Jedro

Računi, ki jih je v spis predložila tožena stranka, in ki so navedeni v Pogodbi, so enostranske listine, ki ne izkazujejo pogodbene podlage kot temelja za izstavitev računov. Poleg tega so vsi navedeni računi izstavljeni na toženo stranko in ne na tožečo stranko. Zato bi tožena stranka morala izkazati, da so bile storitve, ki so s temi računi zaračunane, dejansko opravljene v imenu in za račun tožeče stranke, da je le-ta sporne račune dejansko plačala ter katerim upnikom jih je plačala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo Pogodbo o pripoznavi odškodninskega zahtevka v znesku 211.648,76 EUR, ki sta jo dne 22.2.2010 sklenili pravdni stranki in pravni učinek vzpostavitve terjatve tožene stranke proti tožeči stranki po tej Pogodbi, v znesku 211.648,76 EUR (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 7.084,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

6. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo izpodbojnemu zahtevku tožeče stranke, ker je ocenilo, da sta podana tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbojnosti po 1. odstavku 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Zaključkov prvostopenjskega sodišča o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti pritožnik niti ne napada. Pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da so le-ti pravilni. Nedvomno pa je izkazan tudi objektivni pogoj izpodbojnosti, kot je to pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče. 7. S sklenitvijo Pogodbe o pripoznavi odškodninskega zahtevka v znesku 211.648,76 EUR (Pogodba), ki se s predmetno tožbo izpodbija, je za tožečo stranko nastala obveznost v navedenem znesku. Tožeča stranka je v postopku vseskozi trdila, da so računi, ki jih je v spis predložila tožena stranka, in ki so navedeni v Pogodbi, enostranske listine, ki ne izkazujejo pogodbene podlage kot temelja za izstavitev računov. Poleg tega so vsi navedeni računi izstavljeni na toženo stranko in ne na tožečo stranko, kot je to pravilno izpostavilo prvostopenjsko sodišče. Zato bi tožena stranka morala izkazati, da so bile storitve, ki so s temi računi zaračunane, dejansko opravljene v imenu in za račun tožeče stranke, da je sporne račune dejansko plačala ter katerim upnikom jih je plačala. Vendar niti trditev v tej smeri tožena stranka ni postavila. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno sledilo trditvam tožeče stranke, da Pogodba nima dopustne podlage.

8. Dejstvo, da so sporni računi izstavljeni na toženo stranko, pa pomeni tudi, da potencialni upniki, katerih terjatve izvirajo iz teh računov, svojih terjatev v stečajnem postopku zoper tožečo stranko niti niso mogli prijaviti. Zato pritožbene trditve, da ti upniki terjatev v stečajnem postopku nad tožečo stranko niso prijavili, ne dokazujejo, da so bili sporni računi dejansko plačani. Ker so bili vsi sporni računi izdani na toženo stranko in ne na tožečo stranko, le-ti tudi ne dokazujejo, da so bili izdani za storitve opravljene za račun tožeče stranke. Slednjega prav tako ne dokazuje 1. člen Pogodbe, na katerega se sklicuje tožena stranka. Zapis v tem členu, da je tožena stranka financirala pravdne in druge stroške pravne narave za tožečo stranko, sam po sebi še ne dokazuje, da je tožena stranka res plačevala storitve po spornih računih, niti da so bile te storitve opravljene v korist tožeče stranke, kot to zmotno meni pritožnik.

9. Ker je torej s sklenitvijo Pogodbe, za tožečo stranka nastala nova obveznost v znesku 211.648,76 EUR (pri čemer ni izkazano, da bi tožeča stranka istočasno kaj pridobila), se je s tem zmanjšala čista vrednost premoženja tožeče stranke tako, da bodo zaradi tega lahko drugi upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. S tem pa je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti iz prve alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP.

10. Glede na zgornjo ugotovitev, in ker tožena stranka obstoja subjektivnega pogoja s pritožbo ne izpodbija, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo, saj je potrebno že na podlagi ugotovitve, da je s sklenitvijo sporne Pogodbe prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke, pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

11. Ker odgovor tožeče stranke ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, ti stroški niso bili potrebni za postopek (155. člen ZPP) in jih tožeča stranka nosi sama.