Jedro

Glede na določbe 4. in 9. člena Odloka o razglasitvi ter 9., 10., 12. in 14. člena Odloka o asignacijskem načrtu in ob upoštevanju dejstva, da poseg vključuje izdelavo ugreznjene terase namesto obstoječe "altane", ki predstavlja tipičen element v strukturi stavb v mestnem jedru Pirana in hkrati varovano vrednoto nepremičnine na naslovu B., tožena stranka za izdajo zahtevanega kulturnovarstvenega soglasja ni imela podlage.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine (v nadaljevanju zavod) zavrnil zahtevo investitorja A.A. (v nadaljevanju tožnik) za izdajo kulturnovarstvenih pogojev v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja za poseg v prostor mesta Piran, nepremičnega kulturnega spomenika, Piran - Mestno jedro, ESD: 513, na nepremičnini parc. št. 1423 k.o. ... za poseg obnove strehe in izvedbe ugreznjene terase na objektu na naslovu B., po predloženi projektni dokumentaciji.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe zavod, po citiranju določb 28. in 29. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1) in po povzemanju tožnikove vloge z dne 17. 11. 2011 dopolnjene dne 9. 12. 2011, na podlagi dokumentacije priložene k vlogi, ugotavlja, da želi investitor, ki si je za obnovo strešne kritine na objektu na naslovu ... v Piranu, že pridobil kulturnovarstvene pogoje (odločba z dne 14. 10. 2011) in kulturnovarstveno soglasje (odločba z dne 19. 10. 2011), zaradi dotrajanosti strehe v celoti zamenjati strešno konstrukcijo, izvesti zidne armirano betonske vezi, novo vmesno podporno konstrukcijo in izvesti v delu strehe ugreznjeno teraso. Ob upoštevanju določb 9., 10., 12. in 14. člena Odloka o asignacijskem načrtu mesta Piran in Asignacijskega načrta Piran, s katerimi je določen spomeniško varstveni režim II. stopnje tudi za G. ulico in za objekt na naslovu ... kot arhitektni spomenik, zavod zaključuje da bi z izvedbo ugreznjene terase na navedenem objektu, to je s posegom, ki ga želi izvesti tožnik, bile uničene varovane vrednote kulturnega spomenika Piran - Mestno jedro, ESD: 513 (spomeniška pričevalnost območja historičnega mesta Piran, historične oblike objekta, avtentičnost in izvirnost stavbe B. ter značilni ulični pogledi na mesto). Ker zaradi opisanega nameravana izvedba ugreznjene terase po navedenih predpisih ni dopustna je zavod na podlagi petega odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v povezavi s členom 28. ZVKD-1 tožnikovo zahtevo zavrnil. Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (v nadaljevanju pritožbeni organ) je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo z odločbo številka 3510-48/2012/1 z dne 11. 12. 2012. Na podlagi dokumentacije v spisu in dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi, pritožbeni organ ocenjuje, da so z izvedbo ugreznjene terase v strehi obravnavane nepremičnine, degradirane varovane vrednote kulturnega spomenika Piran - Mestno jedro in mestnega ambienta kot tudi nepremičnina, ki je del tega kulturnega spomenika, saj je izveden poseg (ogled z dne 20. 12. 2011) neskladen z zahtevami danega varstvenega režima po določbah veljavnih pravnih aktov (poškodovana je spomeniška pričevalnost historičnega mesta Piran in historična oblika obravnavanega objekta, deloma pa je prizadeta avtentičnost in izvirnost objekta na naslovu ... ter ulični pogledi na ulico). Glede pritožbene navedbe o drugih postavljenih ugreznjenih terasah v mestnem jedru Pirana, pa tožniku pojasnjuje, da so le-te kot novogradnje opredeljene kot nedovoljeni posegi v prostor ter so predmet inšpekcijskih postopkov. Glede drugih pritožbenih navedb pa dodaja, da bi bile le-te relevantne v primeru, če bi bila izdelava "loggie", kot nov element, dovoljena v prostorskih aktih.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo zavoda zaradi kršitve določb postopka, kršitve materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zatrjuje, da je v območju spomeniškovarstvnega režima II. stopnje, v katerem se nahaja obravnavana gradnja (12. in 14. člen Odloka o Asignacijskem načrtu mesta Piran), obravnavani objekt varovan le v SKLOPU MESTNEGA JEDRA in ne kot objekt sam. Zatrjuje, da je v obravnavanem primeru poglobljena in vidno nezaznavna terasa, zasnovana tako, da je objekt strokovno korektno statično saniran, z njim pa je varovana historična oblika stavbe. Z njo se ne uničuje historične oblike mesta, pač pa se z njo prispeva k ohranitvi varovane historične oblike stavbe in prispeva k ohranitvi celotne slikovite podobe mestnega ambienta in njegovih vidnejših sestavin.

Ker pri adaptaciji podstrešja ni prišlo do sprememb gabaritov, materiala, vnosov novih materialov, ograj in barv, je tožnik prepričan, da je v celoti upošteval določila Odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Piran (Odlok o razglasitvi). Ob zatrjevanju, da pri obnovi podstrešja ni prišlo do vidnih sprememb, ki bi degradacijsko vplivale na spremembo vidne podobe Pirana in mnenja, da v obravnavanem primeru ne gre za novogradnjo ali nadzidavo, ki je z 9. členom Odloka o razglasitvi prepovedana, tožnik meni, da je takšna gradnja skladna z zahtevami spomeniško varstvenega režima II. stopnje.

V postopku izdaje izpodbijane odločbe je zavod, po navedbah tožnika, kršil načelo zakonitosti določeno v 6. členu ZUP v formalnem in materialnem smislu. Po presoji tožnika zavod ni imel materialne podlage za zavrnitev izdaje kulturnovarstvenih pogojev. Izpodbijana odločba pa v obrazložitvi nima niti razlogov za izdajo in je zato kršen 214. člen ZUP-a. Ker neobrazloženost odločitve pomeni tudi, da njen preizkus ni možen, je po tožnikovi presoji utemeljen tudi tožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. S sklicevanjem na določbo 50. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) zavodu očita, da je njegova odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo kulturnovarstvenih pogojev napačna. Meni, da bi v takem primeru moral izdati odločbo o zavrnitvi soglasja. Z navajanjem določb 8., 9., 138., 139., 144., 164. in 199. člena ZUP utemeljuje trditev, da zavod projektnih pogojev ni zavrnil zakonito.

V nadaljevanju zavodu očita, da ignorira resnično dejansko stanje zadeve. To utemeljuje s fotografijami, iz katerih je razvidno, da je celostna podoba Pirana degradirana s številnimi izjemno zaznavnimi spremembami strešin, ki niso podvržene inšpekcijskim službam. Med njimi izpostavlja objekt na C., kjer je celo strožji režim varovanja in druge objekte na sosednjih hišah za katere je kulturnovarstvene pogoje in soglasje izdal zavod investitorjem čeprav so njihovi objekti v režimu I. stopnje. Ker iz dejanskih ugotovitev o sosednjih objektih in upravnih spisov izhaja, da je zavod izpeljal zaključek, da določeni investitorji pridobijo (drugačne) pogoje kot tožnik, toženi stranki očita da je v postopku izdaje kršila tudi 2., 14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije. Meni, da mu je z nezakonito izpodbijano odločbo onemogočeno izvrševanje ekonomsko in ekološko funkcijo svoje lastnine, čeprav iz načel ZVKD-1 izhaja, da se lastninska in druge stvarne pravice na dediščini omejujejo le v najmanjšem možnem obsegu, ki je potreben za uresničevanje varstva.

Tožnik sodišču predlaga, da izvede v tožbi navedene dokaze, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, s sodbo samo odloči o stvari in naloži toženi stranki, da mu povrne stroške tega postopka. Podrejeno pa sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži, da mu poravna stroške v tem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge navedene v drugostopenjski odločbi. Navaja, da iz odločbe organa druge stopnje ter dokumentacije v spisih jasno izhajajo razlogi zaradi katerih je bila pritožba tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnjena. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik in tožena stranka v nadaljnjih pripravljalnih vlogah dodatno utemeljujeta razloge, s katerimi vztraja tožnik pri tožbi, tožena stranka pa pri njeni zavrnitvi.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjske in drugostopenjske odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po določbah Odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Piran (v nadaljevanju Odlok o razglasitvi) je elaborat "Strokovne osnove za razglasitev kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Piran (v nadaljevanju Strokovne osnove) njegov sestavni del. Varstveni režimi za območja in posamezne objekte pa so določeni v Odloku o asignacijskem načrtu mesta Piran. Z odlokom o asignacijskem načrtu je v 12. členu določen spomeniškovarstveni režim II. stopnje tudi za nepremičnino na B. Ta med drugim določa varovanje spomenika v avtentični pričevalnosti, dejavnost v okviru spomenika naj bo skladna s spomeniškim varstvom le-tega, za vsak poseg pa je potrebno predhodno soglasje pristojne spomeniško varstvene službe. Po 9. členu Odloka o razglasitvi in po Strokovnih osnovah pa novogradnje, nadzidave, adaptacije niso dovoljene.

Po presoji sodišča glede na določbe 4. in 9. člena Odloka o razglasitvi ter 9., 10., 12. in 14. člena Odloka o asignacijskem načrtu in ob upoštevanju dejstva, da poseg vključuje izdelavo ugreznjene terase namesto obstoječe "altane", ki predstavlja tipičen element v strukturi stavb v mestnem jedru Pirana in hkrati varovano vrednoto nepremičnine na naslovu ..., tožena stranka za izdajo zahtevanega kulturnovarstvenega soglasja ni imela podlage. Vse pritožbene ugovore pa je zavrnila v obrazložitvi drugostopne odločbe s pravilno in zakonito argumentacijo. Zato so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepravilno uporabo materialnih predpisov in na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Res je, da bi moral organ prve stopnje v izrek svoje odločbe zapisati, da se zavrne kulturno varstveno soglasje kot to določa 50. člen ZGO-1. Ker pa je iz izreka razvidno, da je zavrnjeno tudi kulturnovarstveno soglasje in ker so za tožnika pravne posledice v obeh primerih enake, sodišče ocenjuje, da ne gre za bistveno kršitev.

Po oceni sodišča je zmotno tudi stališče tožnika, da so bile s tem, ko je pritožbeni organ, tudi sam navedel dodatne razloge za zavrnitev zahtevanega soglasja, kršene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) Podlago za navedbo pravilnih razlogov ima organ druge stopnje namreč v 248. členu. Z dopolnitvijo razlogov so bile tako pomanjkljivosti, ki jih tožnik očita odločbi organa prve stopnje, odpravljene. To pa pomeni, da so neutemeljene tudi očitane bistvene kršitve pravil upravnega postopka glede obrazložitve in možnosti preizkusa izpodbijane odločbe.

Iz podatkov v spisih in obeh odločb izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana po skrajšanem postopku, to je brez zaslišanja strank. Posebno zaslišanje stranke po presoji sodišča ni bilo potrebno, saj so vsa dejstva izhajala iz dokumentacije, ki jo je tožnik predložil k svoji vlogi in dopolnitvi le-te in dokumentacije, ki se nanaša na že pred tem izdane kulturno varstvene pogoje in kulturnovarstveno soglasje za dela na istem objektu.

Ker v zadevi ni sporno, da so bili tožniku že izdani kulturnovarstveni pogoji in kulturnovarstveno soglasje za obnovo strehe, kritine in ometa fasade na isti nepremičnini (o določbi z dne 12. 10. 2011 in 14. 10. 2011), so neutemeljene tudi tožbene navedbe o kršitvi načel določenih v Zakonu o varstvu kulturne dediščine in o onemogočanju izvrševanja ekonomske in ekološke funkcije lastnine. Pavšalne navedbe o obstoječih ugreznjenih terasah na objektih v mestu Piran, ki jih je kot neutemeljene zavrnil že organ druge stopnje v svoji odločbi, pa po presoji sodišča na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ob upoštevanju dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločitev, ne morejo vplivati. Zato so neutemeljeni tudi tožbeni očitki glede kršitev ustavnih pravic. Iz navedenih razlogov tudi izvajanje dokazov, ki jih predlaga tožnik, za odločitev v tem upravnem sporu ni bilo potrebno.

Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.