Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Spor o zakonitosti pogojno izrečenega diciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja se šteje za spor o prenehanju delovnega razmerja delavca, v katerem delavec ne plačuje sodnih taks (3. odst. 12. čl. ZST).
Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 9.5.2000 razveljavi, odločba o odmeri takse z dne 30.6.2000 pa se spremeni tako, da v tem sporu tožnik ne plačuje sodnih taks.
Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo umik tožbe, ker tožnik takse za tožbo ni plačal niti po naknadnem pozivu sodišča. Z izpodbijano odločbo pa je prvostopno sodišče ugotovilo tožnikovo taksno obveznost iz naslova takse za tožbo v višini 3.750,00 SIT in takse za opomin v višini 1.500,00 SIT. Pri tem se je postavilo na stališče, da v tem primeru ne gre za individualni delovni spor o prenehanju delovnega razmerja iz 3. odstavka 12. člena zakona o sodnih taksah (ZST), saj disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja s pogojno odložitvijo izvršitve, katerega zakonitost je predmet tega spora, ne pomeni dejanskega prenehanja delovnega razmerja. Zoper gornji sklep in odločbo se v dveh ločenih pritožbah pritožuje tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Bistvo obeh pritožb je tožnikova trditev, da je potrebno tudi spor o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja s pogojno odložitvijo izvršitve šteti za spor o prenehanju delovnega razmerja iz 3. odstavka 12. člena ZST. Pritožbi sta utemeljeni. Pogojno odloženi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja neposredno res ne povzroči dejanskega prenehanja delovnega razmerja delavca. Ob delavčevi ponovni hujši disciplinski kršitvi v preizkusni dobi pa tako izrečeni disciplinski ukrep lahko bistveno vpliva na dejansko prenehanje delovnega razmerja. Ker ob kasnejšem preklicu pogojnega disciplinskega ukrepa delavec preizkusa zakonitosti takrat že pravnomočno izrečenega pogojnega ukrepa ne more več zahtevati, temveč lahko to stori le v okviru roka za sodno varstvo zoper sam pogojno izrečeni ukrep, pritožbeno sodišče zaključuje, da se tudi spor o zakonitosti izrečenega pogojnega ukrepa prenehanja delovnega razmerja uvršča med spore o prenehanju delovnega razmerja delavca, za katere ZST (Ur.l. RS št. 1/90 - 50/98) določa, da tožniki ne plačujejo taks. Glede na povedano je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi zoper odločbo o ugotovitvi taksne obveznosti ugodilo tako, da je ugotovilo, da tožnik v tej zadevi ni taksni zavezanec, posledično pa ugodilo tudi pritožbi zoper sklep o umiku tožbe in ustavitvi postopka, saj neplačilo takse za tožbo, ki je tožnik ni bil dolžan plačati, ne more predstavljati zakonite domneve v smislu določb 4. odstavka 180. člena ZPP/99, da je tožba umaknjena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o ugotovitvi umika tožbe kot nezakonit razveljavilo, tako da bo lahko prvostopno sodišče nadaljevalo postopek v tej zadevi.