Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Okoliščina, da sta se oškodovanca preselila, je lahko kvečjemu podlaga za odpravo pripora, ne more pa vplivati na oceno zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je bil podaljšan pripor zoper obdolženca in ki je bil izdan na podlagi takrat obstoječih okoliščin in znanih dejstev.
Zahteva zagovornika obdolženega F.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.
A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je po vloženem obtožnem predlogu zaradi kaznivih dejanj nasilništva po 2. in 1. odstavku 299. člena KZ zoper obdolženega F.T. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 2. točki 1. odstavka 432. člena v zvezi z 2. in 3. točko 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se pripor podaljša po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP, v ostalem pa pritožbo zavrnilo.
2. Zoper pravnomočni sklep je zagovornik obdolženca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Navaja, da se ne strinja z izpodbijanim sklepom, ker meni, da obdolženi ni storil očitanih kaznivih dejanj in da ni podan noben priporni razlog. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Tako kot v pritožbi, vložnik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je šlo za klasičen družinski prepir oziroma enkraten in kratek dogodek. Po mnenju vložnika je odpadel priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj sta oba oškodovanca zaslišana na glavni obravnavi dne 15.7.2005 izpovedala, da sta se preselila precej daleč in nista povedala naslova njunega novega bivališča, tako da ga obdolženec ne ve in ga tudi ne bo mogel izvedeti. Zato obdolženi tudi realno ne more ponavljati kaznivih dejanj na škodo svojih družinskih članov. Tudi glede na to, da obdolženi še nikoli ni bil nasilen proti članom svoje družine, ni mogoče govoriti o nasilništvu, kakor tudi ne o pripornih razlogih. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in odpravi pripor, oziroma da razveljavi sklep Višjega sodišča v Ljubljani in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.
3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Navedbe zahteve, da ni izkazana utemeljenost suma, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, so neutemeljene, saj je utemeljen sum bil izkazan že ob odreditvi pripora. Oškodovankina selitev iz kraja stalnega bivališča in obdolženčeva trditev, da ne ve, kje je oškodovanka, po mnenju vrhovnega državnega tožilca niso dovolj trdno zagotovilo, da obdolženi ne more ponavljati kaznivih dejanj na škodo članov svoje družine. Obdolženec je nagnjen k nasilnemu reševanju konfliktov, kar dokazuje dejstvo, da je bil že večkrat kaznovan zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Ogroženost članov družine je tolikšna, da nevarnosti ni mogoče odvrniti drugače kot z odreditvijo pripora. Na takšno oceno tudi ne morejo vplivati trditve obdolženca, da se na njegovem premoženju dela škoda.
B.
4. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim napada obstoj utemeljenega suma , da je obdolženi storil očitani kaznivi dejanji. Ta očitek ni utemeljen. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazloženo že v sklepu o odreditvi pripora, ponovno pa tudi ob podaljšanju pripora pretehtali, ali zbrani podatki in predlagani dokazi opravičujejo sklep o utemeljenosti suma, in zaključili, da utemeljenost suma temelji na izpovedbah oškodovancev in ostalih prič ter obvestilih o telesnih poškodbah.
Z navedbami, da je pri obravnavanem dogodku šlo zg olj za klasičen družinski prepir, ne pa za dejanja nasilništva in da obdolženi prej nikoli ni bil nasilen do članov svoje družine, vložnik ne izpodbija zakonitosti napadenega sklepa, temveč ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.
5. Neutemeljene so tudi navedbe zahteve, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu so podane in ustrezno obrazložene okoliščine, ki utemeljujejo zaključek o realni nevarnosti, da bi obdolženec ponovil nasilniško obnašanje, če bi bil pripor odpravljen. Vrhovno sodišče ocenjuje, da so razlogi zadostni. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek oprlo predvsem na podatke o obdolženčevem prejšnjem življenju. Iz navedb obdolženčeve žene je razvidno, da je obdolženi izvajal nasilje v družini že od leta 1991. Iz pravnomočnih sodb, ki jih je sodišče navedlo v sklepu, prav tako izhaja, da se je obdolženi že v preteklosti vedel nasilno, saj je bil večkrat kaznovan zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Zato je pravilen zaključek sodišča, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženi tudi v prihodnosti nadaljeval s svojim nasilnim obnašanjem, ne samo zoper družinske člane, temveč tudi napram morebitnim drugim oškodovancem. Sodišči prve in druge stopnje zato utemeljeno zaključujeta, da je glede na tako ponovitveno nevarnost pripor zoper obdolženca neizogibno potreben tudi zaradi zagotovitve varnosti ljudi.
Vložnik se v zahtevi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da sta se oškodovanca preselila iz kraja stalnega bivanja in da obdolženi ne ve, kje sedaj stanujeta. Gre namreč za okoliščino, ki je lahko kvečjemu podlaga za odpravo pripora, ne more pa vplivati na oceno zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je bil podaljšan pripor zoper obdolženca. Sodišči prve in druge stopnje sta predmetni sklep izdali pred glavno obravnavo, ki je bila dne 15.7.2005, in na kateri sta oškodovanca povedala, da sta se preselila. Sodiščem ta okoliščina ob izdaji sklepa torej ni bila znana, v pritožbi je obdolženčev zagovornik ni uveljavljal, iz podatkov v spisu pa niti ni razvidno, ali je ob izdaji sklepa o podaljšanju pripora že obstajala. Sklepa, ki sta ju sodišči izdali na podlagi takrat obstoječih okoliščin in znanih dejstev, sta zato povsem pravilna in zakonita.
Prav tako ne morejo biti upoštevane trditve zagovornika v zvezi s škodo, ki nastaja na obdolženčevem premoženju, medtem ko je ta v priporu, saj te okoliščine niso take narave, da bi vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve o podaljšanju pripora.
6. Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo vse, kar je pomembno za podaljšanje pripora in za odločitev navedlo razumne razloge, očitek zahteve, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost napadenega pravnomočnega sklepa, ni utemeljen.
7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije tako ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obtoženega F.T. za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člena ZKP).