Jedro

Gre za obveznost, nastalo že s sklenitvijo kreditne pogodbe in pred začetkom stečaja. Terjatev (upnika) in s tem obveznosti (dolžnika) ne nastane šele ob dospelosti, ampak obstaja že ob sklenitvi posla. Pravice in obveznosti banke, kreditojemalca in Republike Slovenije, ki izhajajo iz jamstva po Zakonu o jamstveni shemi Republike Slovenije za fizične osebe, se navedejo v kreditni pogodbi. Tudi (regresna) terjatev B. d.d. iz naslova vnovčenega jamstva izhaja iz sklenjene kreditne pogodbe in ne temelji neposredno na zakonskih določbah. Čim je tako in je obveznost iz naslova jamstva za tožnikov dolg nastala pred začetkom stečaja, gre za terjatev, ki se v skladu z določbami 296. člena ZFPPIPP (kot pogojna) prijavi v stečajnem postopku in za katero v skladu s citiranimi določbami 131. člena istega zakona ni dovoljeno izdati sklepa o (davčni) izvršbi.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Davčnega urada Ljubljana št. DT 42913-02020/2011-1- 08162-05 z dne 23. 8. 2011 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 342 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva pri bankah in hranilnicah iz naslova vnovčenih jamstev po Zakonu o jamstveni shemi Republike Slovenije za fizične osebe (v nadaljevanju ZJShemFO) na predlog Ministrstva za finance začel zoper tožnika davčno izvršbo za izterjavo neplačanega zneska kredita, za katerega je bilo vnovčeno jamstvo države, obresti in stroškov davčne izvršbe v skupni višini 2.667,68 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od navedene glavnice, ki jih obračuna banka oziroma hranilnica od dne 24. 8. 2011 do vključno dneva plačila.

Iz obrazložitve sklepa sledi, da je bil v skladu s 17. členom ZJShemFO davčnemu organu poslan predlog za prisilno izterjavo zneska kredita, ki ga tožnik ni poravnal (banki) v določenem roku in za katerega je bilo vnovčeno jamstvo države. Zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in 17. členom ZJShemFO ter na podlagi 146. člena ZDavP-2, po katerem je izvršilni naslov za druge denarne nedavčne obveznosti odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti, začel davčno izvršbo z izdajo izpodbijanega sklepa.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep, v kateri le-ta navaja, da je v postopku osebnega stečaja in da zato ni zakonske podlage za začeto izvršbo, zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je iz podatkov javnih evidenc (AJPES) razvidno, da je bil dne 24. 1. 2011 objavljen oklic o začetku postopka osebnega stečaja nad tožnikom. Ker je bil izpodbijani sklep v nasprotju z 251. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) vročen samo pritožniku, je drugostopni organ s posebnim sklepom z dne 17. 10. 2012 z izpodbijanim sklepom seznanil (še) stečajno upraviteljico ter jo pozval, da prevzame postopek oziroma odobri že vloženo pritožbo. Upraviteljica je na poziv davčnega organa odgovorila, da se strinja z vloženo pritožbo ter dodatno navedla še, da terjatev upnika ni nova, da je nastala še pred začetkom stečajnega postopka, ter da v skladu z določbami 131. člena ZFPPIPP, ki se uporabljajo tudi v postopku osebnega stečaja in smiselno tudi za postopke davčne izvršbe, po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Iz kreditne pogodbe z dne 8. 1. 2010 in prijave terjatve upnika A. d.d. je namreč razvidno, da je terjatev, ki je predmet spornega sklepa o davčni izvršbi, A. d.d. nastala pred začetkom osebnega stečaja, ko je hkrati nastala tudi pogojna terjatev upnika Republike Slovenije iz naslova zavarovanja iz 2. člena kreditne pogodbe. Republika Slovenija kot upnik svoje pogojne terjatve ni prijavila v stečajno maso, temveč je predlagala davčno izvršbo. To pa po določbah ZFPPIPP ni dovoljeno, zato stečajna upraviteljica predlaga, da se izpodbijani sklep kot nedovoljen razveljavi in izvršba ustavi.

Na podlagi podatkov, ki so v spisih, drugostopni organ ugotavlja, da je tožnik dne 8. 1. 2010 z A. d.d. sklenil kreditno pogodbo, s katero mu je banka dala kredit, zavarovan v okviru jamstva po pogojih ZJShemFO, v znesku 2 780,00 EUR z rokom vračila v 60 zaporednih mesečnih obrokih, ki zapadejo zadnji dan v posameznem koledarskem mesecu, s tem da prva mesečna obveznost zapade v plačilo 28. 2. 2010. Ker tožnik kljub opominom ni poravnal dolgovanega zneska iz kredite pogodbe, ga je banka z dopisom z dne 29. 3. 2011 obvestila, da odpoveduje kreditno pogodbo in da je celotno obveznost po pogodbi predlagala v izterjavo B. d.d. (v nadaljevanju B. d.d.) ter ji s tem odstopila vse obveznosti (pravilno: terjatve) iz pogodbe. B. d.d. je po tem, ko je prejela od Ministrstva za finance potrdilo o plačilu jamstva, tožniku poslala zahtevek za plačilo zneska kredita, za katerega je bilo izplačano jamstvo ter ga hkrati opozorila, da bo v primeru, če v roku osmih dni ne bo vložil ugovora glede obstoja dolga, oziroma če dolgovanega zneska ne bo poravnal, zahtevek predala Davčni upravi. Zahtevek je bil tožniku vročen 15. 6. 2011. Ker tožnik zahtevku ni ugovarjal niti ni poravnal dolga, je B. d.d. z dopisom z dne 27. 6. 2011 na podlagi zahtevka z dne 2. 6. 2011 kot izvršilnega naslova, ki je postal izvršljiv dne 24. 6. 2011, predlagala uvedbo postopka izvršbe, ki je bil nato uveden z izpodbijanim sklepom. Iz spisov zadeve izhaja še, da je A. d.d. dne 25. 2. 2011 prijavila svoje terjatve, med drugim tudi terjatev po zadevni pogodbi, v stečajni postopek nad tožnikom.

Na tej podlagi ter na podlagi določb 17. člena ZJShemFO, 19., 20. in 21. člena Uredbe o izvajanju Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije za fizične osebe (v nadaljevanju Uredba) in ob upoštevanju določb ZDavP-2, ki se nanašajo na davčno izvršbo, drugostopni organ ugotavlja, da je bilo ravnanje B. d.d. kot predlagateljice izvršbe ter organa prve stopnje, ki je izdal izpodbijani sklep, pravilno in zakonito, saj tožnik zahtevku za plačilo kredita, za katerega je bilo vnovčeno jamstvo, ni ugovarjal in je zato za začetek izvršbe obstajal veljavni izvršilni naslov, ki je postal izvršljiv 24. 6. 2011. Ker gre za izvršbo vnovčenega jamstva po ZJShemFO in ne za izterjavo po kreditni pogodbi, ne gre za terjatev, ki bi nastala pred začetkom osebnega stečaja in zato ni bilo podlage zato, da bi morala država kot upnik terjatev kot pogojno prijaviti v stečajno maso. Terjatev je po presoji pritožbenega organa ob upoštevanju namena zakona nastala šele takrat, ko je bila država s strani A. d.d. pozvana, da plača jamstvo iz kreditne pogodbe. Plačilo je bilo izvršeno 27. 5. 2011 in je torej zahtevek za plačilo zneska kredita, za katerega je bilo izplačano jamstvo, postal izvršljiv po začetku postopka osebnega stečaja nad tožnikom (24. 6. 2011). Ker tako ne gre za terjatev, ki je nastala do začetka postopka osebnega stečaja in bi jo bilo treba prijaviti v stečajno maso, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep. To, da je A. d.d. prijavila vse svoje terjatve v postopek osebnega stečaja, pa na postopek izvršbe ne vpliva.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni oziroma, podredno, odpravi oziroma ugotovi, da je nezakonit ter obenem (v vsakem od naštetih primerov) izvršbo ustavi in predlog za izvršbo zavrže, ter da poleg tega spremeni, odpravi ali ugotovi tudi nezakonitost zahtevka B. d.d. z dne 2. 6. 2011. V tožbi na prvem mestu navaja, da so mu bile kršene pravice do sodelovanja v postopku. Ker je tožnik kot stečajni dolžnik stranka v postopku in ima, čeprav omejeno, poslovno pa tudi procesno sposobnost, se ni postopalo pravilno, ko se je na začetku malce vročalo tožniku, na koncu pa le še upravitelju tožnika. Vročati bi bilo namreč treba obema. S tem je bila tožniku odvzeta možnost, da sodeluje v postopku in zato je treba izpodbijani akt že iz tega razloga odpraviti oziroma ga izreči za ničnega. Razen tega je davčni organ začel postopek na podlagi listine, ki nima lastnosti izvršilnega naslova in nima potrdila o izvršljivosti, poleg tega pa tudi ni bila priložena sklepu o davčni izvršbi.

Tožnik uveljavlja tudi kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom, ker je po določbah ZJShemFO zakonsko pooblastilo za predlaganje davčne izvršbe dano zasebnemu subjektu, s čimer so različni upniki brez utemeljenega razloga postavljeni v bistveno neenak položaj. Izplačila oziroma terjatve po jamstveni shemi namreč nimajo nobene zveze z davčnimi ali drugimi proračunskimi prejemki ali izdatki. Zahtevka B. d.d. pa ni mogoče šteti za izvršilni naslov, saj postopka izvršbe ni mogoče začeti brez ustreznega izvršljivega akta, kar pa zahtevek ni, saj ni bil izdan v upravnem postopku in tudi nima vseh predpisanih sestavin (naziva, uvoda, izreka, obrazložitve, pravnega pouka, žiga, podpisa uradne osebe). Subsidiarne uporabe ZUP namreč v konkretnem primeru po mnenju tožnika ni mogoče izključiti. Zahtevek tudi ni bil pravilno vročen niti mu niso bile priložene listine, na katerih temelji. Zato je bila storjena absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Absolutna bistvena kršitev postopka pa je bila storjena tudi s tem, ko upraviteljici ni bilo omogočeno, da sodeluje pri obravnavi zahtevka. Zahtevek ji ni bil vročen, zahtevek pa je vsebinsko tako pomanjkljiv, da ga ni mogoče preizkusiti niti ni mogoče zoper zahtevek uveljavljati pravnega varstva. Tožnik zato ni mogel sodelovati pri ugotavljanju temelja ali višine zahtevka. Poslan pa mu tudi ni bil opomin pred izvršbo niti obvestilo o tem, da je zadeva odstopljena v izterjavo niti mu ni bila predložena listina s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti.

In končno so bile v zadevi kršene tudi določbe 131. in 132. člena ZFPPIPP, po katerih je vodenje izvršilnih postopkov v stečajnem postopku prepovedano. Izpodbijani sklep pa je bil izdan po začetku stečaja, zato ga je treba že iz tega razloga odpraviti. Nadaljnji razlog za odpravo pa je v tem, da je zahtevek B. d.d. z začetkom postopka odpusta obveznosti po ZFPPIPP pogojno zastaral. Napačna pa je tudi trditev organa druge stopnje, da ne gre za terjatev, ki izvira izpred začetka stečajnega postopka. Ko je B. d.d. izplačal jamstvo, je stopila na mesto A. d.d. ter s tem izvedla tiho cesijo. Zato je zahtevek B. d.d. in izpodbijani sklep v celoti nezakonit, saj skuša izigrati pravila stečajnega postopka in s tem kršiti ustavno pravico do enakosti med upniki, kar pa po določbah ZFPPIPP ni dovoljeno, hkrati pa bi bil na ta način izničen učinek odpusta obveznosti, ki ga ureja isti zakon. Tožnik opozarja še, da se v stečaju in izven njega dvakrat uveljavlja ista terjatev, obakrat brez omembe, da gre za pogojno ali solidarno jamčevanje.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da je bil dne 24. 1. 2011 začet postopek osebnega stečaja nad tožnikom ter da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan po tem, ko je bil tožnik že v stečaju.

Po določbah 131. člena ZFPPIPP, ki se uporabljajo smiselno tudi za postopke davčne izvršbe, po začetku postopka zaradi insolventnosti, med katere sodi v skladu s 5. členom istega zakona tudi postopek osebnega stečaja, proti insolventnemu dolžniku praviloma ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Izda se lahko le v primerih, ki so našteti v drugem odstavku istega člena, med drugim v primeru izvršilnih naslovov, izdanih v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka – stroški postopka pa so po določbah 354. člena ZFPPIPP tiste obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov. Le če gre za obveznost, ki je nastala po začetku stečajnega postopka, je torej dovoljeno, da se zoper dolžnika, ki je v postopku (osebnega) stečaja, izda sklep o izvršbi.

V konkretnem primeru po presoji sodišča ne gre za takšno obveznost, temveč gre za obveznost, ki je nastala že s sklenitvijo kreditne pogodbe z dne 8. 1. 2010 in torej pred začetkom stečaja. Terjatev (upnika) in s tem obveznost (dolžnika) namreč ne nastane šele ob dospelosti, kot je razumeti razloge tožene stranke, ampak obstaja že ob sklenitvi posla. Pravice in obveznosti banke, kreditojemalca in Republike Slovenije, ki izhajajo iz jamstva po ZJShemFO, pa se skladno s tretjim odstavkom 9. člena istega zakona navedejo v kreditni pogodbi. Tudi (regresna) terjatev B. d.d. iz naslova vnovčenega jamstva po ZJShemFO torej izhaja iz sklenjene kreditne pogodbe in ne temelji neposredno na zakonskih določbah, kot se navaja v razlogih drugostopne odločbe. Čim pa je tako in je obveznost iz naslova jamstva za tožnikov dolg nastala pred začetkom stečaja, gre za terjatev, ki se v skladu z določbami 296. člena ZFPPIPP (kot pogojna) prijavi v stečajnem postopku in za katero v skladu s citiranimi določbami 131. člena istega zakona ni dovoljeno izdati sklepa o (davčni) izvršbi.

Izpodbijani sklep je bil torej v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami izdan tožniku, ki je v osebnem stečaju, kar je kršitev materialnega prava, ki narekuje odpravo sklepa. Sodišče je zato moralo tožbi ugoditi in sklep odpraviti že iz tega razloga in se zato v presojo ostalih tožbenih ugovorov in predlogov ni spuščalo. Sodišče je tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

O stroških postopka je, ob upoštevanju DDV, odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).