Jedro

V obravnavanem primeru gre za objekt (ograjo), zgrajen na sami parcelni meji, zato upoštevaje zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in določbi 27. ter 48. člena občinskega odloka, predlagana gradnja ni skladna z navedenima določbama Odloka in posledično ni izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena ZGO-1, po katerem mora biti projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo št. 351-280/2010-2 (11244) z dne 10. 11. 2010 odločil, da se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – ograja investitor A.A. in B.B. (tožnika v tem sporu), ..., na nepremičnini parc. št. 1503/18 in 1568 k.o. ..., zavrne. V obrazložitvi navaja, da Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v 74. členu določa listine, ki jih mora investitor priložiti k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt. Za navedeno nepremičnino se uporabljala Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditvena območja naselij in odprt prostor Občine Slovenske Konjice (v nadaljevanju Odlok), ki v 27. členu določa odmike tako, da mora biti novogradnja oddaljena najmanj 4 m od najbližje točke parcelne meje sosednje parcele. Oddaljenost je lahko manjša, če s tem soglaša lastnik sosednje meje, vendar ne manj kot 2m. V načrtih je prikazano, da bo objekt zgrajen na sami parcelni meji in bo potekal po nepremičnini parc. št. 1503/18 s parcelno mejo 1503/1 k.o. ... in nepremičnini parcelna meja št. 1568 s parcelno mejo z nepremičnino parc. št. 1545 obe k.o. ..., kar ni v skladu z odmiki. Prav tako določba petega odstavka 48. člena Odloka določa, da so minimalni odmiki od roba asfalta regionalne ceste pri novih objektih 8m, pri parkiriščih, ograjah in podobnem, pa so minimalni odmiki od roba asfalta 5m v primeru, če je ob regionalni cesti izveden pločnik, pa je ta odmik 2m od roba pločnika.

Organ druge stopnje v pritožbeni odločbi potrjuje odločitev prvostopenjskega organa, vendar iz drugih razlogov. Navaja, da gre za nezahteven objekt, sicer za ograjo po 2. točki prvega odstavka Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), na katero pa investitorja nesporno potrebujeta soglasja upravljalca dveh cest in sicer Občine Slovenske Konjice, kot tudi Direkcije RS za ceste, ker gre hkrati tudi za gradnjo v varovalnem pasu regionalne ceste tretjega reda št. 688. V nadaljevanju navaja, da je izdano soglasje pogojne narave in narekuje obveznost investitorja, da prestavi obstoječo ograjo na minimalni odmik 2m od roba vozišča regionalne cesta. Iz vloge pa je mogoče razbrati, da investitorja ne nameravata prestaviti sporne ograje, temveč jo želita legalizirati v dimenzijah in lokacijah, kot je bila zgrajena. Tudi iz soglasja Občine Slovenske Konjice z dne 15. 10. 2010 izhaja, da gre za nelegalno gradnjo, in da je škarpa zgrajena na mejah z zemljiščem, na katerem poteka občinska cesta. Od tega je mogoče ugotoviti pogojnost v smislu obveznega odmika ograje od parcelne meje, po kateri poteka občinska cesta; zadnji stavek 4. točke izreka soglasje izrecno določa: „da je dovoljena gradnje škarpe v razdalji minimalno 0,50m od mejnika“, čemur pa glede na priložene listine nesporno ni zadoščeno.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ker je odločba organa prve stopnje neobrazložena oziroma se je ne da preizkusiti. Izdaja gradbenega dovoljenja je potrebna zgolj zato, ker je ograja izvedena v varovalnem pasu regionalne in lokalne ceste. Gre dejansko za legalizacijo objekta in ne za novogradnjo. Skladno s 4. členom Uredbe je objekt nezahtevni in enostavni, ki ga je tudi dovoljeno graditi na parcelni meji, brez poseganja na sosednjo parcelo. Po 1.e točki 14. člena Uredbe spada obravnavana gradnja med pomožne objekte, ki so enostavni objekti, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje. V skladu z 11. točko prvega odstavka 20. člena Odloka, je dovoljena gradnja ograje brez gradbenega dovoljenja. Vsi pogoji, ki jih je postavila Direkcija RS za ceste so izpolnjeni, ograja leži 2m od roba vozišča in ne ovira preglednost na regionalni cesti in pri vključevanju na regionalno cesto. Pogoji pa so izpolnjeni tudi po soglasju Občine Slovenske Konjice. 48. člen Odloka, na katerega se sklicuje upravni organ, se nanaša na nove objekte. Velja tudi opozoriti, da je upravni organ uporabil napačen odstavek 27. člena Odloka, ker morajo biti v skladu s tretjim odstavkom odmiki novih objektov ali naprav od javnih cest pri novih objektih in napravah usklajeni s pogoji Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Odmiki od nekategoriziranih cest in gozdnih prometnic praviloma ne smejo biti manjši od 4m. V naseljih, kjer se je treba prilagajati obcestni zazidavi so ti odmiki lahko manjši, za kar pa je potrebno soglasje upravljavca ceste. V zadevi je bistveno to, da odmika ograje od parcelnih mej Odlok ne ureja in je treba uporabiti določila Uredbe, kar pa pomeni, da je edini pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pridobitev ustreznih soglasij. Tožeča stranka še poudarja, da je ograja varovalna ograja, ki ščiti stanovanjski objekt pred nevarnostmi iz kar dveh sosednjih cest. Tudi pritožbena odločba je zelo malo obrazložena in se je ne da preizkusiti. Upravni organ druge stopnje odmike v soglasju napačno tolmači, niti niso določeni od parcelnih mej, pač pa v primeru soglasja Direkcije RS za ceste, je odmik določen v razdalji od roba ceste, ki pa se skladno z določilom veljavne zakonodaje meri od roba asfalta in ne od parcelne meje, kot to določa 48. člen Odloka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo organa prve stopnje spremeni tako, da se zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ugodi oziroma podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Tožeča stranka tudi predlaga povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je upravni organ prve stopnje, katerega odločitev je sicer potrdila z drugačnimi pravnimi razlogi pritožbena odločba, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in v skladu z 74. členom ZGO-1 predloženih listin za gradnjo nezahtevnega objekta – ograje, utemeljeno zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja.

V obravnavani zadevi sta investitorja zahtevala izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta-ograje, na zemljišču s parc. št. 1503/18 in 1568 k.o. ... Skladno z določbo 1. alinee prvega odstavka 66. člena ZGO-1 mora upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. V zadevi ni sporno, da je iz listine „Podatki o objektu“, ki sta jo investitorja priložila zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (lega objekta v prostoru z detaljnimi točkami in absolutnimi višinami in odmiki od posestne meje) razvidno, da gre za objekt, ki je zgrajen na meji parc. št. 1503/18 in parc. št. 1503/1 ... in na meji med nepremičninama parc. št. 1568 in parc št. 1545. Glede na tako, med strankama upravnega spora nesporno dejansko stanje, je po presoji sodišča prvostopni upravni organ pravilno ugotavljal, ali je predlagana gradnja skladna s Odlokom, ki odmike določa tako v 27. členu, kot v petem odstavku 48. člena. Iz določbe 27. člena Odloka izhaja, da mora biti novogradnja odmaknjena najmanj 4 m od najbližje točke parcelne meje sosednje meje, vendar ne manj kot 2 m. Iz določbe petega odstavka 48. člena Odloka pa izhaja, da so minimalni odmiki od roba asfalta regionalne ceste pri novih objektih 8,00m, pri (med drugim) ograjah pa je minimalni odmik od roba asfalta 5,00 m, v primeru, da je ob regionalni cesti izveden pločnik pa je ta odmik 2,00 m od roba pločnika. Ker iz podatkov predloženih zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja in določb Odloka izhaja, da predlagana gradnja ni skladna s prej navedenima določbama Odloka, da torej v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja po določbah 66. člena ZGO-1, ki med drugim določa, da mora biti projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, je bila po presoji sodišča odločitev prvostopnega upravnega organa o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pravilna.

Neutemeljene so tako tožbene navedbe, da sam Odlok odmika ograje od parcelnih mej ne ureja, zato je treba uporabiti določila Uredbe, kar pomeni, da je edini pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pridobitev ustreznih soglasij. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na 1.e točko prvega odstavka 14. člena Uredbe, ki določa varovalno in protihrupno ograjo do višini 2,2m, kot enostavni objekt, ki pa po tej zakonski določbi spada med pomožne infrastrukturne objekte, ki so del cestne infrastrukture, medtem ko pri obravnavani ograji ne gre za del infrastrukturnega objekta, temveč po navedbah tožeče stranke, in kot to izhaja tudi iz priloženih listin v upravnem sporu, za ograjo objekta tožeče stranke.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da je tožeča stranka pridobila obe potrebni soglasji, in da to zadostuje za izdajo gradbenega dovoljenja. Pogojno dano soglasje Direkcije RS za ceste št. 37167-2456/2007 z dne 12. 10. 2010 nima lastnosti soglasja, ki ga je dolžan investitor pridobiti na podlagi določb ZJC, v primeru posega v varovani pas ceste. Tudi sicer gre za soglasje, ki bi ga bilo mogoče upoštevati le, če bi bili najprej izpolnjeni pogoji, ki jih za gradnjo določa Odlok.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.