Jedro

Pri presoji je potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Obravnavana nezgoda se je zgodila v večernih urah, ugotovljeno je bilo, da je bilo cestišče mokro in spolzko, vidljivost je bila zaradi goste megle zelo slaba, zmanjšana na vsega 20 metrov.

V ugotovljenih voznih razmerah bi, po mnenju pritožbenega sodišča, moral skrben voznik takšno ali podobno oviro pričakovati in voziti s hitrostjo, da bi lahko pred oviro tudi pravočasno ustavil in nezgodo preprečil. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi v primeru, da bi šlo za nepričakovano oviro v prometu, potrebno presojati, ali bi bilo mogoče s pravilno vožnjo (ob primerni hitrosti) in ustreznim reagiranjem nezgodo preprečiti ali omiliti.

Pri presoji krivde je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo naravo in težo kršitve posameznih voznikov (povzročitev nevarne situacije, prekoračitev prilagojene hitrosti), v zvezi z ugotavljanjem teže posledic pa je pravilno uporabilo 1. odstavek 216. člena ZPP. Glede na časovno odmaknjenost dogodka in razpoložljivo dokumentacijo, predvsem pa kompleksnost nezgode, natančnejša razmejitev posledic večih trkov v vozilo M. ni bila mogoča.

Izrek

I. Pritožba prvotožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožba drugotožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke zoper I. točko izreka sklepa se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

IV. Stranke nosijo same svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - je dolžna prvotožena stranka tožeči plačati znesek 14.201,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 12. 2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh (I. točka izreka); - je dolžna drugotožena stranka tožeči plačati znesek 7.101,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 07. 03. 2003 dalje do plačila, vse v 15 dneh (II. točka izreka); - se zahtevek zoper prvo in drugotoženo stranko za razliko do vtoževane glavnice in zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov do plačila zavrne (III. točka izreka).

2. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da: - je dolžna tožeča stranka prvotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.111,82 EUR v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi od prvega dne po preteku tega roka do plačila (I. točka izreka); - je dolžna tožeča stranka drugotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.971,07 EUR v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi od prvega dne po preteku tega roka do plačila (II. točka izreka).

3. Zoper I. točko izreka sodbe vlaga pravočasno pritožbo prvotožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da “pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek oz. v izpodbijanem delu predmetno sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožečo stranko pa v vsakem primeru obveže tudi na plačilo stroškov pritožbenega postopka.“

4. Zoper II. točko izreka sodbe vlaga pravočasno pritožbo drugotožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da “izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrne v celoti s stroškovnimi posledicami ali podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje novo sojenje.“

5. Zoper I. točko izreka sklepa vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga „spremembo izpodbijanega dela stroškovnega sklepa“.

6. Prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Na pritožbi prvo in drugotožene stranke tožeča stranka ni podala odgovora.

7. Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbah zoper sodbo

8. V zadevnem primeru je med imetniki nevarnih stvari – vozil dne 25. 11. 1999 prišlo do verižnega trčenja. Tožeča stranka, kot zavarovalnica povzročitelja nezgode (M. T.), je potnikom v vozilu zavarovanca prvotožene stranke (D. M.) izplačala odškodnino za pretrpljeno premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 17.016.678,00 SIT. Od toženih strank kot zavarovalnic voznikov D. M., J. K. in J. P., prav tako udeleženih v nezgodi, zahteva povračilo sorazmernega dela izplačane škode.

9. Pravno podlago zahtevku predstavlja 208. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Slednji v prvem odstavku pooblašča solidarnega dolžnika, ki je plačal več, kot je znašal njegov delež v škodi, da lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne, kar je plačal zanj. V drugem odstavku navedene določbe določa kriterije za ugotavljanje deleža vsakega posameznega dolžnika, in sicer težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja.

10. Prvo in drugotožena stranka v pritožbah izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje o nepričakovanosti in neodvrnljivosti ovire, ki jo je predstavljala kritična situacija v prometu, povzročena s strani voznika tovornega vozila M. T. Pritožbeno sodišče se z razlogovanjem toženih strank ne strinja. Kot je že poudarilo v razveljavitvenem sklepu, I Cpg 801/2007 z dne 03. 10. 2008, je potrebno pri presoji narave ovire na cesti upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Obravnavana nezgoda se je zgodila v večernih urah, ugotovljeno je bilo, da je bilo cestišče mokro in spolzko, vidljivost je bila zaradi goste megle zelo slaba, zmanjšana na vsega 20 metrov. Do nezgode je prišlo potem, ko je tovorno vozilo T. trčilo v odbojno ograjo ter se prevrnilo na bok, vozilo in priklopnik sta se ustavila na prehitevalnem pasu avtoceste, promet je ovirala tudi odlomljena ograja čez del cestišča. 11. V ugotovljenih voznih razmerah bi, po mnenju pritožbenega sodišča, moral skrben voznik takšno ali podobno oviro pričakovati in voziti s hitrostjo, da bi lahko pred oviro tudi pravočasno ustavil in nezgodo preprečil (1). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi v primeru, da bi šlo za nepričakovano oviro v prometu, potrebno presojati, ali bi bilo mogoče s pravilno vožnjo (ob primerni hitrosti) in ustreznim reagiranjem nezgodo preprečiti ali omiliti. (2) Presojo je opravilo sodišče prve stopnje in po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da so ugotovljene prekoračitve prilagojene hitrosti zavarovancev toženih strank predstavljale ravnanja, zaradi katerih so zavarovanci toženih strank soodgovorni za nezgodo in njene posledice.

12. Presojo kršitev zavarovancev toženih strank (vožnja s prekomerno hitrostjo) je sodišče prve stopnje pravilno opravilo upoštevaje prilagojeno hitrost, kot jo je določil izvedenec v dopolnitvi mnenja z dne 08. 03. 2010 (list. št. 130), t.j. 25 km/h. Do razlike z ugotovljeno prilagojeno hitrostjo v mnenju z dne 08. 12. 2006 (list. št. 49), t. j. 44 km/h, je prišlo zaradi upoštevanja različnega podatka o vidljivosti. Pri prvem izračunu je namreč izvedenec nepravilno upošteval vidljivost 50m, pri drugem pa, skladno z napotki sodišča prve stopnje, vidljivost 20m. Slednja je bila zatrjevana s strani vseh treh strank (tožeča na str. 2 tožbe - list. št. 2, drugotožena v tč. 1 odgovora na tožbo - list. št. 9, prvotožena stranka v tč. 1 odgovora na tožbo - list. št. 15), ugotovljena je bila tudi v policijskem zapisniku z dne 25. 01. 2000 (B2). Glede na navedeno ni utemeljeno pritožbeno navajanje prvotožene stranke o zmotnem neupoštevanju sprva ugotovljene prilagojene hitrosti 44 km/h. 13. Pravilnosti ugotovljene prilagojene hitrosti ne spremeni tudi pritožbeno navajanje obeh toženih strank, da bi predstavljala vožnja s takšno hitrostjo po avtocesti nevarnost za ostale udeležence v prometu. Sklicevanje na nepravilno vožnjo s strani ostalih udeležencev voznika ne more razbremeniti njegove odgovornosti oz. obveznosti vožnje po predpisih, med drugim tudi vožnje s hitrostjo, da lahko vozilo stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Hitrost vožnje mora prilagoditi stanju ceste, gostoti prometa, vremenskim razmeram, vidljivosti in preglednosti ceste, stanju vozila, tako da lahko v vidni razdalji vozilo ustavi (prvi odstavek 27. člena Zakona o varnosti v cestnem prometu, Ur. l. RS, št. 30/1998, v nadaljevanju ZVCP).

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje v zvezi z odgovornostjo zavarovancev drugotožene stranke. Nesporno je bilo, da je zavarovanec drugotožene stranke J. K. na vozilo D. M. naletel od zadaj, zavarovanec J. P. pa od strani. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vožnjo vpletenih glede na ugotovljeno višino prilagojene hitrosti. Upoštevaje nenapadan zaključek izvedenca B., da je zavarovanec drugotožene stranke J. K. pred oplaženjem vozila T. vozil s hitrostjo kar 59km/h (3), je zaključiti, da je hitrost vožnje pri J. K. močno prekoračila prilagojeno hitrost, torej da gre za hujšo kršitev cestnoprometnih predpisov.

15. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno sledilo mnenju izvedenca S., ki je ugotovil, da so posledice trkov vozil zavarovancev drugotožene stranke prispevale k lažjim poškodbam sopotnikov v vozilu M.. Zaslišan na glavni obravnavi dne 02. 09. 2011 je izvedenec pojasnil, da so pri trku vozila K. v vozilo M. potniki utrpeli predvsem pretrese možganov in siceršnje poškodbe glave, ki jih povzroči padec nazaj ob naletu vozila od zadaj. Razložil je še, da natančnejše razmejitve posledic nezgode ni mogoče napraviti. Ugotovitvam izvedenca stranke niso nasprotovale. Četudi je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe res napačno povzelo poškodbe potnika V., o katerih je izpovedal izvedenec S., zaslišan na glavni obravnavi dne 02. 09. 2011, pa iz nenapadanih zaključkov izvedenca izhaja, da je poškodbe glave potnika V. pripisati trku J. K. v vozilo M. (nalet od zadaj), zaradi česar napačni povzetek na pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ni vplival. 16. Ugotovitev sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju zavarovancev prvo in drugotožene stranke in v posledici tega nastalih poškodbah predstavljala zadosten temelj za ugotovitev soodgovornosti prvo in drugotožene stranke. Višina deleža soodgovornosti obeh strank se skladno z določbo 208. člena ZOR določi upoštevaje težo krivde in težo posledic, ki so sledile iz delovanja voznika. Pri presoji krivde je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo naravo in težo kršitve posameznih voznikov (povzročitev nevarne situacije, prekoračitev prilagojene hitrosti), v zvezi z ugotavljanjem teže posledic pa je pravilno uporabilo 1. odstavek 216. člena ZPP. Glede na časovno odmaknjenost dogodka in razpoložljivo dokumentacijo, predvsem pa kompleksnost nezgode, natančnejša razmejitev posledic večih trkov v vozilo M. ni bila mogoča. Sodišče prve stopnje je torej zaključek o soodgovornosti zavarovancev prvo in drugotožene stranke pravilno sprejelo ob upoštevanju ugotovitev izvedenca in na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 216. člena ZPP.

17. Glede pritožbenega očitka drugotožene stranke, da sodišče ni natančno razmejilo odgovornosti voznika K. in P., pa pritožbeno sodišče dodaja, da določitev deležev soodgovornosti voznikov, obeh zavarovancev drugotožene stranke, za predmetni postopek ni potrebna. Pomembna bi bila zgolj pri presoji morebitnega regresnega zahtevka drugotožene stranke do njenih zavarovancev, kar pa ni predmet tega postopka.

18. Sklicevanje prvotožene stranke na nasprotje med izvedenimi dokazi in izpodbijano odločitvijo (str. 2 pritožbe) pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekonkretizirano in neobrazloženo, zato se do njega ni opredelilo.

19. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi prvo in drugotožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

20. Tožeča stranka se zoper določitev sodišča prve stopnje v točki I izreka izpodbijanega sklepa pritožuje iz razloga, ker meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ob dejstvu, da prvotožena stranka zoper višino zahtevka tožeče stranka ni ugovarjala, uspeh tožeče stranke presojati ločeno po temelju in po višini. Pritožbeno sodišče se z navedenim ne strinja.

21. Res je sodna praksa (4) oblikovala stališče, da je potrebno, kadar je večji del dokaznega postopka tekel zaradi spornega temelja, pri presoji uspeha ločeno upoštevati uspeh po temelju in ločeno po višini. Vendar pa je dokazni postopek v zadevnem primeru tekel zgolj zaradi spornosti temelja zahtevka. Prvotožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo ugovarjala tudi višini zahtevka, na obrazloženi odgovor tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 05. 11. 2004 (list. št. 23) pa ni odgovorila, zaradi česar sodišče ni izvajalo dokaznega postopka v zvezi z višino zahtevka. Sodišče je zato pravilno odločilo, ko je upoštevalo uspeh zoper prvotoženo stranko določen samo po temelju, t. j. uspeh v višini 20% od zahtevanih 80%, kar pokaže uspeh v skupni višini 25%.

22. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba tožeče stranke, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

O stroških

23. Ker stranke s pritožbami niso uspele, so dolžne same nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor prvotožene stranke na pritožbo tožeče stranke po mnenju pritožbenega sodišča ni pripomogel k rešitvi zadeve, stroške te vloge pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča, II Ips 188/96 z dne 04. 02. 1998. (2) Tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 337/2004 z dne 14. 04. 2005. (3) Dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 12. 04. 2011 – list. št. 186. (4) Npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 534/2009 z dne 13. 05. 2009 in II Cp 3876/2010 z dne 08. 12. 2010, sodba in sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 530/2005 z dne 22. 11. 2007.