Jedro

Toženka je dokazala, da je odpoved podala zaradi reorganizacije poslovanja, v okviru katere je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, oziroma da je ni podala zaradi zatrjevanih subjektivnih razlogov (tj. z namenom enostranskega znižanja tožnikove osnovne plače, zaradi njegove starosti, preteklih opozarjanj na kršitve delovnopravne zakonodaje in neoptimalno poslovanje toženke ali zaradi njegovega preteklega članstva v svetu delavcev in udeležbe v sindikalnih dejavnostih), ter da je s ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "referent za odpremo" izpolnila obveznost iz prvega odstavka 40. člena ZZRZI.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 17. 7. 2020 nezakonita in se razveljavi; da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "referent za odpremo" neveljavna; da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "vodja odpreme" z dne 1. 6. 2006 z aneksom št. 1 z dne 20. 2. 2020 ni prenehala veljati, temveč z vsemi pravicami in obveznostmi velja še naprej; da je toženka dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2020 do pravnomočnosti sodbe obračunati mesečne razlike med bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi z aneksom za delovno mesto "vodja odpreme" z dodatki in bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "referent za odpremo", odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske s pripadajočimi obrestmi; reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek za delovno mesto "vodja odpreme". V II. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Tožnik se zoper sodbo (razen zoper odločitev v II. točki izreka, da toženka sama krije svoje stroške postopka - za pritožbo zoper ta del nima pravnega interesa) pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Vztraja, da se delo na novem delovnem mestu od dela na ukinjenem delovnem mestu razlikuje le po bistveno nižji plači. Opis delovnega mesta "referent za odpremo" ne ustreza dejanskemu delu, to delovno mesto pa glede na vrsto zahtevane izobrazbe in dodatna znanja zanj tudi ni ustrezno. Toženka ustreznosti novega delovnega mesta ni preverila glede na omejitve po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter glede na njegovo zdravstveno stanje, na zdravniški pregled pa ga je napotila šele po vročitvi odpovedi. Delodajalec mora v primeru delavca s statusom invalida storiti vse, da se z opravljanjem dela njegovo zdravstveno stanje ne poslabša. Glede na večjo obremenitev vida na novem delovnem mestu bi moralo sodišče postaviti izvedenca medicinske stroke, ki bi ocenil ustreznost ponujenega delovnega mesta. Zatrjevan odpovedni razlog ni obstajal. Toženka ni dokazala reorganizacije delovnih procesov in implementacije nove programske opreme. Izpovedi prič v zvezi s tem niso primeren dokaz, saj bi o tem morali obstajati listinski dokazi. Sodišče je o obstoju poslovnega razloga odločalo izven razlogov odpovedi. Ni jasno, do kakšnih bistvenih organizacijskih sprememb naj bi prišlo in na kakšen način naj bi toženka racionalizirala in reorganizirala poslovanje. Ukinitev delovnega mesta ne predstavlja bistvene organizacijske spremembe. Po odpovedi se je njegovo delo razporedilo na referente za odpremo, vodstvene naloge pa so bile formalno prerazporejene na vodjo logistike, ki ni stalno prisoten v oddelku in tega dela zato ne more opravljati. Odpoved je prejel zaradi njegovih preteklih opozarjanj na nepravilnosti in zaradi starosti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje A. A. in B. B., ki sta bili predlagani v potrditev navedb o pritiskih toženke na starejše delavce z namenom prekinitve njihovih pogodb o zaposlitvi. Ker je v preteklosti opozarjal na nepravilnosti, je toženka vedela, da je prav on podal predlog za uvedbo postopka pri zagovorniku načela enakosti. Navedeno potrjuje tudi ravnanje toženke, ki je po vrnitvi tožnika na delo po zaključenem letnem dopustu izpraznila njegovo pisarno. Tudi po odhodu v bolniški stalež je bilo njegovo delo prerazporejeno med tri zaposlene, pri čemer je toženka eno delavko celo dodatno zaposlila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2006 (z aneksom) na delovnem mestu "vodja odpreme", ki ga je toženka s sklepom o spremembi sistemizacije delovnih mest in organizacije dela z dne 17. 6. 2020 ukinila. Tožniku je zato 17. 7. 2020 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "referent za odpremo". Tožnik je ponujeno zaposlitev sprejel, v tem sporu pa izpodbija prejeto odpoved.

7. Ker je bil tožnik v času prejema odpovedi z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 22. 11. 1995 (v nadaljevanju: odločba ZPIZ) razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, je za odločitev v zadevi pomembna določba prvega odstavka 116. člena ZDR-1, po kateri lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Prvi odstavek 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji) med drugim določa, da lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

8. Po presoji sodišča prve stopnje je toženka dokazala, da je odpoved podala zaradi reorganizacije poslovanja, v okviru katere je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, oziroma da je ni podala zaradi zatrjevanih subjektivnih razlogov (tj. z namenom enostranskega znižanja tožnikove osnovne plače, zaradi njegove starosti, preteklih opozarjanj na kršitve delovnopravne zakonodaje in neoptimalno poslovanje toženke ali zaradi njegovega preteklega članstva v svetu delavcev in udeležbe v sindikalnih dejavnostih), ter da je s ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "referent za odpremo" izpolnila obveznost iz prvega odstavka 40. člena ZZRZI. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. 9. Toženka je skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 v odpovedi ustrezno obrazložila dejanski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi,1 v sodnem postopku pa je glede načina reorganizacije poslovanja podala dodatne navedbe, ki predstavljajo dopustno podrobnejšo obrazložitev odpovednega razloga, in ne njegove razširitve. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje te navedbe štelo za dokazane, ne pomeni, da je o obstoju poslovnega razloga odločalo izven razlogov odpovedi, kot to zmotno uveljavlja pritožba.

10. Pritožba napačno navaja, da bi toženka dejstva glede reorganizacije poslovanja in implementacije nove programske opreme lahko dokazala le s predložitvijo ustreznih listinskih dokazov. Ker ZPP ne vsebuje formalnih dokaznih pravil, ki bi določala hierarhijo posameznih dokaznih sredstev, je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami. Sodišče prve stopnje je zato v zvezi s tem pravilno upoštevalo izpovedi zakonitega zastopnika toženke, vodje logistike C. C. in tedanjega vodje kadrovske službe D. D., iz katerih izhaja, da je v letu 2020 pri toženki zaradi optimizacije poslovanja z implementacijo nove programske opreme prišlo do reorganizacije poslovanja na ravni celotnega podjetja, ki je bila usmerjena v zmanjšanje števila vmesnih vodij posameznih področij. V tožnikovem oddelku se je struktura delovnih mest spremenila tako, da so bile poenostavljene operativne naloge ukinjenega delovnega mesta "vodja odpreme" prenesene na hierarhično nižje delovno mesto "referent za odpremo", manjši del vodstvenih nalog tega delovnega mesta pa je prevzel nadrejeni vodja logistike. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o tem, da je do opisane reorganizacije res prišlo, saj to med drugim izhaja tudi iz izpovedi tožnika,2 posledično pa pritožba neutemeljeno uveljavlja, da za podajo odpovedi ni bilo resnega razloga in da je tožnik novo pogodbo o zaposlitvi sklenil za opravljanje povsem enakega dela, kot ga je opravljal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Za odločitev ni bistvena ocena tožnika, da opisan prenos vodstvenih nalog vodje odpreme na vodjo logistike ni bil ustrezen, pri kateri vztraja v pritožbi. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, gre pri tem za organizacijsko poslovno odločitev toženke, katere smotrnosti sodišče ne more presojati. Neutemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno opozarjanje, da njegovo delo na delovnem mestu "referent za odpremo" ni skladno z opisom tega delovnega mesta. Čeprav tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje opisi delovnih mest pri toženki niso bili ustrezno posodobljeni (npr. v opisu delovnega mesta "referent za odpremo" je še vedno navedena družba, ki več ne obstaja), to samo po sebi ne vpliva na pravilnost zaključkov glede vsebine tožnikovega dela na novem delovnem mestu, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljilo na drugih izvedenih dokazih (predvsem na izpovedih strank in prič).

11. Pravilen je zaključek, da je toženka ponudila tožniku sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo v smislu 40. člena ZZRZI. V zvezi s tem ne držijo pritožbene navedbe, da se glede na opise delovnih mest za delo na delovnih mestih "vodja odpreme" in "referent za odpremo" zahteva različna vrsta izobrazbe in znanj, saj je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje na obeh delovnih mestih zahtevana primerljiva strokovna izobrazba. Predvsem pa so te pritožbene navedbe neutemeljene že zato, ker je pri presoji ustreznosti ponujenega dela po določbi prvega odstavka 40. člena ZZRZI bistveno le, da delo ustreza strokovni izobrazbi tožnika in ne strokovni izobrazbi, ki se je zahtevala na njegovem prejšnjem delovnem mestu (VIII Ips 6/2020).3

12. Zaključek sodišča prve stopnje, da je delo na ponujenem delovnem mestu ustrezalo tožnikovi usposobljenosti in delovni zmožnosti, je pravilen.4 Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da so glede na opis delovnih mest neugodni vplivi na vid na ponujenem delovnem mestu stalni, na prejšnjem delovnem mestu pa so bili le pogosti, saj po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz odločbe ZPIZ ne izhajajo nikakršne težave z vidom, ki bi bile razlog za tožnikovo invalidnost ali ki bi vplivale na njegovo preostalo delovno zmožnost. Različna obremenitev vida pri teh delovnih mestih zato ne vpliva na presojo ustreznosti ponujenega dela po prvem odstavku 40. člena ZZRZI, sodišče prve stopnje pa je ob odsotnosti pravno relevantnih trditev tožnika o neustreznosti ponujenega delovnega mesta glede na njegovo preostalo delovno zmožnost po odločbi ZPIZ, pravilno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke kot nepotreben. Pritožba tej odločitvi neutemeljeno nasprotuje z navedbami, da bi izvedenec lahko ocenil ustreznost dela referenta za odpremo glede na tožnikovo siceršnje zdravstveno stanje. S tem namenom ga je že toženka napotila na zdravniški pregled, na katerem je bilo ugotovljeno, da je zdravstveno zmožen za delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi (zdravniško spričevalo z dne 11. 8. 2020).

13. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zavrnilo navedbe tožnika, da je odpoved prejel zaradi starosti in da toženka izvaja pritisk na starejše delavce z namenom prekinitve njihovih pogodb o zaposlitvi (3., 17. in 18. točka obrazložitve sodbe). Tožnik je diskriminacijo na podlagi te osebne okoliščine utemeljeval z navedbami, da je toženka glede delavke invalidke B. B., ker ta ni pristala na sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, pričela s postopkom podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter da je objavila, da bo delo delavke A. A. prevzel drug delavec, čeprav delavka odpovedi formalno (še) ni podala. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje te navedbe upoštevaje ugotovitev, da sta omenjeni delavki v bistveno drugačni situaciji kot tožnik,5 tudi v primeru, če bi bile dokazane, ne bi utemeljevale zaključka o diskriminatornem vzorcu toženkinega ravnanja s starejšimi delavci, predvsem pa glede na dokazano dejansko prenehanje potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne bi zadostovale za zaključek, da je tožnik izpodbijano odpoved prejel zgolj zaradi starosti. Sodišče prve stopnje je zato tožnikov dokazni predlog za zaslišanje A. A. in B. B., ki ga je podal v potrditev teh navedb, pravilno zavrnilo kot nepotrebnega, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

14. Na podlagi ugotovitev, da tožnik ob podaji odpovedi ni bil več udeležen v sindikalni dejavnosti pri delodajalcu, da je konflikt z neposredno nadrejenim (ki niti ni bil pristojen za sprejem odločitve o podaji izpodbijane odpovedi) v izpovedi opisal kot manjši ter da toženka ob podaji odpovedi ni bila seznanjena z identiteto pobudnika za uvedbo postopka pred zagovornikom načela enakosti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi navedbe tožnika, da je odpoved predstavljala povračilni ukrep zoper njega. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je toženka zaradi tožnikovega preteklega opozarjanja na nepravilnosti že pred prejemom odločbe z dne 5. 10. 2020 zagotovo vedela, da je bil pobudnik uvedbe postopka pri zagovorniku načela enakosti prav on, saj gre le za predvidevanje, ki ga tožnik (niti s svojo izpovedjo) ni dokazal. V zvezi s tem je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je toženka po vrnitvi z letnega dopusta (v juliju 2020) izpraznila tožnikovo pisarno. Ker jo tožnik brez navedbe opravičljivega razloga prvič podaja šele v pritožbenem postopku, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bilo tožnikovo delo po nastopu njegovega bolniškega staleža prerazporejeno med tri zaposlene in da je toženka v ta namen eno delavko celo dodatno zaposlila. Opisana prerazporeditev delovnih nalog predstavlja povsem legitimno organizacijsko rešitev delodajalca v času predvidene daljše odsotnosti delavca, poleg tega pa se te navedbe glede na vsebino tožnikove prve pripravljalne vloge z dne 31. 3. 2021 nanašajo na marec 2015 in za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi, ki je bila tožniku podana več kot pet let kasneje, niti ne morejo biti pravno relevantne.

16. Glede na vse navedeno je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahteva za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi, vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom, materialnopravno pravilna. Ker tožnik v tem sporu ni uspel, je upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP pravilna tudi odločitev v II. točki izreka sodbe, da sam krije svoje stroške postopka.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Iz izpodbijane odpovedi izhaja, da je prišlo do bistvenih organizacijskih sprememb ter da se je bila toženka prisiljena prilagoditi tržnim razmeram z racionalizacijo in reorganizacijo svojega poslovanja, pri čemer je bilo treba določene delovne procese, delovna mesta in operativne zadeve poslovne aktivnosti združiti, nekatere pa ukiniti. S spremembo akta o sistemizaciji je bilo ukinjeno delovno mesto "vodja odpreme", ki ga je zasedal tožnik. 2 Ta je izpovedal, da sedaj opravlja enako delo kot ostali referenti za odpremo in da je prišlo do prenosa dela vodstvenih nalog ukinjenega delovnega mesta na vodjo logistike. 3 Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik tega, da delo na ponujenem delovnem mestu ne bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi, niti ni zatrjeval. 4 To, da je bilo za ukinjeno delovno mesto zahtevanih več specifičnih znanj kot za ponujeno delovno mesto, ne pomeni, da tožnik za delo na novem delovnem mestu ni usposobljen. 5 Iz izpovedi tožnika izhaja, da toženka za invalidko B. B. ni imela ustreznega dela, A. A. pa pogodba o zaposlitvi sploh ni prenehala, temveč je v bolniškem staležu.