.

8. Pred uveljavitvijo SPZ je bila v večinski sodni praksi res uveljavljena rešitev, da so imela v skladu z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih vlaganja v nepremičnino, ki je bila posebno premoženje enega zakonca oz. izvenzakonskega partnerja, stvarnopravne posledice. Le-te pa so nastale samo v primeru, če so dela, izvedena v času zakonske zveze oz. izvenazkonske skupnosti, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine in je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Zakonec, čigar nepremičnina je z vložki iz skupnih sredstev spremenila svojo identiteto, pa je imel pravico do večjega deleža na skupnem premoženju. Stvarnopravni zakonik pa je dosledno uveljavil načelo superficies solo cedit, zato določb o pridobitvi lastninske pravice z vlaganji ni več mogoče uporabiti. Vsaka prirast tako pripade zakoncu/izvenzakonskemu partnerju, ki je lastnik nepremičnine, v skupno premoženje pa spada terjatev do posebnega premoženja tega zakonca v višini vlaganj, ki so bila izvedena iz skupnih sredstev v času zakonske zveze/izvenzakonske skupnosti. Ker za pridobitev stvarnopravne pravice na sporni nepremičnini ni podlage – gradnja se je vršila v letu 2007, ko niso več veljale določbe 24. do 26. člena ZTLR, ki so urejale gradnjo na tujem zemljišču, tožnica pa ni s prepričljivostjo izkazala ustreznega dogovora v skladu z določbo drugega odstavka 48. člena SPZ, je pravilna odločitev prvega sodišča o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka (II. točka izreka).

9. Odločitev prvega sodišča, ki je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine parc. št. 1, k. o. X, pa je nepravilna. Pritožba pravilno opozarja, da je prvo sodišče prezrlo določbo 58. člena ZZZDR, ki omogoča razdelitev skupnega premoženja v primeru prenehanja zakonske zveze ali razveljavitve, pa tudi že v času trajanja zakonske zveze po sporazumu ali na izrecno zahtevo enega ali drugega zakonca. Pritožbena teza, da tožnica ni dolžna s svojim zahtevkom po delitvi, torej izplačilu vložka v skupno premoženje, čakati do prenehanja posesti na nepremičnini, je pravilna. Vlaganja zakoncev/ izvenzakonskih partnerjev v času zakonske zveze/izvenzakonske skupnosti je treba presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci, ne pa na podlagi določb Obligacijskega zakonika o neupravičeni obogatitvi. Zahtevek za vrnitev vlaganj (v obliki fizične pomoči, pa tudi plačil), ki so bila opravljena v času izvenzakonske skupnosti, je treba obravnavati z vidika pravice do izplačila deleža vlaganj po 59. členu ZZZDR. V takšnih primerih bi moralo sodišče oceniti, koliko se je vrednost nepremičnine povečala zaradi del in plačil, nastalih v času trajanja izvenzakonske skupnosti (tako tožničinih kot toženčevih), in nato ugotoviti, kolikšni so deleži pravdnih strank na tej povečani vrednosti. Tožnici tako pripada obligacijskopravna pravica zahtevati povračilo denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja toženca. Čeprav v skupno premoženje spada obligacijska pravica, spor ne izgubi stvarnopravne narave, saj gre za spor o obsegu skupnega premoženja.

10. Prvo sodišče je izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč, ko se je oprlo na določbo tretjega odstavka 48. člena SPZ in zahtevek presojalo v smislu neupravičene obogatitve. Ker vlaganja dela in sredstev lahko štejemo za skupno premoženje, pri čemer predstavljajo pravno podlago za povrnitev vlaganj enega izvenzakonskega partnerja v posebno premoženje drugega izvenzakonskega partnerja določbe ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema, ni moč slediti prvemu sodišču o preuranjenosti takšnega zahtevka. Napačno materialnopravno izhodišče se je odrazilo v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, kar narekuje razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek (III. točka izreka). V ponovljenem postopku naj prvo sodišče ugotovi, za koliko se je povečala vrednost sporne nepremičnine ter ob upoštevanju deleža pravdnih strank na povečani vrednosti presodi o utemeljenosti dajatvenega tožbenega zahtevka.

11. Na posameznih stvareh iz skupnega premoženja ni mogoče določiti različnih deležev, saj celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev oz. izvenazkonskih partnerjev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja, zato je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o deležih pravdnih strank na premičnem premoženju. (I. točka izreka). Obenem je treba pritrditi pritožbi, ki opozarja na napačen zaključek prvega sodišča o višini deležev pravdnih strank na premičnem premoženju. Pritožba pravilno opozarja, da morajo za odstop od zakonske domneve o enakosti deležev pravdnih strank na skupnem premoženju obstajati posebno tehtni in prepričljivi razlogi. Razlog za višji tožnikov delež vidi prvo sodišče predvsem v njegovem popoldanskem delu, katerega višino pa sodišče ni moglo ugotoviti. Vprašljiv je tudi zaključek, da je toženec material ter pomoč prijateljev in znancev odplačal s svojim delom z bagerjem, ki mu pritožba oporeka, ker odplačilo pomoči ne predstavlja posebnega premoženja toženca. Višji delež je lahko utemeljen le na podlagi bistveno višjih dohodkov ene od pravdnih strank ob izenačenem prispevku obeh k skupnemu gospodinjstvu. Tako je treba na drugi strani toženčevo popoldansko dejavnost uravnotežiti s tožničino skrbjo za gospodinjstvo, kar izpostavlja tudi pritožba. Navedeno pa še dodatno potrjuje nujnost razveljavitve odločitve tudi v I. točki izreka glede deležev pravdnih strank na premičnem premoženju.

12. Zaradi delne razveljavitve odločitve prvega sodišča je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (IV. točka izreka).

13. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.