Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je namesto zahtevanega plačila tolarskega zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, tožniku prisodilo protivrednost DEM z obrestmi kot za vpogledne hranilne vloge v tej valuti, je tožbeni zahtevek prekoračilo. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo postavljenemu tožbenemu zahtevku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Toženka D. M. mora plačati tožniku S. N. 84.270,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.9.1997 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 48.287,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.3.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (glede 7.500,00 SIT s prip.) se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne. Toženka mora tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 37.665,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožniku plačati 37.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.9.1997 dalje ter tolarsko protivrednost 500,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi kot za devizne vpogledne hranilne vloge v DEM od 19.9.1997 dalje. Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo, toženki pa tudi naložilo, da tožniku povrne 48.287,00 SIT pravdnih stroškov. Proti sodbi se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožnik s predlogom, da se v izpodbijanem delu razveljavi, oz. da se ustrezno spremeni. Opozarja, da je namreč sodišče odločilo mimo postavljenega zahtevka, ki se je skupno glasil na plačilo 84.270,00 SIT (to je seštevek 37.500,00 SIT in 46.770,00 SIT kot tolarske protivrednosti 500,00 DEM na dan 19.9.1997) ter 7.500,00 SIT opominskih stroškov pred tožbo. Za zavrnitev slednjega sodišče tudi ni navedlo razlogov. Pritožba je delno utemeljena. Tožnik je v tožbi povsem jasno navedel, da od toženke zahteva plačilo 37.500,00 SIT in tolarsko protivrednost 500,00 DEM, kar na dan zapadlosti, 19.9.1997 po srednjem tečaju Banke Slovenije znaša 46.770,00 SIT, torej skupno 84.270,00 SIT, poleg tega pa še opominske stroške 7.500,00 SIT. Vrnitev posojila, kolikor je bilo dano toženki v DEM, je torej tožnik pravilno preračunal v tolarje in v skladu s predpisi, ki te določajo kot zakonito plačilno sredstvo v R Sloveniji, tudi postavil tožbeni zahtevek, s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ne glede na to, da se sicer zadolžnica glasi tudi na 500,00 DEM (A4), prvo sodišče tako ni imelo podlage za sprejeto odločitev, ki toženki v tem obsegu nalaga plačilo protivrednosti na dan izpolnitve z obrestmi kot za vpogledne hranilne vloge v DEM. V tem smislu je torej prekoračilo tožbeni zahtevek, na kar pritožba utemeljeno opozarja (čl. 2/1 in čl. 365/3 ZPP/77, ki ga je glede na določilo 498/1. člena ZPP/99 v tej zadevi še treba uporabiti). Ker je tožbeni zahtevek prekoračen le zaradi zmotne materialnopravne presoje, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 372. člena ZPP/77 prvostopenjsko sodbo spremenilo in v nakazanem obsegu ugodilo zahtevku, kakršnega je tožnik postavil. Neutemeljen pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zahtevek na plačilo stroškov opomina pred vložitvijo tožbe. Iz tega naslova zahtevanih 7.500,00 SIT bi tožnik eventuelno lahko priglasil le v okviru pravdnih stroškov (tar. št. 32 Odvetniške tarife, Ur. l. RS št. 7/95), ne pa kot samostojno terjatev. V tem obsegu torej zahtevek ostaja zavrnjen. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odst. 166. člena ZPP/77. Ob upoštevanju pretežno uspešne tožnikove pritožbe so odmerjeni na podlagi specificiranega stroškovnika po navedeni veljavni Odvetniški tarifi, zamudne obresti pa po uveljavljeni sodni praksi tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe.