Jedro

Nepravilno ravnanje 11 let starega otroka je mogoče opredeliti kot njegov soprispevek k nastanku škodnemu dogodku.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi tako, da se znesek, vsebovan v točki I. izreka sodbe iz ″zneska 1.414,60 EUR‶ spremeni ″v znesek 1.502,55 EUR‶, ″znesek 1.377,55 EUR‶ se nadomesti ″z zneskom 1.465,50 EUR‶, znesek, vsebovan v točki II. izreka se ″iz zneska 3.472,45 EUR‶ spremeni ″v znesek 3.384,50 EUR‶, v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 488/2018 z dne 27. 5. 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.414,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.377,55 EUR od dne 1. 12. 2017 dalje do plačila in od zneska 3.150,00 EUR od dne 1. 12. 2017 do dne 21. 6. 2018 in zamudne obresti od zneska 37,05 EUR od dne 30. 5. 2018 dalje dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je mld. tožnica poškodovala v škodnem dogodku dne 10. 3. 2017 v C.-C... . Takrat se je udeležila intenzivnih pevskih vaj mladinskega pevskega zbora. Dne 10. 3. 2017 pa je skupaj s sošolko odšla na teniško peščeno igrišče tega doma, do koder so vodila železna vrata brez napenjalne mreže, takrat pa so se, ko je stopila na spodnji del železnih vrat, vrata zapeljala v notranjost in se od tam od skrajne točke odbila spet nazaj. V tistem trenutku pa je pokončni železni drog vrat tožnico telesno poškodoval tako, da ji je odščipnil kapico sredinca leve roke. Zadobila je amputacijo dela jagodice sredinca levice, pri čemer je rana zajemala manjši distalni del nohta in ležišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica bila v času škodnega dogodka stara 11 let. Ugotovilo je krivdno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke po 131. členu OZ. Glede ugovora soprispevka tožeče stranke k nastalemu škodnemu dogodku pa je sodišče prve stopnje odločilo, da soprispevek tožnice ni podan. Sodišče sicer šteje toženkine trditve o tem, da se je tožnica gugala na vratih, za dokazane, saj je priča M. R. P. pri zaslišanju povedala, da ji je tožnica sama povedala, da se je vozila in da ve, da tega ne bi smela, vendar pa je potrebno upoštevati, da je bila tožnica ob samem dogodku stara skoraj 11 let in pri tem ni bila s strani nobene osebe opozorjena na nevarnost v zvezi z vrati. Ker pa od tožnice, ki je stara 11 let ni mogoče pričakovati, da bo sama opazila vse potencialne nevarnosti, ki bi se ji pretile na igrišču, tako tožnici za nastanek škodnega dogodka ni moč očitati nikakršnega soprispevka. Nato je odločilo še o višini nepremoženjske škode in je pri tem upoštevalo mnenje izvedenca in pa izpoved tožnice ter njenih staršev. Iz izvedenskega mnenja po mnenju sodišča izhaja, da je tožnica utrpela supamputacijo oziroma amputacijo dela jagodice sredinca levice. Zaradi te poškodbe je trpela bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in ji je sodišče iz tega naslova od zahtevanih 3.000,00 EUR prisodilo 2.500,00 EUR. Sodišče je ugotovilo, da bo določene bolečine trpela tudi v bodoče in ker je trpela tudi številne neugodnosti med zdravljenjem ji je iz tega naslova od zahtevanih 3.000,00 EUR prisodilo 2.500,00 EUR. Na podlagi mnenja izvedenca je ugotovilo, da je tožnica trpela hud primarni strah in pa sekundarni strah en mesec in ji je iz tega naslova prisodilo 1.800,00 EUR. Pritožnica je ostala blažja deformacija sredinca kjer je vidna drugačna jagodica in noht. Ker pa je ta deformacija vidna le od blizu, je sodišče tožnici iz tega naslova od zahtevanih 1.000,00 EUR prisodilo 800,00 EUR. Tožnici je sodišče prisodilo še odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 500,00 EUR. Čeprav poškodba v funkcionalnem smislu pri tožnici ni pustila trajnih posledic, je v tem delu sodišče sledilo tožničini izpovedbi, da ima po poškodbi težave pri igranju flavte, saj ji prst spolzi iz tipke in sedaj ne more več igrati kot pred poškodbo, ter da različno otipa stvari s tem prstom. Skupaj je tožnici prisodilo odškodnino za nematerialno škodo v višini 4.600,00 EUR, od tega zneska pa je odštelo revalorizirani znesek že plačane odškodnine s strani tožene stranke in je odločilo, da je tožena stranka iz naslova nepremoženjske škode tožnici dolžna plačati še znesek 1.414,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.377,55 EUR od dne 1. 12. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.150,00 EUR od dne 1. 12. 2017 do dne 21. 6. 2018 in pa zakonske zamudne obresti od zneska 37,05 EUR od dne 10. 5. 2017 dalje do plačila. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper zavrnilni del podaja pritožbo tožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker na podlagi njene zahteve ni postavilo drugega izvedenca medicinske stroke. Tekom zaslišanja namreč izvedenec niti ni uspel ustrezno pojasniti kako dolgo je trajal pregled tožnice, prav tako izvedenec za svoja stališča v izvedenskem mnenju ni podal nobenih rezultatov meritev oziroma testov, na podlagi katerih bi bilo mogoče stališča in zaključke izvedenca preizkusiti. Navaja še, da je izvedenec po lastni izjavi na naroku dne 30. 3. 2021 navedel, da opravlja tudi naloge cenzorja pri Z. G. Zato navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnici prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, še posebej glede na starost tožnice in obseg nastale in bodoče škode iz tega naslova. Sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Po mnenju tožnice je obseg in prizadetost in trajanje primarnega sekundarnega strahu bistveno večji, kot je to ocenilo prvostopno sodišče, zato bi moralo prisoditi iz tega naslova celoten zahtevani znesek. Pri tožnici je prišlo do posledic trajnega značaja, ki tožnico omejujejo oziroma jo bodo omejevali trajno tudi v bodoče. Pri tožnici je zagotovo pomembno motena funkcionalnost poškodovanega prsta, še zlasti glede igranja flavte, kar je posledica tako spremenjene diskriminatorne občutljivosti konice prsta, kot tudi težav pri pincetnih prijemih, zato bi sodišče prve stopnje moralo iz tega naslova prisoditi celotnih 3.000,00 EUR. Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi celotno odškodnino iz naslova skaženosti v znesku 1.000,00 EUR. Tožnica sama je izpovedala, da se sošolci še vedno norčujejo iz nje oziroma njenega prsta, zaradi česar jo je zelo sram. Sodišče bi ji zato moralo prisoditi celotno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Tožeča stranka še nasprotuje revalorizaciji plačanega zneska 3.150,00 EUR, ker za čas po 28. 9. 2003 ni več pravne podlage za valorizacijo akontacij. Po mnenju pritožbe je sodišče sprejelo nepravilno odločitev o pravdnih stroških, saj bi moralo prvostopno sodišče tožeči stranki priznati vse priglašene stroške. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožbo zoper obsodilni del podaja tožena stranka. Glede sokrivde je mnenja, da bi sodišče prve stopnje moralo pravilno upoštevati soprispevek tožnice in bi pri tem moralo upoštevati določbo člena 171 in 185 OZ, saj je tožnica sama soprispevala k nastanku škodnega dogodka. Sama je namreč povedala, da se je vozila na vratih in da ve, da tega ne bi smela. Glede na to, da je po dejanski plati bilo nesporno ugotovljeno, da se je tožnica zavedala, da počne nekaj narobe, to posledično pomeni, da je bila sama tista, ki je povzročila nevarno situacijo, katera je botrovala nastanku škodnega dogodka. Tožnica je s svojim ravnanjem vsekakor soprispevala k nastanku obravnavanega škodnega dogodka in ker sodišče tega ni ugotovilo je zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da se določi 30 % soprispevek. Sodišče je neutemeljeno tožnici prisodilo odškodnino iz naslova skaženosti. Kot je tožena stranka omenila že v tretji pripravljalni vlogi, tožnica roko, tako kot povprečni ljudje večinoma časa drži ob telesu in omenjeni blagi spremembi okolici nista vidni kar pomeni, da se ta blaga deformacija sploh ne opazi. Tožnica zato iz naslova skaženosti ni upravičena do odškodnine. Mnenja je tudi, da je sodišče prve stopnje nepravilno določilo tek zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka je morala glede na specifikacijo primera, od zavarovanca pridobiti določene podatke glede okoliščin, povezanih s samim načinom nastanka obravnavanega škodnega dogodka, za kar je potrebovala določen čas. Tožnica zato ni bila v zamudi, kot to v napadeni sodbi zmotno ocenjuje prvostopno sodišče, do takrat, ko je poslala tožnici poravnalno ponudbo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam, ki nanju nista odgovorili.

5. Obe pritožbi sta delno utemeljeni, kakor sledi iz obrazložitve sodišča druge stopnje, v preostalem še izpodbijanem delu pa ne.

6. Med pravdnima strankama pritožbeno ni sporno, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke po določbi prvega odstavka člena 131 OZ. Pravilno pa tožena stranka v pritožbi opozarja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo v točki 19. obrazložitve izhaja, da bi sodišče prve stopnje okoliščine glede soprispevka moralo materialnopravno opredeliti po prvem odstavku 171. člena OZ v zvezi s 185. členom OZ, ki določata, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče prve stopnje je kot del dejanske podlage na katero je vezano tudi sodišče druge stopnje ugotovilo, da šteje toženkino trditev o tem, da se je tožnica gugala na vratih za dokazano, saj je priča M. R. P. pri zaslišanju izpovedala, da ji je tožnica sama povedala, da se je vozila na vratih in da ve, da tega ne bi smela. Ker pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bila tožnica ob samem dogodku stara skoraj 11 let in da pri tem ni bila s strani nobene osebe opozorjena na nevarnost v zvezi z vrati, pa po prepričanju sodišča prve stopnje tako tožnici za nastanek škodnega dogodka ni moč očitati nikakršnega soprispevka, četudi je sama vedela kako in čemu se vrata uporabljajo, vendar pa od 11-letnega otroka po mnenju sodišča ni moč pričakovati, da bo ob prihodu na igrišče, ki ni bilo obdano z nobenim varnostnim trakom ali opozorilno tablo, kakor tudi ni bila opozorjena s predhodnim ustnim opozorilom, sama opazila potencialno nevarnost in da bi ugotovila, da igrišče ni vzdrževano, redno pregledano in bi tako predvidela kaj vse se ji lahko pripeti. Pravilno pa tožena stranka v pritožbi opozarja, da je tožnica s tem svojim ravnanjem, ko se je zapeljala na vratih, soprispevala k nastanku škode, ki ji je nastala v tem škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica gugala na vratih, to je štelo za dokazano, saj je priča M. R. P., zaslišana kot priča izpovedala, da ji je tožnica sama povedala, da se je vozila in da ve, da tega ne bi smela. S tem svojim ravnanjem je tako tožnica po pravilnem mnenju pritožbe sama privolila v možnost, da se ji nekaj zgodi in je s tem posledično soprispevala k nastanku škodnega dogodka in k škodi, ki ji je nastala in pri tem ni pomembna njena starost. V tem primeru je namreč treba odločiti, ali je otrokovo ravnanje sopovzročilo škodni dogodek in ni pomembna otrokova krivda ali neskrbnost, niti neskrbnost šole, kateri je bila tožnica zaupana. Res je, da je največkrat nepravilno ravnanje otroka posledica opustitve potrebne skrbi s strani otrokovih skrbnikov, ni pa to nujno. Zato zadošča, da tisti, ki je kriv za škodo dokaže napačno ravnanje poškodovanega otroka, ne glede na to, ali za takšno postopanje na strani staršev oziroma otroka obstaja krivda ali ne. Tudi delni soprispevek oškodovanca, ki npr. niti ne more biti krivdno odgovoren za škodo je lahko podlaga za delno oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari1, kar velja tudi za krivdno odgovornega povzročitelja škode. Tožnica je tako s svojim ravnanjem, ko se je gugala na vratih, čeprav se je zavedala, da tega ne sme in ravno to guganje je v vzročni zvezi z nastalo škodo, soprispevala k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ravnanje mld. tožnice opredeliti kot njen soprispevek v smislu člena 171 in 185 OZ. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je soprispevek tožnice sodišče druge stopnje materialnopravno opredelilo v višini 25 %2. Ker je zavarovanec toženca storil številne kršitve predpisov, kot jih je le-to v zvezi z varnostjo na igrišču ugotovilo sodišče prve stopnje, je njegov del odgovornosti večji in znaša 75 %, tožničin pa 25 %.3 Ta soprispevek je sodišče druge stopnje upoštevalo pri tem, da je za 25 % znižalo skupni znesek, sicer spremenjene prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

7. Pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena glede delne zmotne uporabe materialnega prava sodišča prve stopnje, ki je delno zmotno uporabilo določbo člena 179 in 182 OZ pri določanju višine pravične denarne odškodnine. Dejansko stanje za odločitev o višini tožbenega zahtevka predstavljajo dejanske ugotovitve izvedenca medicinske stroke in pa sama izpovedba tožnice in zaslišanih prič. Tožeča stranka sicer v zvezi z mnenjem izvedenca uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njenemu predlogu za imenovanje drugega izvedenca medicinske stroke, češ, da ta izvedenec, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje ni odgovoril na vsa zastavljena vprašanja oziroma je nanje odgovoril napačno. Ta del pritožbe tožeče stranke ni utemeljen, kajti tudi po mnenju sodišča druge stopnje se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do mnenja izvedenca in ga je tudi pravilno dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje je v točki 8. obrazložitve opravilo takšno dokazno oceno in je ugotovilo, da ker je po ustni dopolnitvi izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke A. K. dr. med., bilo jasno, popolno in strokovno, sodišče ni imenovalo novega izvedenca travmatološke stroke. Izvedenec je po prepričanju sodišča prepričljivo in strokovno pojasnil oziroma odgovoril na vse relevantne pripombe tožnice, zaradi česar je bilo izvedensko mnenje, po ustni dopolnitvi v celoti strokovno in verodostojno. Stanje poškodovanega prsta in njegov izgled je izvedenec v zadostni meri pojasnil in ker prsta ni fotografiral je pa tožnico osebno pregledal, to še ni razlog za imenovanje drugega izvedenca, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Prav tako se sodišče prve stopnje ni strinjalo s tožničinimi pripombami na naroku po zaslišanju izvedenca, da slednji ni znal pojasniti podlage za svoje zaključke, saj je slednji uvodoma izpovedal, da se je pri mnenju opiral na medicinsko dokumentacijo, splošno znanje in osebne izkušnje, pri čemer je upošteval tudi starost tožnice. V svojem mnenju je obrazložil replantacijo in zdravstvene spremembe, bolečine pa je vrednotil glede na splošna spoznanja, izkušnje in podatke iz medicinske dokumentacije. Tako pritožba v tem delu ni utemeljena. Tudi ni utemeljena v delu, ko navaja, da je ta izvedenec cenzor Z. G., saj pritožnica izrecno ne pojasni kako bi to dejstvo vplivalo na nepristranskost in kvaliteto izdelanega mnenja. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena.

8. Delno pa je utemeljena glede same višine prisojene pravične denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Tožnica je iz tega naslova zahtevala 3.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnici ostala bolečina tudi v bodoče, saj je sodišče verjelo tožničini izpovedbi, da ima še vedno telesne bolečine v prstu tekom leta, predvsem, če vanj dobi udarec. Tudi sam izvedenec je dopustil možnost prisotnosti lahkih telesnih bolečin v okviru občutljivosti na mraz, kakor tudi občutljivosti konice prsta na dotik in sodišče je tožnici verjelo, da je konkreten tožničin prst sedaj občutljivejši. Ker gre za mlajšo osebo, otroka v starosti 11 let, v času sojenja starega 14 let, to dejstvo pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi višjo pravično denarno odškodnino in ob upoštevanju določbe 182 OZ in prisoditi celotno zahtevano denarno odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in obrazložilo stopnjo bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, kar se pritožbeno ne izpodbija.

9. Odškodnina za strah je po zaključku sodišča druge stopnje, prisojena v pravičnem znesku 800,00 EUR. Tožnica je res utrpela hud primarni strah, ker pa je sekundarni strah trajal le en mesec dni, te dejanske ugotovitve ne opravičujejo prisoje višje denarne odškodnine iz tega naslova.

10. Za skaženost je sodišče prisodilo 800,00 EUR. Tožeča stranka je zahtevala v pritožbi, da sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje v tem delu in prisodi celotnih 1.000,00 EUR, medtem, ko tožena stranka podaja pritožbo v tej smeri, da tožnici sploh ne pripada pravična denarna odškodnina iz naslova skaženosti, ker ni podanega subjektivnega elementa skaženosti. Po mnenju tožene stranke se namreč lažja deformacija pri tožnici ni zaznala na okolici. Temu ni tako, kajti sama tožnica je izpovedala, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je blažja deformacija sredinca vidna, ker gre za drugačno jagodico in noht. Sicer je vidna samo od blizu, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tako objektivni in subjektivni pogoj za odmero odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je ugotovilo blažjo deformacijo sredinca leve roke, saj je volumensko skrajšana oziroma izpolnjena jagodica prsta, kar je vidno od blizu, vendar pa je bolj kot jagodica prsta viden drugačen noht sredinca in ker je v danem primeru potrebno upoštevati, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 11 let oziroma ob sojenju 14 let in je v dobi odraščanja in ta deformacija vpliva na njeno psihično ravnotežje in počutje in da gre za deformacijo, ki jo ni moč skriti z oblačili in da bo te duševne bolečine tožnica trpela še vse življenje, moralo prisoditi odškodnino iz tega naslova v znesku 1.000,00 EUR. Pritožba tožene stranke zato v tem delu ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena, kakor izhaja iz zgornje obrazložitve.

11. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo tudi odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 500,00 EUR. Zoper ta del tožena stranka ne podaja pritožbo, tožnica pa zahteva spremembo sodbe v tem delu in zahteva, da ji sodišče prisodi višjo pravično denarno odškodnino iz tega naslova. Po oceni sodišča je škodni dogodek pri tožnici pustil spremenjeno diskriminatorno občutljivost konice prsta, zaradi česar ima tožnica po poškodbi težave pri igranju flavte, saj ji prst polzi iz tipke in sedaj ne more več igrati kot pred poškodbo in tudi različno otipa stvari s tem prstom. Sodišče je pri tem upoštevalo izpovedbo priče M. R. P., da tožnica ne doseže tipke tako kot bi jo morala in da zato ne igra več na šolskih prireditvah, poleg tega pa je tudi izvedenec dopustil možnost občutljivost konice prsta na dotik. Glede na to, da je tožnica bila ob škodnem dogodku stara 11 let, v času sojenja 14 let in bo takšno stanje trajalo tudi v bodoče in še vse njeno življenje, se tako izkaže, da je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava iz tega naslova prisoditi odškodnino v znesku 1.500,00 EUR.

12. Skupaj je tako sodišče druge stopnje tako tožnici prisodilo odškodnino v znesku 6.300,00 EUR, kar znaša okoli 5 povprečnih mesečnih plač v RS. Tako je ta odškodnina primerljiva z odškodnino prisojeno v podobnem primeru4. V primerljivem primeru je sicer bila prisojena odškodnina v številu 7 povprečnih mesečnih plač, vendar pa je šlo v tem primeru za poškodbo v kateri je oškodovanec poleg amputacije vršička tretjega prsta desne roke utrpel tudi večfragmentalni prelom nohtnega nastavka končnega členka tretjega prsta desne roke. Oškodovanec v primerljivem primeru ima težave pri dvigovanju in prenašanju težkih bremen in pri športni rekreaciji in je zato opustil igranje košarke. Sodišče prve stopnje je v našem konkretnem primeru ugotovilo, da tožnica na tem področju ne bo življenjsko omejena. Glede samih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pa je odškodnina primerljiva in ker gre v primerljivem primeru za večji obseg same ugotovljene poškodbe, kot tudi za večje zmanjšanje življenjske aktivnosti je tudi v primerjavi s to odškodnino, odškodnina, prisojena s strani sodišča druge stopnje po višini primerljiva s to primerljivo odškodnino. Tako je sodišče druge stopnje opravilo tudi objektivizacijo prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

13. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati drugi datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Konkretizirano tožena stranka niti ne pove kateri bi ta datum bil in s katerim dnem je zbrala dovolj dokumentacije, da je podala poravnalno ponudbo. Sodišče prve stopnje je tako glede teka zakonskih zamudnih obresti v točki 36. obrazložitve pravilno sprejelo odločitev, da pričnejo teči zakonske zamudne obresti po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev, katerega je podala tožeča stranka5. 14. Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke v delu kjer navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno opravilo revalorizacijo že plačane denarne odškodnine in je takšen znesek odštelo od sedaj prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je v tem delu sledilo dosedanji sodni praksi in je pravilno revaloriziralo že plačano odškodnino kot je vse to obrazloženo v točki 33. obrazložitve (glej tudi opombo 4 v tej sodbi).

15. Sodišče druge stopnje je tako tožnici prisodilo znesek nepremoženjske škode v višini 6.300,00 EUR. Nato je ob upoštevanju 25 % soprispevka in ob upoštevanju že plačane akontacije odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Na podlagi tako spremenjene sodbe se izkaže, da je tožeča stranka uspela na pritožbeni stopnji z 87,95 EUR in je za toliko zvišana že prisojena odškodnina, zato ta znesek ne pomeni bistvenega vpliva na, s strani sodišča ugotovljenega % uspeha v pravdi na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje zato ni poseglo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

16. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 5. alineje, prvega odstavka 358. člena ZPP in na določbi člena 353 ZPP. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje zadeve pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo prej citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Obe pravdni stranki sta tudi priglasili pritožbene stroške. Ker je tožeča stranka uspela z zvišanjem že prisojenega zneska le za 87,95 EUR, to pomeni, da v tem pritožbenem postopku ni dosegla bistvenega pritožbenega uspeha in ji zato pritožbeni stroški ne pripadajo. Tožena stranka je sicer uspela s svojim zahtevkom glede soprispevka, vendar pa po višini pritožba denarno ni uspela, zato tudi sama krije svoje pritožbene stroške. Odločitev sodišča druge stopnje glede pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

1 Tako sodba VS RS II Ips 929/2008 z dne 5. 4. 2012. 2 Primerjaj zadevo VS RS sodba II Ips 33/2002 z dne 11. 12. 2002. 3 Primerjaj tudi sodbo VSL II Cp 1550/2000 z dne 11. 12. 2002. 4 Primerjaj odškodnino, prisojeno v zadevi VS RS II Ips 359/2004 z dne 31. 7. 2006. 5 Tako tudi sodba VS RS II Ips 16/2021-glej obrazložitev v točki 20. obrazložitve.