Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je predlog za obnovo postopka zavrnilo, ne da bi opravilo narok in ne da bi na narok vabilo stranke oziroma njihove pooblaščence, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po določbi 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se predlog za obnovo postopka zavrne (1. točka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. točka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da v razlogih sklepa sodišče povzema razloge sodb, s katerimi so v prejšnjem postopku vsa tri sodišča utemeljila svoje odločitve, nato pa zaključi, da predložena pravnomočna sodba Višjega sodišča v Kopru z dne 23. 10. 2009, na katero se tožnik sklicuje, zanj v predmetnem postopku ne bi pripeljala do ugodnejše odločbe, če bi bila poznana že v prejšnjem postopku. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, saj se odločbe ne da preizkusiti, razlogi so podani le posredno, s povzetkom razlogov prejšnjih odločitev. Redno sodišče je v okviru svojih pristojnosti odločilo, da je bil tožnik nezakonito razrešen. Z vidika delovnopravnega razmerja, ta ugotovitev pomeni, da še ni nastopilo dejstvo, na podlagi katerega bi lahko tožniku zakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas. Smiselno enako velja tudi za drugi uveljavljani obnovitveni razlog, to je, da pooblaščenec tožene stranke P.K. ni imel nobenih pooblastil. V kolikor bi sodišče izvedlo predlagani dokaz z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Piranu, bi se lahko prepričalo o dejanskem stanju sporne rešitve, kar je tožnik tudi predlagal, vendar sodišče navedenega ni izvedlo. Sodišče bi moralo pred odločitvijo izvesti tudi druge predlagane dokaze.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži tudi stroške postopka. Tožnik je uveljavljal dva obnovitvenega razloga po 4. točki in po 10. točki 394. člena ZPP. Sodišče je v svojem sklepu o zavrnitvi predloga za obnovo postopka jasno in konkretno obrazložilo, zakaj nobeden od obnovitvenih razlogov ni podan. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je mnenja, da ima ravnanje toženca za tožnika lahko posledice zgolj na odškodninsko pravnem področju. Sodišče je tudi odločilo, da je stranko v postopku zastopal nekdo, ki jo je upravičen zastopati ter da je bilo pooblastilo odvetniku dano skladno z ZPP (4. točka 394. člena ZPP). Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem je ugotoviti, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka po določilih 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Iz predloženega spisa izhaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 310/2008 z dne 16. 11. 2009 izdalo sodbo, s katero je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se ugotovi, da na podlagi sklepa tožene stranke z dne 13. 12. 2006 o prenehanju mandata tožnika kot predsednika tožene stranke pogodba o zaposlitve med strankama ni prenehala, temveč je trajala do konca mandata tožnika dne 31. 10. 2007. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas, ko ni delal, do 31. 10. 2007 priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo s 15-im v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je tožniku s sklepom konference tožene stranke z dne 13. 12. 2006 s tem dnem dejansko prenehal mandat predsednika. Ker zaradi prenehanja mandata tožnik funkcije predsednika ni mogel več opravljati, je delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, s tem dnem opravil. Torej je razlog, zaradi katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, s tem dnem prenehal, s tem pa glede na navedene določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) preneha veljati tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tudi izrecno navedlo, da v kolikor je šlo za nezakonito prenehanje mandata, bi se lahko postavilo le vprašanje odškodninske odgovornosti tožene stranke za nezakonito predčasno razrešitev, ki bi se lahko ugotavljalo le pred sodiščem, ki je sicer pristojno odločati o zakonitosti sklepa konference tožene stranke o predčasnem prenehanju mandata. Morebitna škoda bi bila namreč posledica tega ravnanja tožene stranke, za presojo katerega pa je delovno sodišče že ugotovilo, da ni stvarno pristojno.

Ugotoviti je, da je tožnik dne 23. 3. 2010 podal predlog za obnovo postopka, tožena stranka pa je podala odgovor na predlog za obnovo postopka dne 2. 4. 2010. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje dne 31. 5. 2010 izdalo izpodbijani sklep, s katerim je obnovo postopka zavrnilo in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

ZPP obnovo postopka ureja v členih od 394 do vključno 401. ZPP v 2. odstavku 398. člena določa, da če predsednik senata ne zavrže predloga, vroči izvod predloga nasprotni stranki po določbah 142. člena ZPP, ta pa ima pravico v 15-ih dneh nanj odgovoriti. Ko prispe k sodišču odgovor na predlog, ali ko poteče rok za odgovor, določi predsednik senata narok za obravnavanje predloga. ZPP v 399. členu torej določa narok za obravnavanje predloga za obnovo postopka in določa, da se opravi pred predsednikom senata sodišča prve stopnje, razen če gre za obravnavanje predloga združeno z obravnavanjem glavne stvari. Tako iz določil ZPP izhaja, da obnovitveni postopek poteka v treh fazah in sicer: v pripravljalni postopek, namenjen preizkusu, ali je obnovitveni predlog pravočasen, popoln in dopusten, v razveljavitveni postopek, ki je namenjen razveljavitvi pravnomočne sodne odločbe in nadomestitveni postopek (iudicum restututiorum). V prvi fazi sodišče obravnava abstraktno dovoljenost predloga. Če je predlog dovoljen, se v drugi fazi ali v razveljavitvenem postopku obravnava konkretno utemeljenost. Če je predlog utemeljen, sodišče pravnomočno sodno odločbo razveljavi, nato pa v tretji fazi, torej v nadomestitvenem postopku, razpravlja o tem, s kakšno novo odločbo naj se nadomesti prejšnja in v razveljavitvenem postopku razveljavljena odločba.

V konkretnem primeru sodišče (predsednica senata) predloga za obnovo ni zavrglo, kar pomeni, da je ugotovilo, da je predlog pravočasen in dovoljen, pri čemer mu seveda ni bilo potrebno izdajati nobenega sklepa, glede na to, da je tudi obnova dvostransko pravno sredstvo, je predsednica senata pravilno vročila en izvod predloga nasprotni stranki. S tem se je uvedla druga faza postopka, to je razveljavitveni postopek (iudicum rescindens). V tem postopku sodišče presoja, ali je predlog tudi konkretno utemeljen. Cilj tega postopka je razveljavitev prejšnje odločbe. Tako se razveljavitveni postopek kot to izrecno določa 399. člen ZPP nikoli ne opravi brez naroka. Ta narok vedno opravi predsednik senata sodišča prve stopnje, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. ZPP v 400. členu izrecno določa, da po naroku za obravnavanje predloga izda predsednik senata sodišča prve stopnje odločbo o predlogu, razen če se nanaša razlog za obnovo postopka izključno le na postopek pred višjim sodiščem (401. člen ZPP). Sodišče prve stopnje namreč ni vabilo strank oziroma njihovih pooblaščencev na narok za obravnavanje predloga, kar predstavlja bistveno kršitev določil postopka po določilih 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi določil 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo tako v ponovljenem postopku spoštovati določila ZPP in razpisati narok za obravnavanje predloga za obnovo postopka po določilih 399. člena ZPP, seveda pa mora sodišče na narok za obravnavanje obvezno vabiti stranke v postopku.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.