Jedro

Če bi morala delavka po opravljeni specializaciji ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu še tri leta po opravljeni specializaciji, ostala pa je le krajši čas (591 dni od 1095 dni), mora le v tem obsegu povrniti sorazmerni del stroškov specializacije, ne pa celotnega zneska stroškov, ki so delodajalcu nastali v zvezi z njeno specializacijo.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se: - v 1. točki izreka znesek 2.209.012,00 SIT zniža na znesek 1.373.285,00 SIT, datum 13.3.1997 pa se nadomesti z datumom 4.12.1995; - v 2. točki izreka (zavrnilni del) znesek 2.590.244,00 SIT zviša na znesek 3.426.671,00 SIT; - 3. točka izreka glasi: "Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 102.280,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 32.775,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka M. Ž. dolžna tožeči stranki JZ Zdravstveni dom X. povrniti stroške specializacije v znesku 2.209.012,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.3.1997 dalje, v 15 dneh pod izvršbo, v presežku pa je zahtevek za 2.590.244,00 SIT zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 13.300,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe določb materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi prezrlo določbo 80. člena samoupravnega sporazuma o usmerjenem izobraževanju in štipendiranju, ki določa, da se obojestranske pravice in obveznosti med specializantom in TOZD določijo v pogodbi. Pogodba o specializaciji, sklenjena med strankama, pa nikjer ne določa povračila sorazmernega dela stroškov specializacije, temveč je v 5. točki nedvoumno določena obveznost specializanta, da v primeru prenehanja delovnega razmerja povrne vse nastale stroške v zvezi s specializacijo in ne samo sorazmerni del, če svojo obveznost specializant izpolni le deloma. Zaradi tega stališče sodišča prve stopnje, da je sklep z dne 21.8.1995, ki ga je izdala toženki ob prenehanju delovnega razmerja v smislu obveze, da ji toženka povrne le sorazmerni del stroškov specializacije, po njenem mnenju ne more biti podlaga za odločitev sodišča. Zato vztraja pri vračilu celotnega zneska stroškov specializacije. V zvezi s tekom zamudnih obresti za vtoževani znesek pa je mnenja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Po določbah materialnega prava, ki opredeljujejo zamudne obresti, ji gre pravica do zamudnih obresti od dneva, ko je njena terjatev do toženke dospela, to je od dneva prenehanja delovnega razmerja toženke in ne od dneva izdaje sodbe.

Toženka se pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je njena specializacija po pogodbi o specializaciji trajala od 1.6.1990 do 1.6.1993, to je 3 leta. Specialistični izpit pa je opravila šele 14.2.1994 iz razlogov, ki so na strani tožeče stranke. V kolikor bi izpit opravila pravočasno, bi do njenega prenehanja delovnega razmerja izpolnila pretežni del obveznosti in ji zaradi tega po stališču sodišča ne bi bilo potrebno plačati stroškov specializacije. Tudi navaja, da je tožeča stranka v postopku predložila le specifikacijo njenih bruto plač in njihovo revalorizacijo, ne pa tudi dokazov za to specifikacijo. Zaradi tega je mnenja, da je sodišče prve stopnje napačno razsodilo, da mora povrniti tožeči stranki revalorizirano bruto plačo. Stranki se v pogodbi o specializaciji nista dogovorili za revalorizacijo stroškov, niti revalorizacija ne izhaja iz samoupravnega sporazuma. Po pogodbi o specializaciji je zato dolžna povrniti le plačo, ki jo je prejemala v času specializacije, ne pa tudi njene revalorizacije. Poleg tega se pritožuje zaradi odločitve sodišča prve stopnje o odmeri stroškov postopka, saj bi po njenem mnenju moralo sodišče tudi njej prisoditi sorazmerni del stroškov glede na to, da je tožeča stranka v pravdi, v pretežnem delu propadla.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov v načelu pravilno opredelilo do zahtevka tožeče stranke po plačilu stroškov, nastalih v zvezi s specializacijo toženke. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogovanjem odločitve, da je toženka dolžna povrniti tožeči stranki le sorazmerni del stroškov specializacije in sicer za dejanski čas njene odsotnosti z dela, kot to izhaja iz priloženih obračunskih listov tožeče stranke za bruto plače toženke. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi morala toženka plačati stroške specializacije za celotno obdobje treh let, so zato neutemeljene. Neutemeljene so v zvezi s tem tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da toženka ni dolžna plačati niti sorazmernih stroškov specializacije. Po pogodbi o specializaciji z dne 5.7.1990 bi morala toženka po opravljenem specialističnem izpitu ostati na delu najmanj toliko časa, kot je trajala specializacija, torej tri leta. Med strankama ni sporno, da je toženka opravila specialistični izpit dne 14.2.1994 in da ji je prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki na njeno željo dne 30.9.1995. To pa pomeni, da je od potrebnih 1.095 dni, kolikor bi morala še ostati na delu pri tožeči stranki, delala le 591 dni. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je toženka za neizpolnjenih 504 dni delovnega razmerja, glede na dogovorjeni čas trajanja specializacije, te stroške dolžna povrniti tožeči stranki.

Utemeljeno pa toženka v pritožbi opozarja na nepravilno odločitev sodišča prve stopnje, da mora poleg dejanskih bruto plač, ki jih je prejemala v času specializacije, plačati tudi revalorizirano vrednost teh plač. Iz določb pogodbe o specializaciji z dne 5.7.1990 namreč ne izhaja, da bi bila dogovorjena tudi revalorizacija plač. Pogodba o specializaciji v 2. odst. 5. točke le določa, da v primeru, da specializantu preneha delovno razmerje na lastno željo ali po lastni krivdi pred potekom roka, ki je določen v prejšnjem odstavku, mora delavec povrniti tožeči stranki bruto plačo, ki jo je prejemal v času specializacije in vse ostale nastale stroške v zvezi s specializacijo. Ker to pomeni, da revalorizacija plač ni bila dogovorjena, je potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka upravičena le do višine plač, ki jih je toženka dejansko prejemala v času specializacije. Ker so po izračunu tožeče stranke z dne 1.9.1995 stroški bruto plače in ostali stroški specializacije za sporno obdobje za toženko znašali 2.983.626,60 SIT, je toženka glede na svojo obveznost do povrnitve sorazmernega dela stroškov za 504 dni, dolžna povrniti tožeči stranki le 1.373.285,00 SIT in ne stroškov specializacije v višini, kot je odločilo sodišče prve stopnje. V tem delu je bilo zato potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in prisoditi tožeči stranki le sorazmerni del dejanskih stroškov specializacije brez revalorizacije.

Tudi pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, od kdaj tečejo zakonite zamudne obresti od prisojenega zneska, so delno utemeljene. Pritožba ima sicer prav, da bi te obresti šle tožeči stranki od dneva prenehanja delovnega razmerja toženki, vendar bi morala zahtevek v tej smeri postaviti, česar pa ni storila. Ker se tožeča stranka v zahtevku ni opredelila do datuma teka zamudnih obresti, ji te obresti zato ne gredo od 30.9.1995 dalje, ko je toženki prenehalo delovno razmerje, temveč le od vložitve tožbe dne 4.12.1995 dalje in ne od dneva izdaje sodbe, kot je to zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in datum teka zamudnih obresti od prisojenega zneska terjatve spremenilo. Tožeča stranka je v sporu uspela le s sorazmernim delom, zato je potrebno v skladu z določbo 2. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) o stroških postopka odločiti glede na sorazmeren uspeh obeh strank. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje priglašene stroške tožene stranke po stroškovniku na novo odmerilo in ob upoštevanju vrednosti spora in veljavne Odvetniške tarife (Ur.l. RS št. 7/95) ter v skladu z določbo 1. odst. 155. člena ZPP, v zvezi z zastopanjem po pooblaščencu, toženi stranki kot potrebne stroške priznalo naslednje stroške: za odgovor na tožbo 700 točk, za udeležbo na obravnavi 2 x po 350 točk, za trajanje naroka 100 točk in za pripravljalno vlogo z dne 10.3.1997 525 točk, skupaj 2.025 točk, kar glede na vrednost točke 76,50 SIT na dan izdaje sodbe znaša 154.912,00 SIT. Tožeča stranka pa je priglasila le stroške za takso za tožbo in sodbo, kar znaša 28.800,00 SIT. Ker je tožeča stranka v sporu uspela le do 28,6%, tožena stranka pa do 71,4%, je bilo potrebno njune medsebojne terjatve v zvezi s stroški postopka pobotati. Tožeča stranka je tako upravičena do povrnitve stroškov v višini 8.237,00 SIT, tožena stranka pa do višine 110.607,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je zato tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati znesek v višini 102.280,00 SIT. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe znižalo na 1.373.285,00 SIT, datum teka zamudnih obresti od prisojenega zneska pa nadomestilo z datumom 4.12.1995, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je glede na vrednost uspeha v pritožbi, upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Skladno z določbo 166. člena ZPP in ob upoštevanju veljavne odvetniške tarife je pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki stroške za sestavo pritožbe v višini 375 točk, kar ob odmeri vrednosti točke 87,40 SIT znaša 32.775,00 SIT in stroške v tej višini je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).