Jedro

Pri izpodbijanih verižnih kompenzacijah je šlo za vnaprej dogovorjen način plačila, ki je bil sklenjen precej pred nastopom izpodbojnega obdobja, zato o neobičajnosti načina izpolnitve obveznosti ni mogoče govoriti.

Občasna blokada transakcijskih računov ni tisto konkretno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod pojem insolventnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. V razmerju med stečajnim dolžnikom I. d.o.o. - v stečaju in toženo stranko Z. d.o.o. se razveljavijo učinki verižnih kompenzacij: kompenzacija z dne 9. 12. 2009 v znesku 21.469,48 EUR, kompenzacija z valuto 30. 11. 2010 v znesku 18.500,00 EUR, kompenzacija z dne 6. 10. 2010 v znesku 1.568,83 EUR in kompenzacija z dne 10. 7. 2009 v znesku 17.894,10 EUR.

2. Tožena stranka je v stečajno maso tožeče stranke zavezana plačati 59.432,41 z zakonitimi zamudnimi obrestmi: od zneska 21.469,48 EUR od 9. 12. 2009 dalje do plačila, od zneska 18.500,00 od 30. 11. 2010 dalje do plačila, od zneska 1.568,83 EUR od 6. 10. 2010 dalje do plačila, od zneska 17.894,10 EUR od 10. 7. 2009 dalje do plačila, vse v 8. dneh, da ne bo izvršbe.“ Ob tem je v II. točki izreka odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 2.220,06 EUR.

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se je tožeča stranka sklicevala na domnevo o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), tožena stranka pa ji je ugovarjala z izpodbijanjem domnevne baze (da je šlo za običajno obliko oziroma način izpolnitve obveznosti), kot tudi predmeta domneve (da ni vedela in ni bila dolžna vedeti za insolventnost dolžnika). Sodišče prve stopnje je presodilo, da subjektivni pogoj izpodbojnosti ni podan, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da gre pri izpodbijanih kompenzacijah za običajen način plačila ter da tožena stranka ni bila dolžna vedeti za slabo finančno stanje tožeče stranke.

6. Pritožnik vztraja pri trditvah, da je bilo plačilo z verižnimi kompenzacijami neobičajno, drugačno od vzpostavljene prakse, saj je v letu 2008 tožena stranka vse obveznosti do stečajnega dolžnika izpolnjevala z nakazili na TRR, pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, pa ne določa izpodbijanega načina plačila.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki v celotnem letu 2009 prešli na plačevanje računov z asignacijami, verižnimi kompenzacijami in odkupi terjatev, saj sta sklenili poslovni dogovor o tovrstnem načinu plačevanja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je tožena stranka s trditvami glede ustnega dogovora o spremenjenem načinu plačila v začetku leta 2009, kar je več kot pol leta pred obdobjem izpodbojnosti (julij 2009), domnevo iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP izpodbila (prim. pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 2011, točka 2., r. št. 9). Sklenitvi predmetnega dogovora tožeča stranka ni nasprotovala, zato s pritožbenimi trditvami o nedokazanosti ne more uspeti. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se namreč štejejo za priznana (prim. drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moral biti zatrjevan dogovor o spremenjenem načinu plačila pisen. Le v kolikor zakon zahteva, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki, to velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve (prim. 51. člen Obligacijskega zakonika). Pisne oblike za veljavnost „Pogodbe o najemu delavcev“ pa zakon ne zahteva.

8. Iz opisanega sledi, da je šlo pri izpodbijanih verižnih kompenzacijah za vnaprej dogovorjen način plačila, ki je bil sklenjen precej pred nastopom izpodbojnega obdobja, zato o neobičajnosti načina izpolnitve obveznosti v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Domneva subjektivnega pogoja izpodbojnosti je bila s takšnim zaključkom, ki ga pritožnik ni uspel omajati, torej izpodbita.

9. Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala subjektivni element izpodbijanja na določbi 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka v času sklenitve izpodbijanih kompenzacij ni vedela niti ni bila dolžna vedeti za insolventnost tožeče stranke. Pojasnilo je, da je bil poslovni dogovor o spremenjenem načinu plačevanja sklenjen še preden je začelo teči izpodbojno obdobje, podatki, ki so bili objavljeni v letu 2009 na spletnih straneh AJPES, torej za leto 2008 in 2007, pa so bili ustrezni.

10. Pritožnik opozarja na zamude s plačili, ki so se povečevale, na spremenjen način izpolnjevanja obveznosti ter na blokade na TRR, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Slednje sicer drži, vendar gre le za enega izmed kazalnikov insolventnosti. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da so bili računi blokirani od 12. 5. 2010 dalje (izpodbijana dejanja pa se nanašajo na leto 2009), nato je v pripravljalni vlogi z dne 3. 11. 2011 (r. št. 12) natančneje pojasnila, koliko dni v mesecih september, oktober, november in december leta 2009 je bil posamezni račun pri določeni banki blokiran. Vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da občasna blokada transakcijskih računov ni tisto konkretno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod pojem insolventnosti (prim. 14. člen ZFPPIPP).

11. Glede dolžnosti vpogleda v podatke, ki so objavljeni na spletnih straneh AJEPS, pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme o tem, da je imela tožena stranka še pred javno objavo letnih poročil tožeče stranke za leto 2009 sploh možnost vpogleda v njene poslovne knjige in poslovne rezultate za tekoče leto. Če te možnosti ni imela, ji očitka, da se z njimi ni seznanila, ni mogoče pripisati. Glede poročila FI-PO, iz katerega naj bi izhajalo, da je imela tožeča stranka v letu 2009 čisto izgubo v višini 594.013 EUR, pa tožena stranka ni niti navedla, kdaj je bilo predmetno poročilo objavljeno.

12. Prav tako zamude pri plačevanju obveznosti, ki so obstajale že prej in se niso bistveno povečale (prim. pripravljalno vlogo z dne 3. 11. 2011, točka 10, r. št. 12), še ne kažejo na insolventnost družbe, zato toženi stranki niti na tej podlagi ni mogoče očitati, da bi mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da glede na preteklo sodelovanje med pravdnima strankama opustitev preverjanja bonitetne ocene v obravnavanem primeru ne pomeni opustitve dolžnega ravnanja v skladu z 28. členom ZFPPIPP, predvsem upoštevajoč relativno hiter nastop insolventnosti tožeče stranke v obravnavani zadevi.

13. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, saj tožeča stranka ni omajala pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da že subjektivni pogoj izpodbojnosti ni podan. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije tožena stranka sama, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Vse relevantne navedbe so bile namreč že podane tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.