Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničino zahtevo, da se ji doba, dopolnjena pri B. šteje povečana za 25 %. Tožnica namreč ni z ničemer izkazala, da bi bila v času zaposlitve pri B. vključena v obvezno dodatno zavarovanje, ki je glede na četrti odstavek 193. člena ZPIZ-1 pogoj, da se čas vključitve v obveznem dodatnem zavarovanju poveča za dodano četrtino obdobja in šteje za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Samo dejstvo, da je bila tožnica zaposlena pri B. pa še ne pogojuje štetja tega časa kot dodana doba oziroma doba, ki se poveča za 25 %.

Tožnica z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo ne izpolnjuje pogojev po ZPIZ-2 niti po ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb toženke s priznanjem pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 1. 2015 in št. ... z dne 27. 10. 2014 in da se ji prizna pravica do sorazmernega dela pokojnine in se ji izplača vključno od 11. 10. 2012 dalje (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačati tožnici odškodnino glede odplačila celotnega stanovanjskega kredita in ji povrniti adekvatno stanovanje ter odškodnino glede stroškov socialnih izplačil v višini 985,90 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na ustavo in zakon in predlaga ponovno preučitev njene zadeve in priznanje celotne pokojnine in ne le sorazmernega dela. Predlaga zaslišanje gospe A.A. in svoje zaslišanje ter vpogled v njen pokojninski dosje. Vztraja, da se ji všteje v pokojninsko dobo čas vajeništva in po Zakonu o obrambi čas dela pri B..

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnica je pritožbo vložila zoper sodbo, iz obrazložitve pa izhaja, da se ne strinja le z zavrnitvijo tožbenega zahtevka glede priznanja pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine ter v zvezi s tem z ugotovljeno pokojninsko dobo oziroma z nepriznavanjem pokojninske dobe v povečanem trajanju po Zakonu o obrambi in čas vajeništva.

6. Predmet sodne presoje sta dokončna odločba toženca št. ... z dne 21. 1. 2015, s katero je toženec zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 27. 10. 2014. S slednjo je toženec odločil, da tožnica nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ker je ugotovil, da ne izpolnjuje pogojev po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in tudi ne po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeče dejansko stanje: - da je tožnica rojena 11. 10. 1957 zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri tožencu vložila 24. 10. 2014, - da je tožnica v Sloveniji s prekinitvami v obdobju od 1. 7. 1975 do 9. 8. 2011 dopolnila 28 let, 2 meseca in 16 dni pokojninske dobe ter da je na Hrvaškem dopolnila 7 let, 4 mesece in 14 dni pokojninske dobe (obrazec ... z dne 15. 3. 2011) in da ima skupno slovenske in hrvaške dobe 35 let in 7 mesecev, - da je 1. 8. 1987 rodila hči C.C., - da je bila prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje v obdobju od 11. 12. 2009 do 21. 5. 2010, od 3. 8. 2010 do 21. 3. 2012 in od 29. 6. 2012 do 5. 2. 2014, pri čemer so se ji v obdobju od 11. 12. 2009 do 21. 5. 2010 in od 3. 8. 2010 do 9. 8. 2011 plačevali tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (in so ta obdobja všteta v ugotovljeno slovensko oziroma skupno pokojninsko dobo), izven zavarovanja pa je bila kot iskalka zaposlitve v obdobjih od 10. 8. 2011 do 21. 3. 2012 in od 29. 6. 2012 do 5. 2. 2014, - da je tožnica na dan vložitve zahteve 24. 10. 2014 dopolnila 57 let starosti oziroma na dan 31. 12. 2012 55 let, 2 meseca in 20 dni.

8. Glede na tako vloženo zahtevo je pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi podana v ZPIZ-2. Po 27. členu citiranega zakona pridobi zavarovanka v letu 2014 pravico do starostne pokojnine pri dopolnjeni starosti 64 let in najmanj 15 let pokojninske dobe, oziroma pri dopolnjeni starosti 62 let in 6 mesecev ter 20 let pokojninske dobe oziroma če je dopolnila starost 58 let in 4 mesece ter 28 let in 8 mesecev brez dokupa (za priznanje predčasne pokojnine po 29. členu ZPIZ-2).

9. Na podlagi pokojninske dobe v trajanju 35 let in 7 mesecev, bi tožnica morala dopolniti 62 let starosti. Glede na 28. člen ZPIZ-2, ki določa znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pa bi bila tožnica upravičena do znižanja starosti zaradi skrbi otroka v prvem letu njegove starosti, enako pa do znižanja starosti zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 18. letom starosti, pod pogojem, če bi dopolnila 38 let pokojninske dobe brez dokupa. Pogoja starosti 62 let tožnica ne izpolnjuje, prav tako pa ne pogoja pokojninske dobe 38 let, da bi izpolnila pogoj za znižanje starosti zaradi skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti oziroma zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 18 letom starosti. Ker ni upravičena do znižanja starosti, tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.

10. Tožnica pa pogoja pokojninske dobe ne bi izpolnjevala niti v primeru, če bi obstajala pravna podlaga za vštevanje vajeniške dobe v pokojninsko dobo. Vajeniška doba pa, kot je že pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, sploh ni vštevna v zavarovalno dobo, ker ne predstavlja delovnega razmerja, pač pa gre za učno obdobje, to je čas dejanskega šolanja in praktičnega dela. Zato je že sodišče prve stopnje takšno tožničino zahtevo za vštevanje časa vajeništva v pokojninsko dobo, utemeljeno zavrnilo in se pri tem sklicevalo na že zavzeto stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS. V več identičnih zadevah pa je enako stališče zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče. 11. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zavrnilo tožničino zahtevo, da se ji doba, dopolnjena pri B. šteje povečana za 25 %. Tožnica namreč ni z ničemer izkazala, da bi bila v času zaposlitve pri B. vključena v obvezno dodatno zavarovanje, ki je glede na četrti odstavek 193. člena ZPIZ-1 pogoj, da se čas vključitve v obveznem dodatnem zavarovanju poveča za dodano četrtino obdobja in šteje za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Samo dejstvo, da je bila tožnica zaposlena pri B. pa še ne pogojuje štetja tega časa kot dodana doba oziroma doba, ki se poveča za 25 %.

12. Glede na prehodne in končne določbe 391. člena in 394. člena ZPIZ-2 tožnica ne izpolnjuje za priznanje pravice do starostne pokojnine niti pogojev določenih v ZPIZ-1. Glede na 391. člen ZPIZ-2 bi tožnica morala pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnjevati že 31. 12. 2012, ker na ta dan ni bila več uživalka nadomestila za čas brezposelnosti. Skladno z določbo 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-2, bi tožnica na dan 31. 12. 2012 morala dopolniti 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe in starost 57 let in 4 mesece. Teh pogojev pa tožnica na dan 31. 12. 2012 ni izpolnjevala. Na dan 31. 12. 2012 je dopolnila starost 55 let, 2 meseca in 20 dni.

13. V letu 2012 je skladno s 399. členom ZPIZ-1 znašalo znižanje starostne meje za enega otroka 6,5 meseca, ter zaradi zaposlitve pred 18 letom v trajanju 3 mesece in 11 dni, kar bi v tožničinem primeru pomenilo znižanje pogoja starosti na 56 let, 6 mesecev in 4 dni. Tožnica pa tudi tega pogoja ne izpolnjuje.

14. V tožničinem primeru tudi pokojninska doba 37 let in 9 mesecev, kolikor bi morala dopolniti na dan 31. 12. 2012, ne bi bila dosežena z morebitnim upoštevanjem dodane dobe v zvezi s prijavljenostjo pri Zavodu RS za zaposlovanje v času od 10. 8. 2011 do 31. 12. 2012. Navedeno pa pomeni, da tožnica tudi z upoštevanjem znižanj starosti, kakor tudi z upoštevanjem dodane dobe, ne bi izpolnila pogojev oziroma niti zavarovalne dobe niti starosti po prvem odstavku 36. člena ZPIZ-1 na dan 31. 12. 2012. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zaradi nedoseganja pogoja starosti na dan 31. 12. 2012, tudi ne bi bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine po drugem in tretjem odstavku 36. člena ZPIZ-1. Na dan 31. 12. 2012 pa tožnica ne bi izpolnjevala zahtevanega pogoja pokojninske dobe tudi ob predpostavki, da bi bili izpolnjeni pogoji, da bi se ji vštela v pokojninsko dobo vajeniška doba v trajanju 18 mesecev.

15. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.