Jedro

V skladu z določbo 385. člena ZKP se sodbe ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist. Gre za institut prepovedi reformatio in peius (spremembe na slabše), ki je izrazito v korist obdolženca. Namen te prepovedi je, da obdolženec ne sme priti v slabši položaj samo zato, ker je uporabil pravico do pritožbe zoper sodbo, oziroma ker je bila pritožba vložena samo v njegovo korist. Pri presoji, ali je sprememba kazenske sankcije v škodo obdolženca, torej ali je spremenjena kazenska sankcija strožja, ni mogoče izhajati iz v naprej postavljenih splošnih meril, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru obe sankciji, izrečeno in spremenjeno, primerjati z vidika konkretnega storilca.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se obdolženi A. A., prej B. B., na podlagi 70.b člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je v stanju neprištevnosti storila protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1 (točka I). Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da se bo ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti izvajal na Univerzitetni psihiatrični kliniki ..., v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo, in sicer najdalj dve leti, pri čemer bo sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odločilo o tem ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno (točka II). Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženko oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen krivdnih stroškov, ki jih je obdolžena dolžna plačati na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP, nagrada in izdatki zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, pa bremenijo proračun (točka III).

2. Zoper točki I in II izreka prvostopenjskega sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov po zagovornici pritožila obdolženka. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani „pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in vrne v ponovno odločanje z napotki“.

3. Pritožbo zoper sklep je iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 10. točko prvega odstavka 371. člena ZKP (zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka) in iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP (zaradi kršitve kazenskega zakona) vložila tudi okrajna državna tožilka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da obdolženki na podlagi 70.a člena KZ-1 izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

**K pritožbi obdolženkine zagovornice**

5. Zagovornica v pritožbi ponavlja vsebino obdolženkinega zagovora, da je slednja povsem zdrava, da je dejanja „kot so priznana in opisana“ izvrševala v fazi močne zaljubljenosti in naklonjenosti C. C., da si je hotela z njim ustvariti družino, mu predstaviti otroka. Obdolženko čudi, da mora sodišče izreči zdravljenje zaradi prekomerne ljubezni, saj ne more biti kaznovana zaradi ljubezni. Vztraja, da pri storitvi očitanih dejanj ni bila neprištevna, ampak jih je storila zaradi ljubezni. Obdolženka je prepričana, da je dr. D. D. tisti, ki je pošteno in pravilno ocenil njeno zdravstveno stanje. Navaja, da ni mogoče pokloniti vere mariborskemu kolegiju, ker so tam sodelovali štirje psihiatri in en psiholog in ker potrjuje mnenje dr. E. E. Komisija za izvedenska mnenja v Ljubljani namreč deluje v sestavi predsednika dr. F. F., ki je v konkretnem primeru podprl poročevalca dr. D. D., zato sta mnenji obeh komisij enakovredni.

6. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb zagovornice je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženka storila protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, kar je določno in prepričljivo ter dokazno podprto obrazložilo v izpodbijanem sklepu. Zagovornica v pritožbi niti ne izpodbija pravilnih in tehtno obrazloženih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka nedvomno storila opisano protipravno dejanje. Vztraja pa, da je obdolženka dejanja „kot so priznana in opisana“ izvrševala v fazi močne zaljubljenosti in naklonjenosti C. C. Ne strinja se torej s presojo prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka protipravno dejanje storila v stanju neprištevnosti. Poudarja, da je bila pri svojem ravnanju zaljubljena in ne bolna in zato predlaga ustavitev celotnega postopka.

7. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bila v predmetni zadevi izdelana tri izvedenska mnenja, in sicer v prvotnem postopku s strani sodne izvedenke doc. dr. E. E., v ponovljenem postopku pa je sodišče prve stopnje v skladu z napotkom Višjega sodišča v Ljubljani iz razveljavitvenega sklepa VII Kp 41298/2018 z dne 17. 3. 2020, izvedenstvo zaupalo zdravstvenemu zavodu, in sicer Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani, za katero je izvedensko mnenje izdelal dr. D. D. (v nadaljevanju: Komisija v Ljubljani). Mnenje tega zavoda je bilo v nasprotju z mnenjem sodne izvedenke dr. E. E., zato je sodišče izdelavo izvedenskega mnenja zaupalo novemu zavodu, Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Mariboru, za katero so izvedensko mnenje izdelali trije psihiatri in klinična psihologinja (Komisija v Mariboru). Dr. E. E. je ugotovila, da je bila obdolženka v času storitve očitanih protipravnih dejanj neprištevna zaradi duševne motnje, in sicer trajne blodnjave motnje (F22.0) erotičnega tipa. Do podobnih ugotovitev je prišla Komisija v Mariboru, in sicer, da gre pri obdolženki za dve hudi duševni motnji, in sicer za blodnjavo motnjo erotomanskega tipa (F22.0) in mešano osebnostno motnjo (shizoidno-paranoidni tip), zaradi katerih obdolženka ni mogla razumeti pomena svojih dejanj, niti jih obvladovati. Nasprotno je Komisija v Ljubljani (dr. D. D.) ugotovila, da pri obdolženki ni podana duševna motnja trajna blodnjava motnja, ampak le psihična motnja čustveno neuravnovešena osebnostna motnja – impulzivni tip (F60.30) in da je bila v kritičnem času obdolženkina sposobnost imeti v oblasti svoja ravnanja zmanjšana, a ne bistveno, torej, da je bila prištevna.

8. Pritožbena navedba, da so si v osnovi izvedenska mnenja enakovredna in da ni mogoče pokloniti vere mariborskemu kolegiju samo zato, ker je tam sodelovalo več strokovnjakov in ker je njihovo mnenje skladno z ugotovitvami dr. E. E., drži. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi utemeljeno sledilo ugotovitvam mariborskega kolegija na podlagi poglobljene analize vseh izvedenskih mnenj, pri čemer sta število izvedencev, ki so sodelovali pri izdelavi izvedenskih mnenj in skladnost z mnenjem dr. E. E. le okoliščini, ki ju je sodišče dodatno upoštevalo pri svoji presoji. Sodišče prve stopnje je sprejelo izvedensko mnenje Komisije v Mariboru, ker je slednja skrbneje opisala potek in metodo svojega dela, navedla obširno avtoanamnezo, podrobneje povzela preučeno zdravstveno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je pridobila tudi dokumentacijo obdolženke iz UKC Maribor, ki je prof. dr. D. D. ni pribavil, poleg tega pa je presodilo, da so bili odgovori dr. G. G. (predstavnika Komisije v Mariboru) na zastavljena vprašanja ob ustni podaji izvida in mnenja na glavni obravnavi jasnejši in razumljivejši, ter so pri postavitvi diagnoze blodnjava motnja bolj upoštevali dolgotrajnost in vztrajnost simptomov pri obdolženki. Zaključki Komisije iz Maribora so po pravilni oceni prvostopenjskega sodišča podprti tudi s spisovnimi podatki, saj obdolženka oškodovanca, ki je že njena tretja »žrtev«, nadleguje že skoraj dvajset let, kar dokazuje dolgotrajnost poteka bolezni, prav tako obdolžena še vedno verjame v skupno prihodnost z oškodovancem, kar se kaže v njenih navedbah, ne samo, da ne more obljubiti, da oškodovancu ne bo več pisala, temveč ko je večkrat navedla, da po njenem mnenju oškodovanec s tem, ko ne blokira sporočil, ki mu jih pošilja preko Facebooka profila sina H. H., še vedno njej in sinu daje priložnost in upanje v skupno prihodnost. Obdolžena vztraja pri takšnem prepričanju kljub temu, da ji je bilo večkrat pojasnjeno, tako s strani oškodovanca kot drugih, da je njeno ravnanje nezaželeno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča vse navedeno potrjuje zaključke Komisije v Mariboru, da gre za nepopravljivost njenega ravnanja, kar je bistvena lastnost blodnjave motnje. Mnenje prof. dr. D. D. o korektibilnosti obdolženkinega ravnanja, v kolikor bi se obdolženka za to odločila, v luči dejstva, da obdolženka že dvajset let nima uvida v to, da so njena ravnanja moteča za oškodovanca in z njimi ne preneha oziroma jih ni sposobna zavreti, je ostalo neprepričljivo pojasnjeno. Prvostopenjsko sodišče je v točkah 15 do 28 obrazložitve izpodbijanega sklepa najprej natančno povzelo vsa tri izvedenska mnenja, potem pa se je do njih skrbno, tehtno in argumentirano opredelilo ter pravilno presodilo, da je izvedensko mnenje Komisije v Mariboru bolj celovito, logično, prepričljivo in strokovno utemeljeno, zato mu je tudi po presoji pritožbenega sodišča, ki se v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, utemeljeno sledilo. Zagovornica v pritožbi konkretneje ne pojasni svojega stališča, da je pravilno izvedensko mnenje podala Komisija v Ljubljani. Zgolj s trditvijo, da je obdolženka dejanje storila iz močne zaljubljenosti, zagovornica v ničemer ne omaje pravilnosti obširne, natančne in prepričljivo argumentirane odločitve sodišča prve stopnje, ki je vero upravičeno poklonilo Komisiji iz Maribora.

9. Pritožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca iz tujine. Navaja, da je možno, da mariborska in ljubljanska komisija »tekmujeta za zmago«, ker sta že v osnovi različnih mnenj tudi v drugih vprašanjih.

10. Navedena procesna kršitev ni podana. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretni zadevi postavitev izvedenca iz tujine ni bila potrebna, kar je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo v točki 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Kot že navedeno, so bili v predmetni zadevi postavljeni trije izvedenci, pri čemer so se z zaslišanjem izvedenke dr. E. E. in predstavnikov obeh komisij odpravili vsi dvomi in vprašanja glede (ne)prištevnosti obdolženke, ki so se pojavili po pridobitvi mnenja Komisije v Ljubljani. Dejstvo, da se obdolženka z rezultatom izvedenstev ni strinjala, pa ni razlog za postavitev novega izvedenca iz tujine, kot pravilno pojasni sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pritožbena navedba, da postavljeni komisiji »tekmujeta za zmago«, je nerazumljiva, zato je sodišče druge stopnje ne more preizkusiti. Izdelava izvedenskega mnenja ni nikakršno tekmovanje, ampak intelektualno zahtevno, visoko odgovorno in strokovno delo za posamezno področje posebej usposobljenih strokovnjakov.

**K pritožbi okrajne državne tožilke**

11. Državna tožilka v pritožbi sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, kot napačen pa ocenjuje zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi načela prepovedi _reformatio in peius_ (prepovedi spremembe na slabše) obdolženki tega ukrepa ni mogoče izreči. 12. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil obdolženki v prvotnem postopku izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. Zoper ta sklep se je pritožila obdolženkina zagovornica, pri čemer državno tožilstvo ni vložilo pritožbe. Višje sodišče je pritožbi zagovornice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je državno tožilstvo po prejemu izvedenskega mnenja Komisije iz Maribora vloženi predlog za izrek varnostnega ukrepa po 70.b. členu KZ-1 spremenilo v predlog za izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku po skrbni presoji vseh izvedenskih mnenj nedvomno ugotovilo, da za obdolženko zdravljenje na prostosti ne zadostuje in je možno nevarnost ogrožanja s strani obdolženke bistveno zmanjšati le z obveznim zdravljenjem in varstvom v zavodu. Vendar se je sodišče prve stopnje v točki 30 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicevalo na načelo prepovedi _reformatio in peius_1 in kljub nedvomni ugotovitvi, da je za obdolženko nujno zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, slednji izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Glede na argumentacijo a maiori ad minus2 je prvo sodišče sklenilo, da je obdolženki možno izreči ukrep po 70.b členu KZ-1. 13. Državna tožilka v pritožbi naniza razloge, zaradi katerih ocenjuje, da bi moralo v konkretnem primeru sodišče na drugačen način razlagati določbo 385. člena ZKP in obdolženki izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu. Navaja, da je temeljni razlog za uporabo obeh varnostnih ukrepov po 70.a in 70.b členu KZ-1 storilčeva nevarnost, ki jo je izkazal s storitvijo protipravnega dejanja in zaradi katerega obstaja verjetnost, da jih bo ponavljal. Varnostni ukrep se izreka zaradi odprave te nevarnosti in je kot tak moralno-etično neobarvan ukrep, ki ne vsebuje takšnega očitka storilcu kaznivega dejanja kot kazen. Kazen odraža stopnjo storilčeve krivde, varnostni ukrep pa odraža storilčevo nevarnost, pri čemer ne gre ga kaznovalni ali povračilni ukrep, ampak za preventivni oziroma kurativni ukrep. Kazen je namenjena v prvi vrsti retribuciji (za nazaj), varnostni ukrep pa odraža storilčevo nevarnost in je namenjen odpravi slednje (za naprej). Pri varnostnem ukrepu psihiatričnega zdravljenja izbira ukrepa ne temelji na oceni dejanja in krivdi, temveč na zdravstvenem stanju oziroma nevarnosti storilca, zato je izrek varnostnega ukrepa obligatoren, ko so za to izpolnjeni pogoji. Pri ukrepu po 70.a in 70.b členu gre v bistvenem za enak ukrep, ki se izvršuje na dva različna načina, eden v zavodu, drugi pa na prostosti, na to kaže tudi dikcija četrtega odstavka 70.b člena KZ-1, saj ob ugotovitvi izpolnjenosti pogojev, sodišče ne izreče »novega ukrepa« po 70.a členu KZ-1 temveč le odredi drugo izvršitveno obliko – zdravljenje v zavodu3. Varnostna ukrepa torej nista toga, temveč lahko prehajata iz enega v drugega, glede na izboljšanje oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja (nevarnosti). Po oceni državne tožilke se sprememba ukrepa po 70.b členu KZ-1 v ukrep po 70.a členu KZ-1 ne šteje za strožji ukrep, saj gre za enako vrsto kazenske sankcije v enakem trajanju, v vsakem primeru pa je potrebno izvrševanje varnostnega ukrepa preverjati vsakih šest mesecev. Izhodišče za izrek varnostnega ukrepa ni ne teža protipravnega dejanja ne krivda niti lastnosti storilca temveč bolezensko stanje, ki terja kazenskopravni odziv in je zunaj pravnega dometa.

14. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v skladu z določbo 385. člena ZKP sodbe ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist. Gre za institut prepovedi _reformatio in peius_ (spremembe na slabše), ki je izrazito v korist obdolženca. Namen te prepovedi je, da obdolženec ne sme priti v slabši položaj samo zato, ker je uporabil pravico do pritožbe zoper sodbo, oziroma ker je bila pritožba vložena samo v njegovo korist. Pri presoji, ali je sprememba kazenske sankcije v škodo obdolženca, torej ali je spremenjena kazenska sankcija strožja, ni mogoče izhajati iz v naprej postavljenih splošnih meril, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru obe sankciji, izrečeno in spremenjeno, primerjati z vidika konkretnega storilca.4

15. Državna tožilka pravilno izpostavi, da so varnostni ukrepi vrsta kazenskih sankcij, ki se najbolj razlikujejo od kazni. Kazni se namreč izrekajo za že storjena kazniva dejanja, pri čemer je temelj kazni storilčeva krivda, z varnostnimi ukrepi pa se preprečujejo bodoča kazniva dejanja, pri čemer je temelj varnostnih ukrepov storilčeva nevarnost. Pritožbeno sodišče poudarja, da so varnostni ukrepi (konkretno varnostna ukrepa po 70.a in 70.b členu KZ-1) kljub svoji preventivni naravnanosti in delni podrejenosti drugim strokam vendarle del sistema kazenskih sankcij. Zoper posameznika se navedena ukrepa uporabita zaradi storitve kaznivega dejanja oziroma protipravnega dejanja, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, izvršita pa se z večjo ali manjšo prisilo in ob tem občutno posegata v človekove pravice in temeljne svoboščine, pri varnostnem ukrepu po 70.a členu KZ-1 celo z odvzemom prostosti5. Pritožnica premajhno težo pripisuje temeljni razliki med varnostnima ukrepoma obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po določbi 70.a člena KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po določbi 70.b člena KZ-1, ki je v tem, da je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu obvezno povezan z odvzemom prostosti, varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti pa je izključno kurativne narave, ker pri tem varnostnem ukrepu zdravljenje ni združeno z varstvom6. Glede na to, da je treba pri oceni, ali je sprememba kazenske sankcije v škodo obdolženca, izhajati iz položaja konkretnega storilca, se za pravilno izkaže odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolženki zaradi načela prepovedi _reformatio in peius_ izreklo varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1. V kolikor se obdolženka ne bi pritožila zoper sklep, ki ga je sodišče izdalo v prvotnem postopku, bi postala odločitev o izrečenem varnostnem ukrepu po 70.b členu KZ-1 pravnomočna, kar za obdolženko pomeni, da bi se zdravila na prostosti, ambulantno, pri čemer v njeno svobodo gibanja ne bi bilo poseženo, še naprej bi bivala doma in lahko skrbela za mladoletnega otroka. V kolikor pa bi sodišče v novem postopku obdolženki izreklo varnostni ukrep po 70.a členu, bi to za konkretno obdolženko pomenilo zdravljenje in varstvo s prisilnim odvzemom svobode in posledično ločitev od mladoletnega sina, kar zanjo nedvomno predstavlja (prepovedano) spremembo na slabše. Po presoji pritožbenega sodišča stališče državne tožilke, ki ocenjuje, da sprememba ukrepa po 70.b členu KZ-1 v ukrep po 70.a členu KZ-1 ne šteje za strožji ukrep, saj gre za enako vrsto kazenske sankcije v enakem trajanju, v vsakem primeru pa je potrebno izvrševanje varnostnega ukrepa preverjati vsakih šest mesecev, ni pravilno. Kot rečeno, je treba pri presoji ali gre za spremembo na slabše ali ne izhajati iz položaja obdolženke, ki bi jo predlagana sprememba iz varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1 v 70.a člen KZ-1 postavila v izrazito slabši položaj, poleg tega pa bi sprejetje takšnega stališča nedvomno odvračalo obdolžence, ki jim je bil izrečem varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 od vlaganja pritožb, kar je v nasprotju z načelom prepovedi _reformatio in peius_.

16. Pritožnica se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS (VSRS) I Ips 45219/2012-33 z dne 5. 3. 2015 in navaja, da kadar sodišče ob sprejemu sporazuma o priznanju krivde, v katerem ni določen izvršitveni način kazni zapora, v sodbi določi alternativno izvršitveno obliko (delo v splošno korist), ne poseže v sporazum in ne izreče milejše kazni kot je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde. Navedeno po oceni državne tožilke pomeni, da »dodatna« določitev izvršitvenega načina ne predstavlja strožjega ali milejšega kaznovanja. Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na navedeno sodbo VSRS, saj gre v omenjeni zadevi za problematiko v zvezi s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde in za sodno določitev dela v splošno korist kot načina izvršitve kazni zapora. Gre za instituta, ki nista primerljiva z naravo varnostnih ukrepov po členih 70.a in 70.b KZ-1. Omenjena varnostna ukrepa sta samostojni kazenski sankciji, ki ju sodišče izreče, ko so za njun izrek izpolnjeni vsi zakonski pogoji (upoštevajoč načelo prepovedi _reformatio in peius_), pri čemer ne gre zgolj za način izvršitve določenega ukrepa.

17. Državna tožilka se sklicuje tudi na sodbo VSRS I Ips 281/2005 z dne 26. 10. 2006, pri čemer zavzame stališče, da se varnostni ukrep po 70.a členu zaradi obligatornosti izreka ter namena izreka ukrepa, ki je v preprečevanju nevarnosti ponavljanja hudih kaznivih dejanj, močno približuje naravi obligatornega odvzema določenih predmetov (npr. drog) oziroma odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi, za katere prepoved _reformatio in peius_ zaradi varovanja splošne varnosti ne velja. Drži, da je namen varnostnih ukrepov po 70.a in 70.b členu KZ-1 preprečevanje nevarnosti ponavljanja hudih kaznivih dejanj in varovanje splošne varnosti, pa vendar po presoji višjega sodišča pritožnica pri sklicevanju na omenjeni judikat spregleda, da se varnostna ukrepa po 70.a in 70.b členu KZ-1 in varnostni ukrep odvzema predmetov bistveno razlikujejo glede na to, katere vrednote so z ukrepanjem prizadete. Varnostna ukrepa po 70.a in 70.b členu KZ-1 sta osebna (personalna), medtem ko je varnostni ukrep odvzema predmetov po naravi stvarni (realni) varnostni ukrep. Kot pojasnjeno zgoraj, je z izrekom ukrepa po 70.a členu KZ-1 poseženo v posameznikovo pravico do svobode, kar predstavlja neprimerno hujši poseg v posameznikovo osebno sfero kot varnostni ukrep odvzema predmetov (npr. drog) ali odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, zato je uporaba načela prepovedi _reformatio in peius_ na mestu.

**Sklepno**

18. Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb zagovornice in državne tožilke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, na podlagi njih napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo jasne, temeljito razčlenjene in prepričljive razloge. Na podlagi ugotovljenih dejstev je utemeljeno presodilo, da je obdolženka v stanju neprištevnosti storila protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in je pravilno uporabilo kazenski zakon. S pravilno interpretacijo načela prepovedi _reformatio in peius_ je obdolženki utemeljeno izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1, in sicer najdalj za dve leti, pri čemer je obdolženko izrecno opozorilo, da bo sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odločilo o tem ali je takšno zdravljenje še potrebno, v kolikor pa se obdolženka ne bo hotela zdraviti na prostosti ali bi zdravljenje samovoljno opustila oziroma, če zdravljenje ne bo uspešno, ji lahko sodišče ob pogojih, ki jih določa zakon odredi, da se ukrep nadaljuje v zdravstvenem zavodu. Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo takih kršitev, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, zato je zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

19. Višje sodišče je obdolženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj je obdolženka po podatkih spisa brez zaposlitve, preživlja pa se s socialno pomočjo.

1 Pri tem se je sklicevalo na četrti odstavek 397. člena ZKP, 385. člen ZKP in 3. člen ZKP. 2 Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Pravni terminološki slovar: argumentum a maiori ad minus pomeni sklepanje, da pravna posledica velja za primer, ko se določena pravno pomembna okoliščina pojavlja z manjšo intenzivnostjo, če je pravno urejena za primer, pri katerem se pojavlja z večjo intenzivnostjo. 3 Četrti odstavek 70.b člena KZ-1: Če se storilec noče zdraviti na prostosti, ali če zdravljenje samovoljno opusti, ali če zdravljenje ni uspešno, lahko sodišče ob pogojih iz prvega odstavka prejšnjega člena odredi, da se ta ukrep izvršuje v zdravstvenem zavodu. Tudi v takem primeru sme ta ukrep skupaj trajati največ dve leti. Sodišče po preteku šestih mesecev ponovno odloči o tem, ali je ta ukrep še potreben. 4 mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 833, tč. 10. 5 Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 369-370. 6 Tako sodba VSRS I Ips 170/2010 z dne 31. 3. 2011.