Jedro

Nepravilen je zaključek nižjih sodišč, da tožnik ni dokazal škode, ker bi tožnik (ki se je odločil, da ne bo plačal stroškov sodnega izvršitelja in stroškov povratnega prevoza) lahko predlagal oziroma zahteval, da toženec preko sodišča organizira dražbo za prodajo stvari, pa tega od leta 2009 ni storil in tudi ni trdil, da je stvari kdaj kasneje poskušal poiskati oziroma da so uničene ter da so bili kdaj kasneje poravnani stroški opravljene izvršbe z dne 24. 9. 2009 (kar je bilo pogoj za vrnitev spornih premičnin). Po presoji Vrhovnega sodišča trditve tožnikov, da ne vesta, kje so sedaj premičnine in da jima je toženec z ugotovljenim nedopustnim ravnanjem (ko ni obračunal in specificiral stroškov hrambe stvari ter predlagal sodišču njihove prodaje) povzročil škodo v njihovi protivrednosti, zadostujejo za presojo obstoja in višine škode. Na tožencu pa je trditveno in dokazno breme zmanjšanja vrednosti premičnin zaradi stroškov njihove hrambe in prodaje. Če bi toženec ravnal v skladu s Pravilnikom, bi bila tožnika namreč po izvršeni sodno dovoljeni prodaji lahko deležna ostanka kupnine, po plačilu stroškov hrambe in prodaje stvari. Tožnika s tem, ko nista prevzela stvari iz hrambe, ne odgovarjata za posledice njihove izgube oziroma uničenja po načelu volenti non fiti iniuria (140. člen OZ), ampak sta s tem zgolj privolila v njihovo prodajo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da je toženec dolžan v roku 15 dni nerazdelno plačati tožnikoma 123.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2009 dalje in stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Povzetek revizijskih navedb**

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata tožnika revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitvev določb pravdnega postopka. Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Uveljavljata bistveno kršitev določb po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni jasno, kakšno materialnopravno izhodišče sta nižji sodišči zavzeli v sodbah. Sodišče prve stopnje namreč zaključi, da v toženčevem ravnanju ni nič protipravnega, pritožbeno sodišče pa navede, da ni dvoma, da je toženec ravnal v nasprotju s 117. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik), ko je sporne stvari pustil upniku, namesto da bi sodišču predlagal njihovo prodajo. Iz sodb ni jasno, ali tožnika s tožbo nista uspela, ker nista dokazala protipravnosti oziroma vzročne zveze ali ker nista dokazala škode oziroma višine škode. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni razkrilo normativnega okvira in ni izvedlo materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP, saj je šele v sodbi navedlo, da tožnika od sodišča nista zahtevala organizacije dražbe za prodajo, da nista podala trditev, da so stvari leta 2016 uničene in da bi bili kasneje poravnani stroški opravljene izvršbe dne 24. 9. 2009. Pritožbeno sodišče pa je pritožbene navedbe tožnikov, da so stvari zanju izgubljene, zavrnilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Ni mogoče pričakovati od tožnikov, da bi prej v postopku trdila in dokazala, da ne moreta izposlovati vrnitve stvari, zaradi česar bi bila upravičena do plačila samo v višini, ki ustreza izkupičku, ki bi ga toženec dosegel s prodajo stvari po Pravilniku, saj je Okrajno sodišče na Vrhniki šele 17. 6. 2016 v postopku izvršbe na zahtevo tožnikov opravilo ogled in iz priloženega Zapisnika o naroku na kraju samem (priloga A63) je razvidno, da je izvršitelj izjavil, da so bile stvari uničene oziroma da se ne more natančno spomniti, kaj je bilo z zadevami in v tem trenutku ne more odgovoriti na navedbo stranke, da so bile odpeljane s strani upnika. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da toženec odgovarja za premičnine in njihovo izginotje ali uničenje, saj je na njem odgovornost za premičnine, odpeljane ob deložaciji, do trenutka, ko po izvršiteljevem predlogu zaradi neprevzema s strani dolžnika sodišče dovoli prodajo. Neupoštevna je toženčeva navedba, da je imel dolžnik možnost aktivno sodelovati pri odstranitvi stvari. Ni dvoma, da je tožnik večkrat skušal prevzeti stvari. Izvršitelj tega ni prerekal. Toženec je tožniku onemogočil prevzem stvari oziroma možnost, da plača višje stroške hrambe stvari in njihovo prodajo preko sodišča. Če do prodaje stvari ni prišlo zaradi toženčevega ravnanja in stvari ni več, potem tožnik ne more zahtevati izkupička po prodaji, ampak bi sodišči morali jasno odgovoriti, kdo je odgovoren za njih od trenutka, ko so odpeljane v hrambo. Toženec je dopustil, da je stvari iz hrambe odpeljal upnik oziroma je v drugem postopku celo izjavil, da so stvari uničene. Pritožbeno sodišče je prezrlo, da toženec ni napravil specifikacije stroškov odvoza in skladiščenja in ni dokumentiral same deložacije, saj je posnetek po lastni izjavi založil oziroma uničil. Zato tožnika ne moreta zahtevati izkupička, ki bi ga toženec dosegel s prodajo stvari. Pritožbeno sodišče ni prepričljivo obrazložilo, zakaj je odstopilo od ustaljene sodne prakse (tožnika sta se v postopku sklicevala na sklep I Ip 797/2010). Tožnika sta trdila, da jima toženec ni izdelal obračuna in specifikacije stroškov odvoza in hrambe ter da je opravljal izvršbo izven meja sklepa o izvršbi in je pustil, da so se stvari nepovratno izgubile, ko je dopustil, da je stvari iz hrambe odpeljal upnik, ne da bi zahteval poplačilo stroškov sodne prodaje stvari. Sodišči nista opravili presoje skrbnosti izvršitelja. Sodbi sta nerazumljivi ter protispisni, zlasti ob upoštevanju pisnih pomot sodišča prve stopnje, ki je določene dokaze, ki jih je predložil tožnik, pripisalo tožencu.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP1 vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano): − Dne 3. 12. 2007 je bila na javni dražbi prodana nepremičnina parc. št. 285. S k. o. ..., na naslovu L. in je bila domaknjena kupcu A. A. (upnik v nadaljnjem izvršilnem postopku - v nadaljevanju upnik). Okrajno sodišče na Vrhniki je na upnikov predlog dne 15. 5. 2008 sklenilo, da se mora tožnik izseliti iz poslovno-stanovanjskega objekta 285.S. Dne 21. 11. 2008 je isto sodišče v postopku I 186/2008 sklenilo, da se predlagana izvršba dovoli, za izvršitelja pa je določilo toženca. Višje sodišče v Ljubljani je na tožnikov ugovor izvršilni sklep spremenilo v toliko, da je podaljšalo rok izselitve na 60 dni. Tožnik je bil po sklepu o izvršbi dolžan v danem roku izročiti novemu lastniku nepremičnino, prosto ljudi in stvari.

− Toženec (kot sodni izvršitelj) je dne 26. 11. 2008 sporočil tožencu, da bo 6. 12. 2008 ob 11.00 uri opravil prisilno izpraznitev objekta 285.S. Tožnik je preko tedanjega pooblaščenca odgovoril, da prisilna izpraznitev ni potrebna, saj je objekt 285.S izpraznil že pred izdajo sklepa o izvršbi, poleg tega pa ta še ni pravnomočen ter da je kupec kupil le objekt 285.S, celotna nepremičnina na naslovu L., pa stoji tudi na parc. št. 1041/8, 1868/2 in 1041/9, tega dela pa tožnik ni dolžan izprazniti.

− Okrajno sodišče na Vrhniki je 10. 4. 2009 s sklepom I 186/2008 zavrnilo tožnikov ugovor.

− Toženec je 9. 9. 2009 poskusil opraviti izpraznitev, vendar izvršilnega dejanja ni dokončal. Iz zapisnika o opravi izvršilnega dejanja z dne 9. 9. 2009 (ki ga je podpisal tudi tožnik) je razvidno, da je upnik vztrajal, da se izprazni celotna nepremičnina na naslovu L., dolžnik (tožnik) pa je vztrajal, da celotna hiša ne leži samo na parceli 285.S, ki je bila predmet izvršbe, ampak tudi na drugih, ki niso predmet izvršbe. Tožnik se je zavezal, da bo do 17. 9. 2009 sam v dogovoru z upnikom odstranil stvari, ki jih do tedaj še ni. Tožnik tožencu takrat ni točno pokazal, kateri del nepremičnine je predmet izvršbe.

− Tožnik tega ni storil in toženec je 23. 9. 2009 poslal tožniku dopis, da bo 24. 9. 2009 izpraznil premičnine v objektu na naslovu L., če jih tožnik ne bo, kot se je zavezal 9. 9. 2009. Obvestil ga je, naj prevzame stvari v roku 14 dni, sicer se bodo uničile.

− Toženec je dne 24. 9. 2009 izpraznil le del celotne stanovanjske hiše na naslovu L., ker je navzoči upnikov pooblaščenec povedal, da prizidek s samostojnim vhodom ni predmet izvršbe in zato premičnin, ki so se nahajale tam, ni odvzel in odpeljal. − Toženec je pisal tožniku, da je na predlog upnika 24. 9. 2009 izpraznil stvari v hiši na naslovu L., in da jih lahko tožnik proti plačilu stroškov odvoza in skladiščenja prevzame iz skladišča (naslov skladišča na dopisu ni bil naveden).

− Tožnik se je pozanimal, kje so stvari in toženec mu je po telefonu sporočil pravi naslov (skladišče družbe B., d. o. o., v poslovnih prostorih C.). Toženec takrat stroškov še ni obračunal. − Tožnik je nato po telefonu poklical direktorja družbe B., d. o. o., in ga prosil, če lahko pripelje premičnine nazaj. Ko je tožniku povedal ceno prevoza, ga tožnik ni več poklical nazaj. Tožnik je vedel, kje se nahajajo premičnine in ni imel namena plačati stroškov odvoza in hrambe. Ni dokazal, da mu je toženec povedal napačni naslov skladišča in mu rekel, da ne more priti po stvari. Prav tako ni dokazal, da je naročil kamion, da bi pripeljal premičnine iz skladišča nazaj v Logatec in da mu je toženec to preprečil. − Toženec potem, ko je ugotovil, da tožnik ne namerava plačati stroškov povratnega prevoza, ni predlagal sodišču, da dovoli prodajo stvari na tožnikove stroške, ampak jih je prepustil upniku.

− Izvršilni postopek je bil 11. 7. 2011 ustavljen, ker je upnik umaknil predlog za izvršbo. Toženec je 11. 6. 2013 podal končno poročilo.

**Presoja utemeljenosti revizije**

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožnika sta s tožbo uveljavljala, da je toženec (kot sodni izvršitelj) tožnikoma povzročil škodo, ker naj bi 24. 9. 2009 prekoračil sklep o izvršbi, saj je izpraznil tudi del objekta, ki leži na parc. z ID znakom ... , obe k. o. ..., kar ni bilo v skladu s sklepom o izvršbi, ki se je nanašal samo na objekt 285.S. Ker ni preveril stanja nepremičnine in je iz objekta neupravičeno odpeljal premičnine ter tožnikoma ni omogočil prevzema stvari, je kršil skrbnost dobrega strokovnjaka po prvem odstavku 39. člena Pravilnika. Toženec je kršil tudi 116. in 117. člen Pravilnika, ker ni obračunal in specificiral stroškov hrambe premičnin in ker, potem ko je ugotovil, da tožnik ne namerava plačati stroškov povratnega prevoza premičnin, ni obvestil sodišča s predlogom, da dovoli prodajo premičnin na dolžnikove stroške. S tem jima je povzročil škodo v njihovi protivrednosti, ker se ne ve, kje so te premičnine.

8. Po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tisti, ki povzroči drugemu škodo, dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

9. Po prvem odstavku 39. člena Pravilnika mora izvršitelj izvršilna dejanja opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in na način, s katerim se najhitreje in najbolj učinkovito doseže poplačilo upnika oziroma izvršitev ali zavarovanje dolžnikove obveznosti, pri čemer mora spoštovati dostojanstvo dolžnika, članov njegovega gospodinjstva in drugih oseb ter jim ne sme povzročiti nepotrebne škode ter stroškov. Po četrtem odstavku 116. člena Pravilnika izvršitelj o hrambi stvari v skladu s prvim odstavkom 50. člena tega Pravilnika obvesti dolžnika in mu določi primeren rok, v katerem lahko zahteva njihovo izročitev, ter navede, kje jih lahko prevzame. Po petem odstavku 116. člena Pravilnika izvršitelj v obvestilu iz prejšnjega odstavka natančno obračuna in specificira plačilo oziroma stroške, do katerih je v skladu s podzakonskim aktom upravičen zaradi hrambe teh stvari do dneva izteka roka za izročitev stvari, ter opozori dolžnika: da je najkasneje ob izročitvi stvari dolžan poravnati ta znesek oziroma dokazati, da ga je poravnal na način, kot je bil določen v obvestilu (npr. nakazilo na račun izvršitelja); da bodo po izteku roka iz prejšnjega odstavka stvari prodane, iz izkupička pa se bo poplačal izvršitelj in poravnali stroški za hrambo in za prodajo stvari. Po prvem odstavku 117. člena Pravilnika izvršitelj, če dolžnik ne prevzame stvari na način in pod pogoji iz prejšnjega člena, o tem nemudoma obvesti sodišče oziroma pristojni organ s predlogom, da po uradni dolžnosti dovoli prodajo stvari na dolžnikove stroške.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči v zvezi s prvim očitkom tožnikov (prekoračitev sklepa o izvršbi in onemogočanje prevzema premičnin) glede na njune ugotovitve, da tožnika nepravilno opravljene deložacije in onemogočanja prevzema stvari s strani toženca nista dokazala, pravilno pojasnili, da tožnika v tem delu nista dokazala protipravnosti toženčevega ravnanja. Neupoštevne so revizijske navedbe, da je toženec tožniku onemogočal prevzem stvari, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dokazne ocene in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Vrhovno sodišče pa se ne strinja s stališčem nižjih sodišč glede drugega očitka tožnikov (odsotnost obračuna in specifikacije stroškov hrambe premičnin in neobvestitev sodišča s predlogom prodaje premičnin). Nižji sodišči sta sicer pravilno zaključili, da je toženec kršil določbe 116. in 117. člena Pravilnika, ker toženec v obvestilu o hrambi premičnin ni obračunal in specificiral stroškov hrambe in ker potem, ko je ugotovil, da tožnik ne namerava plačati stroškov povratnega prevoza premičnin, ni obvestil sodišča s predlogom, da dovoli prodajo premičnin na dolžnikove stroške, ampak je premičnine prepustil upniku. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku nižjih sodišč, da sta tožnika z navedenim dokazala protipravnost toženčevega ravnanja.

12. V nadaljevanju pa sta nižji sodišči zmotno presodili, da tožnika nista dokazala nadaljnjih predpostavk odškodninske terjatve. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo zmotno stališče (ki ga je pritožbeno sodišče potrdilo2), da tožnik ni dokazal škode, saj bi tožnik (ki se je odločil, da ne bo plačal stroškov sodnega izvršitelja in stroškov povratnega prevoza) lahko predlagal oziroma zahteval, da toženec preko sodišča organizira dražbo za prodajo stvari, pa tega od leta 2009 ni storil in tudi ni trdil, da je stvari kdaj kasneje poskušal poiskati oziroma, da so uničene ter da so bili kdaj kasneje poravnani stroški opravljene izvršbe z dne 24. 9. 2009 (kar je bilo pogoj za vrnitev spornih premičnin). Po presoji Vrhovnega sodišča trditve tožnikov, da ne vesta, kje so sedaj premičnine in da jima je toženec z ugotovljenim nedopustnim ravnanjem (ko ni obračunal in specificiral stroškov hrambe stvari ter predlagal sodišču njihove prodaje) povzročil škodo v njihovi protivrednosti, zadostujejo za presojo obstoja in višine škode. Na tožencu pa je trditveno in dokazno breme glede zmanjšanja vrednosti premičnin zaradi stroškov njihove hrambe in prodaje. Če bi toženec ravnal v skladu s Pravilnikom, bi bila tožnika namreč po izvršeni sodno dovoljeni prodaji lahko deležna ostanka kupnine po plačilu stroškov hrambe in prodaje stvari. Tožnika s tem, ko nista prevzela stvari iz hrambe, nista privolila v njihovo izgubo oziroma uničenje po načelu volenti non fiti iniuria (140. člen OZ), kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, ampak sta s tem privolila zgolj v njihovo prodajo.

13. Pritožbeno sodišče je tudi nepravilno zavrnilo kot neupoštevno pritožbeno novoto (po prvem odstavku 337. člena ZPP) pritožbene navedbe tožnikov, da so sporne premičnine zanju nepovratno izgubljene, saj sta tožnika pravočasno navedla, da ne vesta, kje te premičnine so. Zato niti ni bistveno, ali so stvari uničene, izgubljene ali pri upniku, saj so zanju, ker ne vesta kje so, dejansko nepovratno izgubljene.

**Odločitev o reviziji**

14. Ker sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno pravo in je zaradi tega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovnem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotovljati obstoj in višino škode zaradi ugotovljenega toženčevega protipravnega ravnanja.

**Odločitev o stroških postopka**

15. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem. 2 Pritožbeno sodišče je zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevka tožnikov zaradi nedokazanega obstoja škode potrdilo, ker tožnika nista podala trditev, da sta premičnine poskušala poiskati oziroma da so uničene ali izgubljene oziroma da je njuna lastninska pravica na teh premičninah zaradi toženčevega protipravnega ravnanja prenehala in ne moreta izposlovati njihove vrnitve.