Jedro

Pogoj za izdajo začasne odredbe je otrokova ogroženost, zgolj korist otroka ne zadostuje. Če se okoliščine spremenijo po izdaji izpodbijane odločbe, to ni razlog za njeno razveljavitev, pač pa lahko sodišče prve stopnje glede na določila 160. člena DZ po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju izrečenega ukrepa ali izreče drug ukrep. Tudi pri odločanju glede začasnih odredb mora sodišče upoštevati splošno načelo najmilejšega ukrepa: če ni res nujno, se otroka staršem z začasno odredbo ne odvzeme (druga alineja 156. člena DZ).

Strokovni delavci CSD imajo posebna znanja, zato imajo njihova mnenja, poročila, itd., podobno dokazno vrednost kot mnenje izvedenca. To pa ne pomeni, da mnenja CSD in zaslišanja strokovnih delavcev niso podvržena dokazni presoji. Izvedenka je izdelala obsežno, strokovno utemeljeno mnenje, ga pisno dopolnila, pa še ustno na naroku je odgovorila na dileme udeležencev in sodišča. Ker je mnenje izvedenke prepričljivo, je sodišče ravnalo pravilno, ko je izpodbijani sklep oprlo nanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe za takojšen odvzem mld. A. A. staršema in namestitev v krizni center oziroma rejništvo (točka I izreka) ter po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je omejilo starševsko skrb drugi nasprotni udeleženki tako, da center za socialno delo (CSD) vsak drugi teden opravlja obiske na njenem domu in preveri, ali je zagotovila oziroma vzdržuje ustrezno bivalno okolje za mld. A. A. in ji nudi pomoč pri izvajanju starševske skrbi; da CSD opravlja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi druge nasprotne udeleženke tudi na način, da preveri, ali se je dogovorila za točen datum za pregled mld. A. A. pri logopedu in ga tja tudi peljala, ali se je dogovorila za točen datum za pregled A. A. pri zobozdravniku in ga tja tudi peljala, ali se je dogovorila za točen datum za pregled mld. A. A. pri pediatrinji; drugo nasprotno udeleženko je napotilo na program treninga starševskih veščin z namenom terapevtske pomoči pri izvajanju starševske skrbi (točka II izreka).

2. Iz vseh pritožbenih razlogov se pritožuje predlagatelj - CSD, ker meni, da je otrok ogrožen do te stopnje, da ga je treba zaščititi z namestitvijo v rejniško družino. Iz dopisa pediatrinje mld. A. A. izhaja, da je z njegovo mamo nazadnje govorila 19. 5. 2021, ker je otrok preboleval okužbo, nato ne z mamo ne z otrokom ni imela več nobenega kontakta in logopedinja ji je povedala, da tudi k njej otroka ni bilo v obravnavo, čeprav so mamo klicali tudi po telefonu. Opuščanje skrbi za otrokovo zdravje izhaja tudi iz dopisa zobozdravnika, ki potrjuje, da je bil otrok pri zobozdravniku samo enkrat zaradi bolečine in otekline v ustni votlini, potem pa ga mati na dogovorjene termine ni več pripeljala. Zaradi izostankov tudi obravnava v razvojni ambulanti ni nikoli stekla, je pa otrok v obravnavi pri specialnem pedagogu v vrtcu. Situacija, v kateri se nahaja deček, je še vedno ogrožujoča za njegov razvoj do te stopnje, da bi ga bilo potrebno zaščititi. S skrbjo babice se rizični dejavniki, ki povzročajo škodo v zdravju otroka, ne odpravljajo. Tudi babica ne skrbi za zobozdravstveno obravnavo otroka, obravnavo v razvojni ambulanti in pri pediatru. Pri otroku se kažejo primanjkljaji na govorno jezikovnem področju in prepoznana so tveganja na področju čustvovanja oziroma osebnostnega razvoja. Tako mati kot babica imata v najemu le nujni bivalni prostor, z babico pa živi še njen sin, ki ima težave v duševnem zdravju. Iz zapisa multidisciplinarnega tima z dne 13. 4. 2021 izhaja, da je pri A. A. že opažen razvojni zaostanek. Tudi sodna izvedenka meni, da je za otroka nujno, da dobi podporo za vzpostavljanje že zamujenih razvojnih mejnikov ter vključenost v redne zdravstvene obravnave, opažena je vzgojna zanemarjenost in pretirana navezanost na mater. Mati ni zmožna prepoznavati otrokovih potreb in jih uvrščati pred svoje, ne more mu nuditi primerne čustvene skrbi in zavira njegov razvoj osebnostne avtonomije, do svojih starševskih kapacitet pa je izrazito nekritična.

CSD ima specifičen položaj, približuje se položaju sodnega izvedenca in upravičeno zaključuje, da se otroku ustvarja in poglablja nepopravljiva škoda za njegov razvoj. Ni v korist otroka, da zanj skrbi mati, zaupan mora biti drugi osebi. Res je CSD sprva navedel, da je primerna oseba babica, vendar jo je v nadaljevanju ocenil kot neprimerno. Babica kljub prestani kazni še vedno nima kritičnega odnosa do obsodbe za storjeno kaznivo dejanje. Ovira za namestitev A. A. k babici je tudi njeno neutemeljeno zavračanje zdravniških obravnav otroka. Zaradi razmerja med babico in mamo otroka lahko prihaja do njunega medsebojnega konflikta in zaradi tega odnosa babica ne deluje v korist otroka. Tudi transgeneracijskega vzorca ne gre zanemariti. Druga oseba, h kateri je otrok nameščen, mora izpolnjevati pogoje za rejnika, v konkretnem primeru pa pri babici obstajajo zakonski zadržki za rejnika.

V zvezi s točko II izpodbijanega sklepa opozarja, da je sodišče že 29. 5. 2020 izdalo začasno odredbo, s katero je materi naložilo, da se mora dogovoriti za pregled pri pediatrinji, da mora CSD opravljati obiske na domu in opravljati nadzor nad izvajanjem starševske skrbi matere in ji nuditi pomoč, vendar mati ni naredila nobenega premika in ni izkazala napredka pri urejanju svoje osebnosti, domovanja ter pri uvidu v vzgojo otroka. Razen vključitve otroka v vrtec, ni izpolnila nobene naložene ji obveznosti. Obrazložitev je v nasprotju z izrekom, saj iz izreka izhaja, da naj mati zagotavlja oziroma vzdržuje ustrezno bivalno okolje za otroka, medtem ko sodišče samo ugotavlja, da otrok živi pri babici. Opozarja še, da se postopek odvija zelo počasi, s tem pa se povečuje ogroženost otroka. Trenutna ureditev, ko je formalno v varstvu mame, dejansko pa otrok živi pri babici, ga ogroža, zato naj sodišče druge stopnje spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za začasno odredbo za takojšen odvzem A. A. staršem in namestitev v rejniško družino ugodi, ali pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Druga nasprotna udeleženka in kolizijska skrbnica mld. A. A. sta na pritožbo odgovorili. Primarno predlagata, naj višje sodišče pritožbo zavrže, ker ni lastnoročno podpisana, če pa jo bo vsebinsko obravnavalo, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne, saj je sklep sodišča prve stopnje v vseh pogledih pravilen.

4. V zvezi s stališčem druge nasprotne udeleženke in kolizijske skrbnice, da je treba pritožbo zavreči, višje sodišče pojasnjuje, da je od februarja 2021 vzpostavljeno elektronsko poslovanje po 47. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) med okrožnimi sodišči in CSD-ji. Na pritožbi je elektronski podpis pooblaščenke CSD, ki se na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) šteje za enakovrednega lastnoročnemu podpisu.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za presojo, ali je A. A. zaradi ravnanj njegovih staršev tako ogrožen, da ga je treba takoj umakniti iz dotedanjega okolja in ga začasno namestiti v krizni center2, relevantno dejansko stanje. Da druga nasprotna udeleženka ni izpolnila obveznosti iz predhodne začasne odredbe (razen vpisa otroka v vrtec), ne drži; sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obveznosti delno izpolnila.

7. Ko se je postopek za odvzem A. A. staršema začel, otrok in mama nista imela bivališča, živela sta v hostlih, oče pa je bil na prestajanju večletne zaporne kazni, za sina se ni zanimal. Ko pa je odločalo o predlagani začasni odredbi, je druga nasprotna udeleženka živela v bivalni enoti, ki ji je bila s strani lokalne skupnosti dodeljena v najem. A. A. je vpisala v bližnji vrtec in očitno je bil cepljen proti otroškim boleznim, saj je pričel hoditi v vrtec (vrtca, v katerega naj bi hodil pred tem, ni mogel obiskovati (tudi zato), ker ni bil ustrezno cepljen). V vrtec se je dobro vključil, opažen je bil napredek v njegovem razvoju in druga nasprotna udeleženka je takrat z osebjem vrtca vzpostavila zaupen odnos, sledila je njihovim navodilom. Poročila zdravnice B. B. potrjujejo, da je druga nasprotna udeleženka redno prihajala na metadonsko terapijo, testi na ostale droge pa so bili negativni. Nato je bila julija 2021 udeležena v prometni nesreči, ker takrat zaradi zdravstvenega stanja ni mogla poskrbeti za sina, je skrb zanj prepustila svoji mami C. C. Iz vrtca so poročali, da A. A. prihaja urejen, da je navezan tudi na babico in se pri njej dobro in varno počuti. Iz zadnjega poročila CSD pred izdajo izpodbijanega sklepa je razvidno, da je skrb babice za A. A. pripomogla k izboljšanju njegove prehrane, higiene, oblačil in uspešnost dnevnega toaletnega treninga (nima več plenic), udeležil se je tridnevnega tabora na kmetiji, bil je vesel, vedoželjen in imel prijateljske stike s sovrstniki. V poročilu je zapisano, da je opažen velik razvojni napredek. V vrtcu je bila otroku zagotovljena tudi dodatna strokovna pomoč specialne pedagoginje dve uri na teden. Prvi nasprotni udeleženec, kateremu se je prestajanje zaporne kazni iztekalo, se je začel zanimati za varstvo in vzgojo A. A., z njim je vzpostavil telefonske stike.

8. Res je sicer, da ne druga nasprotna udeleženka ne otrokova babica od 19. 5. 2021 do izdaje izpodbijanega sklepa nista imeli stika z otrokovo pediatrinjo, vendar pa v spisu ni nobenega dokazila, ki bi potrjeval, da je A. A. takrat potreboval obravnavo pri pediatru. Res je tudi, da A. A. ni vključen v logopedsko obravnavo in da je bil le enkrat pri zobozdravniku ter da iz mnenja izvedenke izhaja, da so starševske kapacitete druge nasprotne udeleženke šibke, da ima omejen vpogled v razvojne potrebe sina, da mu ne zmore zagotavljati vse potrebne skrbi za njegov optimalen psihosocialni in čustveni razvoj, zato mu je treba zagotoviti podporo za vzpostavljanje že zamujenih razvojnih mejnikov. Vendar pa opisane dejanske ugotovitve kažejo, da je ravno v času pred izdajo izpodbijanega sklepa A. A. v svojem razvoju napredoval: po vključitvi v vrtec in potem, ko je pri skrbi za njega drugi nasprotni udeleženki pričela pomagati njena mama, se je pričel kazati precejšen razvojni napredek. Tudi po mnenju višjega sodišča ni bilo izkazano opuščanje skrbi, ki bi tako ogrozilo razvoj A. A., da bi bil potreben takojšen poseg države z odvzemom otroka staršem in njegovo začasno namestitvijo v krizni center.

9. Pogoj za izdajo začasne odredbe je otrokova ogroženost (161. člen Družinskega zakonika - DZ), zgolj korist otroka ne zadostuje.3 Pritožbeno sodišče poudarja, da je pri odločitvi moralo upoštevati dejansko stanje, kakršno je bilo v času odločanja o začasni odredbi. Če se okoliščine spremenijo po izdaji izpodbijane odločbe, to ni razlog za njeno razveljavitev, pač pa lahko sodišče prve stopnje glede na določila 160. člena DZ po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju izrečenega ukrepa ali izreče drug ukrep. Tudi pri odločanju glede začasnih odredb mora sodišče upoštevati splošno načelo najmilejšega ukrepa: če ni res nujno, se otroka staršem z začasno odredbo ne odvzeme (druga alineja 156. člena DZ).

10. Pritožba spregleda, da so podatki spisa kazali na abstinenco mame od drog, da je mama preko babice poskrbela za skrb za sina, ki je prinesla precejšen napredek v njegovem razvoju in da se je pričel vključevati tudi oče. Starši imajo pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka pred vsemi drugimi (154. člen DZ) in mora tisti, ki trdi nasprotno, izkazati, da starši otrokovih pravic ne varujejo ustrezno. Ali ima oče ustrezne starševske kapacitete se je, ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, šele pričelo ugotavljati. Razen tega v predlogu za izdajo začasne odredbe CSD ni navedel, h kateremu rejniku naj se namesti A. A. in bi bila edina možnost, da se ga začasno namesti v krizni center, šele nato k rejniku. Večkratna menjava okolja pa bi A. A., glede na mnenje izvedenke, povzročila stisko. Izvedenka je pojasnila, da je primerneje, da se da mami dodaten čas in se ji naloži, za kaj mora poskrbeti pri A. A., kot pa, da se ga takoj namesti v neznano okolje, saj še obstaja majhna možnost, da se mama odzove na situacijo (zaslišanje izvedenke na naroku 27. 8. 2021, list. št. 517 spisa).

11. Babica le pomaga drugi nasprotni udeleženki pri skrbi za A. A., otrok ni nameščen k njej, zato so brezpredmetne pritožbene navedbe o ovirah, da se jo imenuje za rejnico in o pogojih za skrbnika. Sodišče prve stopnje v 2. točki izpodbijanega sklepa materi ni naložilo povsem enake obveznosti kot v sklepu z dne 29. 5. 2020. Sicer pa so se relevantne okoliščine, kot je obrazloženo zgoraj, tekom postopka spremenile, to pa narekuje spremembo izrečenih ukrepov (160. člen DZ).

12. Strokovni delavci CSD imajo posebna znanja, zato imajo njihova mnenja, poročila, itd., podobno dokazno vrednost kot mnenje izvedenca. To pa ne pomeni, da mnenja CSD in zaslišanja strokovnih delavcev niso podvržena dokazni presoji. Izvedenka je izdelala obsežno, strokovno utemeljeno mnenje, ga pisno dopolnila, pa še ustno na naroku je odgovorila na dileme udeležencev in sodišča. Ker je mnenje izvedenke prepričljivo, je sodišče ravnalo pravilno, ko je izpodbijani sklep oprlo nanj.

13. Neutemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo, saj je sodišče prve stopnje jasno in pravilno obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za takojšen odvzem mld. A. A. staršema in namestitev v krizni center oziroma rejništvo, izdalo pa začasno odredbo, s katero je omejilo starševsko skrb druge nasprotne udeleženke in jo napotilo na trening starševskih veščin. Do kdaj začasna odredba velja, je sodišče prve stopnje odločilo v točki II/4 - do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka postopka.

14. V času izdaje izpodbijanega sklepa je bil ugotovljen napredek v razvoju otroka in okoliščine, ki so kazale na možnost, da bosta starša skupaj ali vsaj eden od njiju zagotovila za razvoj otroka ustrezno okolje. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da A. A. ne odvzeme staršem z začasno odredbo, pač pa naloži drugi nasprotni udeleženki kaj točno mora storiti v zvezi s skrbjo za sina, je po obrazloženem materialnopravno pravilna. Pogojev za izrek ukrepa odvzema otroka še pred zaključkom postopka ni bilo in sodišče prve stopnje je v skladu z načelom najmilejšega ukrepa pravilno odločilo, da se omeji starševska skrb ter naložilo CSD, da opravlja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi. Neizvajanje z začasno odredbo izrečenih ukrepov ni razlog za razveljavitev izdane začasne odredbe na pritožbeni stopnji, lahko pa utemeljuje izdajo drugačne oziroma nove začasne odredbe (160. člen DZ), če še ni mogoče odločiti s končno odločbo. Seveda bo sodišče ravnanja udeležencev postopka upoštevalo pri končni odločitvi, ki jo bo moralo sprejeti čim prej. Le če se bo po pridobitvi dopolnitve mnenja izvedenke izkazalo, da o zadevi še ni mogoče dokončno odločiti, bo treba razmisliti o morebitni izdaji sedanjim okoliščinam primera ustrezne začasne odredbe.

15. V pritožbi uveljavljane kršitve niso podane. Tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa po drugem odstavku 350. člena ZPP višje sodišče kršitev ni zaznalo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

16. Stroški pritožbenega postopka niso priglašeni, zato izreka o stroških ni.

1 ZPP se v tem postopku uporablja skladno z 42. členom ZNP-1. 2 Predlagatelj namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe (pa tudi kasneje v postopku) ni navedel rejnika, k kateremu naj se namesti A. A. 3 Prim. komentar M. Pogorelčnik Vogrinc k 161. členu v: Komentar Družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, stran 514.