Jedro

Tožnik dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (čiščenje javnih površin) ni opravljal vestno in pravočasno, ker je večino časa v spornih dneh, namesto da bi opravljal svoje delo, preživel v različnih lokalih. S tem pa je najmanj moralno škodoval toženi stranki, ki je kot koncesionar dolžna izvajati tudi dela čiščenja javnih površin, in sicer ne glede na vremenske razmere, s svojim ravnanjem pa je kršil svojo osnovno delovno obveznost, to je opravljanje dela. Zato je obstajal odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2015 nezakonita in se razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, mu vzpostaviti delovno razmerje od vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposliti, ga prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela obračunati bruto mesečno plačo v višini 737,22 EUR bruto, od nje odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečno plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila vse v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj za izpodbijanje tega dela nima pravnega interesa) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni bil podan nobeden izmed pogojev za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je očitku, da je tožnik ravnal iz hude malomarnosti oziroma naklepno, izognilo, saj je zapisalo le, da je kršil določbo 7. člena pogodbe o zaposlitvi in 32. člena ZDR-1. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je svoje delo opravljal v skladu s svojimi delovnimi možnostmi, delo je opravljal, kot mu je bilo naloženo, zato mu ni mogoče očitati nevestnega ali malomarnega opravljanja dela. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik delodajalca seznanjal s svojim načinom in obsegom opravljenega dela, delodajalec pa mu je dovoljeval počitke ter delo v obsegu, kakršnega zmore. Tožniku je bila to edina zaposlitev od leta 1979 in tako že iz tega izhaja, da malomarno opravljanje dela ni v njegovi naravi. Nikoli namreč ni bil opozorjen, da dela ne opravlja dobro, zato iz tega izhaja, da se ga tožena stranka želi znebiti na zelo grd in skonstruiran postopek, saj gre za invalida, ki se je v 27 letih dela pri njej iztrošil. Iz samega dokaznega postopka tudi izhaja, da tožnik ni hodil v lokale zato, da bi popival. V lokale je hodil za krajše časovno obdobje, kot je zatrjevano v detektivskem poročilu, zaradi težkih vremenskih razmer, saj so bile temperature nizke in je tudi snežilo, z razlogom, da se posuši, si odpočije, pogreje in spije kozarec vode. Poudarja tudi, da je bila tožena stranka seznanjena s tem, da je na tožnikovo zahtevo njegov osebni zdravnik 21. 11. 2014 podal predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja in je bila o tem 23. 4. 2015 izdana odločba ZPIZ. Ker je tožena stranka vedela za ta postopek, se je hotela tožnika znebiti pred pridobitvijo nove odločbe, zato je že iz tega razloga odpoved nezakonita. Tožena stranka pa tudi ni nikjer navedla, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni mogoče niti do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tako ni izvedlo predlaganih dokazov, kar je tožnik pravočasno ugovarjal, zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj svoje zavrnitve ni ustrezno obrazložilo. Tako je dokazni predlog po zaslišanju A.A., tožnikovega nadrejenega, zavrnilo kot nepotreben in enako tudi tožnikov predlog po postavitvi izvedenca medicinske stroke. Sodišče pa je zagrešilo tudi bistveni kršitvi po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je dokazna ocena enostranska, neprepričljiva in necelovita, ker v glavnem temelji na navedbah in izpovedbi tožene stranke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je imel dovoljenje in privoljenje tožene stranke za opravljanje dela po svojih zmožnostih in tudi ne do tega, da je bil v ponovnem postopku presoje preostale delazmožnosti. V sodbi obstajajo nasprotja med vsebino zapisnika o zaslišanju priče B.B. in tem, kar je navedeno v razlogih sodbe, o tem, da je bilo tožniku rečeno, da naj delo opravlja po svojih možnostih, ni pa mogoče tudi spregledati, da je tožena stranka opravljala nadzor nad tožnikom v zimskem času, ko je bilo tudi pod 0 stopinj celzija, kar izhaja tudi iz izpovedi priče detektiva C.C.. Ta je izpovedal še, da sta se detektiva pri nadzoru izmenjavala prav zaradi tega, ker je bil tak mraz. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo tudi do tega, da je bil obseg tožnikovega dela dogovorjen s toženo stranko, da tožnik lahko dela le v hladnem, ne pa tudi v mrzlem vremenu in da je nova odločba ZPIZ začela veljati 1. 4. 2015, izredna odpoved pa je bila tožniku dana 9. 4. 2015. Nemoralno in pravno nevzdržno je, da je tožena stranka kljub temu, da je vedela za tožnikove zdravstvene težave, teh ni upoštevala. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi nedvomno ugotovil, da tožnik v obravnavanem obdobju ni bil zdravstveno sposoben opravljati svojega dela v celoti ter da ga tožena stranka v celotnem obdobju zaposlitve ni nikoli obravnavala zaradi nevestnega ali malomarnega opravljanja dela. Tožnik ni kršil svojih delovnih obveznosti iz malomarnosti, saj iz detektivskega poročila izhaja, da je imel napol prazen voziček, da je praznil koše, v njih menjal vrečke ter celo očistil sneg s pločnika. Tudi predstavnik sindikata je na tožnikovem zagovoru dne 3. 4. 2015 predlagal, da se tožniku izda pisno opozorilo in v primeru nadaljnjih kršitev nadaljuje ustrezen postopek, tega pa tožena stranka v obrazložitvi izredne odpovedi ni upoštevala.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Navaja, da tožnik ni zatrjeval in tudi dokazal ne, da je tožena stranka prejela odločbo ZPIZ št. ... z dne 23. 4. 2015 pred izdajo izredne odpovedi dne 9. 4. 2015, pred vročitvijo pa je odločba brez učinkov. Iz te odločbe tudi ne izhaja, da bi tožniku pripadala pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, kar je tožnik z obiskovanjem gostinskih obratov med delovnim časom prakticiral, saj so ti obiski trajali po več kot pet ur na dan med osem urnim delovnim časom. Tožnikove zdravstvene omejitve pri opravljanju dela niso opravičilo, da je večino svojega delovnega časa preživel po gostinskih lokalih. Če se za delo ni čutil sposobnega, bi si moral pridobiti pravico do bolniške odsotnosti, česar pa ni storil. Sodišče prve stopnje je presodilo vse relevantne dokaze in napravilo prepričljivo dokazno oceno, vseh predlaganih dokazov pa ni dolžno izvesti. Sodišče prve stopnje je svojo določitev glede tožnikove krivde oprlo na poročilo detektivske agencije z dne 13. 3. 2015, izpise vremenskih razmer, pravilnik o odgovornosti delavcev in izpovedi zaslišanih prič. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče in teh trditev tožnik ni prerekal. Dne 30. 10. 2016 sodišče sploh ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, iz zapisnika pa ni razvidno, da bi tožnik grajal procesne kršitve, ker je sodišče ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. Sodišče tudi ni storilo v pritožbi pavšalno očitanih kršitev, tožeča stranka pa je posamezne dele izpovedi prič iztrgala iz konteksta.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2015, reintegracijski in reparacijski zahtevek, saj je ugotovilo, da je tožnik storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve in s tem naklepoma huje kršil določbo 7. člena svoje pogodbe o zaposlitvi ter 32. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), saj dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (čiščenje javnih površin) ni opravljal vestno in pravočasno, ker je večino časa v dnevih 28. 1. 2015, 3. 2. 2015, 10. 2. 2015, 12. 2. 2015 in 16. 2. 2015, namesto da bi opravljal svoje delo, preživel v različnih lokalih. S tem pa je najmanj moralno škodoval toženi stranki, ki je kot koncesionar dolžna izvajati tudi dela čiščenja javnih površin, in sicer ne glede na vremenske razmere, s svojim ravnanjem pa je kršil svojo osnovno delovno obveznost, to je opravljanje dela. Na podlagi tega je ugotovilo, da je obstajal odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, podan pa je tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, in sicer da nadaljevanje delovnega razmerja med strankami ni možno niti do izteka odpovednega roka, saj tožnikove kršitve kažejo na njegovo ustaljeno prakso dela, ki je tožena stranka ne more tolerirati.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve sodbe natančno obrazložilo razloge, zakaj ni izvedlo posameznih predlaganih dokazov in s temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Ker dejstvo, da je tožnik lahko delal kolikor je lahko, vmes pa je lahko počival, za toženo stranko sploh ni bilo sporno. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi nista potrebna tudi dokazna predloga po postavitvi izvedenca medicinske stroke in izvedenca iz varstva pri delu, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja (tč. 9 obrazložitve), da je bil tožnik s pogodbo o zaposlitvi (A1) razporejen na delovno mesto čistilec javnih površin III, na podlagi odločbe ZPIZ št. ... z dne 5. 12. 2011. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik ni bil v bolniškem staležu, kar pomeni, da je bil za delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi v nadzorovanem obdobju sposoben, tožene stranke pa odločba ZPIZ z dne 23. 4. 2015 v času podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 9. 4. 2015 ni mogla zavezovati.

8. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno utemeljilo na vseh izvedenih dokazih. Opredelilo se je tudi do tožnikovih trditev, da je imel dovoljenje in privoljenje tožene stranke, da opravlja delo po svojih zmožnostih in vmes tudi lahko počiva. Med vsebino zapisnika o zaslišanju B.B. in razlogih sodbe ni nasprotij, kar tudi izhaja iz točke 9 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, zato so pritožbene navedbe o kršitvah 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljene in so le odraz tožnikovega nestrinjanja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki sicer temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kršitve storil naklepoma, zato je pritožbeni očitek s tem v zvezi neutemeljen. Tožnik je delo opravljal skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer so bile upoštevane omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 5. 12. 2011. Tožena stranka je nad tožnikovim delom v obdobju od 28. 1. 2015 do 16. 2. 2015 opravljala nadzor preko detektivske agencije D.. V tem času tožnik ni bil začasno nezmožen za delo, prav tako pa v tem obdobju tudi ni bila ugotovljena tožnikova spremenjena delazmožnost. Ta je bila na novo ugotovljena šele z odločbo ZPIZ z dne 23. 4. 2015, torej po tistem, ko je tožniku pogodba o zaposlitvi že prenehala zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka te odločbe ZPIZ (A6) ni mogla upoštevati, ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da iz nje ne izhaja, da bi bila tožniku priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom, s čimer bi tožnik morda lahko opravičil trajanje svojih počitkov med delovnim časom. Zato so pritožbene navedbe, da se je tožena stranka hotela tožnika znebiti pred izdajo odločbe ZPIZ, neutemeljene.

10. Res je, da sta tožniku njegov prejšnji nadrejeni A.A. in tudi njegov novi nadrejeni E.E. dejala, da naj delo opravlja po svojih zmožnostih in če začuti, da dela ne zmore več, naj si odpočije in potem nadaljuje z delom s tempom, ki ga zmore, vendar pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da tožnikovo ravnanje ne ustreza počitku, ki mu ga je delodajalec dovoljeval, saj tožnik niti ni zatrjeval, da mu je bilo dovoljeno, da večino delovnega časa preživi v gostinskih lokalih. Sodišče prve stopnje je namreč za 28. 1. 2015 ugotovilo, da je tožnik že deset minut po tistem, ko je prišel na delo, počival in da je ta počitek trajal 45 minut. V petnajstih minutah po zaključku prvega počitka pa je potreboval nov počitek, ki je trajal 45 minut. Tako je tega dne v gostinskih lokalih preživel več kot polovico delovnega časa (5 ur in 37 minut). Da je tožnik pogosto in dolgotrajno počival v gostinskih lokalih, je sodišče ugotovilo tudi za ostale dni opravljenega nadzora. Glede tožnikovega zatrjevanja, da se je v lokalih zadrževal zaradi vremenskih razmer, pa je sodišče prve stopnje iz izpisa vremenskih razmer za nadzorovane dni ugotovilo, da so bile temperature pod lediščem dva dni, potem pa so bile nad lediščem in so dosegale celo 8,4 stopinj, tako da tudi glede na navedeno upravičeno ni verjelo tožniku, da se je v lokalih zadrževal le toliko, da se je ogrel. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je ugotovilo, da je pritožba neutemeljena in jo je zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena, 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.